Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Yulia Roschina

27.06.2017

Režiserka gledaliških predstav in oper je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, a sta Rusija in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat.

Režiserka gledaliških predstav in oper Yulia Roschina je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, zato bi po njenem govoru težko prepoznali, da prihaja iz Rusije. Čeprav se to mogoče ne vidi na prvi pogled, sta domovina in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat in najbrž prispevala tudi k temu, da je postala režiserka. Njeno otroštvo v Moskvi je bilo namreč polno obiskov gledališč, cirkusov, oper in lutkovnih predstav. In zdi se, da tudi izbira predstave Peter Pan, ki jo je aprila letos postavila na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana, ni naključje:

“Pri meni se je zgodilo tako, kot da sem zgradila eno drugo osebo, kot da imam dve osebi … Tudi z jezikom se to spremeni: če na primer govorim po rusko, se spremeni moja vibracija. Tudi zato, ker sem ruski jezik nehala govoriti, ko sem bila še otrok, in je moja osebnost, ki je rasla, rasla, rasla, zrasla skozi slovenski jezik. Kar pomeni, da poskušam zdaj odrasti tudi kot Rusinja, kot rusko govoreči človek. Namreč vsakič, ko sem se z letalom prizemljila na moskovska tla, se je v meni nekaj “resetiralo” in sem bila stara 8 let. In zdaj je to obdobje, tudi z očetovo smrtjo, ko se mi zdi, da se nekaj zaključuje: točno ta moment hrepenenja po nečem, obžalovanja, žalosti … Skratka, ta neodrasli del mene, ki je Peter Pan. In ga je treba spustiti in je treba odrasti.”

Na svoje otroštvo gleda z nostalgijo in idealizirano, prizna. Ker se ji je življenje z odhodom v Slovenijo obrnilo na glavo, je imela občutek, kot da odhaja iz raja. Na slovenski obali, kamor sta se z mamo preselili, ko se je ta poročila s Hrvatom, se je sicer hitro znašla – v dveh mesecih se je naučila jezik in imela že prvo leto v šoli predmet slovenščina zaključen s petico.  A vseeno ji je bilo težko:

“Vključevanje v novo okolje je bilo kar travmatično, ampak takrat se tega nisem zavedala. To se je začelo odpirati šele potem, ko sem šla na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. (…) Ustvarjalci moramo ustvarjati iz nekega svojega jedra, jaz pa sem to jedro potlačila, zaprla … Bilo je eno obdobje pubertete, ko nisem govorila ruskega jezika. Skratka, nekaj se je zgodilo, nekaj sem odrezala, nekaj je bilo preveč bolečega in sem to pač pozabila.”

Ko se je Yulia Roschina vpisala na študij gledališke in radijske režije, ni slutila, da bo prejela ne le veliko strokovnega znanja, temveč bo bolj spoznala tudi samo sebe. Nekega dne je morala za vajo na odru ruski tekst v slovenščini  prevesti prima vista v ruščino. Takrat se je začel proces odpiranja njenega bistva, pravi, bistva, brez katerega ne bi mogla biti režiserka.

Do danes se je podpisala pod številna in zelo različna dela – na oder je postavila gledališke predstave za odrasle (za Gospo Bovary Nebojše Popa Tasića v SNG Nova Gorica je prejela Borštnikovo nagrado na najboljšo žirijo), opere (Ogoljufani sodnik, La Cecchina ali Nikogaršnja hči, Granatno jabolko) in predstave ter opere za otroke (Rdeča Kapica, Peter Pan), vodila je gledališke delavnice, sodelovala tudi pri filmu Razredni sovražnik. Širina ji daje svobodo, pravi.

 

Ustvarja predstave, kjer je publika blizu, saj ima rada intimo in to “da se te stvari tičejo”, v njena dela pa skozi različna vrata vstopa magični realizem.

“Zanima me realni svet, ki prehaja v nekaj nadrealnega ali surrealnega, da se v enem trenutku znajdemo znotraj sebe. Mislim, da je ta magični element pravzaprav potovanje k sebi, potovanje v sebe.”

