Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako Slovenijo in Slovence vidijo temperamentni Argentinci, bomo izvedeli od 29-letnega Maura Lugana, ki že nekaj let živi v Sloveniji. Dobro govori angleško in špansko, ker je Argentinec z italijanskimi koreninami tudi italijansko – a to mu, pravi, prav nič ne pomaga pri učenju slovenščine, ki ni podobna angleščini niti ni sorodna romanskim jezikom. Kljub temu že govori slovensko.
Mauro Lugano je razočaran nad izidi novembrskih predsedniških volitev v Argentini. Boji se, da desna opcija, ki je prišla na oblast, ne prinaša nič dobrega. Sicer ni revolucionar, verjame pa, da je Argentina mnogo več kot le nogomet in tango.
“Tudi duh Che Guevare je sestavni del argentinske kulture in duha, ne le nogomet in gaucho.”
Čeprav v Argentini vsi igrajo nogomet, se je sam navdušil nad drugimi športi. Pleše tango in uči tai ji, ukvarja se še z reikijem, s klasično in shiatzu masažo. Pred 5 leti je na potovanju po Južni Ameriki v Ekvadorju spoznal Slovenko – in ljubezen ga je pripeljala v Slovenijo, čeprav se z izvoljenko selita malo sem malo tja. Kako bo v prihodnje, Mauro ne ve. Pravi, da živita v trenutku in trenutno se imata v Sloveniji dobro. Imata delo. On uči tai ji, je maser, pred časom je v Skuhni kuhal argentinske jedi po receptu svoje babice v Skuhni. Peče tudi argentinska peciva – na primer slaščico alfajores. Ta je v Južno Ameriko prišla iz Španije in je v Evropi zelo priljubljena okoli božiča. V Argentini je dobila malo drugačno obliko: med dvema keksoma je fila, največkrat dulce de leche – po Maurotovih besedah je najboljši približek za to kremo pri nas karamela, gre pa za zmes mleka in sladkorja.
In to je zgodba Argentine – multikulturnost, spojenost, nekaj pride od zunaj in v Argentini dobi nov svojstven priokus. V Argentino je iz Evrope prišla še ena božična slaščica – sladek kruh, pan dulce. Hranljive in zelo kalorične hrane je v tem letnem času v Argentini po besedah Maura Lugana preveč – imajo namreč poletje in tudi do 35 stopinj Celzija.
Od slovenskih slaščic mu je najbolj všeč kremšnita, pa tudi krofi in potica – čeprav se še ni naučil peči slovenskih dobrot. Se je pa že navadil slovenskih navad v prometu. Slovenci namreč upoštevamo prometni red, signalizacijo in pravila, počakamo na zeleno luč, v Argentini tega ni bil navajen. Zato ni čudno, da se mu največja razlika med Slovenci in Argentinci zdi prav upoštevanje pravil:
“Imate čut za regulacijo, v Argentini nimamo tega čuta za upoštevanje pravil. Tu ste bolj spoštljivi.”
Mauro Lugano pa se še vedno ni popolnoma navadil našega načina pozdravljanja. V Argentini se namreč veliko objemajo in poljubljajo. Slovenci ponudimo roko.
“Nisem navajen tega. Moj pristop do tistih, ki jih poznam, je, da jih objamem, oni pa ponavadi meni dajo roko. Malo je čudno, a tako pač je. Tudi ko greš v Makedonijo ali v Bosno, so ljudje tam bolj odprti in fizični, v Sloveniji pa bolj mentalni.”
A bolj kot toplo pozdravljanje Argentinec z italijanskimi koreninami v Sloveniji pogreša nekaj drugega – malo tistega duha Che Guevare, za katerega pravi, da je značilen za Argentino.
“Sicer me to ne moti, a mislim, da v Sloveniji pogrešam aktivnost mladih za politiko in družbena vprašanja. Najbolj pa mi je všeč, da ste spoštljivi in pozorni do narave.”
Po njegovih besedah obstaja še ena velika razlika med Argentino in Slovenijo, in sicer to, da pri nas ni treba biti ves čas na preži.
