Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti.
Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike.
Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Projekt Vida že dobro leto opozarja, da so številni starostniki tudi lačni, prezebli in osamljeni. Za pravičnejšo in sistemsko pomoč revnim in spregledanim pozivajo k poenostavitvi pridobivanja varstvenega dodatka
"France, 90 let, 290 evrov pokojnine. Žena mu je umrla pred desetimi leti, edini sin je umrl za rakom pred 15 leti. Našli smo ga z izklopljeno elektriko, grel se je s termoforjem. Na pultu je imel četrtino hlebca kruha, ki si ga je pripravil za naslednjih deset dni, skupaj s štirimi paštetami in z nekaj konzervami pasulja," opišejo "Humiji" usodo enega od pozabljenih.
France je eden od številnih starostnikov, ki jih člani društva Humanitarček že vrsto let osebno spremljajo in z raznovrstno pomočjo spreminjajo njihove usode. Dobro leto star projekt Vida je prav z objavljanjem življenjskih zgodb starostnikov postal prepoznaven glas dotlej neslišanih. Zapisane so tudi na portalu Vida.
"Portal Vida je nastal tako rekoč iz obupa, saj se iz leta v leto veča število starostnikov, ki potrebujejo pomoč. Seveda tudi fizično, a pomembnemu deležu ljudi bi pomagale že uveljavljene sistemske rešitve. Do katerih pa ne znajo priti. Med takimi so denimo izredna denarna pomoč, varstveni dodatek, subvencija najemnine, plačilo dopolnilnega zavarovanja. Zato smo na enem mestu zbrali vse informacije in obrazce v upanju, da bodo bližnji znali pomagati neveščim starostnikom v svoji okolici," pojasni predsednica društva Ninna Kozorog.
Za tiste, vešče uporabe spleta in njegovih pridobitev, je sicer dostopnost do pomoči lažja kot kadar koli prej, a prav generacije, ki bi pomoč najbolj potrebovale, imajo teh veščin najmanj. In revščina med starostnicami nad 75. letom je kar 28-odstotna, kar pomeni, da v njej živi več kot 27.000 žensk.
"Obrazcev ne spletu je ogromno, a treba jih ne natisniti, izpolniti in poslati. Seveda obstaja tudi elektronsko pošiljanje vlog, a 80-letni Marici že s težavo razložim, kaj sploh internet je, ne morem pa od nje pričakovati, da bo z oddajo elektronske vloge poskrbela za svojo eksistenco," ilustrira realnost sogovornica. "Nekatere rešitve smo dobro zastavili, pozabili pa smo na 'informacijski mrk' med našo generacijo in generacijo naših dedkov, pradedkov, prababic."
Seveda to ne velja za vse starostnike in seveda še zmeraj obstajajo tudi vse klasične poti oddajanja vlog in prošenj in tudi možnost nakupa že natisnjenih uradnih vlog, toda: "Pozabljamo na manjša mesta, kjer sploh ni več prodajaln takšnih obrazcev. Moj priljubljen primer je gospa iz Ruš, ki se mora po tak obrazec odpeljati vse do Maribora, saj ga ne more kupiti v nobeni knjigarni v svojem okolišu. Zdaj pa so še knjigarne tako ali tako zaprte. In v času, ko so ljudje najranljivejši in bi pomoč še bolj potrebovali, je ta še težje dostopna."
Nekateri centri za socialno delo sploh med epidemijo skušajo pomagati tako, da prosilcem po dogovoru pošljejo prazen natisnjen obrazec na dom, a to še vedno pomeni, da ga morajo znati izpolniti in še, da ga morajo odnesti na pošto. Kar je v obdobju vse redkejših poštnih poslovalnic in vse daljših vrst pred njimi vse prej kot dostopen in starostniku prijazen način pomoči.
