Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši?
Kljub mnenju Ustavnega sodišča namreč otroci s posebnimi potrebami še ne morejo v šole in zavode s prilagojenim programom. Toda svet v šoli je ves njihov svet, oni nimajo družabnih omrežij
"Ko bi vi videli, kakšno veselje je to, ko se za kakšno urico na teden vidijo vsaj na daljavo!" z radostnim glasom podoživi Barbara Vetrih Bolčina, mama otroka, ki obiskuje vipavski Cirius: "Ni toliko pomembno, da jim je bilo odvzeto učenje, pač pa so jim bili odvzeti stiki. Oni nimajo Facebooka in snapchata, nimajo te socialne mreže. Edina socialna mreža, druženje in prijatelji so tam, v šoli. In jih pogrešajo, kot zelo pogrešajo tudi učitelje, celotno rutino, na katero so navajeni. In jim je res hudo!" Tudi zanje pouka ni že dva meseca, čeprav je staršem, ki so se po pomoč zatekli tudi na Ustavno sodišče, to pritrdilo in naložilo odprtje teh šol.
"Po tolikšnem času se stiske kažejo kot povečana anksioznost, agresivnost, samoagresivnost, samopoškodbeno vedenje, jokavost … Kot starš skušaš pomagati na vse načine, a vidiš, da je edino, kar bi res pomagalo, vrnitev med prijatelje, v družbo, v socialno mrežo, ki jo imajo. Oni tudi ne razumejo tako kot kak drug otrok – težko jim razložimo, zakaj se ne smejo srečati, zakaj naj še malo potrpijo …" Z otrokom se v zavodih ukvarjajo celotni timi strokovnjakov, starši tega ne zmorejo in ne znajo opravljati:
"Že v prvem valu dolgo ni bilo terapij, nato so bile počitnice, jeseni so jih nekaj časa le dobivali, potem je bilo pa znova zaprto. Saj se doma trudimo, da bi vse to nadomestili, ampak to ni isto, kot starši tega ne znamo. Tudi celotnega poteka šolanja nismo sposobni speljati. Ker nenazadnje otrok starše sprejema drugače kot učitelje. Tudi ni naloga staršev, da priganjajo in to … Tudi to, da delajo v skupinah, se spodbujajo, s tekmujejo, je povsem drugače, kot če sam dela doma."
Sogovornica seveda razume, da obstaja možnost okužb, a so po njenem mnenju te zelo majhne: "Bojijo se tveganja, češ da so naši otroci morda bolj rizični. Nekateri najbrž res so, a mislim, da starši poznajo svoje otroke in ne bi tvegali, če bi bilo otroci bolni. A to so večinoma zdravi, otroci, mladi. Tudi če imajo diagnozo avtizma ali cerebralne paralize. Tudi ne drži, da je vse zaprto, nekateri zavodi so vseskozi odprti. CUDV Draga vseskozi deluje, pa gre za otroke, kot so naši v Ciriusu. A ker je v našem primeru vpleteno tudi ministrstvo za šolstvo (MIZŠ), ne le tisto za socialo (MDDSZEM), nas obravnavajo, kot da gre le za šolarje. Toda ti otroci potrebujejo tudi zdravniško oskrbo, Cirius ima cele time učitelja, specialnega pedagoga, defektologa, medicinske sestre, delovnega terapevta, logopeda, fizioterapevta, tudi zdravnik prihaja, skrbijo za hrano, obleke, nego. Zanje skrbi celotna strokovna ekipa in to naj bi zdaj nadomestili starši? Tega starši ne moremo nadomestiti! So denimo otroci, ki sploh ne spijo, in zdaj starši z njimi tudi že več kot mesec dni ne spijo!"
Kljub temu pa bode v oči tudi nedoslednost, s katero se morajo starši spopadati med šolanjem na daljavo: čeprav vsak izgubljen teden brez terapij za te otroke pomeni zaostanek v razvoju in morda tudi poslabšanje zdravstvenega stanja. Naša sogovornica se ob tem sprašuje, zakaj njen otrok lahko obiskuje terapije v 90 km oddaljenem Inštitutu za rehabilitacijo v Ljubljani, ne pa tudi v vipavskem Ciriusu, kamor je sicer vključen in ki je od njihovega doma oddaljen le 12 km?