“Ko pridem v Slovenijo ali v Evropo, dam svoj šesti čut na OFF. V Argentini ga moraš imeti ON, moraš vedno paziti, kaj se dogaja, moraš imeti vklopljen svoj šesti čut.”
396 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Kako Slovenijo in Slovence vidijo temperamentni Argentinci, bomo izvedeli od 29-letnega Maura Lugana, ki že nekaj let živi v Sloveniji. Dobro govori angleško in špansko, ker je Argentinec z italijanskimi koreninami tudi italijansko – a to mu, pravi, prav nič ne pomaga pri učenju slovenščine, ki ni podobna angleščini niti ni sorodna romanskim jezikom. Kljub temu že govori slovensko.
Mauro Lugano je razočaran nad izidi novembrskih predsedniških volitev v Argentini. Boji se, da desna opcija, ki je prišla na oblast, ne prinaša nič dobrega. Sicer ni revolucionar, verjame pa, da je Argentina mnogo več kot le nogomet in tango.
“Tudi duh Che Guevare je sestavni del argentinske kulture in duha, ne le nogomet in gaucho.”
Čeprav v Argentini vsi igrajo nogomet, se je sam navdušil nad drugimi športi. Pleše tango in uči tai ji, ukvarja se še z reikijem, s klasično in shiatzu masažo. Pred 5 leti je na potovanju po Južni Ameriki v Ekvadorju spoznal Slovenko – in ljubezen ga je pripeljala v Slovenijo, čeprav se z izvoljenko selita malo sem malo tja. Kako bo v prihodnje, Mauro ne ve. Pravi, da živita v trenutku in trenutno se imata v Sloveniji dobro. Imata delo. On uči tai ji, je maser, pred časom je v Skuhni kuhal argentinske jedi po receptu svoje babice v Skuhni. Peče tudi argentinska peciva – na primer slaščico alfajores. Ta je v Južno Ameriko prišla iz Španije in je v Evropi zelo priljubljena okoli božiča. V Argentini je dobila malo drugačno obliko: med dvema keksoma je fila, največkrat dulce de leche – po Maurotovih besedah je najboljši približek za to kremo pri nas karamela, gre pa za zmes mleka in sladkorja.
In to je zgodba Argentine – multikulturnost, spojenost, nekaj pride od zunaj in v Argentini dobi nov svojstven priokus. V Argentino je iz Evrope prišla še ena božična slaščica – sladek kruh, pan dulce. Hranljive in zelo kalorične hrane je v tem letnem času v Argentini po besedah Maura Lugana preveč – imajo namreč poletje in tudi do 35 stopinj Celzija.
Od slovenskih slaščic mu je najbolj všeč kremšnita, pa tudi krofi in potica – čeprav se še ni naučil peči slovenskih dobrot. Se je pa že navadil slovenskih navad v prometu. Slovenci namreč upoštevamo prometni red, signalizacijo in pravila, počakamo na zeleno luč, v Argentini tega ni bil navajen. Zato ni čudno, da se mu največja razlika med Slovenci in Argentinci zdi prav upoštevanje pravil:
“Imate čut za regulacijo, v Argentini nimamo tega čuta za upoštevanje pravil. Tu ste bolj spoštljivi.”
Mauro Lugano pa se še vedno ni popolnoma navadil našega načina pozdravljanja. V Argentini se namreč veliko objemajo in poljubljajo. Slovenci ponudimo roko.
“Nisem navajen tega. Moj pristop do tistih, ki jih poznam, je, da jih objamem, oni pa ponavadi meni dajo roko. Malo je čudno, a tako pač je. Tudi ko greš v Makedonijo ali v Bosno, so ljudje tam bolj odprti in fizični, v Sloveniji pa bolj mentalni.”
A bolj kot toplo pozdravljanje Argentinec z italijanskimi koreninami v Sloveniji pogreša nekaj drugega – malo tistega duha Che Guevare, za katerega pravi, da je značilen za Argentino.
