Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Otroci, pri katerih so težave prepoznane in so morda tudi že prejeli ustrezno odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki šolam pomaga zagotoviti primerne prilagoditve in včasih tudi individualne učne ure, imajo več možnosti za uspešno sodelovanje in doseganje vsaj osnovne ravni znanja. Najtežje je tistim, pri katerih vemo, da težave so, a odločbe še nimajo, hkrati imajo pa tudi doma nespodbudno okolje in nimajo nikogar, ki bi jim znal pomagati. Taki otroci pogosto obupajo in ne vemo, kako se bodo lahko uspešno vrnili v šolski ritem, ko bo šolanje spet potekalo v šolah, skrbi specialno pedagoginjo Martino Opaka Lešnjak.
Šolanje na daljavo frustrira otroke, učitelje in starše. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj. Najtežje je tistim, ki so (še) brez odločb
"Pouk na daljavo nekaterim zelo ustreza, sploh če imajo doma zanesljivo pomoč bližnjih, a taki so v manjšini. Številni pa imajo že težave s priklopom, vzpostavljanjem zvez, pošiljanjem priponk, z delitvijo zaslona med reševanjem nalog," opisuje specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak. "Večina težko ohranja motivacijo, obveznosti naredijo na hitro, samo toliko, da je, ne moremo pa jih pritegniti k nekoliko višji ravni znanja."
Otroci, ki imajo zelo različne učne težave, v šoli dobijo tako pomoč učiteljev, sošolcev kot tudi specialnih pedagogov, sploh če imajo z odločbo priznane posebne potrebe (PP) in zagotovljene prilagoditve oz. tudi dodatne ure individualne pomoči. V lanskem šolskem letu je tako odločbo imelo več kot 13.000 šolarjev. Nekateri so vključeni v šole s prilagojenim programom, velika večina pa obiskuje običajne šole, a z dodatno pomočjo. Šole sicer skušajo zagotoviti to pomoč tudi na daljavo, a v resnici zelo velikanski delež časa, truda in specialnopedagoških prijemov pade na ramena staršev: "Mislim, da smo staršem otrok s posebnimi potrebami zdaj naložili malce pretežko delo. Nekaterih sploh ni doma in se morajo zanesti na to, kar zmoremo sami z njihovimi otroki na daljavo. Nekateri so doma, a morajo ob svojem delu pri otroku nadomestiti še to, kar sicer delamo specialni pedagogi, čeprav za to nimajo znanj. A še nekaj je pomembno – gre za drug odnos. Odnos med učiteljem in učencem je povsem drugačen, kot je med mamo in otrokom, kar vidim tudi pri sebi. Z učenci, s katerimi delam na daljavo, sem potrpežljiva, umirjena, spoštljiva, svojim otrokom pa sem predvsem mama: tudi vzkipim, zahtevam preveč, sem včasih zmedena, otroci odgovarjajo nazaj … Tako da verjamem, da starši, ki delajo s svojimi otroki, težko igrajo učitelja, kaj šele specialnega pedagoga," je razumevajoča sogovornica.
Če je to težko celo staršem, ki imajo pedagoško žilico, čas in razumejo snov, ki jo otroci obravnavajo, kaj je s tistimi, ki nimajo nič od tega, delajo v izmenah, morda ne govorijo jezika, ne obvladajo več snovi, ki so se je morda nazadnje učili pred vsaj tremi desetletji?
"Največ takih otrok smo izgubili, na pol izgubili ali pa jih izgubljamo. Taki samo sporočijo, da mami ne razume, da sami ne razumejo, da ne vedo, kako in kaj … Dobivamo sicer zelo dragoceno pomoč prostovoljcev, tudi iz ZPM Moste, ki skušajo otroke spremljati in motivirati na daljavo, da lahko vsaj približno sledijo vsaj bistveni snovi. Izkušnja iz spomladanskega dela šolanja na domu nam je pokazala, da so nekateri otroci močno nazadovali, zato smo se vrnitve v šole zelo veselili. A ti otroci se niso vrnili enaki, kot smo jih poznali pred zaprtjem. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj."
