Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti.
Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike.
Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Projekt Vida že dobro leto opozarja, da so številni starostniki tudi lačni, prezebli in osamljeni. Za pravičnejšo in sistemsko pomoč revnim in spregledanim pozivajo k poenostavitvi pridobivanja varstvenega dodatka
"France, 90 let, 290 evrov pokojnine. Žena mu je umrla pred desetimi leti, edini sin je umrl za rakom pred 15 leti. Našli smo ga z izklopljeno elektriko, grel se je s termoforjem. Na pultu je imel četrtino hlebca kruha, ki si ga je pripravil za naslednjih deset dni, skupaj s štirimi paštetami in z nekaj konzervami pasulja," opišejo "Humiji" usodo enega od pozabljenih.
France je eden od številnih starostnikov, ki jih člani društva Humanitarček že vrsto let osebno spremljajo in z raznovrstno pomočjo spreminjajo njihove usode. Dobro leto star projekt Vida je prav z objavljanjem življenjskih zgodb starostnikov postal prepoznaven glas dotlej neslišanih. Zapisane so tudi na portalu Vida.
"Portal Vida je nastal tako rekoč iz obupa, saj se iz leta v leto veča število starostnikov, ki potrebujejo pomoč. Seveda tudi fizično, a pomembnemu deležu ljudi bi pomagale že uveljavljene sistemske rešitve. Do katerih pa ne znajo priti. Med takimi so denimo izredna denarna pomoč, varstveni dodatek, subvencija najemnine, plačilo dopolnilnega zavarovanja. Zato smo na enem mestu zbrali vse informacije in obrazce v upanju, da bodo bližnji znali pomagati neveščim starostnikom v svoji okolici," pojasni predsednica društva Ninna Kozorog.
Za tiste, vešče uporabe spleta in njegovih pridobitev, je sicer dostopnost do pomoči lažja kot kadar koli prej, a prav generacije, ki bi pomoč najbolj potrebovale, imajo teh veščin najmanj. In revščina med starostnicami nad 75. letom je kar 28-odstotna, kar pomeni, da v njej živi več kot 27.000 žensk.
"Obrazcev ne spletu je ogromno, a treba jih ne natisniti, izpolniti in poslati. Seveda obstaja tudi elektronsko pošiljanje vlog, a 80-letni Marici že s težavo razložim, kaj sploh internet je, ne morem pa od nje pričakovati, da bo z oddajo elektronske vloge poskrbela za svojo eksistenco," ilustrira realnost sogovornica. "Nekatere rešitve smo dobro zastavili, pozabili pa smo na 'informacijski mrk' med našo generacijo in generacijo naših dedkov, pradedkov, prababic."
Seveda to ne velja za vse starostnike in seveda še zmeraj obstajajo tudi vse klasične poti oddajanja vlog in prošenj in tudi možnost nakupa že natisnjenih uradnih vlog, toda: "Pozabljamo na manjša mesta, kjer sploh ni več prodajaln takšnih obrazcev. Moj priljubljen primer je gospa iz Ruš, ki se mora po tak obrazec odpeljati vse do Maribora, saj ga ne more kupiti v nobeni knjigarni v svojem okolišu. Zdaj pa so še knjigarne tako ali tako zaprte. In v času, ko so ljudje najranljivejši in bi pomoč še bolj potrebovali, je ta še težje dostopna."
Nekateri centri za socialno delo sploh med epidemijo skušajo pomagati tako, da prosilcem po dogovoru pošljejo prazen natisnjen obrazec na dom, a to še vedno pomeni, da ga morajo znati izpolniti in še, da ga morajo odnesti na pošto. Kar je v obdobju vse redkejših poštnih poslovalnic in vse daljših vrst pred njimi vse prej kot dostopen in starostniku prijazen način pomoči.
