Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V drugem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o samomorilnih mislih in vedenju med epidemijo, tabuizaciji te teme ter korakih pomoči. Na krožnik študentskega vsakdana so zaradi epidemije prišle nove in večje težave, na katere ni bil pripravljen nihče. Veliko prahu je dvignila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje o doživljanju epidemije covida-19. Od malo več kot 4200 vprašanih je 900 posameznic in posameznikov imelo samomorilne misli nekaj dni, 280 več kot polovico dni, enako število študentov pa je imelo samomorilne misli vsak dan.
Gostji oddaje:
Urška Drofenik, študentka 2. stopnje Psihologije na Univerzi v Mariboru,
Izr. prof. Vita Poštuvan, strokovnjakinja na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja.
V drugem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o samomorilnih mislih in vedenju med epidemijo, tabuizaciji te teme ter korakih pomoči
Zakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno?
Na krožnik študentskega vsakdana so zaradi epidemije prišle nove in večje težave, na katere ni bil pripravljen nihče. Veliko prahu je dvignila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje o doživljanju epidemije covida-19. Od malo več kot 4200 vprašanih je 900 posameznic in posameznikov imelo samomorilne misli nekaj dni, 280 več kot polovico dni, enako število študentov pa je imelo samomorilne misli vsak dan.
"Zdi se mi, da moraš biti ekstremno pogumna in močna oseba, da si pripravljen priznati, da se ne počutiš v redu in da potrebuješ pomoč. Vedno, ko je meni težko ali ko vem, da je komu težko, se mi zdi, da na tak način lahko opogumim sebe in pa druge, da je iskanje pomoči zelo močno dejanje." – Urška Drofenik, študentka druge stopnje Psihologije na Univerzi v Mariboru
Kako pristopiti do posameznika, ki ima samomorilne misli? Velikokrat ne vemo, kako nasloviti to temo, kako ukrepati. Ljudje največkrat ne naredijo ničesar, čeprav je v resnici treba zelo malo. Izredna profesorica Vita Poštuvan, strokovnjakinja na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja, predstavlja pet okvirnih korakov pomoči.
"Prvi korak je to, da sami sebe pripravimo na vprašanje, da razmislimo, s kakšnimi besedami bomo pristopili do človeka, za katerega menimo, da ima samomorilne misli. /.../ Sledi drugi korak, ko posameznika vprašamo po počutju. Priporočljivo je, da ga vprašamo čim bolj direktno, da dobimo občutek, ali samo tu in tam razmišlja o samomoru ali sploh ne. /.../ Tretji korak predstavlja pogovor o tem, zakaj nekdo razmišlja o samomoru in na drugi strani kaj ga ohranja pri življenju. /.../ Četrti korak, ki se razvije skozi našo pripravljenost pomagati, je odnos zaupanja. /.../ Peti korak obsega razmišljanje o načrtovanju dneva. Pogovorimo se, komu bi še zaupali težave, na koga se še obrniti, da bomo človeku v stiski lahko kar najbolje pomagali. Ta korak naredimo skupaj s človekom, ki nam je priznal svoje težave."
Svetovalnica: "Pogovori se s študentom psihologije"
TOM telefon za otroke in mladostnike (116 111)
Društvo SOS (080 11 55)
Zveza prijateljev mladine Moste - Polje (01 544 30 43)
Društvo za nenasilno komunikacijo v Ljubljani (01 434 48 22 ali 031 770 120) in Kopru (05 639 31 70 ali 031 546 098)
Zdravstveni dom za študente Univerze v Ljubljani
Psihološka podpora na Univerzi na Primorskem
Telefon za psihološko podporo prebivalcem ob epidemiji covida-19 (080 51 00 24)
Kako ob brezizhodni sedanjosti sploh govoriti o prihodnosti? (1. del)
534 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
V drugem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o samomorilnih mislih in vedenju med epidemijo, tabuizaciji te teme ter korakih pomoči. Na krožnik študentskega vsakdana so zaradi epidemije prišle nove in večje težave, na katere ni bil pripravljen nihče. Veliko prahu je dvignila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje o doživljanju epidemije covida-19. Od malo več kot 4200 vprašanih je 900 posameznic in posameznikov imelo samomorilne misli nekaj dni, 280 več kot polovico dni, enako število študentov pa je imelo samomorilne misli vsak dan.