Kljub naštetemu pa je oddajanje vlog vendarle samo manjši del problema. Drug je izpolnjevanje pogojev za tak dodatek. Varstveni dodatek je neke vrste naslednik nekdanjih starostnih pokojnin, ki pa so pred osmimi leti iz pravice v pokojninski blagajni postale pravica iz socialne. Že ob tej spremembi pogojev zanjo ni izpolnjevalo veliko ljudi, pozneje, ko se je izkazalo, da morajo otroci po smrti staršev ta prejemek vračati, pa se je varstvenemu dodatku odpovedalo še deset tisoče upravičencev – iz skoraj 47.000 prejemnikov pred "veliko socialno reformo" jih je tako leta 2015 varstveni dodatek prejemalo manj kot 10.000.
Kljub nekaterim poznejšim popravkom zakonodaje do danes pri starostnikih vztrajata dva večja zadržka: "Še zmeraj je prisoten strah, da bo dodatek treba vračati, a od leta 2017 ga ni treba več!"
Nezaupanje, da pomoč ni le prikriti kredit, bi torej z informiranjem moral izginiti, sploh za ljudi, ki nimajo otrok. Drugačen zadržek imajo tisti starostniki, ki otroke imajo, in takih je večina. Po zakonu namreč starostniku država ne bo pomagala, dokler v pomoč najprej ne vključi njegovih otrok, to pa je zanje velika čustvena prepreka, opozarjajo prostovoljci, ki strahove in zadržke starostnikov dobro poznajo: "Največja težava je hakeljc v zakonodaji, da morajo starši predložiti tudi notarsko overjeno pogodbo o preživljanju, ki jo morajo skleniti s svojimi otroki. Dolžnost preživljanja staršev je namreč zapisana v zakonu in tako je treba v tej pogodbi tudi doreči vsoto, s katero bodo svoje starše preživljali."
V navodilih, ki so jih od pristojnega ministrstva dobili centri za socialno delo, sicer ni izrecno zapisano, da je taka izvršljiva notarska pogodba obvezen pogoj in ponekod neuradno priznavajo, da ne vztrajajo vselej pri njej, kljub temu pa centrom ta možnost ostaja in je odvisna od presoje posameznega socialnega delavca. Kadar je pogodba z otroki pogoj, starostniki velikokrat odstopijo od prošnje za pomoč, saj otrok s tem ne želijo obremenjevati. Ali pa da sploh ne želijo, da ti vedo za njihovo stisko. Včasih pa je sklepanje pogodbe res težko izvedljivo: "Denimo v družinah, kjer je bilo nasilje. Če je to kjer koli zavedeno, CSD-ji praviloma na vztrajajo več, da je treba sklepati takšno pogodbo." Problem pa so družine, kjer je izbruhnilo nasilje, a to ni bilo prijavljeno. Pogosto sploh ne vemo, kaj je pripeljalo do razdorov v družinah, a na koncu zanje najvišjo ceno plačajo obnemogli starostniki.
"Skrbimo za gospo, ki ima sina, živečega v Skandinaviji, ki z njo ne želi imeti nikakršnih stikov. Ker je dobro situiran in bi jo bil zmožen preživljati oz. plačevati razliko med njenimi dohodki in višino morebitnega varstvenega dodatka, kar je tudi po zakonu dolžan, gospa tega dodatka ne more dobiti." – Ninna Kozorog
Sicer velja, da dolžnost otrok do preživljanja staršev ne pomeni nujno, da morajo otroci starše finančno podpirati, njihova pomoč se lahko ovrednoti, četudi gre za osebno pomoč, oskrbo ali hrano. Prav tako staršev niso dolžni finančno podpreti otroci, ki sami živijo pod socialnim robom. Če pa imajo otroci denimo povprečno plačo, a velike lastne finančne obveznosti, je postopek že bolj zapleten.
Ko torej starostnik potrebuje pomoč od države, morajo v ta postopek biti vpleteni otroci. In to nekatere starostnike povsem odvrne od tega, da bi zanjo zaprosili, kažejo izkušnje s terena.