Kljub naštetemu pa je oddajanje vlog vendarle samo manjši del problema. Drug je izpolnjevanje pogojev za tak dodatek. Varstveni dodatek je neke vrste naslednik nekdanjih starostnih pokojnin, ki pa so pred osmimi leti iz pravice v pokojninski blagajni postale pravica iz socialne. Že ob tej spremembi pogojev zanjo ni izpolnjevalo veliko ljudi, pozneje, ko se je izkazalo, da morajo otroci po smrti staršev ta prejemek vračati, pa se je varstvenemu dodatku odpovedalo še deset tisoče upravičencev – iz skoraj 47.000 prejemnikov pred "veliko socialno reformo" jih je tako leta 2015 varstveni dodatek prejemalo manj kot 10.000.
Kljub nekaterim poznejšim popravkom zakonodaje do danes pri starostnikih vztrajata dva večja zadržka: "Še zmeraj je prisoten strah, da bo dodatek treba vračati, a od leta 2017 ga ni treba več!"
Nezaupanje, da pomoč ni le prikriti kredit, bi torej z informiranjem moral izginiti, sploh za ljudi, ki nimajo otrok. Drugačen zadržek imajo tisti starostniki, ki otroke imajo, in takih je večina. Po zakonu namreč starostniku država ne bo pomagala, dokler v pomoč najprej ne vključi njegovih otrok, to pa je zanje velika čustvena prepreka, opozarjajo prostovoljci, ki strahove in zadržke starostnikov dobro poznajo: "Največja težava je hakeljc v zakonodaji, da morajo starši predložiti tudi notarsko overjeno pogodbo o preživljanju, ki jo morajo skleniti s svojimi otroki. Dolžnost preživljanja staršev je namreč zapisana v zakonu in tako je treba v tej pogodbi tudi doreči vsoto, s katero bodo svoje starše preživljali."
V navodilih, ki so jih od pristojnega ministrstva dobili centri za socialno delo, sicer ni izrecno zapisano, da je taka izvršljiva notarska pogodba obvezen pogoj in ponekod neuradno priznavajo, da ne vztrajajo vselej pri njej, kljub temu pa centrom ta možnost ostaja in je odvisna od presoje posameznega socialnega delavca. Kadar je pogodba z otroki pogoj, starostniki velikokrat odstopijo od prošnje za pomoč, saj otrok s tem ne želijo obremenjevati. Ali pa da sploh ne želijo, da ti vedo za njihovo stisko. Včasih pa je sklepanje pogodbe res težko izvedljivo: "Denimo v družinah, kjer je bilo nasilje. Če je to kjer koli zavedeno, CSD-ji praviloma na vztrajajo več, da je treba sklepati takšno pogodbo." Problem pa so družine, kjer je izbruhnilo nasilje, a to ni bilo prijavljeno. Pogosto sploh ne vemo, kaj je pripeljalo do razdorov v družinah, a na koncu zanje najvišjo ceno plačajo obnemogli starostniki.
"Skrbimo za gospo, ki ima sina, živečega v Skandinaviji, ki z njo ne želi imeti nikakršnih stikov. Ker je dobro situiran in bi jo bil zmožen preživljati oz. plačevati razliko med njenimi dohodki in višino morebitnega varstvenega dodatka, kar je tudi po zakonu dolžan, gospa tega dodatka ne more dobiti." – Ninna Kozorog
Sicer velja, da dolžnost otrok do preživljanja staršev ne pomeni nujno, da morajo otroci starše finančno podpirati, njihova pomoč se lahko ovrednoti, četudi gre za osebno pomoč, oskrbo ali hrano. Prav tako staršev niso dolžni finančno podpreti otroci, ki sami živijo pod socialnim robom. Če pa imajo otroci denimo povprečno plačo, a velike lastne finančne obveznosti, je postopek že bolj zapleten.
Ko torej starostnik potrebuje pomoč od države, morajo v ta postopek biti vpleteni otroci. In to nekatere starostnike povsem odvrne od tega, da bi zanjo zaprosili, kažejo izkušnje s terena.
Za te najranljivejše skupine bi zato morali poiskati dostopnejše in dostojnejše pomoči k varni starosti, so prepričani v Humanitarčku:
"Dober primer avtomatizacije je informativni izračun za dohodnino. Zagotovo se spomnite, da smo dohodninsko napoved pred leti izpolnjevali sami, zdaj pa prejmemo že izpolnjeno. Sprašujem se, zakaj česa podobnega ne moremo narediti za socialne prejemke, saj gre za skupino ljudi, ki je najbolj odrezana od informacij in od informacijskih rešitev. In avtomatizacija varstvenega dodatka bi bila velik korak k zmanjšanju revščine."
