Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šolanje na daljavo je tudi v jesenskem delu epidemije pokazalo, da kljub boljši pripravi izvedba pouka in šolskih obveznosti za številne šolarje in dijake še zdaleč ni preprosta, ali pa je povsem nemogoča. Tako šolanje poleg opreme in interneta zahteva tudi vešče starše, ki obvladajo tehnično podporo in so hkrati tudi učitelji svojim otrokom. V družini s petimi otroki, od katerih se šolajo trije in se hkrati šola tudi mama, je šolanje za vse izčrpavajoče, sploh zdaj, ko poteka tudi že ocenjevanje.
Če ne bi pustila službe, bi bilo šolanje treh otrok na hribovski kmetiji z enim računalnikom in katastrofalnim internetom povsem nemogoče, je prepričana mama petih otrok, ki se ob popoldnevih šola tudi sama
Pouk na daljavo imajo trije hkrati, srednješolec ima oz. bi moral imeti videopovezavo za vsako uro, ki jo ima v urniku, a je to povsem neizvedljivo, opiše mama:
"Internet imamo prek modema, a ker smo zadnji na liniji, je signal zelo slab. Med vsako videokonferenco nas je treba dvakrat ali trikrat znova prijaviti, da sploh lahko sodelujejo. Zelo je kaotično, slabe volje so tudi profesorji, ki morajo razlago ponavljati, otroci so polovico preslišali in se potem kličejo med seboj in sprašujejo, kaj so zamudili. Problem so bile Arnesove učilnice, kjer veliko stvari ni delovalo. Šola so urgirale pri operaterju, da bi okrepil signal, a se bo menda dalo šele spomladi. Ne vem, kako bomo do takrat."
"Sin je srednješolec in uporablja edini računalnik, ki smo ga imeli doslej, saj ima ves pouk prek videokonferenc. Hči v 6. razredu bi hkrati morala imeti tri ali štiri videokonference, na katerih pa ni mogla sodelovati, saj nismo imeli še enega računalnika, računalnik bi potrebovali tudi za drugošolko, ki po njem dobiva posnetke in naloge."
Pred dnevi so od ZPM Ljubljana Moste - Polje prejeli dodaten računalnik, na katerega pa je nekaj programske opreme šele treba naložiti. Čeprav je za vse šolajoče se otroke Ministrstvo za šolstvo zagotovilo brezplačen dostop do paketa Office 365, veščina nameščanja teh paketov nikakor ni samoumevna. In tudi če/ko je vse to urejeno, je za mlajše šolarje nujna asistenca staršev: "Pri hčerkah moram biti vseskozi zraven, nikoli namreč nista imeli niti priložnosti, da bi se naučili dela z računalniki. Vse jima je treba pokazati, razložiti, natisniti, najmlajša hči še ne bere dovolj dobro in ji je treba vse prebrati, razložiti, kot učitelji smo!"
Ob tem pa je treba še delati na kmetiji in skrbeti za dva mlajša otroka: "Res je težko, najmlajši je star leto in pol, vseskozi ga je treba nadzorovati, ker vse prijema in zleze vsepovsod, vseskozi ga je treba imeti na očeh. Ko hčerki razlagam snov in ji pomagam na računalniku, je to zelo naporno. Celo službo sem morala pustiti, ker sem delala v trgovini, kjer je treba biti ob petkih in svetkih. Nemogoče je ob tem še pomagati otrokom in opraviti vse potrebno. Nekaj pomaga sicer tudi mož, ki pa je invalid, zato je zelo težko. Mož se tudi ne znajde pri delu z računalnikom, zato je vse odvisno od mene. To je katastrofa, če otrok nima nikogar, ki bi mu pomagal."
Medtem ko imajo v osnovni šoli, kjer so učitelji bolj seznanjeni z domačimi razmerami svojih učencev, precej razumevanja za te težave, pa je na srednji šoli v mestu precej drugače, zahtevana sta polna prisotnost in sodelovanje: "Srednješolcu je za vsako uro, ko ni povezan na daljavo, treba pisati opravičila, zakaj ga ni bilo." Še posebej pa se je zapletlo pri ocenjevanjih na daljavo: "Učitelj jim je poslal nalogo, ki bi jo morali rešiti in poslati nazaj v 15 minutah. Mi je v 15 minutah nismo niti prejeli, kaj šele, da bi jo rešil in poslal nazaj."