In kaj zdaj, ko je jasno, da se večina otrok v tem koledarskem letu ne bo več vrnila v šole in ko napovedi kažejo, da so pred njimi še dolgi tedni šolanja na daljavo? Nekaterim otrokom, kot rečeno, šolanje na daljavo celo bolj ustreza, a tudi tukaj so skrite pasti: "Nekateri so se povsem navezali na svoje starše in ne iščejo več moje pomoči. Gre za otroke, ki so bili že v osnovi manj samostojni in smo se zelo trudili, da so začeli delati sami. In se bojim, da bodo ob nenehni starševski pozornosti v tej samostojnosti nazadovali."
Šolanje na daljavo je za večino otrok s posebnimi potrebami velik izziv in velika težava, ki postane še večja, kadar otrok živi v okolju, ki je vse prej kot spodbudno:
"Otroci s posebnimi potrebami, ki živijo v nespodbudnih okoljih, se nam pospešeno izgubljajo, ne uspe nam jih pridobiti, sami ne znajo ali ne zmorejo narediti skoraj ničesar. Ne gre le za šolanje, pogosto se v takih družinah tudi ne bere, ne gleda izobraževalnih oddaj, se ne pogovarja o življenjskih problemih, gre za večplastno kulturno prikrajšanost. Ti otroci strašansko nazadujejo. Ko smo se septembra pogovarjali z njimi, so se številni zelo bali, da bi šolanje spet potekalo na daljavo, nekateri so jokali, ko so izvedeli, da bomo spet vse delali na daljavo. Ker je to taka frustracija. Res se mi zdi, da beseda frustracija najbolje opisuje naše trenutno delo in njihovo počutje," opisuje Martina Opaka Lešnjak.
Frustracija je vse večja tudi pri starših, ki ne zmorejo več biti učitelj, specialni pedagog, gospodinja, kuhar, zaposleni, šef, direktor, vodja, morda tudi negovalec in terapevt hkrati. In je frustracija za učitelje, ki so skorajda vse našteto, zraven pa bi morali biti še izumitelji najboljšega načina poučevanja na daljavo, čeprav jih tega ni nihče učil. In ki v dveh mescih šolanja na daljavo niso dobili odgovora, ali smejo iz učnih načrtov kar koli izpustiti. "Osnovnošolski program je predpisan, v učnih načrtih so na Zavodu za šolstvo zdaj označili teme, ki so primernejše za šolanje na daljavo, a z opombo, da to ne pomeni, da se druge sme izpustiti," navaja sogovornica.
Tisti otroci, ki so jim potrebe po prilagoditvah in pomoči že odrejene tudi z odločbami, pa so vsem težavam navkljub v boljšem položaju, kot so otroci, ki težave imajo, a iz kakršnih koli razlogov odločb (še) nimajo: "Ti so precej bolj prepuščeni samim sebi. Na naši šoli sicer imamo nekaj prostovoljcev, ki pomagajo tudi otrokom brez odločb, a nam je to pomoč uspelo zagotoviti v zadnjih dveh tednih. Ti otroci so si do zdaj že nabrali takšne zaostanke, da težko spremljajo tekočo učno snov, saj so zamudili vsaj tri tedne. Zato so pri njih težave zagotovo še večje."
Edina rešitev, ki za večino otrok pomeni bistveno bolj primeren način šolanja, je torej vrnitev v šole, je prepričana specialna pedagoginja Martina Opaka Lešnjak: "Še vedno je bolje, da imamo šolanje na daljavo kot pa nobenega šolanja, a to je res kratkoročna rešitev za ohranjanje učne kondicije in utrjevanje snovi, ki so jo že vzeli v šoli. Toda zdaj dejansko že jemljemo novo snov, ki jo bodo nekateri dobro usvojili, nekateri pa ne. In tu se poglablja ta razkorak. Poleg tega se bojim, da se bodo nekateri naučili snov napačno, ker ne morejo dobiti takojšnje povratne informacije," skrbi specialno pedagoginjo.
"Dobro vprašanje. Mi se bomo trudili po najboljših močeh, a kar delamo, sama občutim samo kot gašenje požara. Kjer vzplamti kakšen problem, ga poskusimo rešiti, a požar še kar gori. Tukaj je res edina rešitev, da se čim prej vrnemo v šole. Dokler se še da kaj nadoknaditi."