Kako jo izpeljati, Humanitarčki prepuščajo stroki. Dodelitev solidarnostne pomoči v spomladanskem delu epidemije je bila izredno dobrodošel, a žal enkraten finančni ukrep. Potrebujemo trajnejšega in dostojnejšega, menijo v društvu.
Morda bi lahko po vzoru informativnega izračuna za dohodninske napovedi starostnike obvestili, katere pravice jim glede na višino dohodka pripadajo, in jih v primeru, ko ne vložijo ugovora, šteli kot prejemnike takih pravic. Ne le denarne pomoči in varstvenega dodatka: "Tako bi lahko denimo bili obveščeni tudi, ali jim pripada subvencija najemnin, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Zato oblikovalcem sedmega svežnja ukrepov za omilitev posledic epidemije predlagamo, da se takoj avtomatizira način dodeljevanja pravice do varstvenega dodatka, nato pa tudi trajnejšo rešitev tudi za pokoronski čas." Zato, da bo rešitev dosegla prav vse starostnike in ne le tistih, ki imajo srečo, da jih je opazila kakšna organizacija, kot je Humanitarček. "Utopično je pričakovati, da bo nekdo pri osemdesetih letih preživel s pokojnino 200 evrov. Kako si bo pri teh letih prislužil kak dodaten evro? Saj vendar ne moremo dopustiti, da bi bili v naši državi ljudje v 21. stoletju tako zelo na robu. In ena od rešitev je avtomatizirana dodelitev varstvenega dodatka in sorodnih pravic. Čas je, da nehamo z birokratizacijo in se začnemo z ljudmi ukvarjati na človeka vreden način. Avtomatizacija takega dodatka brez nepotrebne birokratizacije je razlika med iti spat lačen ali sit, med tem, ali bo ždel v mrzli sobi ali pa se bo lahko pogrel s kaloriferjem."
Generaciji, ki je soustvarila to državo, namreč po mnenju Humanitarčkov dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Podrobnejša argumentacija in možnost podpisa sta tukaj: Pobuda za avtomatizacijo in debirokratizacijo varstvenega dodatka.
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg te pobude in informacij o možni pomoči starostnikom pripeti tudi obrazci vlog. Navedene so tudi možnosti pomoči starostnikom: že jutri bosta obstoječim humanitarnim možnostim plačila položnic ali obdarovanja z nujnimi življenjskimi dobrinami dodana tudi tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "Skriti Božiček" za brezdomce in za starostnike.
527 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti.
Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike.
Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Projekt Vida že dobro leto opozarja, da so številni starostniki tudi lačni, prezebli in osamljeni. Za pravičnejšo in sistemsko pomoč revnim in spregledanim pozivajo k poenostavitvi pridobivanja varstvenega dodatka
"France, 90 let, 290 evrov pokojnine. Žena mu je umrla pred desetimi leti, edini sin je umrl za rakom pred 15 leti. Našli smo ga z izklopljeno elektriko, grel se je s termoforjem. Na pultu je imel četrtino hlebca kruha, ki si ga je pripravil za naslednjih deset dni, skupaj s štirimi paštetami in z nekaj konzervami pasulja," opišejo "Humiji" usodo enega od pozabljenih.
France je eden od številnih starostnikov, ki jih člani društva Humanitarček že vrsto let osebno spremljajo in z raznovrstno pomočjo spreminjajo njihove usode. Dobro leto star projekt Vida je prav z objavljanjem življenjskih zgodb starostnikov postal prepoznaven glas dotlej neslišanih. Zapisane so tudi na portalu Vida.
"Portal Vida je nastal tako rekoč iz obupa, saj se iz leta v leto veča število starostnikov, ki potrebujejo pomoč. Seveda tudi fizično, a pomembnemu deležu ljudi bi pomagale že uveljavljene sistemske rešitve. Do katerih pa ne znajo priti. Med takimi so denimo izredna denarna pomoč, varstveni dodatek, subvencija najemnine, plačilo dopolnilnega zavarovanja. Zato smo na enem mestu zbrali vse informacije in obrazce v upanju, da bodo bližnji znali pomagati neveščim starostnikom v svoji okolici," pojasni predsednica društva Ninna Kozorog.
