Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako Slovenijo in Slovence vidijo temperamentni Argentinci, bomo izvedeli od 29-letnega Maura Lugana, ki že nekaj let živi v Sloveniji. Dobro govori angleško in špansko, ker je Argentinec z italijanskimi koreninami tudi italijansko – a to mu, pravi, prav nič ne pomaga pri učenju slovenščine, ki ni podobna angleščini niti ni sorodna romanskim jezikom. Kljub temu že govori slovensko.
Mauro Lugano je razočaran nad izidi novembrskih predsedniških volitev v Argentini. Boji se, da desna opcija, ki je prišla na oblast, ne prinaša nič dobrega. Sicer ni revolucionar, verjame pa, da je Argentina mnogo več kot le nogomet in tango.
“Tudi duh Che Guevare je sestavni del argentinske kulture in duha, ne le nogomet in gaucho.”
Čeprav v Argentini vsi igrajo nogomet, se je sam navdušil nad drugimi športi. Pleše tango in uči tai ji, ukvarja se še z reikijem, s klasično in shiatzu masažo. Pred 5 leti je na potovanju po Južni Ameriki v Ekvadorju spoznal Slovenko – in ljubezen ga je pripeljala v Slovenijo, čeprav se z izvoljenko selita malo sem malo tja. Kako bo v prihodnje, Mauro ne ve. Pravi, da živita v trenutku in trenutno se imata v Sloveniji dobro. Imata delo. On uči tai ji, je maser, pred časom je v Skuhni kuhal argentinske jedi po receptu svoje babice v Skuhni. Peče tudi argentinska peciva – na primer slaščico alfajores. Ta je v Južno Ameriko prišla iz Španije in je v Evropi zelo priljubljena okoli božiča. V Argentini je dobila malo drugačno obliko: med dvema keksoma je fila, največkrat dulce de leche – po Maurotovih besedah je najboljši približek za to kremo pri nas karamela, gre pa za zmes mleka in sladkorja.
In to je zgodba Argentine – multikulturnost, spojenost, nekaj pride od zunaj in v Argentini dobi nov svojstven priokus. V Argentino je iz Evrope prišla še ena božična slaščica – sladek kruh, pan dulce. Hranljive in zelo kalorične hrane je v tem letnem času v Argentini po besedah Maura Lugana preveč – imajo namreč poletje in tudi do 35 stopinj Celzija.
Od slovenskih slaščic mu je najbolj všeč kremšnita, pa tudi krofi in potica – čeprav se še ni naučil peči slovenskih dobrot. Se je pa že navadil slovenskih navad v prometu. Slovenci namreč upoštevamo prometni red, signalizacijo in pravila, počakamo na zeleno luč, v Argentini tega ni bil navajen. Zato ni čudno, da se mu največja razlika med Slovenci in Argentinci zdi prav upoštevanje pravil:
“Imate čut za regulacijo, v Argentini nimamo tega čuta za upoštevanje pravil. Tu ste bolj spoštljivi.”
Mauro Lugano pa se še vedno ni popolnoma navadil našega načina pozdravljanja. V Argentini se namreč veliko objemajo in poljubljajo. Slovenci ponudimo roko.
“Nisem navajen tega. Moj pristop do tistih, ki jih poznam, je, da jih objamem, oni pa ponavadi meni dajo roko. Malo je čudno, a tako pač je. Tudi ko greš v Makedonijo ali v Bosno, so ljudje tam bolj odprti in fizični, v Sloveniji pa bolj mentalni.”
A bolj kot toplo pozdravljanje Argentinec z italijanskimi koreninami v Sloveniji pogreša nekaj drugega – malo tistega duha Che Guevare, za katerega pravi, da je značilen za Argentino.
“Sicer me to ne moti, a mislim, da v Sloveniji pogrešam aktivnost mladih za politiko in družbena vprašanja. Najbolj pa mi je všeč, da ste spoštljivi in pozorni do narave.”