Gledališki oder je v Rusiji kot oltar

Gledališče mora po mnenju Roschinove odpirati teme in razmišljanja v družbi, a ljudi mora nagovarjati skozi srce, ne prek mentalnih konceptov ali političnih vzklikov. Pri tem so Rusi nekoliko uspešnejši, mogoče tudi zato, ker je položaj kulture in umetnosti v Rusiji drugačen kot v Sloveniji.

“Kar pogrešam v Sloveniji, je predvsem odnos do kulture. V Rusiji ima umetnik dejansko ogromno spoštovanje množice in tudi kultura ima drugačno pozicijo kot v Sloveniji. To začutiš na predstavi: dvorana ne diha, ko so na odru močne stvari, in na koncu predstave se prinese rože … Občutek je, kot da je tam oltar, da ta oder je oltar … In je neko čaščenje, neko spoštovanje … Ganilo me je tudi, npr. nazadnje ko sem šla v Bolšoj, ker je bil občutek sproščenosti – ker se nobeden od umetnikov ne rabi dodatno dokazovati. Ker je v bistvu sama osnova, kako je umetnost postavljena v državi, zdrava osnova, na kateri lahko potem samo ustvarjamo in se nadgrajujemo. Ne pa da je ves čas ta občutek – ki ga čutim tu v Sloveniji -, da se moramo najprej dokazati, da smo vredni denarja. …  Ampak ne bi se spuščala globlje v te stvari . V čisto tej primarni, osnovni točki obstaja razlika.”   

Slovence, Ruse in druge slovanske narode sicer povezuje skupno srce, skupna duša, verjame Yulia Roschina. In zaradi nje se naša sogovornica v Sloveniji ne počuti kot tujka. Opaža pa, da smo Slovenci to “srčiko” kar malo pozabili.


Drugi pogled

395 epizod


V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.

Yulia Roschina

27.06.2017

Režiserka gledaliških predstav in oper je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, a sta Rusija in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat.

Režiserka gledaliških predstav in oper Yulia Roschina je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, zato bi po njenem govoru težko prepoznali, da prihaja iz Rusije. Čeprav se to mogoče ne vidi na prvi pogled, sta domovina in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat in najbrž prispevala tudi k temu, da je postala režiserka. Njeno otroštvo v Moskvi je bilo namreč polno obiskov gledališč, cirkusov, oper in lutkovnih predstav. In zdi se, da tudi izbira predstave Peter Pan, ki jo je aprila letos postavila na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana, ni naključje:

“Pri meni se je zgodilo tako, kot da sem zgradila eno drugo osebo, kot da imam dve osebi … Tudi z jezikom se to spremeni: če na primer govorim po rusko, se spremeni moja vibracija. Tudi zato, ker sem ruski jezik nehala govoriti, ko sem bila še otrok, in je moja osebnost, ki je rasla, rasla, rasla, zrasla skozi slovenski jezik. Kar pomeni, da poskušam zdaj odrasti tudi kot Rusinja, kot rusko govoreči človek. Namreč vsakič, ko sem se z letalom prizemljila na moskovska tla, se je v meni nekaj “resetiralo” in sem bila stara 8 let. In zdaj je to obdobje, tudi z očetovo smrtjo, ko se mi zdi, da se nekaj zaključuje: točno ta moment hrepenenja po nečem, obžalovanja, žalosti … Skratka, ta neodrasli del mene, ki je Peter Pan. In ga je treba spustiti in je treba odrasti.”

Na svoje otroštvo gleda z nostalgijo in idealizirano, prizna. Ker se ji je življenje z odhodom v Slovenijo obrnilo na glavo, je imela občutek, kot da odhaja iz raja. Na slovenski obali, kamor sta se z mamo preselili, ko se je ta poročila s Hrvatom, se je sicer hitro znašla – v dveh mesecih se je naučila jezik in imela že prvo leto v šoli predmet slovenščina zaključen s petico.  A vseeno ji je bilo težko:

“Vključevanje v novo okolje je bilo kar travmatično, ampak takrat se tega nisem zavedala. To se je začelo odpirati šele potem, ko sem šla na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. (…) Ustvarjalci moramo ustvarjati iz nekega svojega jedra, jaz pa sem to jedro potlačila, zaprla … Bilo je eno obdobje pubertete, ko nisem govorila ruskega jezika. Skratka, nekaj se je zgodilo, nekaj sem odrezala, nekaj je bilo preveč bolečega in sem to pač pozabila.”