Za tiste, vešče uporabe spleta in njegovih pridobitev, je sicer dostopnost do pomoči lažja kot kadar koli prej, a prav generacije, ki bi pomoč najbolj potrebovale, imajo teh veščin najmanj. In revščina med starostnicami nad 75. letom je kar 28-odstotna, kar pomeni, da v njej živi več kot 27.000 žensk.
"Obrazcev ne spletu je ogromno, a treba jih ne natisniti, izpolniti in poslati. Seveda obstaja tudi elektronsko pošiljanje vlog, a 80-letni Marici že s težavo razložim, kaj sploh internet je, ne morem pa od nje pričakovati, da bo z oddajo elektronske vloge poskrbela za svojo eksistenco," ilustrira realnost sogovornica. "Nekatere rešitve smo dobro zastavili, pozabili pa smo na 'informacijski mrk' med našo generacijo in generacijo naših dedkov, pradedkov, prababic."
Seveda to ne velja za vse starostnike in seveda še zmeraj obstajajo tudi vse klasične poti oddajanja vlog in prošenj in tudi možnost nakupa že natisnjenih uradnih vlog, toda: "Pozabljamo na manjša mesta, kjer sploh ni več prodajaln takšnih obrazcev. Moj priljubljen primer je gospa iz Ruš, ki se mora po tak obrazec odpeljati vse do Maribora, saj ga ne more kupiti v nobeni knjigarni v svojem okolišu. Zdaj pa so še knjigarne tako ali tako zaprte. In v času, ko so ljudje najranljivejši in bi pomoč še bolj potrebovali, je ta še težje dostopna."
Nekateri centri za socialno delo sploh med epidemijo skušajo pomagati tako, da prosilcem po dogovoru pošljejo prazen natisnjen obrazec na dom, a to še vedno pomeni, da ga morajo znati izpolniti in še, da ga morajo odnesti na pošto. Kar je v obdobju vse redkejših poštnih poslovalnic in vse daljših vrst pred njimi vse prej kot dostopen in starostniku prijazen način pomoči.
Kljub naštetemu pa je oddajanje vlog vendarle samo manjši del problema. Drug je izpolnjevanje pogojev za tak dodatek. Varstveni dodatek je neke vrste naslednik nekdanjih starostnih pokojnin, ki pa so pred osmimi leti iz pravice v pokojninski blagajni postale pravica iz socialne. Že ob tej spremembi pogojev zanjo ni izpolnjevalo veliko ljudi, pozneje, ko se je izkazalo, da morajo otroci po smrti staršev ta prejemek vračati, pa se je varstvenemu dodatku odpovedalo še deset tisoče upravičencev – iz skoraj 47.000 prejemnikov pred "veliko socialno reformo" jih je tako leta 2015 varstveni dodatek prejemalo manj kot 10.000.
Kljub nekaterim poznejšim popravkom zakonodaje do danes pri starostnikih vztrajata dva večja zadržka: "Še zmeraj je prisoten strah, da bo dodatek treba vračati, a od leta 2017 ga ni treba več!"
Nezaupanje, da pomoč ni le prikriti kredit, bi torej z informiranjem moral izginiti, sploh za ljudi, ki nimajo otrok. Drugačen zadržek imajo tisti starostniki, ki otroke imajo, in takih je večina. Po zakonu namreč starostniku država ne bo pomagala, dokler v pomoč najprej ne vključi njegovih otrok, to pa je zanje velika čustvena prepreka, opozarjajo prostovoljci, ki strahove in zadržke starostnikov dobro poznajo: "Največja težava je hakeljc v zakonodaji, da morajo starši predložiti tudi notarsko overjeno pogodbo o preživljanju, ki jo morajo skleniti s svojimi otroki. Dolžnost preživljanja staršev je namreč zapisana v zakonu in tako je treba v tej pogodbi tudi doreči vsoto, s katero bodo svoje starše preživljali."