Po njegovih besedah obstaja še ena velika razlika med Argentino in Slovenijo, in sicer to, da pri nas ni treba biti ves čas na preži.
“Ko pridem v Slovenijo ali v Evropo, dam svoj šesti čut na OFF. V Argentini ga moraš imeti ON, moraš vedno paziti, kaj se dogaja, moraš imeti vklopljen svoj šesti čut.”
396 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Kako Slovenijo in Slovence vidijo temperamentni Argentinci, bomo izvedeli od 29-letnega Maura Lugana, ki že nekaj let živi v Sloveniji. Dobro govori angleško in špansko, ker je Argentinec z italijanskimi koreninami tudi italijansko – a to mu, pravi, prav nič ne pomaga pri učenju slovenščine, ki ni podobna angleščini niti ni sorodna romanskim jezikom. Kljub temu že govori slovensko.
Mauro Lugano je razočaran nad izidi novembrskih predsedniških volitev v Argentini. Boji se, da desna opcija, ki je prišla na oblast, ne prinaša nič dobrega. Sicer ni revolucionar, verjame pa, da je Argentina mnogo več kot le nogomet in tango.
“Tudi duh Che Guevare je sestavni del argentinske kulture in duha, ne le nogomet in gaucho.”
Čeprav v Argentini vsi igrajo nogomet, se je sam navdušil nad drugimi športi. Pleše tango in uči tai ji, ukvarja se še z reikijem, s klasično in shiatzu masažo. Pred 5 leti je na potovanju po Južni Ameriki v Ekvadorju spoznal Slovenko – in ljubezen ga je pripeljala v Slovenijo, čeprav se z izvoljenko selita malo sem malo tja. Kako bo v prihodnje, Mauro ne ve. Pravi, da živita v trenutku in trenutno se imata v Sloveniji dobro. Imata delo. On uči tai ji, je maser, pred časom je v Skuhni kuhal argentinske jedi po receptu svoje babice v Skuhni. Peče tudi argentinska peciva – na primer slaščico alfajores. Ta je v Južno Ameriko prišla iz Španije in je v Evropi zelo priljubljena okoli božiča. V Argentini je dobila malo drugačno obliko: med dvema keksoma je fila, največkrat dulce de leche – po Maurotovih besedah je najboljši približek za to kremo pri nas karamela, gre pa za zmes mleka in sladkorja.
In to je zgodba Argentine – multikulturnost, spojenost, nekaj pride od zunaj in v Argentini dobi nov svojstven priokus. V Argentino je iz Evrope prišla še ena božična slaščica – sladek kruh, pan dulce. Hranljive in zelo kalorične hrane je v tem letnem času v Argentini po besedah Maura Lugana preveč – imajo namreč poletje in tudi do 35 stopinj Celzija.
Od slovenskih slaščic mu je najbolj všeč kremšnita, pa tudi krofi in potica – čeprav se še ni naučil peči slovenskih dobrot. Se je pa že navadil slovenskih navad v prometu. Slovenci namreč upoštevamo prometni red, signalizacijo in pravila, počakamo na zeleno luč, v Argentini tega ni bil navajen. Zato ni čudno, da se mu največja razlika med Slovenci in Argentinci zdi prav upoštevanje pravil:
“Imate čut za regulacijo, v Argentini nimamo tega čuta za upoštevanje pravil. Tu ste bolj spoštljivi.”
Mauro Lugano pa se še vedno ni popolnoma navadil našega načina pozdravljanja. V Argentini se namreč veliko objemajo in poljubljajo. Slovenci ponudimo roko.
“Nisem navajen tega. Moj pristop do tistih, ki jih poznam, je, da jih objamem, oni pa ponavadi meni dajo roko. Malo je čudno, a tako pač je. Tudi ko greš v Makedonijo ali v Bosno, so ljudje tam bolj odprti in fizični, v Sloveniji pa bolj mentalni.”
