Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se je otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgubo bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk, nikakor ne za neusmiljeno pridobivanje ocen
"Za vsemi temi statističnimi podatki o vse večjih psihičnih stiskah otrok so posamezniki, na katere ne moremo gledati kot na manjšino, ki se bo že nekako izvlekla iz težav. Morda, dokler ta otrok ni vaš! Če je, pa pride do povsem drugačnega pogleda na ta problem. Ni treba dramatizirati, vsekakor pa je treba problem otroških in mladostniških stisk jemati izjemno resno," je jasna Nina Babič, šolska psihologinja na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, sodelavka Familylaba, predsednica ZPM Maribor in supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za otroke in mladostnike.
Po natanko štirih mesecih se danes v šole vračajo tisti osnovnošolci in dijaki zaključnih letnikov, ki ta teden še nimajo šolskih počitnic. Vračajo se z izjemno različnimi izkušnjami, nekateri zadnje mesece niso imeli nujnih pogojev, interneta, svojega računalnika, niso imeli mirnega kotička, niso dobili pomoči bližnjih, ko bi jo potrebovali. Ne vemo, koliko otrok in mladostnikov je doživelo naraščajoče družinsko nasilje ali zlorabe, koliko jih je doživelo izgube bližnjih.
"Zato si je za vračanje treba vzeti veliko časa, da dobimo dober vpogled v stanje, da jih najprej uvidimo kot otroke, potem kot učence in šele nato bo na vrsti iskanje znanja."
Ob tem je pomembno, da se raziskovanje stanja nikakor ne sprevrže v pomilovanje otrok, saj nikakor ne gre za izgubljeno generacijo, gre pa za otroke, ki potrebujejo tenkočutno prepoznavanje stisk, ki so se morda nabrale v vseh mesecih in ki so jih otroci in mladostniki v obdobju dela prek zaslonov skoraj zagotovo skušali prikriti.
"Potrebujemo čas. Vem, da obstajajo učni cilji, predpisi in zahteve po ocenah, ki so strah in trepet in ki bi morale zajeti oceno vsega znanja, vendar tega ne bomo naredili v prvem dnevu, tednu, morda tudi ne v prvem mesecu."
Ocenjevanje, ne glede na morebiten zaostanek, mora biti vsaj na začetku zares drugotnega pomena, je odločna sogovornica, saj so bile prakse izvajanja pouka na daljavo po šolah izjemno različne. Zato je zdaj tudi ogromno odprtih vprašanj sploh glede ocenjevanja tistih otrok, ki imajo velike primanjkljaje že v temeljnih znanjih.
"Mislim, da se nam odpira več vprašanj kot odgovorov. To je velika zmeda, ki zelo pogreša poenotenje na državni ravni, konkretnejša navodila, ki niso samo priporočila. Taka, ki bi poenotila delovanje na šolah, saj se šole znotraj t. i. 'priporočil' zelo različno znajdemo."
Šolanje na daljavo je vsaj na začetku predvsem najstnikom ustrezalo, številnim je bilo lažje, ker so lahko dlje spali, lažje dobivali boljše ocene, lažje razpolagali z obveznostmi in časom, a je bilo večini z vsakim tednom vse težje, celo tistim zelo uspešnim učencem, opisuje šolska psihologinja Nina Babič, ki stiske mladostnikov pozna tudi kot predsednica ZPM Maribor in kot dolgoletna supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za mlade.
"To niso več klici o zaljubljenosti, težavah z ocenami ali kako naj kakšno novico povedo staršem, pač pa gre za anksioznosti, tesnobne napade, samomorilne težnje, nasilje in zlorabe vseh vrst in ko si v stiku s temi zgodbami, so statistični podatki nepomembni."
Toda tudi ti niso več tako minorni. Po ocenah psihiatrov bo vsaj desetina, morda celo petina otrok čutila dolgotrajne psihične posledice, tudi hude, kar pomeni, da jih je v vsakem razredu vsaj nekaj. In za vsakogar nam mora biti mar.
Zdaj bo naloga, kako prepoznati stiske, učne primanjkljaje, kako zapolniti vrzeli v znanju, motivirati za delo, znova v veliki meri naložena učiteljem. Med katerimi so številni prav tako izčrpani od poučevanja na daljavo, skrbi za lastne otroke in so, kot rečeno, še brez ustreznih navodil, kateri balast dokončno oklestiti iz šolskih obveznosti.