V navodilih, ki so jih od pristojnega ministrstva dobili centri za socialno delo, sicer ni izrecno zapisano, da je taka izvršljiva notarska pogodba obvezen pogoj in ponekod neuradno priznavajo, da ne vztrajajo vselej pri njej, kljub temu pa centrom ta možnost ostaja in je odvisna od presoje posameznega socialnega delavca. Kadar je pogodba z otroki pogoj, starostniki velikokrat odstopijo od prošnje za pomoč, saj otrok s tem ne želijo obremenjevati. Ali pa da sploh ne želijo, da ti vedo za njihovo stisko. Včasih pa je sklepanje pogodbe res težko izvedljivo: "Denimo v družinah, kjer je bilo nasilje. Če je to kjer koli zavedeno, CSD-ji praviloma na vztrajajo več, da je treba sklepati takšno pogodbo." Problem pa so družine, kjer je izbruhnilo nasilje, a to ni bilo prijavljeno. Pogosto sploh ne vemo, kaj je pripeljalo do razdorov v družinah, a na koncu zanje najvišjo ceno plačajo obnemogli starostniki.
"Skrbimo za gospo, ki ima sina, živečega v Skandinaviji, ki z njo ne želi imeti nikakršnih stikov. Ker je dobro situiran in bi jo bil zmožen preživljati oz. plačevati razliko med njenimi dohodki in višino morebitnega varstvenega dodatka, kar je tudi po zakonu dolžan, gospa tega dodatka ne more dobiti." – Ninna Kozorog
Sicer velja, da dolžnost otrok do preživljanja staršev ne pomeni nujno, da morajo otroci starše finančno podpirati, njihova pomoč se lahko ovrednoti, četudi gre za osebno pomoč, oskrbo ali hrano. Prav tako staršev niso dolžni finančno podpreti otroci, ki sami živijo pod socialnim robom. Če pa imajo otroci denimo povprečno plačo, a velike lastne finančne obveznosti, je postopek že bolj zapleten.
Ko torej starostnik potrebuje pomoč od države, morajo v ta postopek biti vpleteni otroci. In to nekatere starostnike povsem odvrne od tega, da bi zanjo zaprosili, kažejo izkušnje s terena.
Za te najranljivejše skupine bi zato morali poiskati dostopnejše in dostojnejše pomoči k varni starosti, so prepričani v Humanitarčku:
"Dober primer avtomatizacije je informativni izračun za dohodnino. Zagotovo se spomnite, da smo dohodninsko napoved pred leti izpolnjevali sami, zdaj pa prejmemo že izpolnjeno. Sprašujem se, zakaj česa podobnega ne moremo narediti za socialne prejemke, saj gre za skupino ljudi, ki je najbolj odrezana od informacij in od informacijskih rešitev. In avtomatizacija varstvenega dodatka bi bila velik korak k zmanjšanju revščine."
Kako jo izpeljati, Humanitarčki prepuščajo stroki. Dodelitev solidarnostne pomoči v spomladanskem delu epidemije je bila izredno dobrodošel, a žal enkraten finančni ukrep. Potrebujemo trajnejšega in dostojnejšega, menijo v društvu.
Morda bi lahko po vzoru informativnega izračuna za dohodninske napovedi starostnike obvestili, katere pravice jim glede na višino dohodka pripadajo, in jih v primeru, ko ne vložijo ugovora, šteli kot prejemnike takih pravic. Ne le denarne pomoči in varstvenega dodatka: "Tako bi lahko denimo bili obveščeni tudi, ali jim pripada subvencija najemnin, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Zato oblikovalcem sedmega svežnja ukrepov za omilitev posledic epidemije predlagamo, da se takoj avtomatizira način dodeljevanja pravice do varstvenega dodatka, nato pa tudi trajnejšo rešitev tudi za pokoronski čas." Zato, da bo rešitev dosegla prav vse starostnike in ne le tistih, ki imajo srečo, da jih je opazila kakšna organizacija, kot je Humanitarček. "Utopično je pričakovati, da bo nekdo pri osemdesetih letih preživel s pokojnino 200 evrov. Kako si bo pri teh letih prislužil kak dodaten evro? Saj vendar ne moremo dopustiti, da bi bili v naši državi ljudje v 21. stoletju tako zelo na robu. In ena od rešitev je avtomatizirana dodelitev varstvenega dodatka in sorodnih pravic. Čas je, da nehamo z birokratizacijo in se začnemo z ljudmi ukvarjati na človeka vreden način. Avtomatizacija takega dodatka brez nepotrebne birokratizacije je razlika med iti spat lačen ali sit, med tem, ali bo ždel v mrzli sobi ali pa se bo lahko pogrel s kaloriferjem."