“Sicer me to ne moti, a mislim, da v Sloveniji pogrešam aktivnost mladih za politiko in družbena vprašanja. Najbolj pa mi je všeč, da ste spoštljivi in pozorni do narave.”
Po njegovih besedah obstaja še ena velika razlika med Argentino in Slovenijo, in sicer to, da pri nas ni treba biti ves čas na preži.
“Ko pridem v Slovenijo ali v Evropo, dam svoj šesti čut na OFF. V Argentini ga moraš imeti ON, moraš vedno paziti, kaj se dogaja, moraš imeti vklopljen svoj šesti čut.”
Indonezija se ponaša z izjemnim rastlinskim in živalskim svetom; je dom več kot 100 ogroženih živalskih vrst, le tam še v divjini živijo orangutani in tudi komodoški varan – največji kuščar na svetu. Prestolnica države Jakarta, pa je popolno nasprotje. Pozidana, polna nakupovalnih središč. Kar 130 jih je v mestu, eno večjih ima kar 9 nadstropij. Jakarta se sicer ponaša tudi z neslavnim nazivom mesta z najslabšim prometom na svetu. In tudi o tem spregovori sogovornica v oddaji, njeno ime je Annisa Queentarina. Pa jo spoznajmo!
Štiridesetletni Jose Miguel Estigarribia Villasanti se je v Slovenijo preselil pred 12 leti. Pred tem je živel na Hrvaškem, tako da zdaj v Evropi prebiva že 20 let. Kaj ga je z južnoameriške celine pripeljalo k nam? V prvi vrsti: študij. Izobrazba mu je od nekdaj pomenila veliko; že od majhnega je sanjal o študiju v Evropi. Sem pa so ga vlekle tudi njegove hrvaške korenine. Kako se je zavrtelo življenje, da je prišel v Slovenijo, kjer si je ustvaril družino in ostal, je razkril Darji Pograjc.
Novi Drugi pogled je pred nami in tudi nova država. V Beninu se je rodil Cocou Marius Mensah, ki ima v akademskem svetu pred svojim imenom tudi naziv docent doktor. Dela na mariborski pravni fakulteti, kjer je bil njegov prvi projekt po zaposlitvi vino. Kako in kaj, bo najbolje razložil kar sam v nadaljevanju. V oddaji pa nam podrobneje predstavi tudi svojo domovino, ki je mimogrede tudi domovina vuduja. Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.
Letos Brazilija praznuje 200 let neodvisnosti. Država, ki je dobila ime po bražiljki, krajevnem listnatem drevesu, ki daje les za rdeče barvilo, je po površini 5. največja država na svetu in obsega približno polovico Južne Amerike. In iz tako velike države je v majhno Slovenijo prišla Fabiana Carvalho, ki zadnji dve leti živi v okolici Ljubljane. Vsak od Brazilcev, ki živijo v Sloveniji, ima svojo zgodbo, pravi, Fabiana pa je svojo zaupala Andreji Čokl.
Sapana Gandharb se je leta 2000 preselila iz Nepala v Slovenijo. Iz države, ki nima stika z morjem, je prišla k nam na Primorsko. »Tu se drugače diha,« mi je povedala, ko sva se srečali v Portorožu in je nastala današnja oddaja. O težkih začetkih v tuji državi, o Bledu, ki jo spominja na domovino, o spremembah zaradi globalizacije, ki jih doživlja nepalska družba, in še o marsičem boste slišali v naslednjih 10 minutah. Avtorica Drugega pogleda: Darja Pograjc.
Monishankar Singha, za prijatelje Šila, je bil na Šrilanki 13 let budistični menih, ob tem je vzporedno študiral budistično in zahodno psihologijo. Pravi, da je ob prihodu v Slovenijo ob pogledu na dokaj prazne ljubljanske ulice doživel kulturni šok, kar pa ni čudno, saj prihaja iz Bangladeša, ki ima kar 165 milijonov prebivalcev. Preden mu je uspelo nostrificirati magisterij iz psihologije, je delal kot pomivalec posode in kuhar, zdaj pa uživa v poklicu psihologa. Letos se je povzpel na vrh Triglava, obožuje slovenske pečenke in višnjev zavitek, blizu mu je dvojina v slovenskem jeziku in že dve leti je urbani čebelar. Njegov »drugi pogled« na Slovenijo odstira Bojan Leskovec.