A bolj kot toplo pozdravljanje Argentinec z italijanskimi koreninami v Sloveniji pogreša nekaj drugega – malo tistega duha Che Guevare, za katerega pravi, da je značilen za Argentino.
“Sicer me to ne moti, a mislim, da v Sloveniji pogrešam aktivnost mladih za politiko in družbena vprašanja. Najbolj pa mi je všeč, da ste spoštljivi in pozorni do narave.”
Po njegovih besedah obstaja še ena velika razlika med Argentino in Slovenijo, in sicer to, da pri nas ni treba biti ves čas na preži.
“Ko pridem v Slovenijo ali v Evropo, dam svoj šesti čut na OFF. V Argentini ga moraš imeti ON, moraš vedno paziti, kaj se dogaja, moraš imeti vklopljen svoj šesti čut.”
32-letna Yuliya Nesterova se je v Slovenijo preselila, ko je dokončala študij prava s področja človekovih pravic in mednarodnega upravnega prava. Od takrat je minilo 6 let. Kaj jo je prepričalo, da se iz orientalsko obarvane turkmenistanske prestolnice Ašhabad v Srednji Aziji preselila v Ljubljano? Pove v Drugem pogledu!
Danes pa v Drugem pogledu pogled na našo državo, kot ga v tej oddaji še nismo bili deležni – iz zraka. Eden od razlogov, da se tujci ustavijo ali ustalijo pri nas, je tudi študij. Izobraževanje za pilota je tako k nam pripeljalo Libijca Haithama Boumadiana. 26-letnik je v Slovenijo po veliko čakanja in veliko težavah prišel leta 2016. V tem času je živel v več različnih slovenskih krajih, nad Slovenijo pa je med praktičnim usposabljanjem seveda velikokrat tudi letel. V Drugi pogled ga je povabila Andreja Gradišar.
Sredi zime mnogi sanjarimo o življenju (ali vsaj počitnicah) na enem od karibskih otokih, kjer je vse leto poletje. In če bi del svojega življenja preživeli tam, bi se verjetno le stežka navadili na hladnejši del leta pri nas. S slovensko zimo ima še vedno težave tudi Alexander Martinez Germosen, ki se je v Slovenijo priselil pred desetimi leti. Otroštvo je tako Alex preživel v Dominikanski republiki, večji del najstniških let pa že v Sloveniji. Najbolj ga je navdušil sneg, na mraz pa se še ni zares navadil. Tudi značaj Slovencev ga občasno še vedno preseneti.
Malo drugačna oddaja Drugi pogled je danes pred nami. Več sogovornikov boste slišali v njej, vsi pa so se vam v preteklih tednih in mesecih pravzaprav že predstavili. Niso pa še praktično nič povedali o praznikih in tale torek med božičem in novim letom je pravi, da jih povprašamo tudi o tem. Praznovali bomo skupaj s Srbkinjo, Škotinjo, Maldivijko, o njegovem videnju slovenskih božično-novoletnih praznikov je spregovoril tudi kanadski Tajvanec, pa še Belgijec, ki smo vam ga v Drugem pogledu predstavili pretekli teden. Oddaji je ob pomoči Darje Pograjc, Katje Krajnc in Špele Šebenik praznično podobo dala Andreja Gradišar.
Belgijec Kevin Ducheyne je bil prvič v naši državi leta 2016, pred enim letom pa se je v Slovenijo preselil. Ko sta se z ženo odločala, kje bosta živela, je bila odločitev lahka. Zamenjati je sicer moral tudi poklicno kariero, kar pa potem, ko je kot krizni menedžer delal po 16 ur na dan 7 dni v tednu in ni imel časa za hobije in druženje, prav tako ni bilo težko. V Sloveniji uči angleščino in se navdušuje nad čistim zrakom, pitno vodo iz pipe in zelenjavo z domačega vrta.
