Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se je otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgubo bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk, nikakor ne za neusmiljeno pridobivanje ocen
"Za vsemi temi statističnimi podatki o vse večjih psihičnih stiskah otrok so posamezniki, na katere ne moremo gledati kot na manjšino, ki se bo že nekako izvlekla iz težav. Morda, dokler ta otrok ni vaš! Če je, pa pride do povsem drugačnega pogleda na ta problem. Ni treba dramatizirati, vsekakor pa je treba problem otroških in mladostniških stisk jemati izjemno resno," je jasna Nina Babič, šolska psihologinja na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, sodelavka Familylaba, predsednica ZPM Maribor in supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za otroke in mladostnike.
Po natanko štirih mesecih se danes v šole vračajo tisti osnovnošolci in dijaki zaključnih letnikov, ki ta teden še nimajo šolskih počitnic. Vračajo se z izjemno različnimi izkušnjami, nekateri zadnje mesece niso imeli nujnih pogojev, interneta, svojega računalnika, niso imeli mirnega kotička, niso dobili pomoči bližnjih, ko bi jo potrebovali. Ne vemo, koliko otrok in mladostnikov je doživelo naraščajoče družinsko nasilje ali zlorabe, koliko jih je doživelo izgube bližnjih.
"Zato si je za vračanje treba vzeti veliko časa, da dobimo dober vpogled v stanje, da jih najprej uvidimo kot otroke, potem kot učence in šele nato bo na vrsti iskanje znanja."
Ob tem je pomembno, da se raziskovanje stanja nikakor ne sprevrže v pomilovanje otrok, saj nikakor ne gre za izgubljeno generacijo, gre pa za otroke, ki potrebujejo tenkočutno prepoznavanje stisk, ki so se morda nabrale v vseh mesecih in ki so jih otroci in mladostniki v obdobju dela prek zaslonov skoraj zagotovo skušali prikriti.
"Potrebujemo čas. Vem, da obstajajo učni cilji, predpisi in zahteve po ocenah, ki so strah in trepet in ki bi morale zajeti oceno vsega znanja, vendar tega ne bomo naredili v prvem dnevu, tednu, morda tudi ne v prvem mesecu."
Ocenjevanje, ne glede na morebiten zaostanek, mora biti vsaj na začetku zares drugotnega pomena, je odločna sogovornica, saj so bile prakse izvajanja pouka na daljavo po šolah izjemno različne. Zato je zdaj tudi ogromno odprtih vprašanj sploh glede ocenjevanja tistih otrok, ki imajo velike primanjkljaje že v temeljnih znanjih.
"Mislim, da se nam odpira več vprašanj kot odgovorov. To je velika zmeda, ki zelo pogreša poenotenje na državni ravni, konkretnejša navodila, ki niso samo priporočila. Taka, ki bi poenotila delovanje na šolah, saj se šole znotraj t. i. 'priporočil' zelo različno znajdemo."
Šolanje na daljavo je vsaj na začetku predvsem najstnikom ustrezalo, številnim je bilo lažje, ker so lahko dlje spali, lažje dobivali boljše ocene, lažje razpolagali z obveznostmi in časom, a je bilo večini z vsakim tednom vse težje, celo tistim zelo uspešnim učencem, opisuje šolska psihologinja Nina Babič, ki stiske mladostnikov pozna tudi kot predsednica ZPM Maribor in kot dolgoletna supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za mlade.
"To niso več klici o zaljubljenosti, težavah z ocenami ali kako naj kakšno novico povedo staršem, pač pa gre za anksioznosti, tesnobne napade, samomorilne težnje, nasilje in zlorabe vseh vrst in ko si v stiku s temi zgodbami, so statistični podatki nepomembni."
Toda tudi ti niso več tako minorni. Po ocenah psihiatrov bo vsaj desetina, morda celo petina otrok čutila dolgotrajne psihične posledice, tudi hude, kar pomeni, da jih je v vsakem razredu vsaj nekaj. In za vsakogar nam mora biti mar.
Zdaj bo naloga, kako prepoznati stiske, učne primanjkljaje, kako zapolniti vrzeli v znanju, motivirati za delo, znova v veliki meri naložena učiteljem. Med katerimi so številni prav tako izčrpani od poučevanja na daljavo, skrbi za lastne otroke in so, kot rečeno, še brez ustreznih navodil, kateri balast dokončno oklestiti iz šolskih obveznosti.