Generaciji, ki je soustvarila to državo, namreč po mnenju Humanitarčkov dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Podrobnejša argumentacija in možnost podpisa sta tukaj: Pobuda za avtomatizacijo in debirokratizacijo varstvenega dodatka.
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg te pobude in informacij o možni pomoči starostnikom pripeti tudi obrazci vlog. Navedene so tudi možnosti pomoči starostnikom: že jutri bosta obstoječim humanitarnim možnostim plačila položnic ali obdarovanja z nujnimi življenjskimi dobrinami dodana tudi tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "Skriti Božiček" za brezdomce in za starostnike.
Devetošolci OŠ Dobrova so skušali ubesediti, kaj vse se jim je v času epidemije, sploh pa v času šolanja na daljavo, zgodilo in katere posledice še zmeraj čutijo. Pogosto smo namreč lahko slišali, da so otroci odporni, da je njihovo doživljanje sprememb v času epidemije močno povezano s tem, kako jim jih prikazujejo in kako jih doživljajo njihovi bližnji, pa da so mladi nekoč brez posledic preživeli še kaj hujšega. A kaj o tem pravijo sami? Kako so doživljali čase šolanja od doma, kako so doživeli odnose med seboj in kako odnos učiteljev do njih, ko so se vrnili v klopi? Se počutijo slišane in razumljene? In kako čutijo posledice še danes, ko se zdi, da se kolektivno pretvarjamo, da jih ni več?
Najnovejše poročilo nevladnega britanskega združenja, organizacije Oxfam je opozorilo na močno poglobljeno neenakost po vsem svetu in pritegnilo pozornost s podatkom, kako nepojmljivo visoki so dobički najbogatejših v zadnjih dveh letih in to predvsem na račun pandemije. Od marca 2020 do novembra lani se je namreč premoženje najbogatejših desetih zemljanov podvojilo in je zdaj večje kot je skupno premoženje več kot treh milijard najrevnejših. Pandemija je po drugi strani v revščino potisnila še dodatnih 160 milijonov ljudi, zaradi nedostopnosti do zdravstvene oskrbe, lakote, nasilja nad ženskami in podnebnih sprememb pa je dnevno umrlo 21.000 ljudi. Kako bodo taki globalni trendi razslojevanja vplivali tudi na naša življenja in kako vplivajo na revščino pri nas, ocenjuje eden največjih poznavalcev družbene neenakosti pri nas, predavatelj na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani doc. dr. Srečo Dragoš.
Več kot 5000 popravljenih in podarjenih računalnikov ne zadostuje, da bi društvo Duh časa od lokalnih, državnih ali povsem zasebnih lastnikov dobilo trajen in primeren prostor za izvajanje svoje prostovoljne in humanitarne dejavnosti. Tisoče šolarjev, dijakov, študentov in drugih, ki si nove računalniške opreme ne morejo privoščiti, bi bili brez podarjenih računalnikov še bolj izločeni iz normalnega dela za šolo ali službo. To je bilo v času šolanja in dela na domu še posebej pomembno. Prostovoljci, ki že desetletje povsem brezplačno popravljajo in podarjajo računalniške komplete po vsej Sloveniji, bi zelo hitro potrebovali zadosti velik in dostopen prostor, sicer bo njihova dejavnost morala ugasniti, je stvaren predsednik društva Duh časa Matjaž Ugovšek. "Če bi imeli pogoje za delo, bi premikali gore, tako samo računalnike, žal."