Ko se je Yulia Roschina vpisala na študij gledališke in radijske režije, ni slutila, da bo prejela ne le veliko strokovnega znanja, temveč bo bolj spoznala tudi samo sebe. Nekega dne je morala za vajo na odru ruski tekst v slovenščini  prevesti prima vista v ruščino. Takrat se je začel proces odpiranja njenega bistva, pravi, bistva, brez katerega ne bi mogla biti režiserka.

Do danes se je podpisala pod številna in zelo različna dela – na oder je postavila gledališke predstave za odrasle (za Gospo Bovary Nebojše Popa Tasića v SNG Nova Gorica je prejela Borštnikovo nagrado na najboljšo žirijo), opere (Ogoljufani sodnik, La Cecchina ali Nikogaršnja hči, Granatno jabolko) in predstave ter opere za otroke (Rdeča Kapica, Peter Pan), vodila je gledališke delavnice, sodelovala tudi pri filmu Razredni sovražnik. Širina ji daje svobodo, pravi.

 

Ustvarja predstave, kjer je publika blizu, saj ima rada intimo in to “da se te stvari tičejo”, v njena dela pa skozi različna vrata vstopa magični realizem.

“Zanima me realni svet, ki prehaja v nekaj nadrealnega ali surrealnega, da se v enem trenutku znajdemo znotraj sebe. Mislim, da je ta magični element pravzaprav potovanje k sebi, potovanje v sebe.”

Gledališki oder je v Rusiji kot oltar

Gledališče mora po mnenju Roschinove odpirati teme in razmišljanja v družbi, a ljudi mora nagovarjati skozi srce, ne prek mentalnih konceptov ali političnih vzklikov. Pri tem so Rusi nekoliko uspešnejši, mogoče tudi zato, ker je položaj kulture in umetnosti v Rusiji drugačen kot v Sloveniji.

“Kar pogrešam v Sloveniji, je predvsem odnos do kulture. V Rusiji ima umetnik dejansko ogromno spoštovanje množice in tudi kultura ima drugačno pozicijo kot v Sloveniji. To začutiš na predstavi: dvorana ne diha, ko so na odru močne stvari, in na koncu predstave se prinese rože … Občutek je, kot da je tam oltar, da ta oder je oltar … In je neko čaščenje, neko spoštovanje … Ganilo me je tudi, npr. nazadnje ko sem šla v Bolšoj, ker je bil občutek sproščenosti – ker se nobeden od umetnikov ne rabi dodatno dokazovati. Ker je v bistvu sama osnova, kako je umetnost postavljena v državi, zdrava osnova, na kateri lahko potem samo ustvarjamo in se nadgrajujemo. Ne pa da je ves čas ta občutek – ki ga čutim tu v Sloveniji -, da se moramo najprej dokazati, da smo vredni denarja. …  Ampak ne bi se spuščala globlje v te stvari . V čisto tej primarni, osnovni točki obstaja razlika.”   

Slovence, Ruse in druge slovanske narode sicer povezuje skupno srce, skupna duša, verjame Yulia Roschina. In zaradi nje se naša sogovornica v Sloveniji ne počuti kot tujka. Opaža pa, da smo Slovenci to “srčiko” kar malo pozabili.


16.05.2023

Jurybe Balsa, Filipini

Jurybe Balsa Garantini prihaja s Filipinov, a že dobrih deset let so njen dom Trbovlje. V domovini je najprej delala v restavraciji, nato v finančnem sektorju, potem se je začela ukvarjati z masažo, kar nadaljuje tudi v Sloveniji. Z južnega dela Filipinov pa jo je zvabil Slovenec. K nam je prišla v snežnem metežu s 4-mesečnim sinom, kar ni bila najbolj prijetna izkušnja. Danes ji sneg pomeni čisto nekaj drugega. Kako ga dojema in kako vidi življenje v Sloveniji, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.