"Papir prenese vse, zelo lahko je napisati, kako bo pouk organiziran, kaj vse bodo učitelji diferencirali, organizirali, kako individualizirali načrte za tiste z velikim primanjkljajem znanja. V praksi pa moramo nujno upoštevati, da so bili tudi učitelji med karanteno v podobnem položaju, poleg pouka na daljavo, ki je njihovo delo, obremenjeni še s svojimi otroki, zgodbami, vsem, kar se je dogajalo. Zdaj pa pričakujemo, da vse to odložijo in vstopijo v učilnico polni znanja, sposobnosti in spretnosti, da obvladajo vse, kar se je otrokom zgodilo. Mislim, da je to izjemno težko pričakovati in je zelo odvisno od posameznika. Ob tem pa ne pomaga, če je javnost, če so starši kritični do njih in ima velika pričakovanja, ne pa tudi razumevanja, da so samo ljudje. Mislim, da vsi trenutno dajemo od sebe najboljše, kar zmoremo," je (samo)kritična Nina Babič.
Način in hitrost vračanja v šolsko rutino sta zdaj izjemno pomembna in morata biti skladna z realnostjo, še opozarja.
"Otroke zdaj pošiljamo v 'boj' in od njih pričakujemo tudi stvari, ki jih morda tudi sami ne bi zmogli – da bodo 'padli noter', osvojili ritem vstajanja, sodelovanje, da se bodo zlahka odlepili od virtualnega sveta, da bo vračanje nazaj potekalo gladko in seveda pridobili ocene, kot si jih vsi želimo. Da bodo skratka delovali, kot da se nič ni zgodilo."
Ob tem vselej pomislimo, koliko od naštetega sploh zmoremo odrasli, predvsem pa verjemimo v svoje otroke, da bodo zmogli, saj sta razpoloženje in spodbuda doma v takih trenutkih izjemnega pomena.
"Kako lahko ob tem najbolj zamočimo? Zagotovo tako, da smo, šolniki in starši, samo storilnostni birokrati, ki bomo naredili vse, da pri otrocih samo 'naredimo kljukice' tam, kjer bi pač kljukice morale biti. Takrat lahko najbolj zamočimo, ker spregledamo vse, kar otroci pravzaprav so."
531 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se je otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgubo bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk, nikakor ne za neusmiljeno pridobivanje ocen
"Za vsemi temi statističnimi podatki o vse večjih psihičnih stiskah otrok so posamezniki, na katere ne moremo gledati kot na manjšino, ki se bo že nekako izvlekla iz težav. Morda, dokler ta otrok ni vaš! Če je, pa pride do povsem drugačnega pogleda na ta problem. Ni treba dramatizirati, vsekakor pa je treba problem otroških in mladostniških stisk jemati izjemno resno," je jasna Nina Babič, šolska psihologinja na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, sodelavka Familylaba, predsednica ZPM Maribor in supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za otroke in mladostnike.
Po natanko štirih mesecih se danes v šole vračajo tisti osnovnošolci in dijaki zaključnih letnikov, ki ta teden še nimajo šolskih počitnic. Vračajo se z izjemno različnimi izkušnjami, nekateri zadnje mesece niso imeli nujnih pogojev, interneta, svojega računalnika, niso imeli mirnega kotička, niso dobili pomoči bližnjih, ko bi jo potrebovali. Ne vemo, koliko otrok in mladostnikov je doživelo naraščajoče družinsko nasilje ali zlorabe, koliko jih je doživelo izgube bližnjih.
"Zato si je za vračanje treba vzeti veliko časa, da dobimo dober vpogled v stanje, da jih najprej uvidimo kot otroke, potem kot učence in šele nato bo na vrsti iskanje znanja."
Ob tem je pomembno, da se raziskovanje stanja nikakor ne sprevrže v pomilovanje otrok, saj nikakor ne gre za izgubljeno generacijo, gre pa za otroke, ki potrebujejo tenkočutno prepoznavanje stisk, ki so se morda nabrale v vseh mesecih in ki so jih otroci in mladostniki v obdobju dela prek zaslonov skoraj zagotovo skušali prikriti.
"Potrebujemo čas. Vem, da obstajajo učni cilji, predpisi in zahteve po ocenah, ki so strah in trepet in ki bi morale zajeti oceno vsega znanja, vendar tega ne bomo naredili v prvem dnevu, tednu, morda tudi ne v prvem mesecu."
Ocenjevanje, ne glede na morebiten zaostanek, mora biti vsaj na začetku zares drugotnega pomena, je odločna sogovornica, saj so bile prakse izvajanja pouka na daljavo po šolah izjemno različne. Zato je zdaj tudi ogromno odprtih vprašanj sploh glede ocenjevanja tistih otrok, ki imajo velike primanjkljaje že v temeljnih znanjih.