V Drugem pogledu si bomo Slovenijo prvič ogledali z očmi – Maldivijke. Aisha Nuzuha je sončne in tople otoke lani zamenjala za življenje v Ljubljani. Pravi, da jo ljudje kar naprej sprašujejo, kako je lahko zapustila ta paradiž sredi Indijskega oceana, ona pa se je v Slovenijo (in Slovenca) preprosto zaljubila. In veliko stvari je tukaj počela prvič – šla v gore, nabirala jurčke in se, ne boste verjeli, naučila plavati! O vsem tem je pripovedovala Andreji Gradišar in Katji Krajnc.
Hatije Ismaili, dr. med., spec. ginekologije, je albanska Makedonka, ki je osnovno in srednjo šolo končala v makedonskem Gostivarju, medicino je študirala na Reki, zdaj pa živi in dela v Novem mestu. V zadnjih tednih se je v javnosti pojavljala zaradi nagrade Moja zdravnica leta 2020.
Že več kot 20 let je Slovenija dom Glorie Victorie Luna Saavedra oz. krajše Glorie Luna. Je druga Perujka, ki jo gostimo v Drugem pogledu. K nam jo je zaneslo znanstvo s Slovencem. Ker se je v Slovenijo preselila med študijem novinarstva v domovini, se je morala tu kar hitro lotiti učenja slovenščine, saj sicer študija ne bi mogla dokončati. Danes vodi svojo jezikovno šolo, zato bosta z Andrejo Gradišar govorili tudi o ljubezni Slovencev do španščine.
Iz Škotske prihaja naša današnja sogovornica Drugega pogleda. Njeno ime je Susan oz. Susie Madley. V Sloveniji skupaj z možem živi že 14 let. Selitev se je zgodila po njeni prometni nesreči, ko je v časopisu videla članek o Sloveniji. Najbolje, da več o tem pove kar sama. V Blanco je Škotinjo poklicala Andreja Gradišar.
Danes pa v Drugem pogledu gostimo na nek način radijskega kolega. Na Radiu Študent od spomladi predvajajo oddajo Sleepless in Slovenia, v kateri Chris Lee osvetljuje vsakdanje zaplete in težave pa tudi radosti življenja v Sloveniji. Mi smo kanadskega Tajvanca povabili pred mikrofon Prvega. Z njim je o tem, zakaj otroci na ulici za njim vpijejo »Kitajec«, kaj druži in kaj ločuje Kanadčane in Slovence, pa tudi, kako mu je pri nas uspelo priti za volan rečne ladje, ne pa še za volan avtomobila, govorila Andreja Gradišar.
»Slovenija je že dolgo moja država, zdaj pa je tudi moj naslov,« je na začetku najinega pogovora povedala Srbkinja Tatjana Vehovec. Ker je poročena s Slovencem, je že pred selitvijo pogosto obiskovala njegovo sorodstvo v Sloveniji. Tudi zato in ker je konec koncev, kot pravi sama, »otrok Jugoslavije«, je našo državo že pred selitvijo k nam dobro poznala. Zakaj se je iz Novega Sada preselila v Loče blizu Slovenskih Konjic, bo povedala v Drugem pogledu.
V rubriki Drugi pogled smo spoznali že številne tujce, ki so Slovenijo izbrali za svoj novi dom, začasno ali – večina – za vedno. Tokrat pa bomo spoznali gospoda, ki mu Slovenija pomeni občasni drugi dom. Z ženo, ki je po rodu iz Vojvodine, namreč živita v Luksemburgu, velik del leta pa preživita v Sloveniji, v Kozjanskem parku, v katerem se počutita odlično. Claude Nöel je prvi Luksemburžan, ki vam ga predstavljamo v Drugem pogledu, in tako na naš zemljevid dodajamo že 103. državo.
Tokrat ne bomo odpotovali prav daleč, le čez državno mejo v našo sosedo Madžarsko. Od tam prihaja naša sogovornica, Monika Simon, ki se je z družino v naše glavno mesto preselila pred sedmimi leti in pol. Pri nas ji je med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo, pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. O življenju v Sloveniji in tukajšnjih izzivih se je z Moniko Simon pogovarjala Tadeja Bizilj.
Približno 1700 kilometrov loči La Baule (izgovorjava: La bol) in Domžale – kraja, med katerima se seli Francoz Christophe Zenit (izgovorjava: Kristof Zenit). Chris, kot ga tudi kličejo, je v Slovenijo prvič prišel pred tremi leti. Takrat kot turist. Nanj so ljudje in naša država naredili dober vtis, zato zdaj del leta preživi tu. V Sloveniji bi se rad tudi upokojil, je povedal Andreji Gradišar, ki ga je povabila pred mikrofon Drugega pogleda.
Triintridesetletna Triin Raamat se je pred letom in pol iz Talina preselila v Slovenijo. Odločitev za selitev je spodbudilo srečanje s slovenskim fantom na glasbenem festivalu na Hrvaškem. Kako se je razpletla "zgodba treh držav" in kako nam Estonka nastavlja ogledalo, preverite v Drugem pogledu.
Septembra je minilo pet let, odkar je v Slovenijo prišel Uzbekistanec Bahodir Negmatov. Razlog za to, da je prvič zapustil svojo domovino, je bil magistrski študij. Tega trenutno končuje, je pa vmes pri nas stopil tudi v podjetniške vode. Njegova velika želja je, da bi na področju turizma povezal rojstni starodavni Samarkand in Slovenijo. Malo je že Slovenec, kot boste slišali, nekatere uzbekistanske navade pa pri nas pogreša. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Kako se počuti Indijec, navajen na vročino in sonce, ko prvič prispe v Slovenijo na hladen in deževen dan? Naš sogovornik Ishan Manjrekar se ga še zelo dobro spominja. Pravi, da je bilo zanimivo in tudi zabavno. Že isti dan je šel v center Ljubljane in vse se mu je zdelo zelo zelo prazno. To pa ga ni odvrnilo od odločitve, da bi tukaj ostal. Zdaj je v Ljubljani že dve leti in na razlike se je že precej navadil. Celo tako zelo, da vse svoje prijatelje nagovarja, naj pridejo sem na dopust. Vse jim že lahko razkaže sam, saj si je večino Slovenije že ogledal. Svoj pogled na Slovenijo je v Drugem pogledu predstavil Katji Krajnc. Bere Andreja Gradišar.
Yumei Foong se je rodila v Singapurju. K nam jo je pripeljal študij; da je tu tudi ostala, je poskrbela ljubezen. Njena domovina, ki je mimogrede več kot 20-krat manjša od Slovenije, je zelo podobna naši državi, boste slišali v nadaljevanju. Največje razlike je mogoče najti na gospodarskem področju, pri načinu, kako se sklepajo posli. Z Yumei Foong pa tudi o tistih znanih visokih, tudi zapornih kaznih za npr. odvržen žvečilni gumi v Singapurju. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.
Tokratna rubrika Drugi pogled nas bo ponesla na zahod afriške celine, v državo Burkina Faso, od koder je doma Dramane Yere. V svoji domovini je spoznal Katjo iz Ljubljane, ki je tam delala kot prostovoljka. Ko je prvič prišel v Slovenijo, da bi spoznal Katjino družino, sta se odločila: tu jima je všeč in tu bosta ostala. Dramane se je začel ukvarjati z uvozom in prodajo karitejevega masla ter drugih kozmetičnih in prehranskih izdelkov iz Afrike. Tudi zato se po desetih letih življenja v Sloveniji še vedno vsako leto vrne v prvotno domovino.
Preden se je Yoning Cheng s svojim možem preselila v Slovenijo, je imela za seboj že več 10 let izkušenj učenja mandarinščine. Iskanje novih izzivov jo je pripeljalo v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom, si zgradila nov krog poznanstev in odkrila rekreacijsko žilico, ki je prej kot mestno dekle ni imela. Kako je doživljala selitev iz 7-milijonskega mesta v 2-miljonsko državo? Pove kar sama, v Drugem pogledu!
Neveljaven email naslov