"Mislim, da bodo posledice ostale in potrebnega bo veliko časa, da se bodo znova vzpostavile razmere, kot so bile pred korono, za odpravo pa bo potrebnega veliko napora strokovnjakov, staršev, zdravstva, celotne družbe," pravi v. d. ravnatelja vipavskega zavoda Cirius Lojze Adamič.
Pritrjuje mu tudi Marko Strle, ravnatelj portoroškega Centra za komunikacijo, sluha in govora: "Morda ne bi podčrtal besede nepopravljiva, zagotovo pa bi odebelil besedo škoda. Veliko napora, ne le v šolah, ampak v vseh letih njegovega življenja je vloženega v to, da se otrok nauči nekih ravnanj, postopkov, strategij, da se zna spoprijeti z vsakdanjimi okoliščinami. Če vemo, da otroci s posebnimi potrebami še veliko bolj potrebujejo dosledno redosledje, zaporedje in je to za dalj časa prekinjeno, je jasno, da bomo morali še bolj zavihati rokave, da nadoknadimo tisto, kar je ocenjeno kot škoda."
Ustavno sodišče je sicer pritrdilo staršem, da ima zaprtje teh ustanov lahko večje posledice, a bodo vrata teh šol kljub temu ostala zaprta. Neuspešna pa je bila tudi pobuda Šolske svetovalnice, ki je ministrstvu za šolstvo predlagala, naj med šolanjem na daljavo vsaj spremljevalcem otrok, ki otrokom s posebnimi potrebami sicer pomagajo v šoli, začasno dovoli njihovo delo opravljati na domu otroka. Prošnja je bila zavrnjena, med drugim tudi zato, ker da gre za stike zunaj gospodinjstva, ki povečujejo možnost okužbe.
Otrokom, ki bi potrebovali terapije tudi med šolanjem na domu, humanitarne organizacije ne morejo veliko pomagati. Lahko pa pomagajo vsem, ki potrebujejo materialno pomoč, spodbudo, inštrukcije, pomoč pri plačilih dijaškega doma ali razvoja talentov. Pomagate lahko tudi tako, da kateri izmed organizacij namenite delček svoje dohodnine. Obrazec z vašo odločitvijo mora na finančno upravo prispeti še to leto, zato imate na voljo le še nekaj dni. Če bi se odločili dohodnino nameniti ZPM Ljubljana Moste - Polje, ki vodi tudi program Botrstvo, je obrazec tukaj.
Drugi načini pomoči pa k sreči nimajo datumske omejitve: odločitev za botra otroku v stiski ali pa geslo BOTER5 ali BOTER10 na 1919 velja tudi za vse prihodnje leto.
532 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši?
Kljub mnenju Ustavnega sodišča namreč otroci s posebnimi potrebami še ne morejo v šole in zavode s prilagojenim programom. Toda svet v šoli je ves njihov svet, oni nimajo družabnih omrežij
"Ko bi vi videli, kakšno veselje je to, ko se za kakšno urico na teden vidijo vsaj na daljavo!" z radostnim glasom podoživi Barbara Vetrih Bolčina, mama otroka, ki obiskuje vipavski Cirius: "Ni toliko pomembno, da jim je bilo odvzeto učenje, pač pa so jim bili odvzeti stiki. Oni nimajo Facebooka in snapchata, nimajo te socialne mreže. Edina socialna mreža, druženje in prijatelji so tam, v šoli. In jih pogrešajo, kot zelo pogrešajo tudi učitelje, celotno rutino, na katero so navajeni. In jim je res hudo!" Tudi zanje pouka ni že dva meseca, čeprav je staršem, ki so se po pomoč zatekli tudi na Ustavno sodišče, to pritrdilo in naložilo odprtje teh šol.