To so požari, ki morda res tlijo in niso videti veliki, a je njihov učinek na nekatere otroke, sploh tiste iz nespodbudnih okolij, ki živijo v pomanjkanju in nimajo dostopne pomoči, lahko nepopravljivo uničujoč. Zato je skrajno skrajni čas, da strokovnjaki vseh strok, ne le epidemiološke, znova prevrednotijo, katere vse skupine v naši družbi so v tej epidemiji najranljivejše.
528 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Otroci, pri katerih so težave prepoznane in so morda tudi že prejeli ustrezno odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki šolam pomaga zagotoviti primerne prilagoditve in včasih tudi individualne učne ure, imajo več možnosti za uspešno sodelovanje in doseganje vsaj osnovne ravni znanja. Najtežje je tistim, pri katerih vemo, da težave so, a odločbe še nimajo, hkrati imajo pa tudi doma nespodbudno okolje in nimajo nikogar, ki bi jim znal pomagati. Taki otroci pogosto obupajo in ne vemo, kako se bodo lahko uspešno vrnili v šolski ritem, ko bo šolanje spet potekalo v šolah, skrbi specialno pedagoginjo Martino Opaka Lešnjak.
Šolanje na daljavo frustrira otroke, učitelje in starše. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj. Najtežje je tistim, ki so (še) brez odločb
"Pouk na daljavo nekaterim zelo ustreza, sploh če imajo doma zanesljivo pomoč bližnjih, a taki so v manjšini. Številni pa imajo že težave s priklopom, vzpostavljanjem zvez, pošiljanjem priponk, z delitvijo zaslona med reševanjem nalog," opisuje specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak. "Večina težko ohranja motivacijo, obveznosti naredijo na hitro, samo toliko, da je, ne moremo pa jih pritegniti k nekoliko višji ravni znanja."
Otroci, ki imajo zelo različne učne težave, v šoli dobijo tako pomoč učiteljev, sošolcev kot tudi specialnih pedagogov, sploh če imajo z odločbo priznane posebne potrebe (PP) in zagotovljene prilagoditve oz. tudi dodatne ure individualne pomoči. V lanskem šolskem letu je tako odločbo imelo več kot 13.000 šolarjev. Nekateri so vključeni v šole s prilagojenim programom, velika večina pa obiskuje običajne šole, a z dodatno pomočjo. Šole sicer skušajo zagotoviti to pomoč tudi na daljavo, a v resnici zelo velikanski delež časa, truda in specialnopedagoških prijemov pade na ramena staršev: "Mislim, da smo staršem otrok s posebnimi potrebami zdaj naložili malce pretežko delo. Nekaterih sploh ni doma in se morajo zanesti na to, kar zmoremo sami z njihovimi otroki na daljavo. Nekateri so doma, a morajo ob svojem delu pri otroku nadomestiti še to, kar sicer delamo specialni pedagogi, čeprav za to nimajo znanj. A še nekaj je pomembno – gre za drug odnos. Odnos med učiteljem in učencem je povsem drugačen, kot je med mamo in otrokom, kar vidim tudi pri sebi. Z učenci, s katerimi delam na daljavo, sem potrpežljiva, umirjena, spoštljiva, svojim otrokom pa sem predvsem mama: tudi vzkipim, zahtevam preveč, sem včasih zmedena, otroci odgovarjajo nazaj … Tako da verjamem, da starši, ki delajo s svojimi otroki, težko igrajo učitelja, kaj šele specialnega pedagoga," je razumevajoča sogovornica.
Če je to težko celo staršem, ki imajo pedagoško žilico, čas in razumejo snov, ki jo otroci obravnavajo, kaj je s tistimi, ki nimajo nič od tega, delajo v izmenah, morda ne govorijo jezika, ne obvladajo več snovi, ki so se je morda nazadnje učili pred vsaj tremi desetletji?