Za te najranljivejše skupine bi zato morali poiskati dostopnejše in dostojnejše pomoči k varni starosti, so prepričani v Humanitarčku:
"Dober primer avtomatizacije je informativni izračun za dohodnino. Zagotovo se spomnite, da smo dohodninsko napoved pred leti izpolnjevali sami, zdaj pa prejmemo že izpolnjeno. Sprašujem se, zakaj česa podobnega ne moremo narediti za socialne prejemke, saj gre za skupino ljudi, ki je najbolj odrezana od informacij in od informacijskih rešitev. In avtomatizacija varstvenega dodatka bi bila velik korak k zmanjšanju revščine."
Kako jo izpeljati, Humanitarčki prepuščajo stroki. Dodelitev solidarnostne pomoči v spomladanskem delu epidemije je bila izredno dobrodošel, a žal enkraten finančni ukrep. Potrebujemo trajnejšega in dostojnejšega, menijo v društvu.
Morda bi lahko po vzoru informativnega izračuna za dohodninske napovedi starostnike obvestili, katere pravice jim glede na višino dohodka pripadajo, in jih v primeru, ko ne vložijo ugovora, šteli kot prejemnike takih pravic. Ne le denarne pomoči in varstvenega dodatka: "Tako bi lahko denimo bili obveščeni tudi, ali jim pripada subvencija najemnin, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Zato oblikovalcem sedmega svežnja ukrepov za omilitev posledic epidemije predlagamo, da se takoj avtomatizira način dodeljevanja pravice do varstvenega dodatka, nato pa tudi trajnejšo rešitev tudi za pokoronski čas." Zato, da bo rešitev dosegla prav vse starostnike in ne le tistih, ki imajo srečo, da jih je opazila kakšna organizacija, kot je Humanitarček. "Utopično je pričakovati, da bo nekdo pri osemdesetih letih preživel s pokojnino 200 evrov. Kako si bo pri teh letih prislužil kak dodaten evro? Saj vendar ne moremo dopustiti, da bi bili v naši državi ljudje v 21. stoletju tako zelo na robu. In ena od rešitev je avtomatizirana dodelitev varstvenega dodatka in sorodnih pravic. Čas je, da nehamo z birokratizacijo in se začnemo z ljudmi ukvarjati na človeka vreden način. Avtomatizacija takega dodatka brez nepotrebne birokratizacije je razlika med iti spat lačen ali sit, med tem, ali bo ždel v mrzli sobi ali pa se bo lahko pogrel s kaloriferjem."
Generaciji, ki je soustvarila to državo, namreč po mnenju Humanitarčkov dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Podrobnejša argumentacija in možnost podpisa sta tukaj: Pobuda za avtomatizacijo in debirokratizacijo varstvenega dodatka.
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg te pobude in informacij o možni pomoči starostnikom pripeti tudi obrazci vlog. Navedene so tudi možnosti pomoči starostnikom: že jutri bosta obstoječim humanitarnim možnostim plačila položnic ali obdarovanja z nujnimi življenjskimi dobrinami dodana tudi tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "Skriti Božiček" za brezdomce in za starostnike.
527 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti.
Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike.
Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Projekt Vida že dobro leto opozarja, da so številni starostniki tudi lačni, prezebli in osamljeni. Za pravičnejšo in sistemsko pomoč revnim in spregledanim pozivajo k poenostavitvi pridobivanja varstvenega dodatka
"France, 90 let, 290 evrov pokojnine. Žena mu je umrla pred desetimi leti, edini sin je umrl za rakom pred 15 leti. Našli smo ga z izklopljeno elektriko, grel se je s termoforjem. Na pultu je imel četrtino hlebca kruha, ki si ga je pripravil za naslednjih deset dni, skupaj s štirimi paštetami in z nekaj konzervami pasulja," opišejo "Humiji" usodo enega od pozabljenih.
