Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši?
Kljub mnenju Ustavnega sodišča namreč otroci s posebnimi potrebami še ne morejo v šole in zavode s prilagojenim programom. Toda svet v šoli je ves njihov svet, oni nimajo družabnih omrežij
"Ko bi vi videli, kakšno veselje je to, ko se za kakšno urico na teden vidijo vsaj na daljavo!" z radostnim glasom podoživi Barbara Vetrih Bolčina, mama otroka, ki obiskuje vipavski Cirius: "Ni toliko pomembno, da jim je bilo odvzeto učenje, pač pa so jim bili odvzeti stiki. Oni nimajo Facebooka in snapchata, nimajo te socialne mreže. Edina socialna mreža, druženje in prijatelji so tam, v šoli. In jih pogrešajo, kot zelo pogrešajo tudi učitelje, celotno rutino, na katero so navajeni. In jim je res hudo!" Tudi zanje pouka ni že dva meseca, čeprav je staršem, ki so se po pomoč zatekli tudi na Ustavno sodišče, to pritrdilo in naložilo odprtje teh šol.
"Po tolikšnem času se stiske kažejo kot povečana anksioznost, agresivnost, samoagresivnost, samopoškodbeno vedenje, jokavost … Kot starš skušaš pomagati na vse načine, a vidiš, da je edino, kar bi res pomagalo, vrnitev med prijatelje, v družbo, v socialno mrežo, ki jo imajo. Oni tudi ne razumejo tako kot kak drug otrok – težko jim razložimo, zakaj se ne smejo srečati, zakaj naj še malo potrpijo …" Z otrokom se v zavodih ukvarjajo celotni timi strokovnjakov, starši tega ne zmorejo in ne znajo opravljati:
"Že v prvem valu dolgo ni bilo terapij, nato so bile počitnice, jeseni so jih nekaj časa le dobivali, potem je bilo pa znova zaprto. Saj se doma trudimo, da bi vse to nadomestili, ampak to ni isto, kot starši tega ne znamo. Tudi celotnega poteka šolanja nismo sposobni speljati. Ker nenazadnje otrok starše sprejema drugače kot učitelje. Tudi ni naloga staršev, da priganjajo in to … Tudi to, da delajo v skupinah, se spodbujajo, s tekmujejo, je povsem drugače, kot če sam dela doma."
Sogovornica seveda razume, da obstaja možnost okužb, a so po njenem mnenju te zelo majhne: "Bojijo se tveganja, češ da so naši otroci morda bolj rizični. Nekateri najbrž res so, a mislim, da starši poznajo svoje otroke in ne bi tvegali, če bi bilo otroci bolni. A to so večinoma zdravi, otroci, mladi. Tudi če imajo diagnozo avtizma ali cerebralne paralize. Tudi ne drži, da je vse zaprto, nekateri zavodi so vseskozi odprti. CUDV Draga vseskozi deluje, pa gre za otroke, kot so naši v Ciriusu. A ker je v našem primeru vpleteno tudi ministrstvo za šolstvo (MIZŠ), ne le tisto za socialo (MDDSZEM), nas obravnavajo, kot da gre le za šolarje. Toda ti otroci potrebujejo tudi zdravniško oskrbo, Cirius ima cele time učitelja, specialnega pedagoga, defektologa, medicinske sestre, delovnega terapevta, logopeda, fizioterapevta, tudi zdravnik prihaja, skrbijo za hrano, obleke, nego. Zanje skrbi celotna strokovna ekipa in to naj bi zdaj nadomestili starši? Tega starši ne moremo nadomestiti! So denimo otroci, ki sploh ne spijo, in zdaj starši z njimi tudi že več kot mesec dni ne spijo!"
Kljub temu pa bode v oči tudi nedoslednost, s katero se morajo starši spopadati med šolanjem na daljavo: čeprav vsak izgubljen teden brez terapij za te otroke pomeni zaostanek v razvoju in morda tudi poslabšanje zdravstvenega stanja. Naša sogovornica se ob tem sprašuje, zakaj njen otrok lahko obiskuje terapije v 90 km oddaljenem Inštitutu za rehabilitacijo v Ljubljani, ne pa tudi v vipavskem Ciriusu, kamor je sicer vključen in ki je od njihovega doma oddaljen le 12 km?
"Mislim, da bodo posledice ostale in potrebnega bo veliko časa, da se bodo znova vzpostavile razmere, kot so bile pred korono, za odpravo pa bo potrebnega veliko napora strokovnjakov, staršev, zdravstva, celotne družbe," pravi v. d. ravnatelja vipavskega zavoda Cirius Lojze Adamič.
