Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Čeprav tudi podatki raziskav dokazujejo vse večjo razslojenost med mladimi, prilagoditev mature tako rekoč ni bilo
"Vsi moji sovrstniki gredo čez enake okoliščine, a vseeno ni pravično. Če so bile tovarne odprte, zakaj ne morejo biti tudi šole? Ne moreš otrok poslati domov." – maturant gimnazijskega programa
Po mesecih, v katerih so odločevalci bolj ko ne ignorirali opozorila, kako dramatične bodo posledice ukrepov ob epidemiji med mladimi, zdaj opozorila vse bolj dopolnjujejo tudi podatki. V raziskavi, ki jo je NIJZ že oktobra 2020 izvedel med več kot 3000 učenci 9. razredov in dijaki 4. letnikov, se je pokazalo, da so med mladostniki iz manj premožnih družin in tistimi iz bolj premožnih pomembne razlike v doživljanju epidemije, duševnem zdravju, tveganih vedenjih in drugih z zdravjem povezanih vedenjih.
"Ker sem slabše pripravljen, sem veliko bolj pod stresom, veliko bolj me skrbi. To, da nisi sproščen, se pozna tudi na rezultatih."
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zadnjih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Snovalci letošnje mature so pripravili nekaj manjših prilagoditev v obsegu snovi in nekaj izvedbenih podrobnostih, a to ni sorazmerno z vsemi spremembami v zadnjem poldrugem letu, opozarja dijak maturitetnega programa.
"Mislim, da mature sploh ne bi smeli pisati, ker smo dobili premalo znanja. Matura bi morala biti olajšana, vsaj bolj, kot je zdaj. Snovalci so se prilagodili tako, da lahko rečejo, da so nekaj naredili; recimo pri matematiki imamo lahko kalkulator, preberemo lahko manj knjig, na ustnem izpitu si lahko izbereš, na katere teme ne boš odgovarjal."
Prilagoditve so enake za vse, tudi za tiste, ki so imeli doma izjemno dobre razmere za delo in jim je individualizirano delo ustrezalo. In v ničemer ne upošteva razlik, na primer pri dijakih zelo različne domače okoliščine.
"Če si samo predstavljamo: nekdo, ki ima slabe razmere doma in mora imeti pouk na daljavo, ima prižgan mikrofon, zadaj pa se starši kregajo, mu je ob tem nelagodno. Med testi ne more imeti prižganega mikrofona, saj ga skrbi, kaj vse se dogaja zadaj. Vse je zelo stresno. Veliko bolj se epidemija pozna posameznikom s težjimi okoliščinami, kot pa tistim, ki imajo doma ustrezne razmere, ker tisti ne morejo nikamor pobegniti."
Ob vrnitivi v šole, kot pravi sogovornik, so se vsi delali, kot da ni nič, manj je bilo smeha, vse je bilo bolj resno, a vseeno drugače kot pred epidemijo. Ob vrnitvi se v šole niso vrnili vsi dijaki; nekateri so se prepisali, nekaj jih je padlo letnik. Dobra stran šolanja na daljavo je nedvomno ta, da je nekaterim prihanila dolge vožnje, morda doživljanje medvrstniškega nasilja in nerazumevanje učiteljev. Kljub temu pa sogovornik ne verjame, da je kdo zaradi omenjenih okoliščin na daljavo pridobil več znanja, kot pa bi ga v šoli.
"V šoli lahko dobimo veliko pomoči učiteljev, ki je tudi bolj intenzivna. Pri šolanju na daljavo pa si moral učitelja čakati en dan ali nekaj ur, da ti je odgovoril na elektronsko pošto ali sporočilo. Veliko lažje bi bilo, če bi bili v šoli."
Težko je bilo tudi na poklicnih programih, ki zahtevajo prakso. Na poklicno šolo je hodil tudi sogovornik, ki je pred dnevi končal triletni program šolanja za poklic, ki potrebuje veliko prakse. Čeprav so jim v šoli zagotovili prakso pri delodajalcih, pa so ostali skoraj brez prakse, ki bi jo sicer iz tedna v teden pridobivali v šoli. Nekateri so bili zaradi tega pri končnem izdelku, ki zahteva praktično delo, skoraj nebogljeni, saj so skoraj polovico svojega šolanja preživel za računalniškim zaslonom, veliko njegovih sošolcev sploh ni imelo razmer, ki bi omogočale, da na daljavo normalno spremljajo pouk. Čeprav bo veliko takšnih posameznikov že čez nekaj tednov zaposlenih, nimajo praktičnih znanj, ki bi jim omogočala enako odskočno desko, kot so jo imele prejšnje generacije.