France je eden od številnih starostnikov, ki jih člani društva Humanitarček že vrsto let osebno spremljajo in z raznovrstno pomočjo spreminjajo njihove usode. Dobro leto star projekt Vida je prav z objavljanjem življenjskih zgodb starostnikov postal prepoznaven glas dotlej neslišanih. Zapisane so tudi na portalu Vida.
"Portal Vida je nastal tako rekoč iz obupa, saj se iz leta v leto veča število starostnikov, ki potrebujejo pomoč. Seveda tudi fizično, a pomembnemu deležu ljudi bi pomagale že uveljavljene sistemske rešitve. Do katerih pa ne znajo priti. Med takimi so denimo izredna denarna pomoč, varstveni dodatek, subvencija najemnine, plačilo dopolnilnega zavarovanja. Zato smo na enem mestu zbrali vse informacije in obrazce v upanju, da bodo bližnji znali pomagati neveščim starostnikom v svoji okolici," pojasni predsednica društva Ninna Kozorog.
Za tiste, vešče uporabe spleta in njegovih pridobitev, je sicer dostopnost do pomoči lažja kot kadar koli prej, a prav generacije, ki bi pomoč najbolj potrebovale, imajo teh veščin najmanj. In revščina med starostnicami nad 75. letom je kar 28-odstotna, kar pomeni, da v njej živi več kot 27.000 žensk.
"Obrazcev ne spletu je ogromno, a treba jih ne natisniti, izpolniti in poslati. Seveda obstaja tudi elektronsko pošiljanje vlog, a 80-letni Marici že s težavo razložim, kaj sploh internet je, ne morem pa od nje pričakovati, da bo z oddajo elektronske vloge poskrbela za svojo eksistenco," ilustrira realnost sogovornica. "Nekatere rešitve smo dobro zastavili, pozabili pa smo na 'informacijski mrk' med našo generacijo in generacijo naših dedkov, pradedkov, prababic."
Seveda to ne velja za vse starostnike in seveda še zmeraj obstajajo tudi vse klasične poti oddajanja vlog in prošenj in tudi možnost nakupa že natisnjenih uradnih vlog, toda: "Pozabljamo na manjša mesta, kjer sploh ni več prodajaln takšnih obrazcev. Moj priljubljen primer je gospa iz Ruš, ki se mora po tak obrazec odpeljati vse do Maribora, saj ga ne more kupiti v nobeni knjigarni v svojem okolišu. Zdaj pa so še knjigarne tako ali tako zaprte. In v času, ko so ljudje najranljivejši in bi pomoč še bolj potrebovali, je ta še težje dostopna."
Nekateri centri za socialno delo sploh med epidemijo skušajo pomagati tako, da prosilcem po dogovoru pošljejo prazen natisnjen obrazec na dom, a to še vedno pomeni, da ga morajo znati izpolniti in še, da ga morajo odnesti na pošto. Kar je v obdobju vse redkejših poštnih poslovalnic in vse daljših vrst pred njimi vse prej kot dostopen in starostniku prijazen način pomoči.
Kljub naštetemu pa je oddajanje vlog vendarle samo manjši del problema. Drug je izpolnjevanje pogojev za tak dodatek. Varstveni dodatek je neke vrste naslednik nekdanjih starostnih pokojnin, ki pa so pred osmimi leti iz pravice v pokojninski blagajni postale pravica iz socialne. Že ob tej spremembi pogojev zanjo ni izpolnjevalo veliko ljudi, pozneje, ko se je izkazalo, da morajo otroci po smrti staršev ta prejemek vračati, pa se je varstvenemu dodatku odpovedalo še deset tisoče upravičencev – iz skoraj 47.000 prejemnikov pred "veliko socialno reformo" jih je tako leta 2015 varstveni dodatek prejemalo manj kot 10.000.