Pritrjuje mu tudi Marko Strle, ravnatelj portoroškega Centra za komunikacijo, sluha in govora: "Morda ne bi podčrtal besede nepopravljiva, zagotovo pa bi odebelil besedo škoda. Veliko napora, ne le v šolah, ampak v vseh letih njegovega življenja je vloženega v to, da se otrok nauči nekih ravnanj, postopkov, strategij, da se zna spoprijeti z vsakdanjimi okoliščinami. Če vemo, da otroci s posebnimi potrebami še veliko bolj potrebujejo dosledno redosledje, zaporedje in je to za dalj časa prekinjeno, je jasno, da bomo morali še bolj zavihati rokave, da nadoknadimo tisto, kar je ocenjeno kot škoda."
Ustavno sodišče je sicer pritrdilo staršem, da ima zaprtje teh ustanov lahko večje posledice, a bodo vrata teh šol kljub temu ostala zaprta. Neuspešna pa je bila tudi pobuda Šolske svetovalnice, ki je ministrstvu za šolstvo predlagala, naj med šolanjem na daljavo vsaj spremljevalcem otrok, ki otrokom s posebnimi potrebami sicer pomagajo v šoli, začasno dovoli njihovo delo opravljati na domu otroka. Prošnja je bila zavrnjena, med drugim tudi zato, ker da gre za stike zunaj gospodinjstva, ki povečujejo možnost okužbe.
Otrokom, ki bi potrebovali terapije tudi med šolanjem na domu, humanitarne organizacije ne morejo veliko pomagati. Lahko pa pomagajo vsem, ki potrebujejo materialno pomoč, spodbudo, inštrukcije, pomoč pri plačilih dijaškega doma ali razvoja talentov. Pomagate lahko tudi tako, da kateri izmed organizacij namenite delček svoje dohodnine. Obrazec z vašo odločitvijo mora na finančno upravo prispeti še to leto, zato imate na voljo le še nekaj dni. Če bi se odločili dohodnino nameniti ZPM Ljubljana Moste - Polje, ki vodi tudi program Botrstvo, je obrazec tukaj.
Drugi načini pomoči pa k sreči nimajo datumske omejitve: odločitev za botra otroku v stiski ali pa geslo BOTER5 ali BOTER10 na 1919 velja tudi za vse prihodnje leto.
532 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši?
Kljub mnenju Ustavnega sodišča namreč otroci s posebnimi potrebami še ne morejo v šole in zavode s prilagojenim programom. Toda svet v šoli je ves njihov svet, oni nimajo družabnih omrežij
"Ko bi vi videli, kakšno veselje je to, ko se za kakšno urico na teden vidijo vsaj na daljavo!" z radostnim glasom podoživi Barbara Vetrih Bolčina, mama otroka, ki obiskuje vipavski Cirius: "Ni toliko pomembno, da jim je bilo odvzeto učenje, pač pa so jim bili odvzeti stiki. Oni nimajo Facebooka in snapchata, nimajo te socialne mreže. Edina socialna mreža, druženje in prijatelji so tam, v šoli. In jih pogrešajo, kot zelo pogrešajo tudi učitelje, celotno rutino, na katero so navajeni. In jim je res hudo!" Tudi zanje pouka ni že dva meseca, čeprav je staršem, ki so se po pomoč zatekli tudi na Ustavno sodišče, to pritrdilo in naložilo odprtje teh šol.
"Po tolikšnem času se stiske kažejo kot povečana anksioznost, agresivnost, samoagresivnost, samopoškodbeno vedenje, jokavost … Kot starš skušaš pomagati na vse načine, a vidiš, da je edino, kar bi res pomagalo, vrnitev med prijatelje, v družbo, v socialno mrežo, ki jo imajo. Oni tudi ne razumejo tako kot kak drug otrok – težko jim razložimo, zakaj se ne smejo srečati, zakaj naj še malo potrpijo …" Z otrokom se v zavodih ukvarjajo celotni timi strokovnjakov, starši tega ne zmorejo in ne znajo opravljati:
"Že v prvem valu dolgo ni bilo terapij, nato so bile počitnice, jeseni so jih nekaj časa le dobivali, potem je bilo pa znova zaprto. Saj se doma trudimo, da bi vse to nadomestili, ampak to ni isto, kot starši tega ne znamo. Tudi celotnega poteka šolanja nismo sposobni speljati. Ker nenazadnje otrok starše sprejema drugače kot učitelje. Tudi ni naloga staršev, da priganjajo in to … Tudi to, da delajo v skupinah, se spodbujajo, s tekmujejo, je povsem drugače, kot če sam dela doma."