"Ob vrnitvi v šole smo v zelo kratkem času in zelo na hitro obdelali uporabo strojev. To znanje je pri našem poklicu nujno. Stroje bi sicer v normalnih okoliščinah obravnavali celo leto, lahko bi jih uporabljali vsak dan. Nekateri sošolci še zdaj ne vedo veliko o strojih. Imeli so srečo, da so s tem delom končali." – dijak triletnega poklicnega programa
A v resnici je znanje bistveno lažje nadoknaditi kot odpraviti druge posledice šolanja na daljavo, ki bodo nedvomno dolgoročne. Poleg bistveno povečanega števila mladih z duševnimi težavami bomo priča tudi telesnim posledicam zaradi bistveno manj gibanja in pa vse večjemu razslojevanju. To že dokazuje tudi raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Čeprav je bila med več kot tri tisoč mladimi opravljena že oktobra, je bila objavljena šele prejšnji teden. In tudi opozorila, da je mladim – sploh iz manj premožnih družin – treba nameniti večjo pozornost, zamujajo vsaj za leto dni. Že nastale posledice bodo namreč izjemno dolgoročne in bi jih bilo mogoče z bolj premišljenimi ukrepi, ki jih je sicer med epidemijo vseskozi sokreirala tudi ta ista ustanova, bistveno omiliti.
498 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Čeprav tudi podatki raziskav dokazujejo vse večjo razslojenost med mladimi, prilagoditev mature tako rekoč ni bilo
"Vsi moji sovrstniki gredo čez enake okoliščine, a vseeno ni pravično. Če so bile tovarne odprte, zakaj ne morejo biti tudi šole? Ne moreš otrok poslati domov." – maturant gimnazijskega programa
Po mesecih, v katerih so odločevalci bolj ko ne ignorirali opozorila, kako dramatične bodo posledice ukrepov ob epidemiji med mladimi, zdaj opozorila vse bolj dopolnjujejo tudi podatki. V raziskavi, ki jo je NIJZ že oktobra 2020 izvedel med več kot 3000 učenci 9. razredov in dijaki 4. letnikov, se je pokazalo, da so med mladostniki iz manj premožnih družin in tistimi iz bolj premožnih pomembne razlike v doživljanju epidemije, duševnem zdravju, tveganih vedenjih in drugih z zdravjem povezanih vedenjih.
"Ker sem slabše pripravljen, sem veliko bolj pod stresom, veliko bolj me skrbi. To, da nisi sproščen, se pozna tudi na rezultatih."
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zadnjih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Snovalci letošnje mature so pripravili nekaj manjših prilagoditev v obsegu snovi in nekaj izvedbenih podrobnostih, a to ni sorazmerno z vsemi spremembami v zadnjem poldrugem letu, opozarja dijak maturitetnega programa.
"Mislim, da mature sploh ne bi smeli pisati, ker smo dobili premalo znanja. Matura bi morala biti olajšana, vsaj bolj, kot je zdaj. Snovalci so se prilagodili tako, da lahko rečejo, da so nekaj naredili; recimo pri matematiki imamo lahko kalkulator, preberemo lahko manj knjig, na ustnem izpitu si lahko izbereš, na katere teme ne boš odgovarjal."
Prilagoditve so enake za vse, tudi za tiste, ki so imeli doma izjemno dobre razmere za delo in jim je individualizirano delo ustrezalo. In v ničemer ne upošteva razlik, na primer pri dijakih zelo različne domače okoliščine.
"Če si samo predstavljamo: nekdo, ki ima slabe razmere doma in mora imeti pouk na daljavo, ima prižgan mikrofon, zadaj pa se starši kregajo, mu je ob tem nelagodno. Med testi ne more imeti prižganega mikrofona, saj ga skrbi, kaj vse se dogaja zadaj. Vse je zelo stresno. Veliko bolj se epidemija pozna posameznikom s težjimi okoliščinami, kot pa tistim, ki imajo doma ustrezne razmere, ker tisti ne morejo nikamor pobegniti."