Kljub nekaterim poznejšim popravkom zakonodaje do danes pri starostnikih vztrajata dva večja zadržka: "Še zmeraj je prisoten strah, da bo dodatek treba vračati, a od leta 2017 ga ni treba več!"
Nezaupanje, da pomoč ni le prikriti kredit, bi torej z informiranjem moral izginiti, sploh za ljudi, ki nimajo otrok. Drugačen zadržek imajo tisti starostniki, ki otroke imajo, in takih je večina. Po zakonu namreč starostniku država ne bo pomagala, dokler v pomoč najprej ne vključi njegovih otrok, to pa je zanje velika čustvena prepreka, opozarjajo prostovoljci, ki strahove in zadržke starostnikov dobro poznajo: "Največja težava je hakeljc v zakonodaji, da morajo starši predložiti tudi notarsko overjeno pogodbo o preživljanju, ki jo morajo skleniti s svojimi otroki. Dolžnost preživljanja staršev je namreč zapisana v zakonu in tako je treba v tej pogodbi tudi doreči vsoto, s katero bodo svoje starše preživljali."
V navodilih, ki so jih od pristojnega ministrstva dobili centri za socialno delo, sicer ni izrecno zapisano, da je taka izvršljiva notarska pogodba obvezen pogoj in ponekod neuradno priznavajo, da ne vztrajajo vselej pri njej, kljub temu pa centrom ta možnost ostaja in je odvisna od presoje posameznega socialnega delavca. Kadar je pogodba z otroki pogoj, starostniki velikokrat odstopijo od prošnje za pomoč, saj otrok s tem ne želijo obremenjevati. Ali pa da sploh ne želijo, da ti vedo za njihovo stisko. Včasih pa je sklepanje pogodbe res težko izvedljivo: "Denimo v družinah, kjer je bilo nasilje. Če je to kjer koli zavedeno, CSD-ji praviloma na vztrajajo več, da je treba sklepati takšno pogodbo." Problem pa so družine, kjer je izbruhnilo nasilje, a to ni bilo prijavljeno. Pogosto sploh ne vemo, kaj je pripeljalo do razdorov v družinah, a na koncu zanje najvišjo ceno plačajo obnemogli starostniki.
"Skrbimo za gospo, ki ima sina, živečega v Skandinaviji, ki z njo ne želi imeti nikakršnih stikov. Ker je dobro situiran in bi jo bil zmožen preživljati oz. plačevati razliko med njenimi dohodki in višino morebitnega varstvenega dodatka, kar je tudi po zakonu dolžan, gospa tega dodatka ne more dobiti." – Ninna Kozorog
Sicer velja, da dolžnost otrok do preživljanja staršev ne pomeni nujno, da morajo otroci starše finančno podpirati, njihova pomoč se lahko ovrednoti, četudi gre za osebno pomoč, oskrbo ali hrano. Prav tako staršev niso dolžni finančno podpreti otroci, ki sami živijo pod socialnim robom. Če pa imajo otroci denimo povprečno plačo, a velike lastne finančne obveznosti, je postopek že bolj zapleten.
Ko torej starostnik potrebuje pomoč od države, morajo v ta postopek biti vpleteni otroci. In to nekatere starostnike povsem odvrne od tega, da bi zanjo zaprosili, kažejo izkušnje s terena.
Za te najranljivejše skupine bi zato morali poiskati dostopnejše in dostojnejše pomoči k varni starosti, so prepričani v Humanitarčku:
"Dober primer avtomatizacije je informativni izračun za dohodnino. Zagotovo se spomnite, da smo dohodninsko napoved pred leti izpolnjevali sami, zdaj pa prejmemo že izpolnjeno. Sprašujem se, zakaj česa podobnega ne moremo narediti za socialne prejemke, saj gre za skupino ljudi, ki je najbolj odrezana od informacij in od informacijskih rešitev. In avtomatizacija varstvenega dodatka bi bila velik korak k zmanjšanju revščine."