V srednjih šolah se ta teden končuje prvo ocenjevalno obdobje šolskega leta, ki je po dveh letih, zaznamovanih s šolanjem na daljavo, vsaj malo spominjalo na nekdanjo šolsko normalo. In kakšne posledice na otrocih in mladostnikih svetovalni delavci opažajo zdaj, ko se zdi, da delo teče normalno? Gostja bo predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev in profesorica psihologije na eni izmed ljubljanskih gimnazij Ajda Erjavec.
Ker se je dobro spomniti, da vsak korak nekam vodi, da je lepo imeti ob sebi ramo, ki ti nudi oporo v težkih trenutkih, in vedeti, da so med nami tudi ljudje, kakršni so na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, ki jim ni vseeno. Kakšne želje se bodo utrnile v tem letu?
Decembra po navadi odpremo malo več oken, pa ne tistih za prezračevanje prostorov, ampak tudi majhnih okenc na adventnih koledarjih. Predstavljajte si, da ne bi odpirali okenc na adventnem koledarju, ampak bi namesto tega imeli nalogo, da vsak dan do božiča v veliko prazno škatlo zbirate hrano in praktične stvari, ki so na seznamu ter na koncu polno škatlo dobrot podarite nepoznani družini v stiski. Takšna ideja dobrodelnega adventnega koledarja je skupni projekt Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Na Zvezi izberejo družine, ki so vključene v njihove programe in so tako ali drugače ogrožene. Večinoma so to otroci staršev, ki imajo psihosocialne težave, se soočajo s stanovanjsko problematiko, brezposelnostjo, zdravstvenimi težavami in prihodki pod minimalno plačo.
Val 202 že desetletje sodeluje s programom Botrstvo, ki ga vodi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Od samega začetka s programom sodeluje Jana Vidic, ki se spominja začetkov, ko je bilo v program vključenih samo 240 otrok. Danes je ta številka bistveno višja - skupaj so v teh letih pomagali 11 390 otrokom.
Že tretje leto se denar tistih, ki tega dela dohodnine niso namenili nikomur, ne vrača v državni proračun. Ministrstvo za javno upravo sredstva iz sklada z razpisi razdeli nevladnim organizacijam. Med prejemniki dohodnine za leto 2020 je na četrtem mestu z nekaj manj kot 210 tisočaki, ki jim jih je namenilo dobrih 4800 dohodninskih zavezancev, ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo. Ob povsem novih potrebah in nalogah, ki jih je prinesla tudi epidemija, so bila ta sredstva neizmerno dragocena, priznava sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek. Z njimi so ob močno povečanih stiskah otrok in mladostnikov lahko omogočili najem več izkušenih terapevtov, dodatno so izobrazili prostovoljce, da so ti znali pravilno reagirati ob čustvenih stiskah otrok, s katerimi delajo. Sredstva so jim omogočila, da so urgentno preprečevali izvršbe in izterjave, saj so sicer lahko stroški izvršb bistveno višji od samega stroška dolgov.
Unicefovo letno poročilo, ki opozarja na strašanske posledice za otroke po vsem svetu, še posebej manj razvitem, je tudi opozorilni klic, da še nikoli ni bilo bolj pomembno na prvo mesto postaviti otroke. Gre za najhujšo krizo, s katero je UNICEF soočen v svoji 75-letni zgodovini. Poročilo podrobneje predstavlja izvršni direktor Unicefa Slovenija Tomaž Bergoč.
Četudi je epidemija zmanjšala praznično bleščavo, druženja, obdarovanja in praznovanja, je prav december za mnoge najtežji mesec, v katerem bolj občutijo težo osamljenosti, pomanjkanja in brezupa. "Nebo dobrih želja" je nov način pomoči otrokom iz Botrstva, ki omogoča, da je donacija poljubnega zneska lahko več kot le bančna transakcija.
Tudi še nikoli brezdomne osebe zdaj prosijo za vključitev v nastanitveni program Kraljev ulice, ker ne bodo več zmogle stroškov za bivanje. Protikoronski ukrepi so poglobili revščino tudi v najbogatejših državah, kar dokazuje, da gre za sistemski problem, ki ga ne želimo rešiti. Finska je edina izjema, kjer so brezdomstvo sistemsko odpravili.