Ob vrnitivi v šole, kot pravi sogovornik, so se vsi delali, kot da ni nič, manj je bilo smeha, vse je bilo bolj resno, a vseeno drugače kot pred epidemijo. Ob vrnitvi se v šole niso vrnili vsi dijaki; nekateri so se prepisali, nekaj jih je padlo letnik. Dobra stran šolanja na daljavo je nedvomno ta, da je nekaterim prihanila dolge vožnje, morda doživljanje medvrstniškega nasilja in nerazumevanje učiteljev. Kljub temu pa sogovornik ne verjame, da je kdo zaradi omenjenih okoliščin na daljavo pridobil več znanja, kot pa bi ga v šoli.
"V šoli lahko dobimo veliko pomoči učiteljev, ki je tudi bolj intenzivna. Pri šolanju na daljavo pa si moral učitelja čakati en dan ali nekaj ur, da ti je odgovoril na elektronsko pošto ali sporočilo. Veliko lažje bi bilo, če bi bili v šoli."
Težko je bilo tudi na poklicnih programih, ki zahtevajo prakso. Na poklicno šolo je hodil tudi sogovornik, ki je pred dnevi končal triletni program šolanja za poklic, ki potrebuje veliko prakse. Čeprav so jim v šoli zagotovili prakso pri delodajalcih, pa so ostali skoraj brez prakse, ki bi jo sicer iz tedna v teden pridobivali v šoli. Nekateri so bili zaradi tega pri končnem izdelku, ki zahteva praktično delo, skoraj nebogljeni, saj so skoraj polovico svojega šolanja preživel za računalniškim zaslonom, veliko njegovih sošolcev sploh ni imelo razmer, ki bi omogočale, da na daljavo normalno spremljajo pouk. Čeprav bo veliko takšnih posameznikov že čez nekaj tednov zaposlenih, nimajo praktičnih znanj, ki bi jim omogočala enako odskočno desko, kot so jo imele prejšnje generacije.
"Ob vrnitvi v šole smo v zelo kratkem času in zelo na hitro obdelali uporabo strojev. To znanje je pri našem poklicu nujno. Stroje bi sicer v normalnih okoliščinah obravnavali celo leto, lahko bi jih uporabljali vsak dan. Nekateri sošolci še zdaj ne vedo veliko o strojih. Imeli so srečo, da so s tem delom končali." – dijak triletnega poklicnega programa
A v resnici je znanje bistveno lažje nadoknaditi kot odpraviti druge posledice šolanja na daljavo, ki bodo nedvomno dolgoročne. Poleg bistveno povečanega števila mladih z duševnimi težavami bomo priča tudi telesnim posledicam zaradi bistveno manj gibanja in pa vse večjemu razslojevanju. To že dokazuje tudi raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Čeprav je bila med več kot tri tisoč mladimi opravljena že oktobra, je bila objavljena šele prejšnji teden. In tudi opozorila, da je mladim – sploh iz manj premožnih družin – treba nameniti večjo pozornost, zamujajo vsaj za leto dni. Že nastale posledice bodo namreč izjemno dolgoročne in bi jih bilo mogoče z bolj premišljenimi ukrepi, ki jih je sicer med epidemijo vseskozi sokreirala tudi ta ista ustanova, bistveno omiliti.
15-letna dijakinja Aldina Bajrović je zelo dobra opazovalka družbe. Svoje vtise o duševnem zdravju in stiskah mladih je strnila v literarnem prvencu A Bad Day Doesn't Mean a Bad Life (Slab dan še ne pomeni slabega življenja). Zakaj najstniki čutijo anksioznost v obdobju, ki se zdi odraslim brezskrbno? Kako to, da so utrujeni, čeprav po predsodkih mladost in utrujenost ne sodita skupaj? Jim več pomenita zaupanje in poslušanje ali potrditev okolice?
V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni.
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah?
"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."
"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."
Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.
Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.
Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.
V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Neveljaven email naslov