Sicer jim je bila ponujena možnost, da bi za tri otroke dobili tople obroke, kar bi jim življenje precej olajšalo, saj bi otroci lahko jedli že med poukom, a bi po obroke morali vsak dan sami v 11 kilometrov oddaljen kraj, kar je v času, ko je mama vpeta v šolanje otrok, časovno neizvedljivo, pa tudi stroškovno komajda smiselno. Pouk na daljavo, ki naj bi trajal kratek čas, a se vse bolj drastično podaljšuje, prizadeva družine z vseh koncev Slovenije in iz vseh družbenih skupin. Celostnega pregleda nad tem, koliko otrok je obsojenih na manjkajočo, neprimerno ali pomanjkljivo opremo, predvsem pa na bistveno prešibek internetni signal oz. povezave, kot kaže, nima nihče, so pa na pristojnem ministrstvu našteli nekaj več kot 800 gospodinjstev, ki signala sploh nimajo. Med njimi je tudi družina Saša Kakerja, ki je dopisnici Metki Pirc opisal vsakdan njegovih otrok v manjšem kraju na Koroškem:
"Naše šolanje na domu poteka tako, da vsak dan v službi poskušam natisniti gradivo, ki ga učitelji objavijo v spletni učilnici, kar mi vzame vsaj dve uri, toda otroci so prikrajšani za vso razlago, ki so je sošolci deležni prek videopovezav. To vse moramo sami nadomestiti doma. Če je mogoče, skušam otroke odpeljati do sorodnikov v kraje, kjer je internet, po navadi nam gre za to vse popoldne."
Epidemija je samo zelo jasno pokazala, kako vrsto let država širokopasovnega interneta ne razume kot sodobne, za normalno življenje podobno pomembne infrastrukture, kot so denimo dobra cestna povezava, vodovod ali elektrika. Prepustitev tako pomembne povezave tržnim mehanizmom je zdaj, ko tudi delo od doma postaja vse pomembnejše, postal vse bolj škodljiv bumerang. Ki ne razslojuje le otrok: "Internet je osnova pri vsaki hiši že skoraj desetletja. Pri nas pa ne le, da ni interneta, ni mobilnega omrežja, niti ni mogoča priključitev na stacionarni telefon. Omrežje je namreč tako zastarelo, da nekoga, ki se preseli v naš kraj, ni mogoče priključiti niti na stacionarno telefonsko številko. Pri operaterjih so povedali, da nismo ekonomsko zanimivi za nikogar, ker se investicija v zaselek s 30 priključki nikoli ne bo povrnila. Čeprav vemo, kakšni dobički se obračajo v teh podjetjih," je kritičen sogovornik.
Internetnih povezav se zelo na hitro ne da urediti, nekoliko lažje gre z drugo opremo. Šole in humanitarne organizacije še vedno opažajo veliko povpraševanje po dovolj zmogljivih računalnikih, sploh za srednješolce. Programsko opremo Office 365 pa je zagotovila država, dostope omogočajo šole, zato so tudi pravi naslov za vse dijake in šolarje, ki je morda še nimajo.
529 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Šolanje na daljavo je tudi v jesenskem delu epidemije pokazalo, da kljub boljši pripravi izvedba pouka in šolskih obveznosti za številne šolarje in dijake še zdaleč ni preprosta, ali pa je povsem nemogoča. Tako šolanje poleg opreme in interneta zahteva tudi vešče starše, ki obvladajo tehnično podporo in so hkrati tudi učitelji svojim otrokom. V družini s petimi otroki, od katerih se šolajo trije in se hkrati šola tudi mama, je šolanje za vse izčrpavajoče, sploh zdaj, ko poteka tudi že ocenjevanje.
Če ne bi pustila službe, bi bilo šolanje treh otrok na hribovski kmetiji z enim računalnikom in katastrofalnim internetom povsem nemogoče, je prepričana mama petih otrok, ki se ob popoldnevih šola tudi sama
Pouk na daljavo imajo trije hkrati, srednješolec ima oz. bi moral imeti videopovezavo za vsako uro, ki jo ima v urniku, a je to povsem neizvedljivo, opiše mama:
"Internet imamo prek modema, a ker smo zadnji na liniji, je signal zelo slab. Med vsako videokonferenco nas je treba dvakrat ali trikrat znova prijaviti, da sploh lahko sodelujejo. Zelo je kaotično, slabe volje so tudi profesorji, ki morajo razlago ponavljati, otroci so polovico preslišali in se potem kličejo med seboj in sprašujejo, kaj so zamudili. Problem so bile Arnesove učilnice, kjer veliko stvari ni delovalo. Šola so urgirale pri operaterju, da bi okrepil signal, a se bo menda dalo šele spomladi. Ne vem, kako bomo do takrat."
"Sin je srednješolec in uporablja edini računalnik, ki smo ga imeli doslej, saj ima ves pouk prek videokonferenc. Hči v 6. razredu bi hkrati morala imeti tri ali štiri videokonference, na katerih pa ni mogla sodelovati, saj nismo imeli še enega računalnika, računalnik bi potrebovali tudi za drugošolko, ki po njem dobiva posnetke in naloge."
Pred dnevi so od ZPM Ljubljana Moste - Polje prejeli dodaten računalnik, na katerega pa je nekaj programske opreme šele treba naložiti. Čeprav je za vse šolajoče se otroke Ministrstvo za šolstvo zagotovilo brezplačen dostop do paketa Office 365, veščina nameščanja teh paketov nikakor ni samoumevna. In tudi če/ko je vse to urejeno, je za mlajše šolarje nujna asistenca staršev: "Pri hčerkah moram biti vseskozi zraven, nikoli namreč nista imeli niti priložnosti, da bi se naučili dela z računalniki. Vse jima je treba pokazati, razložiti, natisniti, najmlajša hči še ne bere dovolj dobro in ji je treba vse prebrati, razložiti, kot učitelji smo!"