"Po tolikšnem času se stiske kažejo kot povečana anksioznost, agresivnost, samoagresivnost, samopoškodbeno vedenje, jokavost … Kot starš skušaš pomagati na vse načine, a vidiš, da je edino, kar bi res pomagalo, vrnitev med prijatelje, v družbo, v socialno mrežo, ki jo imajo. Oni tudi ne razumejo tako kot kak drug otrok – težko jim razložimo, zakaj se ne smejo srečati, zakaj naj še malo potrpijo …" Z otrokom se v zavodih ukvarjajo celotni timi strokovnjakov, starši tega ne zmorejo in ne znajo opravljati:
"Že v prvem valu dolgo ni bilo terapij, nato so bile počitnice, jeseni so jih nekaj časa le dobivali, potem je bilo pa znova zaprto. Saj se doma trudimo, da bi vse to nadomestili, ampak to ni isto, kot starši tega ne znamo. Tudi celotnega poteka šolanja nismo sposobni speljati. Ker nenazadnje otrok starše sprejema drugače kot učitelje. Tudi ni naloga staršev, da priganjajo in to … Tudi to, da delajo v skupinah, se spodbujajo, s tekmujejo, je povsem drugače, kot če sam dela doma."
Sogovornica seveda razume, da obstaja možnost okužb, a so po njenem mnenju te zelo majhne: "Bojijo se tveganja, češ da so naši otroci morda bolj rizični. Nekateri najbrž res so, a mislim, da starši poznajo svoje otroke in ne bi tvegali, če bi bilo otroci bolni. A to so večinoma zdravi, otroci, mladi. Tudi če imajo diagnozo avtizma ali cerebralne paralize. Tudi ne drži, da je vse zaprto, nekateri zavodi so vseskozi odprti. CUDV Draga vseskozi deluje, pa gre za otroke, kot so naši v Ciriusu. A ker je v našem primeru vpleteno tudi ministrstvo za šolstvo (MIZŠ), ne le tisto za socialo (MDDSZEM), nas obravnavajo, kot da gre le za šolarje. Toda ti otroci potrebujejo tudi zdravniško oskrbo, Cirius ima cele time učitelja, specialnega pedagoga, defektologa, medicinske sestre, delovnega terapevta, logopeda, fizioterapevta, tudi zdravnik prihaja, skrbijo za hrano, obleke, nego. Zanje skrbi celotna strokovna ekipa in to naj bi zdaj nadomestili starši? Tega starši ne moremo nadomestiti! So denimo otroci, ki sploh ne spijo, in zdaj starši z njimi tudi že več kot mesec dni ne spijo!"
Kljub temu pa bode v oči tudi nedoslednost, s katero se morajo starši spopadati med šolanjem na daljavo: čeprav vsak izgubljen teden brez terapij za te otroke pomeni zaostanek v razvoju in morda tudi poslabšanje zdravstvenega stanja. Naša sogovornica se ob tem sprašuje, zakaj njen otrok lahko obiskuje terapije v 90 km oddaljenem Inštitutu za rehabilitacijo v Ljubljani, ne pa tudi v vipavskem Ciriusu, kamor je sicer vključen in ki je od njihovega doma oddaljen le 12 km?
"Mislim, da bodo posledice ostale in potrebnega bo veliko časa, da se bodo znova vzpostavile razmere, kot so bile pred korono, za odpravo pa bo potrebnega veliko napora strokovnjakov, staršev, zdravstva, celotne družbe," pravi v. d. ravnatelja vipavskega zavoda Cirius Lojze Adamič.
Pritrjuje mu tudi Marko Strle, ravnatelj portoroškega Centra za komunikacijo, sluha in govora: "Morda ne bi podčrtal besede nepopravljiva, zagotovo pa bi odebelil besedo škoda. Veliko napora, ne le v šolah, ampak v vseh letih njegovega življenja je vloženega v to, da se otrok nauči nekih ravnanj, postopkov, strategij, da se zna spoprijeti z vsakdanjimi okoliščinami. Če vemo, da otroci s posebnimi potrebami še veliko bolj potrebujejo dosledno redosledje, zaporedje in je to za dalj časa prekinjeno, je jasno, da bomo morali še bolj zavihati rokave, da nadoknadimo tisto, kar je ocenjeno kot škoda."