Kako jo izpeljati, Humanitarčki prepuščajo stroki. Dodelitev solidarnostne pomoči v spomladanskem delu epidemije je bila izredno dobrodošel, a žal enkraten finančni ukrep. Potrebujemo trajnejšega in dostojnejšega, menijo v društvu.
Morda bi lahko po vzoru informativnega izračuna za dohodninske napovedi starostnike obvestili, katere pravice jim glede na višino dohodka pripadajo, in jih v primeru, ko ne vložijo ugovora, šteli kot prejemnike takih pravic. Ne le denarne pomoči in varstvenega dodatka: "Tako bi lahko denimo bili obveščeni tudi, ali jim pripada subvencija najemnin, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Zato oblikovalcem sedmega svežnja ukrepov za omilitev posledic epidemije predlagamo, da se takoj avtomatizira način dodeljevanja pravice do varstvenega dodatka, nato pa tudi trajnejšo rešitev tudi za pokoronski čas." Zato, da bo rešitev dosegla prav vse starostnike in ne le tistih, ki imajo srečo, da jih je opazila kakšna organizacija, kot je Humanitarček. "Utopično je pričakovati, da bo nekdo pri osemdesetih letih preživel s pokojnino 200 evrov. Kako si bo pri teh letih prislužil kak dodaten evro? Saj vendar ne moremo dopustiti, da bi bili v naši državi ljudje v 21. stoletju tako zelo na robu. In ena od rešitev je avtomatizirana dodelitev varstvenega dodatka in sorodnih pravic. Čas je, da nehamo z birokratizacijo in se začnemo z ljudmi ukvarjati na človeka vreden način. Avtomatizacija takega dodatka brez nepotrebne birokratizacije je razlika med iti spat lačen ali sit, med tem, ali bo ždel v mrzli sobi ali pa se bo lahko pogrel s kaloriferjem."
Generaciji, ki je soustvarila to državo, namreč po mnenju Humanitarčkov dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Podrobnejša argumentacija in možnost podpisa sta tukaj: Pobuda za avtomatizacijo in debirokratizacijo varstvenega dodatka.
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg te pobude in informacij o možni pomoči starostnikom pripeti tudi obrazci vlog. Navedene so tudi možnosti pomoči starostnikom: že jutri bosta obstoječim humanitarnim možnostim plačila položnic ali obdarovanja z nujnimi življenjskimi dobrinami dodana tudi tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "Skriti Božiček" za brezdomce in za starostnike.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
V Večgeneracijskem centru Skupna točka ZPM Ljubljana Moste-Polje se je zaključila okrogla miza z naslovom Pravo ali prav
“Ko smo šli na prvo prireditev, gledališko predstavo z obiskom dedka Mraza, so mi tekle solze in imela sem kar kurjo polt. Zato, ker je bilo nekomu mar za nas,” v spominih na prvo akcijo Čarobna zima mamo treh otrok znova oblijejo solze. Možnost, da so skupaj z mamo lahko obiskali prireditve, je bila neizmerna sreča tudi za mlajša otroka, za katerima so burni časi ločitve, selitev, pomanjkanja, stisk in strahov. “Obiskali smo tudi kopališče in sta lahko fanta v šoli povedala, da sta tudi ona bila nekje in sta imela lepe praznike. Hvala vsem donatorjem, ki razumejo, koliko nam to pomeni,” je hvaležna mama, ki sama preživlja tri otroke. In razumevanje tistih, ki donirajo, je res ključno. Čarobno zimo lahko podprete s posebnim nakazilom na spletni strani čarobnazima.si ali s poslanim geslom Boter5 na številko 1919.