Ob tem pa je treba še delati na kmetiji in skrbeti za dva mlajša otroka: "Res je težko, najmlajši je star leto in pol, vseskozi ga je treba nadzorovati, ker vse prijema in zleze vsepovsod, vseskozi ga je treba imeti na očeh. Ko hčerki razlagam snov in ji pomagam na računalniku, je to zelo naporno. Celo službo sem morala pustiti, ker sem delala v trgovini, kjer je treba biti ob petkih in svetkih. Nemogoče je ob tem še pomagati otrokom in opraviti vse potrebno. Nekaj pomaga sicer tudi mož, ki pa je invalid, zato je zelo težko. Mož se tudi ne znajde pri delu z računalnikom, zato je vse odvisno od mene. To je katastrofa, če otrok nima nikogar, ki bi mu pomagal."
Medtem ko imajo v osnovni šoli, kjer so učitelji bolj seznanjeni z domačimi razmerami svojih učencev, precej razumevanja za te težave, pa je na srednji šoli v mestu precej drugače, zahtevana sta polna prisotnost in sodelovanje: "Srednješolcu je za vsako uro, ko ni povezan na daljavo, treba pisati opravičila, zakaj ga ni bilo." Še posebej pa se je zapletlo pri ocenjevanjih na daljavo: "Učitelj jim je poslal nalogo, ki bi jo morali rešiti in poslati nazaj v 15 minutah. Mi je v 15 minutah nismo niti prejeli, kaj šele, da bi jo rešil in poslal nazaj."
Sicer jim je bila ponujena možnost, da bi za tri otroke dobili tople obroke, kar bi jim življenje precej olajšalo, saj bi otroci lahko jedli že med poukom, a bi po obroke morali vsak dan sami v 11 kilometrov oddaljen kraj, kar je v času, ko je mama vpeta v šolanje otrok, časovno neizvedljivo, pa tudi stroškovno komajda smiselno. Pouk na daljavo, ki naj bi trajal kratek čas, a se vse bolj drastično podaljšuje, prizadeva družine z vseh koncev Slovenije in iz vseh družbenih skupin. Celostnega pregleda nad tem, koliko otrok je obsojenih na manjkajočo, neprimerno ali pomanjkljivo opremo, predvsem pa na bistveno prešibek internetni signal oz. povezave, kot kaže, nima nihče, so pa na pristojnem ministrstvu našteli nekaj več kot 800 gospodinjstev, ki signala sploh nimajo. Med njimi je tudi družina Saša Kakerja, ki je dopisnici Metki Pirc opisal vsakdan njegovih otrok v manjšem kraju na Koroškem:
"Naše šolanje na domu poteka tako, da vsak dan v službi poskušam natisniti gradivo, ki ga učitelji objavijo v spletni učilnici, kar mi vzame vsaj dve uri, toda otroci so prikrajšani za vso razlago, ki so je sošolci deležni prek videopovezav. To vse moramo sami nadomestiti doma. Če je mogoče, skušam otroke odpeljati do sorodnikov v kraje, kjer je internet, po navadi nam gre za to vse popoldne."
Epidemija je samo zelo jasno pokazala, kako vrsto let država širokopasovnega interneta ne razume kot sodobne, za normalno življenje podobno pomembne infrastrukture, kot so denimo dobra cestna povezava, vodovod ali elektrika. Prepustitev tako pomembne povezave tržnim mehanizmom je zdaj, ko tudi delo od doma postaja vse pomembnejše, postal vse bolj škodljiv bumerang. Ki ne razslojuje le otrok: "Internet je osnova pri vsaki hiši že skoraj desetletja. Pri nas pa ne le, da ni interneta, ni mobilnega omrežja, niti ni mogoča priključitev na stacionarni telefon. Omrežje je namreč tako zastarelo, da nekoga, ki se preseli v naš kraj, ni mogoče priključiti niti na stacionarno telefonsko številko. Pri operaterjih so povedali, da nismo ekonomsko zanimivi za nikogar, ker se investicija v zaselek s 30 priključki nikoli ne bo povrnila. Čeprav vemo, kakšni dobički se obračajo v teh podjetjih," je kritičen sogovornik.
Internetnih povezav se zelo na hitro ne da urediti, nekoliko lažje gre z drugo opremo. Šole in humanitarne organizacije še vedno opažajo veliko povpraševanje po dovolj zmogljivih računalnikih, sploh za srednješolce. Programsko opremo Office 365 pa je zagotovila država, dostope omogočajo šole, zato so tudi pravi naslov za vse dijake in šolarje, ki je morda še nimajo.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Te dni so pri ZPM Moste polje, ki že 14. leto vodi program Botrstvo, v svoje evidence vpisali že 10.000 botra oziroma botro. Med tistimi, ki botruje že več kot desetletje, je tudi dvaindevetdesetletna upokojena klinična psihologinja Meta Kramar. Ker je vse življenje delala z družinami in z otroki v stiski, je tudi dragocena premišljevalka o spremembah v duševnem zdravju in v stiskah otrok danes in pred desetletji.
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Neveljaven email naslov