Sogovornica seveda razume, da obstaja možnost okužb, a so po njenem mnenju te zelo majhne: "Bojijo se tveganja, češ da so naši otroci morda bolj rizični. Nekateri najbrž res so, a mislim, da starši poznajo svoje otroke in ne bi tvegali, če bi bilo otroci bolni. A to so večinoma zdravi, otroci, mladi. Tudi če imajo diagnozo avtizma ali cerebralne paralize. Tudi ne drži, da je vse zaprto, nekateri zavodi so vseskozi odprti. CUDV Draga vseskozi deluje, pa gre za otroke, kot so naši v Ciriusu. A ker je v našem primeru vpleteno tudi ministrstvo za šolstvo (MIZŠ), ne le tisto za socialo (MDDSZEM), nas obravnavajo, kot da gre le za šolarje. Toda ti otroci potrebujejo tudi zdravniško oskrbo, Cirius ima cele time učitelja, specialnega pedagoga, defektologa, medicinske sestre, delovnega terapevta, logopeda, fizioterapevta, tudi zdravnik prihaja, skrbijo za hrano, obleke, nego. Zanje skrbi celotna strokovna ekipa in to naj bi zdaj nadomestili starši? Tega starši ne moremo nadomestiti! So denimo otroci, ki sploh ne spijo, in zdaj starši z njimi tudi že več kot mesec dni ne spijo!"
Kljub temu pa bode v oči tudi nedoslednost, s katero se morajo starši spopadati med šolanjem na daljavo: čeprav vsak izgubljen teden brez terapij za te otroke pomeni zaostanek v razvoju in morda tudi poslabšanje zdravstvenega stanja. Naša sogovornica se ob tem sprašuje, zakaj njen otrok lahko obiskuje terapije v 90 km oddaljenem Inštitutu za rehabilitacijo v Ljubljani, ne pa tudi v vipavskem Ciriusu, kamor je sicer vključen in ki je od njihovega doma oddaljen le 12 km?
"Mislim, da bodo posledice ostale in potrebnega bo veliko časa, da se bodo znova vzpostavile razmere, kot so bile pred korono, za odpravo pa bo potrebnega veliko napora strokovnjakov, staršev, zdravstva, celotne družbe," pravi v. d. ravnatelja vipavskega zavoda Cirius Lojze Adamič.
Pritrjuje mu tudi Marko Strle, ravnatelj portoroškega Centra za komunikacijo, sluha in govora: "Morda ne bi podčrtal besede nepopravljiva, zagotovo pa bi odebelil besedo škoda. Veliko napora, ne le v šolah, ampak v vseh letih njegovega življenja je vloženega v to, da se otrok nauči nekih ravnanj, postopkov, strategij, da se zna spoprijeti z vsakdanjimi okoliščinami. Če vemo, da otroci s posebnimi potrebami še veliko bolj potrebujejo dosledno redosledje, zaporedje in je to za dalj časa prekinjeno, je jasno, da bomo morali še bolj zavihati rokave, da nadoknadimo tisto, kar je ocenjeno kot škoda."
Ustavno sodišče je sicer pritrdilo staršem, da ima zaprtje teh ustanov lahko večje posledice, a bodo vrata teh šol kljub temu ostala zaprta. Neuspešna pa je bila tudi pobuda Šolske svetovalnice, ki je ministrstvu za šolstvo predlagala, naj med šolanjem na daljavo vsaj spremljevalcem otrok, ki otrokom s posebnimi potrebami sicer pomagajo v šoli, začasno dovoli njihovo delo opravljati na domu otroka. Prošnja je bila zavrnjena, med drugim tudi zato, ker da gre za stike zunaj gospodinjstva, ki povečujejo možnost okužbe.
Otrokom, ki bi potrebovali terapije tudi med šolanjem na domu, humanitarne organizacije ne morejo veliko pomagati. Lahko pa pomagajo vsem, ki potrebujejo materialno pomoč, spodbudo, inštrukcije, pomoč pri plačilih dijaškega doma ali razvoja talentov. Pomagate lahko tudi tako, da kateri izmed organizacij namenite delček svoje dohodnine. Obrazec z vašo odločitvijo mora na finančno upravo prispeti še to leto, zato imate na voljo le še nekaj dni. Če bi se odločili dohodnino nameniti ZPM Ljubljana Moste - Polje, ki vodi tudi program Botrstvo, je obrazec tukaj.
Drugi načini pomoči pa k sreči nimajo datumske omejitve: odločitev za botra otroku v stiski ali pa geslo BOTER5 ali BOTER10 na 1919 velja tudi za vse prihodnje leto.
Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.
Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.
Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.
V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?
Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna.
Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.
Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?
Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.
Neveljaven email naslov