Tokrat bomo spoznali Kitajko Su Ping. V Sloveniji živi že dobrih 13 let, ukvarja se z ličenjem, masažo obraza in nego kože. Prihaja iz obalnega dela Kitajske, blizu meje z Vietnamom, kjer je vse leto prijetno toplo, pove sama. Raje kot razlike poudari skupne lastnosti Kitajcev in Slovencev. Ena od teh je, da smo zelo prijazni do tujcev, pravi. Še več pa pove v prihodnjih minutah v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Tokratnega sogovornika smo poiskali v bližini vasi Gabrovka v občini Litija. Gre za Egipčana Ahmeda Ashourja, ki je v Slovenijo prišel pred približno osmimi leti. Razlog tipičen – ljubezen. Ta pa je kriva tudi za to, da se že nekaj časa spoznava z delom kmeta. O tem, kako težek je bil ta preskok, zanimivih slovenskih navadah ter načrtih za prihodnost med drugim spregovori v naslednjih minutah.
18-letna gimnazijka Taehee Kang se je s starši v Slovenijo, ko je imela komaj 9 let. Kako se spominja selitve? Zakaj ji ideja na selitev v tujo državo kot osnovnošolki sploh ni bila stresna? Pa tudi o tem, da jo vsi sprašujemo ali posluša k-pop (korejski pop) in gleda k-drame (korejske drame), se je konec prejšnjega tedna pogovarjala z Darjo Pograjc in nastal je današnji Drugi pogled.
Danes pa v Drugem pogledu posebne vrste premiera – pred radijskim mikrofonom bomo gostili klovna. Klovn Clamyo se je poimenoval Camilo Acosta Mendoza, ki se je rodil v Kolumbiji. Po izobrazbi je strojni inženir, a življenje ga je odpeljala v popolnoma drugo smer. Pred sedmimi leti tudi v Slovenijo, kamor se je dokončno preselil pet let nazaj. V nadaljevanju spregovorimo tudi o tem, kako je postal klovn, zakaj ceni življenje v Sloveniji in zakaj je ena njegovih najljubših slovenskih besednih zvez »gremo počasi«.
Jugoslavija je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vzpostavila številne izmenjave s članicami gibanja neuvrščenih. Od tam so v Slovenijo prišli umetniki, strokovnjaki in seveda študenti. Med njimi je bil tudi Robert Yebuah iz Gane. Z njim se je o otroštvu, študiju in življenjski filozofiji pogovarjala Nataša Rašl.
Američanka z novozelandskimi koreninami, ki se ukvarja s polinezijskimi plesi. To je Piper Williams. Utah je njena domača zvezna država. Iz kraja sredi puščave jo je v zeleno Slovenijo pripeljala misijonarska pot. Prišla je lani decembra, najprej v Celje, nato v Ljubljano, ostala bo do prihodnjega maja. Kako se ima v Sloveniji v tem času, pa v naslednjih minutah. Čas je za Drugi pogled.
Tokrat smo pred mikrofon povabili Irmgard Anderl Krajter, ki je po rodu Avstrijka. Anderl je njen dekliški priimek, priimek Krajter pa je prevzela po poroki s Slovencem. V Ljubljani živi že približno polovico življenja in prav toliko časa je tudi poklicna solooboistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
30-letni Senadin Pajalić se je iz majhne vasi v Bosni in Hercegovini v Ljubljano preselil, ko je imel samo19 let. Pri nas se je vpisal na fakulteto in tu tudi ostal. Če ste domači na Tiktoku ga morda celo poznate - je namreč eden tistih, ki imajo v Sloveniji na tej platformi največje število sledilcev. Darja Pograjc se je pogovarjala z njim.