09.05.2023

Ala Tomilova in Vitalij Tomilov, Ukrajina

Spoznala sem ju v prostorih kulturno-izobraževalnega društva PiNA v Kopru. Ala Tomilova in Vitalij Tomilov sta iz Harkova zaradi vojne odšla marca lani. Po letu dni življenja v Sloveniji še nista povsem prepričana o svoji slovenščini, a sta se za nas in vas potrudila ter poskusila. Kjer je volja, je pač tudi pot. Z njima se je pogovarjala Darja Pograjc.


02.05.2023

Natalia Baymacheva, Rusija

Natalia Baymacheva je v Sloveniji že skoraj leto dni. Prišla je iz Rusije, pri nas pa študira kemijsko informatiko. Rodila se je v mestu Iževsk, ko je dopolnila 14 let, pa se je preselila v Moskvo. Kakšno je študentsko življenje, opravljanje vozniškega izpita v Sloveniji in katera je po njenem najbolj nenavadna slovenska beseda, vse to boste slišali v Drugem pogledu.


25.04.2023

Nico Huurman, Nizozemska

Nico Huurman je po poklicu inženir, ukvarja se s svetovanjem na področju železniške signalizacije. Njegova domovina je Nizozemska, dom pa že malce več kot 5 let Ljubljana. Razlog: žena je Slovenka. Najprej sta skupaj dobri dve leti živela na Nizozemskem, v Utrechtu, a zaradi družine, na katero je žena močno navezana, sta se leta 2018 odločila za selitev v Slovenijo. Sta pa s seboj pripeljala svoji nizozemski kolesi. Nico Huurman je gost oddaje Drugi pogled.


18.04.2023

Erol Bakirkaya, Turčija

V Drugem pogledu gostimo enega od priseljenskih »staroselcev«. Slaba tri desetletja je Slovenija namreč že dom Turka Erola Bakirkayje. V Slovenijo je na povabilo strica, ki mu je tudi dal prvo zaposlitev – v gradbeništvu – prišel pri le 19. letih. Od takrat je počel marsikaj, trenutno pa vodi tri trgovine – s turško hrano, mesnico in z opremo za dom v Ljubljani, kjer tudi živi. Pravi, da je v tem času že posvojil veliko slovenskih navad in je zato njegov obisk Turčije ter pogled na mentaliteto rojakov precej drugačen. Erol Bakirkaya je sogovornik Andreje Gradišar.


11.04.2023

Rachel Cheng, Hongkong

Svoje življenje je posvetila karieri, zato je pred osmimi leti tudi prišla k nam in se preselila slabih 9000 kilometrov stran od doma. Kljub službi in izobraževanjem, ki ji vzamejo velik del časa, pa – kot že »prava Slovenka« – najde dovolj časa za svoj majhen zelenjavni vrt. Kaj takšnega, pravi, v Hongkongu, kjer je živela prej, ne bi bilo mogoče.


04.04.2023

Domagoj Juraga, Hrvaška

Domagoj Juraga se je z Reke v Koper preselil v prvi polovici lanskega leta. Ko je izvedel, da je tu izobraževalni sistem bolj prilagodljiv kot na Hrvaškem in bo tu enostavneje spremenil smer študija, se je odločil za podiplomski študij. Je pa Darji Pograjc povedal, da to ni bil edini razlog za njegov prihod v Slovenijo. Naše obalno mesto mu je že priraslo k srcu, zdi se mu "kot pomanjšana Reka, a vseeno podobno multikulturna".


21.03.2023

Pérola Regina Ribeiro, Brazilija

Brazilija je šifra današnjega Drugega pogleda. Pérola Regina Ribeiro je klovnesa, ki že dobro desetletje živi v Sloveniji. Je programska vodja društva Rdeči noski. Milijonsko mesto Campinas v bližini Sao Paola je zamenjala sprva za Maribor. Pri nas ji veliko pomeni občutek varnosti, nogomet je zanjo umetnost, ajda in bučno olje pa dragoceni odkritji slovenske kulinarične zakladnice. Med sambo in slovensko narodno zabavno zanjo ni pretirane razlike, in odkar imajo družinskega psa sta tudi slovenska zima in sneg »kar v redu«.