"Največ takih otrok smo izgubili, na pol izgubili ali pa jih izgubljamo. Taki samo sporočijo, da mami ne razume, da sami ne razumejo, da ne vedo, kako in kaj … Dobivamo sicer zelo dragoceno pomoč prostovoljcev, tudi iz ZPM Moste, ki skušajo otroke spremljati in motivirati na daljavo, da lahko vsaj približno sledijo vsaj bistveni snovi. Izkušnja iz spomladanskega dela šolanja na domu nam je pokazala, da so nekateri otroci močno nazadovali, zato smo se vrnitve v šole zelo veselili. A ti otroci se niso vrnili enaki, kot smo jih poznali pred zaprtjem. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj."
In kaj zdaj, ko je jasno, da se večina otrok v tem koledarskem letu ne bo več vrnila v šole in ko napovedi kažejo, da so pred njimi še dolgi tedni šolanja na daljavo? Nekaterim otrokom, kot rečeno, šolanje na daljavo celo bolj ustreza, a tudi tukaj so skrite pasti: "Nekateri so se povsem navezali na svoje starše in ne iščejo več moje pomoči. Gre za otroke, ki so bili že v osnovi manj samostojni in smo se zelo trudili, da so začeli delati sami. In se bojim, da bodo ob nenehni starševski pozornosti v tej samostojnosti nazadovali."
Šolanje na daljavo je za večino otrok s posebnimi potrebami velik izziv in velika težava, ki postane še večja, kadar otrok živi v okolju, ki je vse prej kot spodbudno:
"Otroci s posebnimi potrebami, ki živijo v nespodbudnih okoljih, se nam pospešeno izgubljajo, ne uspe nam jih pridobiti, sami ne znajo ali ne zmorejo narediti skoraj ničesar. Ne gre le za šolanje, pogosto se v takih družinah tudi ne bere, ne gleda izobraževalnih oddaj, se ne pogovarja o življenjskih problemih, gre za večplastno kulturno prikrajšanost. Ti otroci strašansko nazadujejo. Ko smo se septembra pogovarjali z njimi, so se številni zelo bali, da bi šolanje spet potekalo na daljavo, nekateri so jokali, ko so izvedeli, da bomo spet vse delali na daljavo. Ker je to taka frustracija. Res se mi zdi, da beseda frustracija najbolje opisuje naše trenutno delo in njihovo počutje," opisuje Martina Opaka Lešnjak.
Frustracija je vse večja tudi pri starših, ki ne zmorejo več biti učitelj, specialni pedagog, gospodinja, kuhar, zaposleni, šef, direktor, vodja, morda tudi negovalec in terapevt hkrati. In je frustracija za učitelje, ki so skorajda vse našteto, zraven pa bi morali biti še izumitelji najboljšega načina poučevanja na daljavo, čeprav jih tega ni nihče učil. In ki v dveh mescih šolanja na daljavo niso dobili odgovora, ali smejo iz učnih načrtov kar koli izpustiti. "Osnovnošolski program je predpisan, v učnih načrtih so na Zavodu za šolstvo zdaj označili teme, ki so primernejše za šolanje na daljavo, a z opombo, da to ne pomeni, da se druge sme izpustiti," navaja sogovornica.
Tisti otroci, ki so jim potrebe po prilagoditvah in pomoči že odrejene tudi z odločbami, pa so vsem težavam navkljub v boljšem položaju, kot so otroci, ki težave imajo, a iz kakršnih koli razlogov odločb (še) nimajo: "Ti so precej bolj prepuščeni samim sebi. Na naši šoli sicer imamo nekaj prostovoljcev, ki pomagajo tudi otrokom brez odločb, a nam je to pomoč uspelo zagotoviti v zadnjih dveh tednih. Ti otroci so si do zdaj že nabrali takšne zaostanke, da težko spremljajo tekočo učno snov, saj so zamudili vsaj tri tedne. Zato so pri njih težave zagotovo še večje."
Edina rešitev, ki za večino otrok pomeni bistveno bolj primeren način šolanja, je torej vrnitev v šole, je prepričana specialna pedagoginja Martina Opaka Lešnjak: "Še vedno je bolje, da imamo šolanje na daljavo kot pa nobenega šolanja, a to je res kratkoročna rešitev za ohranjanje učne kondicije in utrjevanje snovi, ki so jo že vzeli v šoli. Toda zdaj dejansko že jemljemo novo snov, ki jo bodo nekateri dobro usvojili, nekateri pa ne. In tu se poglablja ta razkorak. Poleg tega se bojim, da se bodo nekateri naučili snov napačno, ker ne morejo dobiti takojšnje povratne informacije," skrbi specialno pedagoginjo.
"Dobro vprašanje. Mi se bomo trudili po najboljših močeh, a kar delamo, sama občutim samo kot gašenje požara. Kjer vzplamti kakšen problem, ga poskusimo rešiti, a požar še kar gori. Tukaj je res edina rešitev, da se čim prej vrnemo v šole. Dokler se še da kaj nadoknaditi."
To so požari, ki morda res tlijo in niso videti veliki, a je njihov učinek na nekatere otroke, sploh tiste iz nespodbudnih okolij, ki živijo v pomanjkanju in nimajo dostopne pomoči, lahko nepopravljivo uničujoč. Zato je skrajno skrajni čas, da strokovnjaki vseh strok, ne le epidemiološke, znova prevrednotijo, katere vse skupine v naši družbi so v tej epidemiji najranljivejše.
Skupno poročilo Evropske mreže za boj proti revščini EAPN ni le še ena akademska zbirka podatkov. Gre za zbir izkušenj iz terena, zbranih pri številnih neodvisnih nevladnih organizacijah, ki že dobri dve desetletji delujejo z roko v roki z ljudmi, ki so revščino izkusili. In prav neposredne izkušnje z uporabniki njihovih programov kažejo, da bo epidemija še poglobila revščino na evropskih tleh. Pri pripravi poročila za leto 2020, ki je bilo predstavljeno pred kratkim, so s svojimi izkušnjami s terena prvič sodelovale tudi humanitarne organizacije iz Slovenije, med drugim tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, pod okriljem katere poteka tudi Botrstvo.
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
V obdobjih raznovrstnih kriz so stiske družin še posebej velike. Anita Ogulin, predsednica ZPM Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, poudarja, da so številni moški vsekakor tudi povsem sami sposobni prevzemati bremena vzgoje več otrok. Toda njihova dolgoletna praksa kaže, da so v hudih časih kriz in stisk praviloma ženske tiste, ki nosijo večja, težja in dolgotrajnejša bremena. Prositi za pomoč, povedati, da ne zmoreš in da sploh ne vidiš več, kako naprej, je nepopisno težko.
Osnova šola Koper je vodilna partnerica evropskega projekta "Izzivi medkulturnega sobivanja". Osnovni cilj projekta je prispevati k razvijanju vrednot medkulturnosti ter k izboljšanju strokovne usposobljenosti vodstvenih in strokovnih delavcev v vzgojno-izobraževalnih zavodih za uspešnejše vključevanje otrok priseljencev iz drugih jezikovnih in kulturnih okolij v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Epidemija je izzive okrepila, težave poglobila. Otroci priseljenci, ki so prišli pred začetkom novega šolskega leta, so se lahko pravočasno računalniško opismenili in spoznali sovrstnike. Ostali, ki so prišli med letom, pa ne več na ta način.
Več kot 2600 staršev je v le šestih dneh odgovorilo na spletno anketo Inštituta 8. marec o šolanju na domu in hkrati tudi opisalo razmere in njegov vpliv na počutje in odnose v družinah. Šolanje na daljavo je namreč močno poseglo v njihovo življenje in poglobilo socialne in družbene neenakosti. To so zgodbe o izčrpanosti, tesnobnosti, apatičnosti, depresiji, občutku brezizhodnosti. Sodelujoči v anketi so opisali številne stiske ter vse prej kot idealizirano podobo življenja družin v času šolanju na domu, pravita Mark J. Užmah, član inštituta 8. marec, študent pedagogike in vodja raziskave ter strokovna sodelavka, metodologinja dr. Jasna Mažgon, profesorica metodologije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.
Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja, opozarja psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok, Lunina vila, Nina Kočar.