Nova spletna stran projekta Botrstvo odslej omogoča tudi ustvarjanje kampanij. To pomeni, da ima vsakdo možnost z nekaj kliki odpreti posebno kampanjo, v kateri se sredstva zbirajo za izbrani namen. Ta možnost je namenjena predvsem tistim, ko bi namesto daril zase želeli raje obdarovati tiste, ki tako pomoč potrebujejo, pa tudi ob trenutkih, ko se družina želi odreči darovanju cvetja in sveč v humanitarne namene.
Skozi leta obstoja tega najbolj prepoznavnega humanitarnega projekta za pomoč otrokom pri nas, je tudi Botrstvo močno razvejalo svojo dejavnost. Začetni ideji, da boter mesečno pomaga svojemu varovancu s 30 evri nakazila, so se prav na pobudo botrov pridružile še možnosti dodatne pomoči, tudi novoletnega obdarovanja otrok. In prav zdaj je najboljši čas, da tisti botri, ki to želijo, svojim varovancem pomagajo tudi na ta način.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.
V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.
Marko Soršak Soki je slovenski glasbenik, bobnar in učitelj bobnanja iz Maribora, ki ve, kako pomembno je živeti svoje sanje in pri tem imeti podporo. Tudi zato je pred približno štirimi leti začel s projektom 20 za 20, da bi za 20 let svojega glasbenega dela z glasbili obdaroval otroke na 20-ih osnovnih šolah. Projekt je doslej že zdavnaj presegel svoje okvire, prejšnji teden pa je bila obdarjena že stota šola, tokrat njegova, glasbena, na kateri učijo bobnanja njegovi nekdanji učenci. Projekt še zdaleč ni pri koncu, pravzaprav zdaj že kaže svoje dolgoročne učinke in prinaša sadove, o katerih tudi Soki ob začetku ni upal niti sanjati.
Nezaupanje v delo humanitarnih organizacij je precejšnje, vsaka večja ali manjša afera pa ga še spodkoplje. Tudi zato so se pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi številne projekte, tudi Botrstvo, odločili za poglobljeno neodvisno revizijo. Ta je po več kot pol leta trajajočem natančnem pregledu zdaj končana, rezultate pa bo predstavila predsednica nadzornega odbora tega projekta in celotne ZPM Ljubljana Moste Polje Milena Štular.
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Ves september smo opozarjali na pomen dijaških domov za tiste srednješolce, ki se želijo šolati daleč od doma ali pa imajo do kraja šolanja zelo slabe prometne povezave. Država namreč solidno subvencionira prevoze dijakov, ki za vsakodnevni prevoz tudi iz krajev, ki so od mesta šolanja oddaljeni več kot 90 km, ne plačujejo več kot 50 evrov mesečno. S pomočjo pri plačilu dijaških domov pa je precej drugače. Povsem subvenconirano je bivanje le ta drugega in naslednje otroke v družini, če ti istočasno bivajo v domovih. Za druge je pomoč le delna, večina prejema 80 evrov dodatka, a to še zdaleč ni dovolj.
Leon in njegova brata so v nedokončani hiši v manjšem zaselku ostali sami z mamo, potem ko je oče obupal nad življenjem: za vse tri, šolanja in izobrazbe željne fante, zdaj skrbi sama, in to z izjemno nizko plačo. Leon si je močno želel v srednjo šolo, do katere ima zelo slabo prometno povezavo, zato je bilo bivanje v dijaškem domu zanj edina možnost. A plačilo dijaškega doma, kljub štipendiji, je za finančno tako šibke družine kot je Leonova seveda udarec za vse člane. Pomeni manj sredstev za šolanje bratov, še manj denarja za nujne življenjske stroške, tudi dobesedno za hrano. Slaba vest je bila Leonova vsakodnevna in nenehna sopotnica ali kot iskreno priznava: “Počutil sem se kot da jim jemljem kruh iz ust”. Kakšno olajšanje je bila pomoč Dijaškega sklada projekta Botrstvo in do kakšne prihodnosti mu je pomagala?
Neveljaven email naslov