Mesto Benin v več kot 200-milijonski Nigeriji je kraj, od koder prihaja sogovornica tokratnega Drugega pogleda. Lohi Omo-Ezomo je njeno ime. Je diplomirana mikrobiologinja. Ker jo je pot pozneje zanesla v upravljanje s človeškimi viri in korporativno komuniciranje, pa se je odločila za študij MBA – pri nas v Sloveniji, na Bledu, če smo popolnoma točni. Po študiju je tehtala med odhodom domov, saj jo je tam čakala prejšnja služba, ter tem, ali bi ostala v Sloveniji. Kaj je pretehtalo, ljubiteljska jazz pevka pove v nadaljevanju. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Prvi septembrski torek je na koledarju in na sporedu prvi Drugi pogled v novi, že 8. sezoni te oddaje. Spodobi se torej, da dodamo na seznam držav, iz katerih smo že gostili sogovornike, novo državo. Belorusija bo to. Je rojstna država Elene Aneiro, ki pa se je v Slovenijo priselila iz Združenih držav Amerike. Domovino je namreč zapustila že pred nekaj desetletji, vmes daljši čas bivala tudi v Rusiji, nato pa torej dom imela na drugi strani Atlantika. Belorusinja s hčerko živi v bližini Kamnika in tam jo je obiskala Andreja Gradišar.
V Zasavju, blizu Izlak, smo poiskali zadnjega sogovornika aktualne sezone Drugega pogleda. To je Nemec Heiko Werner, ki je v naše kraje z družino prišel zaradi nove službe. Za prijatelje, ki jih je spoznal širom po svetu – živel je namreč v več državah –, je neke vrste zasavski ambasador, saj jih v svojem domu pogosti, nastani pa še pelje naokoli. Nas bo v naslednjih minutah popeljal tudi pet let nazaj, ko je prišel v Slovenijo.
Naša današnja gostja Drugega pogleda je iz Slovaške in ni bila namenjena v Slovenijo, ko se je odločila za študij v tujini, pač pa se je pozneje znašla tu zaradi Slovenca, ki je prav tako iskal znanje po svetu. Slovenija ji je bila všeč tudi brez njega in odločno si je utirala pot k samostojnemu življenju v deželi, katere jezika niti še ni dobro poznala, njegova podobnost s slovaščino pa ji je prinesla le težave in včasih povzročila tudi salve smeha prijateljev in znancev. Cirila Štuber jo je srečala na plesu za starše osnovnošolcev, ples pa je vsekakor družabna dejavnost, ki jo je zadnji dve leti najbolj pogrešala.
36-letna Kolumbijka Liadys Mora Lagares v Ljubljani živi že 4 leta. Preden se je odločila, da bo pri nas opravljala doktorski študij, je živela v Rimu. Zdaj torej govori špansko, angleško, italijansko, malo pa tudi že slovensko. Pri učenju našega jezika ji pomaga branje knjig v slovenščini. Da je tako dobila boljši občutek za jezik, pravi. Več pa ve Darja Pograjc, avtorica današnjega Drugega pogleda.
Naša tokratna sogovornica za oddajo Drugi pogled prihaja iz dežele vzhajajočega sonca. Japonka Taeko Onishi že več kot 15 let živi v Sloveniji, našega jezika se je naučila iz knjig, saj zaradi družine in službe ni imela časa hoditi na jezikovni tečaj. Govori tudi druge tuje jezike – angleško, saj je v otroštvu živela v ZDA, in francosko – študirala je francoščino. A v Sloveniji ne poučuje niti ne prevaja, temveč je kuharska mojstrica v eni izmed ljubljanskih japonskih restavracij. V Slovenijo jo je pripeljal internetni oglas za službo, ko pa je z nekdanjim možem in otrokom prišla na obisk, jo je Slovenija prepričala zaradi občutka varnosti, čistoče in prelepe narave. Z nami je govorila o razlikah in podobnostih med Japonci in Slovenci, o odnosu Japoncev do starejših, kulinariki, čaju in položaju žensk.
Neveljaven email naslov