Rekordno visoka smrtnost v decembru in nasploh visok smrtni davek epidemije med starostniki je mnoge svojce soočil tudi z visokimi stroški pogrebov. Ki jih v največji večini primerov krijejo sami. Odkar je t.i. pogrebnina pred sedmimi leti prenehala biti pravica iz zdravstvenega stanovanja in je bila spremenjena v socialni transfer, se je namreč število upravičencev močno znižalo. Zdaj so do nje upravičeni le tisti svojci, ki so na dan smrti pokojnega prejemali denarno pomoč ali varstveni dodatek oz. dokazano živeli z zelo nizkimi dohodki. Kadar preminuli umrejo brez bližnjih sorodnikov ali ga ti ne zmorejo plačati, je za pogreb dolžna poskrbeti občina. A ta takrat tudi v celoti odloči, kakšen naj bo pogreb, kar znova lahko prinaša celo paleto stisk. S smrtjo starostnikov, ki so bili vključeni tudi v njihove programe, se pogosteje soočajo tudi člani mariborskega društva Humanitarček. V projektu Vida opozarjajo tudi na dostopnost do pogrebnin.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.
“Če so otroci v okolju, kjer manjka socialnih dejavnikov in se morajo soočiti z nefunkcionalnostjo staršev, to enostavno ni zdravo za njih.” Majda Marinšek je socialna delavka na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Opozarja, da ima šolanje na daljavo trajne posledice, ki bodo državo drago stale. Razslojevanje ne deli otrok po njihovih sposobnostih, ampak po razmerah, v katerih živijo. “Družinam, ki imajo več materialnega kapitala, znanja in vedenja, zakaj je izobraževanje pomembno, gre bistveno lažje kot tistim, ki tega nimajo. Njim gre čedalje težje.”
Med več kot 8.500 botri, ki so v desetletju obstoja programa Botrstvo botrovali kateremu od več kot 10.400 otrok iz vse Slovenije, je tudi naš sogovornik, gospod Branko. Botrstvo razume kot svojo človeško dolžnost in tudi kot misijo, v katero želi vključiti čim več tistih, ki bi zmogli pomagati najranljivejšim – otrokom v stiski. Več informacij, kako pomagati, najdete na boter.si, pomoč pa je tudi poslan SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919. Hvala vsem, ki pomagate.
Že več kot dva meseca so poleg šol zaprti tudi dijaški domovi in bodo takšni ostali tudi v začetku prihodnjega leta. Za nekatere dijake je to izjemno težko, saj v teh domovih ne živijo zgolj zato, ker je njihov kraj šolanja preveč oddaljen od doma, pač pa neredko tudi zato, ker je njihov dom vse prej kot varen in spodbuden kraj. Zaprtje dijaških domov je zanje še toliko težje. Le v nekaterih so smeli ostati dijaki, ki doma nimajo primernih razmer in možnosti za šolanje na daljavo. Med njimi je tudi 18-letna Ana. V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kak Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos. Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 lis BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji čarovna zima, Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.
Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši?
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike. Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Prazniki so za mnoge najtežji del leta, epidemija pa je še dodatno močno poslabšala finančno stanje številnih družin. Pomagati je mogoče z delčkom dohodnine, nakupom Vrečke dobrote, Nasmeškotkov ali z donacijo SMS sporočila BOTER5 ali BOTER10 na 1919č.
Šolanje na daljavo je tudi v jesenskem delu epidemije pokazalo, da kljub boljši pripravi izvedba pouka in šolskih obveznosti za številne šolarje in dijake še zdaleč ni preprosta, ali pa je povsem nemogoča. Tako šolanje poleg opreme in interneta zahteva tudi vešče starše, ki obvladajo tehnično podporo in so hkrati tudi učitelji svojim otrokom. V družini s petimi otroki, od katerih se šolajo trije in se hkrati šola tudi mama, je šolanje za vse izčrpavajoče, sploh zdaj, ko poteka tudi že ocenjevanje.
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov. A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper. Bratoma Sergeju in Gašperju lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 na številko 1919, uporabniki omrežij A1, T2 in Telekoma pa imajo možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljejo geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjen znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost. Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se uspel vpisati na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami. Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Neveljaven email naslov