"Papir prenese vse, zelo lahko je napisati, kako bo pouk organiziran, kaj vse bodo učitelji diferencirali, organizirali, kako individualizirali načrte za tiste z velikim primanjkljajem znanja. V praksi pa moramo nujno upoštevati, da so bili tudi učitelji med karanteno v podobnem položaju, poleg pouka na daljavo, ki je njihovo delo, obremenjeni še s svojimi otroki, zgodbami, vsem, kar se je dogajalo. Zdaj pa pričakujemo, da vse to odložijo in vstopijo v učilnico polni znanja, sposobnosti in spretnosti, da obvladajo vse, kar se je otrokom zgodilo. Mislim, da je to izjemno težko pričakovati in je zelo odvisno od posameznika. Ob tem pa ne pomaga, če je javnost, če so starši kritični do njih in ima velika pričakovanja, ne pa tudi razumevanja, da so samo ljudje. Mislim, da vsi trenutno dajemo od sebe najboljše, kar zmoremo," je (samo)kritična Nina Babič.
Način in hitrost vračanja v šolsko rutino sta zdaj izjemno pomembna in morata biti skladna z realnostjo, še opozarja.
"Otroke zdaj pošiljamo v 'boj' in od njih pričakujemo tudi stvari, ki jih morda tudi sami ne bi zmogli – da bodo 'padli noter', osvojili ritem vstajanja, sodelovanje, da se bodo zlahka odlepili od virtualnega sveta, da bo vračanje nazaj potekalo gladko in seveda pridobili ocene, kot si jih vsi želimo. Da bodo skratka delovali, kot da se nič ni zgodilo."
Ob tem vselej pomislimo, koliko od naštetega sploh zmoremo odrasli, predvsem pa verjemimo v svoje otroke, da bodo zmogli, saj sta razpoloženje in spodbuda doma v takih trenutkih izjemnega pomena.
"Kako lahko ob tem najbolj zamočimo? Zagotovo tako, da smo, šolniki in starši, samo storilnostni birokrati, ki bomo naredili vse, da pri otrocih samo 'naredimo kljukice' tam, kjer bi pač kljukice morale biti. Takrat lahko najbolj zamočimo, ker spregledamo vse, kar otroci pravzaprav so."
531 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se je otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgubo bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk, nikakor ne za neusmiljeno pridobivanje ocen
"Za vsemi temi statističnimi podatki o vse večjih psihičnih stiskah otrok so posamezniki, na katere ne moremo gledati kot na manjšino, ki se bo že nekako izvlekla iz težav. Morda, dokler ta otrok ni vaš! Če je, pa pride do povsem drugačnega pogleda na ta problem. Ni treba dramatizirati, vsekakor pa je treba problem otroških in mladostniških stisk jemati izjemno resno," je jasna Nina Babič, šolska psihologinja na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, sodelavka Familylaba, predsednica ZPM Maribor in supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za otroke in mladostnike.
Po natanko štirih mesecih se danes v šole vračajo tisti osnovnošolci in dijaki zaključnih letnikov, ki ta teden še nimajo šolskih počitnic. Vračajo se z izjemno različnimi izkušnjami, nekateri zadnje mesece niso imeli nujnih pogojev, interneta, svojega računalnika, niso imeli mirnega kotička, niso dobili pomoči bližnjih, ko bi jo potrebovali. Ne vemo, koliko otrok in mladostnikov je doživelo naraščajoče družinsko nasilje ali zlorabe, koliko jih je doživelo izgube bližnjih.
"Zato si je za vračanje treba vzeti veliko časa, da dobimo dober vpogled v stanje, da jih najprej uvidimo kot otroke, potem kot učence in šele nato bo na vrsti iskanje znanja."
Ob tem je pomembno, da se raziskovanje stanja nikakor ne sprevrže v pomilovanje otrok, saj nikakor ne gre za izgubljeno generacijo, gre pa za otroke, ki potrebujejo tenkočutno prepoznavanje stisk, ki so se morda nabrale v vseh mesecih in ki so jih otroci in mladostniki v obdobju dela prek zaslonov skoraj zagotovo skušali prikriti.
"Potrebujemo čas. Vem, da obstajajo učni cilji, predpisi in zahteve po ocenah, ki so strah in trepet in ki bi morale zajeti oceno vsega znanja, vendar tega ne bomo naredili v prvem dnevu, tednu, morda tudi ne v prvem mesecu."
Ocenjevanje, ne glede na morebiten zaostanek, mora biti vsaj na začetku zares drugotnega pomena, je odločna sogovornica, saj so bile prakse izvajanja pouka na daljavo po šolah izjemno različne. Zato je zdaj tudi ogromno odprtih vprašanj sploh glede ocenjevanja tistih otrok, ki imajo velike primanjkljaje že v temeljnih znanjih.
"Mislim, da se nam odpira več vprašanj kot odgovorov. To je velika zmeda, ki zelo pogreša poenotenje na državni ravni, konkretnejša navodila, ki niso samo priporočila. Taka, ki bi poenotila delovanje na šolah, saj se šole znotraj t. i. 'priporočil' zelo različno znajdemo."