"Mislim, da se nam odpira več vprašanj kot odgovorov. To je velika zmeda, ki zelo pogreša poenotenje na državni ravni, konkretnejša navodila, ki niso samo priporočila. Taka, ki bi poenotila delovanje na šolah, saj se šole znotraj t. i. 'priporočil' zelo različno znajdemo."
Šolanje na daljavo je vsaj na začetku predvsem najstnikom ustrezalo, številnim je bilo lažje, ker so lahko dlje spali, lažje dobivali boljše ocene, lažje razpolagali z obveznostmi in časom, a je bilo večini z vsakim tednom vse težje, celo tistim zelo uspešnim učencem, opisuje šolska psihologinja Nina Babič, ki stiske mladostnikov pozna tudi kot predsednica ZPM Maribor in kot dolgoletna supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za mlade.
"To niso več klici o zaljubljenosti, težavah z ocenami ali kako naj kakšno novico povedo staršem, pač pa gre za anksioznosti, tesnobne napade, samomorilne težnje, nasilje in zlorabe vseh vrst in ko si v stiku s temi zgodbami, so statistični podatki nepomembni."
Toda tudi ti niso več tako minorni. Po ocenah psihiatrov bo vsaj desetina, morda celo petina otrok čutila dolgotrajne psihične posledice, tudi hude, kar pomeni, da jih je v vsakem razredu vsaj nekaj. In za vsakogar nam mora biti mar.
Zdaj bo naloga, kako prepoznati stiske, učne primanjkljaje, kako zapolniti vrzeli v znanju, motivirati za delo, znova v veliki meri naložena učiteljem. Med katerimi so številni prav tako izčrpani od poučevanja na daljavo, skrbi za lastne otroke in so, kot rečeno, še brez ustreznih navodil, kateri balast dokončno oklestiti iz šolskih obveznosti.
"Papir prenese vse, zelo lahko je napisati, kako bo pouk organiziran, kaj vse bodo učitelji diferencirali, organizirali, kako individualizirali načrte za tiste z velikim primanjkljajem znanja. V praksi pa moramo nujno upoštevati, da so bili tudi učitelji med karanteno v podobnem položaju, poleg pouka na daljavo, ki je njihovo delo, obremenjeni še s svojimi otroki, zgodbami, vsem, kar se je dogajalo. Zdaj pa pričakujemo, da vse to odložijo in vstopijo v učilnico polni znanja, sposobnosti in spretnosti, da obvladajo vse, kar se je otrokom zgodilo. Mislim, da je to izjemno težko pričakovati in je zelo odvisno od posameznika. Ob tem pa ne pomaga, če je javnost, če so starši kritični do njih in ima velika pričakovanja, ne pa tudi razumevanja, da so samo ljudje. Mislim, da vsi trenutno dajemo od sebe najboljše, kar zmoremo," je (samo)kritična Nina Babič.
Način in hitrost vračanja v šolsko rutino sta zdaj izjemno pomembna in morata biti skladna z realnostjo, še opozarja.
"Otroke zdaj pošiljamo v 'boj' in od njih pričakujemo tudi stvari, ki jih morda tudi sami ne bi zmogli – da bodo 'padli noter', osvojili ritem vstajanja, sodelovanje, da se bodo zlahka odlepili od virtualnega sveta, da bo vračanje nazaj potekalo gladko in seveda pridobili ocene, kot si jih vsi želimo. Da bodo skratka delovali, kot da se nič ni zgodilo."
Ob tem vselej pomislimo, koliko od naštetega sploh zmoremo odrasli, predvsem pa verjemimo v svoje otroke, da bodo zmogli, saj sta razpoloženje in spodbuda doma v takih trenutkih izjemnega pomena.
"Kako lahko ob tem najbolj zamočimo? Zagotovo tako, da smo, šolniki in starši, samo storilnostni birokrati, ki bomo naredili vse, da pri otrocih samo 'naredimo kljukice' tam, kjer bi pač kljukice morale biti. Takrat lahko najbolj zamočimo, ker spregledamo vse, kar otroci pravzaprav so."
Zakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? V prvem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o anksioznosti med epidemijo, ki traja tudi v novi normalnosti. Gosta oddaje: Sara Svati Sharan, študentka 2. stopnje Filozofije na UL in doc. dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice UL.
Še vedno velja, da je knjiga najlepše darilo. Še posebej, če je to nova slikanica z naslovom Botrovo darilo. Ta je izšla ob jubilejni 10. obletnici projekta Botrstvo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine in Mladinsko knjigo. V njej na silno simpatičen, preprost in nekoliko šaljiv način izvemo, kaj je program Botrstvo in kako malo je potrebno, da nekomu s solidarnostjo in sočutnostjo spremenimo življenje na bolje. Pogovarjali smo se z avtorjem slikanice Boštjanom Gorencem Pižamo.