Skozi skoraj desetletje oddaj v podporo programu Botrstvo, v katerih opozarjamo na stiske otrok in drugih ranljivih skupin se včasih zdi, da zgodb s srečnim koncem skorajda ni. A prav vsem od več kot 10.000 doslej vključenim otrokom so botri nedvomno olajšali življenje. Nekatere zgodbe kot je Izina, ki je prav zaradi podpore botra veliko lažje končala gimnazijo in se vpisala na želeno fakulteto, pa so navdihujoče tudi po tem, ko podpore botra ne potrebujejo več.
Kaj narediti z rabljenim kolesom, ki ga ne potrebujete več? AMZS v sodelovanju s svojimi avto-moto društvi in klubi začenja akcijo zbiranja rabljenih koles Kolesa za vse!, ki jih bo Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje podarila otrokom iz socialno ogroženih družin.
Prižiganje sveč na grobovih je že stoletja način za vidno oznanjanje našega spomina na pokojne. Letno v Sloveniji prižgemo skoraj 20 milijonov sveč, kar predstavlja 8 sveč na vsakega prebivalca. S tem podatkom se uvrščamo na visoko tretje mesto v svetu. V Botrstvu pa nas je poleg očitnih ekoloških posledic zanimalo tudi, če smo lahko z nakupom sveč še humanitarni. Alternative klasični plastični sveči na grobovih v luči dobrodelnosti sta iskali Neža Borkovič in Kaja Ravnak.
V programu Botrstvo se v oktobru posvečamo generaciji, ki je bila med epidemijo najbolj spregledana, hkrati pa ima največ težav pri duševnem zdravju. Opozarjali smo že na anksioznost in samomorilne misli med študenti. V tretjem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o pogojih za študij tujih študentov iz neevropskih držav na slovenskih univerzah, o noveli Zakona o tujcih in prihodnosti za omenjene študente. Zakaj nismo v večji meri prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? Odgovore na vprašanja je iskala Kaja Ravnak.
V drugem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o samomorilnih mislih in vedenju med epidemijo, tabuizaciji te teme ter korakih pomoči. Na krožnik študentskega vsakdana so zaradi epidemije prišle nove in večje težave, na katere ni bil pripravljen nihče. Veliko prahu je dvignila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje o doživljanju epidemije covida-19. Od malo več kot 4200 vprašanih je 900 posameznic in posameznikov imelo samomorilne misli nekaj dni, 280 več kot polovico dni, enako število študentov pa je imelo samomorilne misli vsak dan. Gostji oddaje: Urška Drofenik, študentka 2. stopnje Psihologije na Univerzi v Mariboru, Izr. prof. Vita Poštuvan, strokovnjakinja na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja.
Zakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? V prvem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o anksioznosti med epidemijo, ki traja tudi v novi normalnosti. Gosta oddaje: Sara Svati Sharan, študentka 2. stopnje Filozofije na UL in doc. dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice UL.
Še vedno velja, da je knjiga najlepše darilo. Še posebej, če je to nova slikanica z naslovom Botrovo darilo. Ta je izšla ob jubilejni 10. obletnici projekta Botrstvo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine in Mladinsko knjigo. V njej na silno simpatičen, preprost in nekoliko šaljiv način izvemo, kaj je program Botrstvo in kako malo je potrebno, da nekomu s solidarnostjo in sočutnostjo spremenimo življenje na bolje. Pogovarjali smo se z avtorjem slikanice Boštjanom Gorencem Pižamo.
»Mislim, da nam na splošno v 21. stoletju primanjkuje tega empatičnega odnosa do sočloveka, na vseh področjih. Morda je tudi pri odločevalcih premalo izkušenj, na kakšen način, po kakšni poti nekdo odrašča. Mnogi, ki so danes na odločevalci, so odraščali v bistveno bolj socialno, ekonomsko, pa tudi družbeno prijaznejšem okolju,« na napačne odločitve, da se tudi dijaške domove v času epidemije popolnoma zapre, opozarja dolgoletna vzgojiteljica v celjskem Dijaškem domu Nataša Kajba Gorjup.
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
Neveljaven email naslov