Gostji oddaje:
Urška Drofenik, študentka 2. stopnje Psihologije na Univerzi v Mariboru,
Izr. prof. Vita Poštuvan, strokovnjakinja na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja.
V drugem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o samomorilnih mislih in vedenju med epidemijo, tabuizaciji te teme ter korakih pomoči
Zakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno?
Na krožnik študentskega vsakdana so zaradi epidemije prišle nove in večje težave, na katere ni bil pripravljen nihče. Veliko prahu je dvignila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje o doživljanju epidemije covida-19. Od malo več kot 4200 vprašanih je 900 posameznic in posameznikov imelo samomorilne misli nekaj dni, 280 več kot polovico dni, enako število študentov pa je imelo samomorilne misli vsak dan.
"Zdi se mi, da moraš biti ekstremno pogumna in močna oseba, da si pripravljen priznati, da se ne počutiš v redu in da potrebuješ pomoč. Vedno, ko je meni težko ali ko vem, da je komu težko, se mi zdi, da na tak način lahko opogumim sebe in pa druge, da je iskanje pomoči zelo močno dejanje." – Urška Drofenik, študentka druge stopnje Psihologije na Univerzi v Mariboru
Kako pristopiti do posameznika, ki ima samomorilne misli? Velikokrat ne vemo, kako nasloviti to temo, kako ukrepati. Ljudje največkrat ne naredijo ničesar, čeprav je v resnici treba zelo malo. Izredna profesorica Vita Poštuvan, strokovnjakinja na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja, predstavlja pet okvirnih korakov pomoči.
"Prvi korak je to, da sami sebe pripravimo na vprašanje, da razmislimo, s kakšnimi besedami bomo pristopili do človeka, za katerega menimo, da ima samomorilne misli. /.../ Sledi drugi korak, ko posameznika vprašamo po počutju. Priporočljivo je, da ga vprašamo čim bolj direktno, da dobimo občutek, ali samo tu in tam razmišlja o samomoru ali sploh ne. /.../ Tretji korak predstavlja pogovor o tem, zakaj nekdo razmišlja o samomoru in na drugi strani kaj ga ohranja pri življenju. /.../ Četrti korak, ki se razvije skozi našo pripravljenost pomagati, je odnos zaupanja. /.../ Peti korak obsega razmišljanje o načrtovanju dneva. Pogovorimo se, komu bi še zaupali težave, na koga se še obrniti, da bomo človeku v stiski lahko kar najbolje pomagali. Ta korak naredimo skupaj s človekom, ki nam je priznal svoje težave."
Svetovalnica: "Pogovori se s študentom psihologije"
TOM telefon za otroke in mladostnike (116 111)
Društvo SOS (080 11 55)
Zveza prijateljev mladine Moste - Polje (01 544 30 43)
Društvo za nenasilno komunikacijo v Ljubljani (01 434 48 22 ali 031 770 120) in Kopru (05 639 31 70 ali 031 546 098)
Zdravstveni dom za študente Univerze v Ljubljani
Psihološka podpora na Univerzi na Primorskem
Telefon za psihološko podporo prebivalcem ob epidemiji covida-19 (080 51 00 24)
Kako ob brezizhodni sedanjosti sploh govoriti o prihodnosti? (1. del)
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic za številne otroke sicer res razmeroma lahko dostopne, a jih zaradi popularnosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne, izpodrivajo jih drugi mediji, ki vsebinsko otrokom le stežka nadomestijo izkušnjo kot je samostojno branje knjig. In te so tudi za otoke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar minulem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Kar tretjina šolarjev v Hong Kongu ima izjemno slabo izobražene starše, pa kljub temu otroci dosegajo boljše rezultate pismenosti kot slovenski šolarji, ki jim pri šolskih obveznosti pogosto močno pomagajo starši. Kaj se šele dogaja s tistimi otroki, ki tovrstne pomoči nimajo, koliko na njihov šolski uspeh in razvoj potencialov vpliva, če živijo še v materialno nevzpodbudnem okolju, če so prikrajšani za možnost izletov, ekskurzij, obiskovanja predstav in jih nihče prav ne spodbuja k prebiranju knjig? Kako drugače otroke iz takih družin obravnavajo učitelji, kakšno popotnico za boljši uspeh in tudi boljšo pismenost jim lahko da okolje?
Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato bomo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, poskušali pomagati eni od prav posebnih osnovnih šol.
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Da dosežemo, da otrok pomaga otroku ne potrebujemo veliko. A namen je dosežen, če to stori večkrat in z veseljem. Neja Jerant je obiskala vrtec Galjevica, kjer tovrstnega veselja ne manjka. Na pobudo mamice enega izmed otrok, se je vzgojiteljica v času tedna otroka odločila, da bodo otroci, seveda s pomočjo staršev, poskušali nabrati čim več stvari, ki jih socialno ogroženi otroci potrebujejo.
Vse od začetka šolskega leta smo v oddajah Botrstva opozarjali na pomen zunajšolskih dejavnosti in razvoja talentov socialno ogroženih otrok ter nizali argumente, zakaj z izgubljenimi talenti izgublja tudi družba kot celota. Ta teden z akcijo zaključujemo.
Lani spomladi smo predstavili zgodbo Julije in Lare, dveh sestričen, ki je bila hkrati tudi zgodba o dveh družinah, saj neozdravljivo bolna Julija, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi z Larino družino.Čeprav Juliji nihče ne more pozdraviti bolezni, ste poslušalci izdatno pripomogli, da še poldrugo leto kasneje obe družini živita veliko lažje.
Botrska zgodba je tokrat namenjena skritemu brezdomstvu, tudi pri otrocih.
Ves september smo v naših oddajah s pripovedmi otrok in utemeljitvami strokovnjakov opozarjali na to, kako pomemben je razvoj talentov in zakaj s tem, ko se otroci ne morejo vključiti v plačljive dejavnosti, izgubljamo tudi kot družba. Ta teden sledi še zadnje dejanje, ki bo pripomoglo k finančni podpori mladih športnih talentov: dobrodelna dražba rumene majice zmagovalca letošnje dirke Tour de France Chrisa Frooma. In najprej zgodba o tem, kako je ta izjemno dragocena majica zmagovalca najpomembnejše dirke na svetu sploh prišla do nas.
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ob številnih stroških, ki jih prinaša novo šolsko leto in prihajajoča jesen, so izdatki za prostočasne dejavnosti tisti, ki prvi odpadejo iz družinskih proračunov. Toda tudi otroci iz socialno najšibkejših okolij so polni talentov in si neizmerno želijo biti športniki, glasbeniki, pevci, zelo si želijo biti uspešni in svojim talentom in veščinami vsaj na teh področjih biti enakovredni premožnim vrstnikom.
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“ “Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Počitnice na morju so za mnoge samoumevne, za mnoge nedosegljive, za nekatere pa bodo letos tudi s pomočjo naših poslušalcev končno dosanjane sanje . . .
Letovanja brez staršev, v novem okolju, z vrstniki iz povsem drugačnih okolij, so neprecenljiva izkušnja za vse otroke, še posebej pa za tiste, ki vse leto živijo v pomanjkanju vseh vrst. Kot pravijo dolgoletni vzgojitelji Estera, Sabina, Saša, Matjaš in Boris, tisti otroci, ki na letovanja prihajajo s pomočjo donatorjev, vse pogosteje nanje prihajajo brez najosnovnejše opreme in so vse pogosteje - željni hrane.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so za otroke s socialnega dna pomembna predvsem zaradi nabiranja novih doživetij, saj so pogosto tudi med šolskim letom odrinjeni na rob, za otroke, ki živijo brez materialnega pomanjkanja, pa je neprecenljiva predvsem izkušnja neobremenjenega druženja z vrstniki, s katerimi se običajno prav zaradi družbene razslojenosti ne družijo prav veliko? Mozaik letovanj nam bodo v prihodnjih oddajah pomagali sestaviti dolgoletni spremljevalci otrok na letovanjih iz ZPMS.
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Neveljaven email naslov