Ustavno sodišče je sicer pritrdilo staršem, da ima zaprtje teh ustanov lahko večje posledice, a bodo vrata teh šol kljub temu ostala zaprta. Neuspešna pa je bila tudi pobuda Šolske svetovalnice, ki je ministrstvu za šolstvo predlagala, naj med šolanjem na daljavo vsaj spremljevalcem otrok, ki otrokom s posebnimi potrebami sicer pomagajo v šoli, začasno dovoli njihovo delo opravljati na domu otroka. Prošnja je bila zavrnjena, med drugim tudi zato, ker da gre za stike zunaj gospodinjstva, ki povečujejo možnost okužbe.
Otrokom, ki bi potrebovali terapije tudi med šolanjem na domu, humanitarne organizacije ne morejo veliko pomagati. Lahko pa pomagajo vsem, ki potrebujejo materialno pomoč, spodbudo, inštrukcije, pomoč pri plačilih dijaškega doma ali razvoja talentov. Pomagate lahko tudi tako, da kateri izmed organizacij namenite delček svoje dohodnine. Obrazec z vašo odločitvijo mora na finančno upravo prispeti še to leto, zato imate na voljo le še nekaj dni. Če bi se odločili dohodnino nameniti ZPM Ljubljana Moste - Polje, ki vodi tudi program Botrstvo, je obrazec tukaj.
Drugi načini pomoči pa k sreči nimajo datumske omejitve: odločitev za botra otroku v stiski ali pa geslo BOTER5 ali BOTER10 na 1919 velja tudi za vse prihodnje leto.
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
V Večgeneracijskem centru Skupna točka ZPM Ljubljana Moste-Polje se je zaključila okrogla miza z naslovom Pravo ali prav
“Ko smo šli na prvo prireditev, gledališko predstavo z obiskom dedka Mraza, so mi tekle solze in imela sem kar kurjo polt. Zato, ker je bilo nekomu mar za nas,” v spominih na prvo akcijo Čarobna zima mamo treh otrok znova oblijejo solze. Možnost, da so skupaj z mamo lahko obiskali prireditve, je bila neizmerna sreča tudi za mlajša otroka, za katerima so burni časi ločitve, selitev, pomanjkanja, stisk in strahov. “Obiskali smo tudi kopališče in sta lahko fanta v šoli povedala, da sta tudi ona bila nekje in sta imela lepe praznike. Hvala vsem donatorjem, ki razumejo, koliko nam to pomeni,” je hvaležna mama, ki sama preživlja tri otroke. In razumevanje tistih, ki donirajo, je res ključno. Čarobno zimo lahko podprete s posebnim nakazilom na spletni strani čarobnazima.si ali s poslanim geslom Boter5 na številko 1919.
Nova spletna stran projekta Botrstvo odslej omogoča tudi ustvarjanje kampanij. To pomeni, da ima vsakdo možnost z nekaj kliki odpreti posebno kampanjo, v kateri se sredstva zbirajo za izbrani namen. Ta možnost je namenjena predvsem tistim, ko bi namesto daril zase želeli raje obdarovati tiste, ki tako pomoč potrebujejo, pa tudi ob trenutkih, ko se družina želi odreči darovanju cvetja in sveč v humanitarne namene.
Skozi leta obstoja tega najbolj prepoznavnega humanitarnega projekta za pomoč otrokom pri nas, je tudi Botrstvo močno razvejalo svojo dejavnost. Začetni ideji, da boter mesečno pomaga svojemu varovancu s 30 evri nakazila, so se prav na pobudo botrov pridružile še možnosti dodatne pomoči, tudi novoletnega obdarovanja otrok. In prav zdaj je najboljši čas, da tisti botri, ki to želijo, svojim varovancem pomagajo tudi na ta način.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.
V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.
Neveljaven email naslov