14.03.2023

Iryna Hambroš, Ukrajina

Ukrajinka Iryna Hambroš v Sloveniji živi že štirinajst let. Profesorica ukrajinščine, ki je v Ukrajini poučevala učence od petega do devetega razreda na 11-letki, se je slovenščine naučila sama. »Za učenje tujega jezika je najpomembnejši besedni zaklad,« pravi Iryna Hambroš, ki ji je pot do Slovenije utrla ljubezen. Danes dela kot prodajalka v starem Kranju, ki ga rada odkriva. Osrečuje jo tudi pletenje z zahtevnimi vzorci, o njej pravi avtorica oddaje Drugi pogled, ki sledi, Aljana Jocif.


07.03.2023

Alyson Hill, ZDA

Alyson Hill ima 25 let in je doma iz Vancouvra – ameriškega, ne kanadskega – v ameriški zvezni državi Washington. V Slovenijo se je priselila in poročila leta 2020. Razlog za to, da živi v Zagorju ob Savi, je torej ljubezen. Moža je spoznala med študijem krajinske arhitekture v ZDA. Najprej sta načrtovala, da se bo on priselil v ZDA, a se je vse skupaj zaradi epidemije koronavirusa zasukalo precej drugače. Prisluhnimo Alyson Hill v oddaji Drugi pogled.


28.02.2023

Anastasia Banovec, Rusija

Gostja tokratne oddaje Drugi pogled je Anastasia Banovec, doktorica znanosti in glasbena pedagoginja, ki se je iz Moskve v Slovenijo zaradi ljubezni preselila pred šestimi leti. Z možem in otrokoma živijo v Ljubljani, a večkrat na teden potuje v Novo mesto, kjer vodi moški oktet Krka, in v Semič, kjer ima zasebno glasbeno šolo in kjer živijo moževi starši. V oddaji bomo spoznali njen pogled na življenje v Sloveniji, ki ji je prirasla k srcu.


21.02.2023

Gurujoth Kaur, Velika Britanija

Tokrat bomo sogovornico oddaje Drugi pogled poiskali v bližini Celja. Gurujoth Kaur, krajše Jo, se je rodila v Veliki Britaniji in pred prihodom v Slovenijo živela v Birminghamu. Slovenija je sploh prva tuja država, ki jo je obiskala, nato pa se je vanjo tudi preselila. Razlog je tipičen – ljubezen. Z Britanko z indijskimi koreninami bomo govorili o tem, kako je, ko udari priseljenska realnost, o spoznavanju vrtičkarstva, razočaranju ob obisku slovenskega kina, slovenski neposrednosti.


14.02.2023

Davor Knežiček, Bosna in Hercegovina

Štiridesetletni Davor Knežiček je bil rojen v Tuzli, tretjem največjem mestu Bosne in Hercegovine. Seže pa njegova vez s Slovenijo (kot boste slišali v oddaji) vsaj tri generacije v preteklost. Sogovornik v Ljubljani zdaj živi že 22 let, sem ga je pripeljala želja po študiju angleškega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti. O slovenski arhitekturi, bosanski kavi, besedi "vesolje" in še marsičem v današnjem Drugem pogledu!


07.02.2023

Mauro Raunich, Italija

Italijan Mauro Raunich bo novi sogovornik v oddaji Drugi pogled. Kot že samo ime pove, je povezan s slovenskim svetom. Rojen je v Milanu, a njegovi predniki izvirajo iz Istre. Zaradi pogostih menjav oblasti na prehodu v 20. stoletje ne ve, ali so iz hrvaškega ali iz slovenskega dela. V svojem življenju se je veliko selil – živel na Cipru, v Združenih državah, na Novi Zelandiji, Hrvaškem. Slovenija je njegov dom že poldrugo desetletje in pravi, da bo to tudi ostala. »Govorim kot otrok,« reče, ko ga poprosimo, da bi se pogovarjali v slovenščini, v kateri boste slišali večino oddaje. Kdaj pa kdaj je kakšno besedo za lažje izražanje poiskal tudi v angleščini in tam si bomo pomagali s prevodom, ki ga je prebral Igor Velše. To je Drugi pogled Maura Raunicha.