»Mislim, da nam na splošno v 21. stoletju primanjkuje tega empatičnega odnosa do sočloveka, na vseh področjih. Morda je tudi pri odločevalcih premalo izkušenj, na kakšen način, po kakšni poti nekdo odrašča. Mnogi, ki so danes na odločevalci, so odraščali v bistveno bolj socialno, ekonomsko, pa tudi družbeno prijaznejšem okolju,« na napačne odločitve, da se tudi dijaške domove v času epidemije popolnoma zapre, opozarja dolgoletna vzgojiteljica v celjskem Dijaškem domu Nataša Kajba Gorjup.
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
Z novim šolskim letom so (vsaj za zdaj) na polno zaživeli tudi dijaški domovi, bivanja v njih pa nimajo zagotovljenega vsi, ki bi ga potrebovali. Še vedno namreč velja, da mladostniki, ki prihajajo iz finančno šibkih družin, ne morejo dobiti polne subvencije za bivanje, čeprav bi jim sicer morda bilo onemogočeno šolanje na izbrani šoli ali pa doma ne bi imeli spodbudnih razmer za šolanje. Zato je program Botrstvo pred leti ponudil pomoč v obliki t.i. dijaškega sklada, iz katerega lahko z donatorskimi sredstvi izbranim dijakom omogočijo subvencionirano bivanje. Doslej so pomagali že več kot 500 dijakom, tudi letos bo pomoč potrebovalo več kot 100.
Začelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, kjer so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Ker so se s temi vrnili tudi v šolske klopi, so lahko izkušnje poletnih vzgojiteljev zagotovo v pomoč učiteljem, ki se bodo z njimi srečevali v šolah.
Le še v urah štejemo trajanje letošnjih poletnih počitnic, v katerih je bilo druženje otrok in mladostnikov z vrstniki še posebej pomembno. Zanj so bili namreč poldrugo leto močno prikrajšani, zato so se ga močno veselili tudi tisti, ki živijo v spodbudnih okoljih in s šolanjem na daljavo niso imeli večjih težav. Letovanja so priložnost za sprostitev, a tudi za razmislek, kaj se otrokom dogaja in kakšni vstopajo v novo šolsko leto. Odmik od doma kamorkoli, kjer so se otroci in mladi lahko družili in se sprostili, je bil letos še posebej dragocen. Hvala prav vsem, ki ste s SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919 omogočili, da so lahko bili na letovanjih v hribih, na morju, v taborniških druženjih ali na potovanju tudi otroci iz programa Botrstvo. V naših oddajah jih bomo spremljali tudi v prihajajočem šolskem letu.
Urška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Bistveno več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. In kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnic.
Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.
Konec pouka prinaša le varljiv občutek, da je z njim tudi konec vseh stisk in posledic neprimernih in nesorazmernih ukrepov, ki so jih bili v času šolanja na daljavo deležni mladi. Počitnice so zato priložnost, da mladim pomagamo, a so tudi past, da bi mladi težave še intenzivneje reševali s pomočjo ždenja pred zasloni, z alkoholom, drogami ali drugimi oblikami zasvojenosti. Tudi na to opozarja tokratna sogovornica, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici in zdravnica Mina Paš.
Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Matura,finalno dejanje srednješolskega izobraževanja, je že v polnem teku, kljub temu, da je za letošnjimi maturanti dobro leto skrajno neobičajnega poteka šolanja. Čeprav so strokovnjaki, učitelji, dijaki in starši opozarjali, da proces učenja nikakor ni primerljiv, so odločevalci ostali neomajni. Matura poteka z minimalnimi spremembami in ob popolnem neupoštevanju tega, v kako različnih razmerah, okoliščinah in duševnih stanjih so dijaki preživeli več kot leto dni.
Nesprejemljiv je način, kako smo ravnali z otroki. Nevarna iluzija je, da so otroci vse te mesece počivali, velika napaka pa, če bomo ocenjevanja in popravne izpite raztegnili čez poletje.
Med 11.000 vključenimi v program Botrstvo je tudi Klemen, mlad košarkar, ki je mamo izgubil kmalu po rojstvu, očeta pa v najbolj občutljivih najstniških letih, prav sredi pomembnega tekmovanja. Na lastno željo je s svojo ekipo vztrajal do konca tekmovanja. Košarka mu je bila v tolažbo tudi v času, ko se je življenje brez staršev povsem spremenilo, a je finančno postajala vse večji zalogaj. Zaradi velikega talenta in vztrajnosti je bil leta 2017 izbran med prejemnike sredstev dobrodelne dražbe športnih copat Luke Dončića.
Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.
Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo.
Neveljaven email naslov