Šolanje na daljavo je vsaj na začetku predvsem najstnikom ustrezalo, številnim je bilo lažje, ker so lahko dlje spali, lažje dobivali boljše ocene, lažje razpolagali z obveznostmi in časom, a je bilo večini z vsakim tednom vse težje, celo tistim zelo uspešnim učencem, opisuje šolska psihologinja Nina Babič, ki stiske mladostnikov pozna tudi kot predsednica ZPM Maribor in kot dolgoletna supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za mlade.
"To niso več klici o zaljubljenosti, težavah z ocenami ali kako naj kakšno novico povedo staršem, pač pa gre za anksioznosti, tesnobne napade, samomorilne težnje, nasilje in zlorabe vseh vrst in ko si v stiku s temi zgodbami, so statistični podatki nepomembni."
Toda tudi ti niso več tako minorni. Po ocenah psihiatrov bo vsaj desetina, morda celo petina otrok čutila dolgotrajne psihične posledice, tudi hude, kar pomeni, da jih je v vsakem razredu vsaj nekaj. In za vsakogar nam mora biti mar.
Zdaj bo naloga, kako prepoznati stiske, učne primanjkljaje, kako zapolniti vrzeli v znanju, motivirati za delo, znova v veliki meri naložena učiteljem. Med katerimi so številni prav tako izčrpani od poučevanja na daljavo, skrbi za lastne otroke in so, kot rečeno, še brez ustreznih navodil, kateri balast dokončno oklestiti iz šolskih obveznosti.
"Papir prenese vse, zelo lahko je napisati, kako bo pouk organiziran, kaj vse bodo učitelji diferencirali, organizirali, kako individualizirali načrte za tiste z velikim primanjkljajem znanja. V praksi pa moramo nujno upoštevati, da so bili tudi učitelji med karanteno v podobnem položaju, poleg pouka na daljavo, ki je njihovo delo, obremenjeni še s svojimi otroki, zgodbami, vsem, kar se je dogajalo. Zdaj pa pričakujemo, da vse to odložijo in vstopijo v učilnico polni znanja, sposobnosti in spretnosti, da obvladajo vse, kar se je otrokom zgodilo. Mislim, da je to izjemno težko pričakovati in je zelo odvisno od posameznika. Ob tem pa ne pomaga, če je javnost, če so starši kritični do njih in ima velika pričakovanja, ne pa tudi razumevanja, da so samo ljudje. Mislim, da vsi trenutno dajemo od sebe najboljše, kar zmoremo," je (samo)kritična Nina Babič.
Način in hitrost vračanja v šolsko rutino sta zdaj izjemno pomembna in morata biti skladna z realnostjo, še opozarja.
"Otroke zdaj pošiljamo v 'boj' in od njih pričakujemo tudi stvari, ki jih morda tudi sami ne bi zmogli – da bodo 'padli noter', osvojili ritem vstajanja, sodelovanje, da se bodo zlahka odlepili od virtualnega sveta, da bo vračanje nazaj potekalo gladko in seveda pridobili ocene, kot si jih vsi želimo. Da bodo skratka delovali, kot da se nič ni zgodilo."
Ob tem vselej pomislimo, koliko od naštetega sploh zmoremo odrasli, predvsem pa verjemimo v svoje otroke, da bodo zmogli, saj sta razpoloženje in spodbuda doma v takih trenutkih izjemnega pomena.
"Kako lahko ob tem najbolj zamočimo? Zagotovo tako, da smo, šolniki in starši, samo storilnostni birokrati, ki bomo naredili vse, da pri otrocih samo 'naredimo kljukice' tam, kjer bi pač kljukice morale biti. Takrat lahko najbolj zamočimo, ker spregledamo vse, kar otroci pravzaprav so."
Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.
Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.
V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?
Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna.
Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.
Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?
Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.
Slovenska osnovna šola je na videz zelo vključujoča, tudi ustava zagotavlja brezplačno šolanje, a v praksi je razslojevanje tam vse večje. Začne se že pri potrebščinah, plačilih kosil, izletov, šol v naravi in različnih športnih, kulturnih in podobnih dnevov, za katere morajo starši (do)plačevati. Otroci, ki tega niso deležni, so izločeni ne le v času samih dejavnosti, ampak tudi pozneje, saj niso dobili enakih izkušenj in znanj, kar jim onemogoča enakovredno učenje s tistimi, ki so na dejavnostih bili, tudi zunaj šole se družijo predvsem s tistimi, ki so v podobnih stiskah. Zato so pri ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, pripravili peticijo za brezplačno osnovno šolo. Predlagajo, da bi se z minimalno spremembo dveh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja šolski prostor spremenil tako, da bo za vse obvezne šolske vsebine za otroke brezplačen.
Neveljaven email naslov