31.01.2023

Milena Povše, Argentina

Milena Povše je bila gostja rubrike Drugi pogled. Argentinska Slovenka se je pred 20 leti zaradi študija preselila iz San Luisa. A takrat še ni vedela, da bo ostala. Ukvarja se s sodnim tolmačenjem in podjetništvom – na Trubarjevi ulici ima majhno trgovinico z argentinskimi izdelki. Darja Pograjc je pogovor s sogovornico posnela konec prejšnjega tedna, tik po tem, ko se je ta vrnila z oddiha v Maroku.


24.01.2023

Anna Vrhnjak, Ukrajina

Anna Vrhnjak je odraščala v Ukrajini, v mestu Belaja Cerkov približno 80 km od Kijeva. Njeno rojstno mesto je skoraj tako veliko kot Ljubljana, a v Ukrajini velja za manjše mesto. Ima namreč 'le' dobrih 200 tisoč prebivalcev, Kijev pa jih ima okoli 3 milijone, no, vsaj imel jih je. Natanko čez mesec dni, 24. februarja, bo minilo eno leto od začetka vojne v Ukrajini, ki je povzročila, da se je število prebivalcev v tej državi drastično zmanjšalo. Ampak Anna, ki se pri nas raje predstavi kot Anja, je svojo domovino zapustila že veliko prej. Slovenijo je hitro sprejela za svojo novo domovino, zdaj pa se celo preživlja s pripravo tradicionalnih slovenskih štrukljev.


17.01.2023

Daniela del Pilar Hočevar Aguilera, Venezuela

V naslednjih minutah boste spoznali Venezuelko Danielo del Pilar Hočevar Aguilera. V Novem mestu, kjer živi od leta 2019 naprej, se je z njo pogovarjala Nataša Rašl. In izvedela, zakaj tisti »Hočevar« v njenem priimku ter kaj imamo Slovenci v krvi v primerjavi z Venezuelci, pri katerih je temperamentnost na prvem mestu.


10.01.2023

Ayla Heier, Nizozemska

32-letna Ayla Heier prihaja z Nizozemske. Izvorno sicer iz Utrehta, je pa zadnjih 10 let pred selitvijo v Slovenijo živela v Amsterdamu. Njeno delo vključuje ukvarjanje s telesom, dihanjem, meditacijo. Je tudi maserka in vodi delavnice. »Baza v Sloveniji z rednimi obiski Nizozemske,« tako pa je odgovorila, ko jo je Darja Pograjc vprašala, kakšno bi bilo po njenem idealno življenje. Začelo se namreč še zdaleč ni tako zelo idilično. Prisluhnite torkovi rubriki Drugi pogled!


03.01.2023

Joseph Rakotorahalahy, Madagaskar

Joseph Rakotorahalahy prihaja iz Madagaskarja in je upokojenec. V Slovenijo je prišel po naključju pred več kot štirimi desetletji, ko se je odločil za študij arhitekture v takratni Jugoslaviji. Po študiju se je nameraval vrniti v domovino, a se je obrnilo drugače, saj se je zaljubil. Poklicni arhitekt se je ukvarjal s številnimi stvarmi. Bil je scenograf, občasni igralec, še vedno sklada in ustvarja glasbo. Ukvarja se tudi s pripovedovanjem zgodb, nedavno je v okviru družinskega društva Drevo sozvočja izdal slikanico z naslovom Ibotity, ki temelji na malgaški pripovedki. Še vedno je torej povezan z domovino, tja se tudi občasno vrača in se ukvarja z dobrodelnostjo. Za našo oddajo je pripovedoval o prihodu v Ljubljano v sedemdesetih letih ter svoji povezanosti z glasbo. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.


27.12.2022

Annisa Queentarina, Indonezija

Indonezija se ponaša z izjemnim rastlinskim in živalskim svetom; je dom več kot 100 ogroženih živalskih vrst, le tam še v divjini živijo orangutani in tudi komodoški varan – največji kuščar na svetu. Prestolnica države Jakarta, pa je popolno nasprotje. Pozidana, polna nakupovalnih središč. Kar 130 jih je v mestu, eno večjih ima kar 9 nadstropij. Jakarta se sicer ponaša tudi z neslavnim nazivom mesta z najslabšim prometom na svetu. In tudi o tem spregovori sogovornica v oddaji, njeno ime je Annisa Queentarina. Pa jo spoznajmo!


Stran 3 od 20
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov