Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Yulia Roschina

27.06.2017

Režiserka gledaliških predstav in oper je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, a sta Rusija in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat.

Režiserka gledaliških predstav in oper Yulia Roschina je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, zato bi po njenem govoru težko prepoznali, da prihaja iz Rusije. Čeprav se to mogoče ne vidi na prvi pogled, sta domovina in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat in najbrž prispevala tudi k temu, da je postala režiserka. Njeno otroštvo v Moskvi je bilo namreč polno obiskov gledališč, cirkusov, oper in lutkovnih predstav. In zdi se, da tudi izbira predstave Peter Pan, ki jo je aprila letos postavila na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana, ni naključje:

“Pri meni se je zgodilo tako, kot da sem zgradila eno drugo osebo, kot da imam dve osebi … Tudi z jezikom se to spremeni: če na primer govorim po rusko, se spremeni moja vibracija. Tudi zato, ker sem ruski jezik nehala govoriti, ko sem bila še otrok, in je moja osebnost, ki je rasla, rasla, rasla, zrasla skozi slovenski jezik. Kar pomeni, da poskušam zdaj odrasti tudi kot Rusinja, kot rusko govoreči človek. Namreč vsakič, ko sem se z letalom prizemljila na moskovska tla, se je v meni nekaj “resetiralo” in sem bila stara 8 let. In zdaj je to obdobje, tudi z očetovo smrtjo, ko se mi zdi, da se nekaj zaključuje: točno ta moment hrepenenja po nečem, obžalovanja, žalosti … Skratka, ta neodrasli del mene, ki je Peter Pan. In ga je treba spustiti in je treba odrasti.”

Na svoje otroštvo gleda z nostalgijo in idealizirano, prizna. Ker se ji je življenje z odhodom v Slovenijo obrnilo na glavo, je imela občutek, kot da odhaja iz raja. Na slovenski obali, kamor sta se z mamo preselili, ko se je ta poročila s Hrvatom, se je sicer hitro znašla – v dveh mesecih se je naučila jezik in imela že prvo leto v šoli predmet slovenščina zaključen s petico.  A vseeno ji je bilo težko:

“Vključevanje v novo okolje je bilo kar travmatično, ampak takrat se tega nisem zavedala. To se je začelo odpirati šele potem, ko sem šla na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. (…) Ustvarjalci moramo ustvarjati iz nekega svojega jedra, jaz pa sem to jedro potlačila, zaprla … Bilo je eno obdobje pubertete, ko nisem govorila ruskega jezika. Skratka, nekaj se je zgodilo, nekaj sem odrezala, nekaj je bilo preveč bolečega in sem to pač pozabila.”

Ko se je Yulia Roschina vpisala na študij gledališke in radijske režije, ni slutila, da bo prejela ne le veliko strokovnega znanja, temveč bo bolj spoznala tudi samo sebe. Nekega dne je morala za vajo na odru ruski tekst v slovenščini  prevesti prima vista v ruščino. Takrat se je začel proces odpiranja njenega bistva, pravi, bistva, brez katerega ne bi mogla biti režiserka.

Do danes se je podpisala pod številna in zelo različna dela – na oder je postavila gledališke predstave za odrasle (za Gospo Bovary Nebojše Popa Tasića v SNG Nova Gorica je prejela Borštnikovo nagrado na najboljšo žirijo), opere (Ogoljufani sodnik, La Cecchina ali Nikogaršnja hči, Granatno jabolko) in predstave ter opere za otroke (Rdeča Kapica, Peter Pan), vodila je gledališke delavnice, sodelovala tudi pri filmu Razredni sovražnik. Širina ji daje svobodo, pravi.

 

Ustvarja predstave, kjer je publika blizu, saj ima rada intimo in to “da se te stvari tičejo”, v njena dela pa skozi različna vrata vstopa magični realizem.

“Zanima me realni svet, ki prehaja v nekaj nadrealnega ali surrealnega, da se v enem trenutku znajdemo znotraj sebe. Mislim, da je ta magični element pravzaprav potovanje k sebi, potovanje v sebe.”

Gledališki oder je v Rusiji kot oltar

Gledališče mora po mnenju Roschinove odpirati teme in razmišljanja v družbi, a ljudi mora nagovarjati skozi srce, ne prek mentalnih konceptov ali političnih vzklikov. Pri tem so Rusi nekoliko uspešnejši, mogoče tudi zato, ker je položaj kulture in umetnosti v Rusiji drugačen kot v Sloveniji.

“Kar pogrešam v Sloveniji, je predvsem odnos do kulture. V Rusiji ima umetnik dejansko ogromno spoštovanje množice in tudi kultura ima drugačno pozicijo kot v Sloveniji. To začutiš na predstavi: dvorana ne diha, ko so na odru močne stvari, in na koncu predstave se prinese rože … Občutek je, kot da je tam oltar, da ta oder je oltar … In je neko čaščenje, neko spoštovanje … Ganilo me je tudi, npr. nazadnje ko sem šla v Bolšoj, ker je bil občutek sproščenosti – ker se nobeden od umetnikov ne rabi dodatno dokazovati. Ker je v bistvu sama osnova, kako je umetnost postavljena v državi, zdrava osnova, na kateri lahko potem samo ustvarjamo in se nadgrajujemo. Ne pa da je ves čas ta občutek – ki ga čutim tu v Sloveniji -, da se moramo najprej dokazati, da smo vredni denarja. …  Ampak ne bi se spuščala globlje v te stvari . V čisto tej primarni, osnovni točki obstaja razlika.”   

Slovence, Ruse in druge slovanske narode sicer povezuje skupno srce, skupna duša, verjame Yulia Roschina. In zaradi nje se naša sogovornica v Sloveniji ne počuti kot tujka. Opaža pa, da smo Slovenci to “srčiko” kar malo pozabili.


Drugi pogled

395 epizod


V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.

Yulia Roschina

27.06.2017

Režiserka gledaliških predstav in oper je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, a sta Rusija in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat.

Režiserka gledaliških predstav in oper Yulia Roschina je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, zato bi po njenem govoru težko prepoznali, da prihaja iz Rusije. Čeprav se to mogoče ne vidi na prvi pogled, sta domovina in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat in najbrž prispevala tudi k temu, da je postala režiserka. Njeno otroštvo v Moskvi je bilo namreč polno obiskov gledališč, cirkusov, oper in lutkovnih predstav. In zdi se, da tudi izbira predstave Peter Pan, ki jo je aprila letos postavila na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana, ni naključje:

“Pri meni se je zgodilo tako, kot da sem zgradila eno drugo osebo, kot da imam dve osebi … Tudi z jezikom se to spremeni: če na primer govorim po rusko, se spremeni moja vibracija. Tudi zato, ker sem ruski jezik nehala govoriti, ko sem bila še otrok, in je moja osebnost, ki je rasla, rasla, rasla, zrasla skozi slovenski jezik. Kar pomeni, da poskušam zdaj odrasti tudi kot Rusinja, kot rusko govoreči človek. Namreč vsakič, ko sem se z letalom prizemljila na moskovska tla, se je v meni nekaj “resetiralo” in sem bila stara 8 let. In zdaj je to obdobje, tudi z očetovo smrtjo, ko se mi zdi, da se nekaj zaključuje: točno ta moment hrepenenja po nečem, obžalovanja, žalosti … Skratka, ta neodrasli del mene, ki je Peter Pan. In ga je treba spustiti in je treba odrasti.”

Na svoje otroštvo gleda z nostalgijo in idealizirano, prizna. Ker se ji je življenje z odhodom v Slovenijo obrnilo na glavo, je imela občutek, kot da odhaja iz raja. Na slovenski obali, kamor sta se z mamo preselili, ko se je ta poročila s Hrvatom, se je sicer hitro znašla – v dveh mesecih se je naučila jezik in imela že prvo leto v šoli predmet slovenščina zaključen s petico.  A vseeno ji je bilo težko:

“Vključevanje v novo okolje je bilo kar travmatično, ampak takrat se tega nisem zavedala. To se je začelo odpirati šele potem, ko sem šla na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. (…) Ustvarjalci moramo ustvarjati iz nekega svojega jedra, jaz pa sem to jedro potlačila, zaprla … Bilo je eno obdobje pubertete, ko nisem govorila ruskega jezika. Skratka, nekaj se je zgodilo, nekaj sem odrezala, nekaj je bilo preveč bolečega in sem to pač pozabila.”

Ko se je Yulia Roschina vpisala na študij gledališke in radijske režije, ni slutila, da bo prejela ne le veliko strokovnega znanja, temveč bo bolj spoznala tudi samo sebe. Nekega dne je morala za vajo na odru ruski tekst v slovenščini  prevesti prima vista v ruščino. Takrat se je začel proces odpiranja njenega bistva, pravi, bistva, brez katerega ne bi mogla biti režiserka.

Do danes se je podpisala pod številna in zelo različna dela – na oder je postavila gledališke predstave za odrasle (za Gospo Bovary Nebojše Popa Tasića v SNG Nova Gorica je prejela Borštnikovo nagrado na najboljšo žirijo), opere (Ogoljufani sodnik, La Cecchina ali Nikogaršnja hči, Granatno jabolko) in predstave ter opere za otroke (Rdeča Kapica, Peter Pan), vodila je gledališke delavnice, sodelovala tudi pri filmu Razredni sovražnik. Širina ji daje svobodo, pravi.

 

Ustvarja predstave, kjer je publika blizu, saj ima rada intimo in to “da se te stvari tičejo”, v njena dela pa skozi različna vrata vstopa magični realizem.

“Zanima me realni svet, ki prehaja v nekaj nadrealnega ali surrealnega, da se v enem trenutku znajdemo znotraj sebe. Mislim, da je ta magični element pravzaprav potovanje k sebi, potovanje v sebe.”

Gledališki oder je v Rusiji kot oltar

Gledališče mora po mnenju Roschinove odpirati teme in razmišljanja v družbi, a ljudi mora nagovarjati skozi srce, ne prek mentalnih konceptov ali političnih vzklikov. Pri tem so Rusi nekoliko uspešnejši, mogoče tudi zato, ker je položaj kulture in umetnosti v Rusiji drugačen kot v Sloveniji.

“Kar pogrešam v Sloveniji, je predvsem odnos do kulture. V Rusiji ima umetnik dejansko ogromno spoštovanje množice in tudi kultura ima drugačno pozicijo kot v Sloveniji. To začutiš na predstavi: dvorana ne diha, ko so na odru močne stvari, in na koncu predstave se prinese rože … Občutek je, kot da je tam oltar, da ta oder je oltar … In je neko čaščenje, neko spoštovanje … Ganilo me je tudi, npr. nazadnje ko sem šla v Bolšoj, ker je bil občutek sproščenosti – ker se nobeden od umetnikov ne rabi dodatno dokazovati. Ker je v bistvu sama osnova, kako je umetnost postavljena v državi, zdrava osnova, na kateri lahko potem samo ustvarjamo in se nadgrajujemo. Ne pa da je ves čas ta občutek – ki ga čutim tu v Sloveniji -, da se moramo najprej dokazati, da smo vredni denarja. …  Ampak ne bi se spuščala globlje v te stvari . V čisto tej primarni, osnovni točki obstaja razlika.”   

Slovence, Ruse in druge slovanske narode sicer povezuje skupno srce, skupna duša, verjame Yulia Roschina. In zaradi nje se naša sogovornica v Sloveniji ne počuti kot tujka. Opaža pa, da smo Slovenci to “srčiko” kar malo pozabili.


12.01.2021

Haitham Boumadian, Libija

Danes pa v Drugem pogledu pogled na našo državo, kot ga v tej oddaji še nismo bili deležni – iz zraka. Eden od razlogov, da se tujci ustavijo ali ustalijo pri nas, je tudi študij. Izobraževanje za pilota je tako k nam pripeljalo Libijca Haithama Boumadiana. 26-letnik je v Slovenijo po veliko čakanja in veliko težavah prišel leta 2016. V tem času je živel v več različnih slovenskih krajih, nad Slovenijo pa je med praktičnim usposabljanjem seveda velikokrat tudi letel. V Drugi pogled ga je povabila Andreja Gradišar.


05.01.2021

Alexander Martinez Germosen, Dominikanska republika

Sredi zime mnogi sanjarimo o življenju (ali vsaj počitnicah) na enem od karibskih otokih, kjer je vse leto poletje. In če bi del svojega življenja preživeli tam, bi se verjetno le stežka navadili na hladnejši del leta pri nas. S slovensko zimo ima še vedno težave tudi Alexander Martinez Germosen, ki se je v Slovenijo priselil pred desetimi leti. Otroštvo je tako Alex preživel v Dominikanski republiki, večji del najstniških let pa že v Sloveniji. Najbolj ga je navdušil sneg, na mraz pa se še ni zares navadil. Tudi značaj Slovencev ga občasno še vedno preseneti.


29.12.2020

Ko se preseliš, se tudi prazniki spremenijo

Malo drugačna oddaja Drugi pogled je danes pred nami. Več sogovornikov boste slišali v njej, vsi pa so se vam v preteklih tednih in mesecih pravzaprav že predstavili. Niso pa še praktično nič povedali o praznikih in tale torek med božičem in novim letom je pravi, da jih povprašamo tudi o tem. Praznovali bomo skupaj s Srbkinjo, Škotinjo, Maldivijko, o njegovem videnju slovenskih božično-novoletnih praznikov je spregovoril tudi kanadski Tajvanec, pa še Belgijec, ki smo vam ga v Drugem pogledu predstavili pretekli teden. Oddaji je ob pomoči Darje Pograjc, Katje Krajnc in Špele Šebenik praznično podobo dala Andreja Gradišar.


22.12.2020

Kevin Ducheyne, Belgija

Belgijec Kevin Ducheyne je bil prvič v naši državi leta 2016, pred enim letom pa se je v Slovenijo preselil. Ko sta se z ženo odločala, kje bosta živela, je bila odločitev lahka. Zamenjati je sicer moral tudi poklicno kariero, kar pa potem, ko je kot krizni menedžer delal po 16 ur na dan 7 dni v tednu in ni imel časa za hobije in druženje, prav tako ni bilo težko. V Sloveniji uči angleščino in se navdušuje nad čistim zrakom, pitno vodo iz pipe in zelenjavo z domačega vrta.


15.12.2020

Aisha Nuzuha, Maldivi

V Drugem pogledu si bomo Slovenijo prvič ogledali z očmi – Maldivijke. Aisha Nuzuha je sončne in tople otoke lani zamenjala za življenje v Ljubljani. Pravi, da jo ljudje kar naprej sprašujejo, kako je lahko zapustila ta paradiž sredi Indijskega oceana, ona pa se je v Slovenijo (in Slovenca) preprosto zaljubila. In veliko stvari je tukaj počela prvič – šla v gore, nabirala jurčke in se, ne boste verjeli, naučila plavati! O vsem tem je pripovedovala Andreji Gradišar in Katji Krajnc.


08.12.2020

Hatije Ismaili, Albanka iz Makedonije

Hatije Ismaili, dr. med., spec. ginekologije, je albanska Makedonka, ki je osnovno in srednjo šolo končala v makedonskem Gostivarju, medicino je študirala na Reki, zdaj pa živi in dela v Novem mestu. V zadnjih tednih se je v javnosti pojavljala zaradi nagrade Moja zdravnica leta 2020.


01.12.2020

Gloria Luna, Peru

Že več kot 20 let je Slovenija dom Glorie Victorie Luna Saavedra oz. krajše Glorie Luna. Je druga Perujka, ki jo gostimo v Drugem pogledu. K nam jo je zaneslo znanstvo s Slovencem. Ker se je v Slovenijo preselila med študijem novinarstva v domovini, se je morala tu kar hitro lotiti učenja slovenščine, saj sicer študija ne bi mogla dokončati. Danes vodi svojo jezikovno šolo, zato bosta z Andrejo Gradišar govorili tudi o ljubezni Slovencev do španščine.


24.11.2020

Susan Madley, Škotska (Velika Britanija)

Iz Škotske prihaja naša današnja sogovornica Drugega pogleda. Njeno ime je Susan oz. Susie Madley. V Sloveniji skupaj z možem živi že 14 let. Selitev se je zgodila po njeni prometni nesreči, ko je v časopisu videla članek o Sloveniji. Najbolje, da več o tem pove kar sama. V Blanco je Škotinjo poklicala Andreja Gradišar.


17.11.2020

Chris Lee, Kanada

Danes pa v Drugem pogledu gostimo na nek način radijskega kolega. Na Radiu Študent od spomladi predvajajo oddajo Sleepless in Slovenia, v kateri Chris Lee osvetljuje vsakdanje zaplete in težave pa tudi radosti življenja v Sloveniji. Mi smo kanadskega Tajvanca povabili pred mikrofon Prvega. Z njim je o tem, zakaj otroci na ulici za njim vpijejo »Kitajec«, kaj druži in kaj ločuje Kanadčane in Slovence, pa tudi, kako mu je pri nas uspelo priti za volan rečne ladje, ne pa še za volan avtomobila, govorila Andreja Gradišar.


10.11.2020

Tatjana Vehovec, Srbija

»Slovenija je že dolgo moja država, zdaj pa je tudi moj naslov,« je na začetku najinega pogovora povedala Srbkinja Tatjana Vehovec. Ker je poročena s Slovencem, je že pred selitvijo pogosto obiskovala njegovo sorodstvo v Sloveniji. Tudi zato in ker je konec koncev, kot pravi sama, »otrok Jugoslavije«, je našo državo že pred selitvijo k nam dobro poznala. Zakaj se je iz Novega Sada preselila v Loče blizu Slovenskih Konjic, bo povedala v Drugem pogledu.


03.11.2020

Claude Nöel, Luksemburg

V rubriki Drugi pogled smo spoznali že številne tujce, ki so Slovenijo izbrali za svoj novi dom, začasno ali – večina – za vedno. Tokrat pa bomo spoznali gospoda, ki mu Slovenija pomeni občasni drugi dom. Z ženo, ki je po rodu iz Vojvodine, namreč živita v Luksemburgu, velik del leta pa preživita v Sloveniji, v Kozjanskem parku, v katerem se počutita odlično. Claude Nöel je prvi Luksemburžan, ki vam ga predstavljamo v Drugem pogledu, in tako na naš zemljevid dodajamo že 103. državo.


27.10.2020

Monika Šimon, Madžarska

Tokrat ne bomo odpotovali prav daleč, le čez državno mejo v našo sosedo Madžarsko. Od tam prihaja naša sogovornica, Monika Simon, ki se je z družino v naše glavno mesto preselila pred sedmimi leti in pol. Pri nas ji je med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo, pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. O življenju v Sloveniji in tukajšnjih izzivih se je z Moniko Simon pogovarjala Tadeja Bizilj.


20.10.2020

Christophe Zenit, Francija

Približno 1700 kilometrov loči La Baule (izgovorjava: La bol) in Domžale – kraja, med katerima se seli Francoz Christophe Zenit (izgovorjava: Kristof Zenit). Chris, kot ga tudi kličejo, je v Slovenijo prvič prišel pred tremi leti. Takrat kot turist. Nanj so ljudje in naša država naredili dober vtis, zato zdaj del leta preživi tu. V Sloveniji bi se rad tudi upokojil, je povedal Andreji Gradišar, ki ga je povabila pred mikrofon Drugega pogleda.


13.10.2020

Triin Raamat, Estonija

Triintridesetletna Triin Raamat se je pred letom in pol iz Talina preselila v Slovenijo. Odločitev za selitev je spodbudilo srečanje s slovenskim fantom na glasbenem festivalu na Hrvaškem. Kako se je razpletla "zgodba treh držav" in kako nam Estonka nastavlja ogledalo, preverite v Drugem pogledu.


06.10.2020

Bahodir Negmatov, Uzbekistan

Septembra je minilo pet let, odkar je v Slovenijo prišel Uzbekistanec Bahodir Negmatov. Razlog za to, da je prvič zapustil svojo domovino, je bil magistrski študij. Tega trenutno končuje, je pa vmes pri nas stopil tudi v podjetniške vode. Njegova velika želja je, da bi na področju turizma povezal rojstni starodavni Samarkand in Slovenijo. Malo je že Slovenec, kot boste slišali, nekatere uzbekistanske navade pa pri nas pogreša. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.


29.09.2020

Ishan Manjrekar, Indija

Kako se počuti Indijec, navajen na vročino in sonce, ko prvič prispe v Slovenijo na hladen in deževen dan? Naš sogovornik Ishan Manjrekar se ga še zelo dobro spominja. Pravi, da je bilo zanimivo in tudi zabavno. Že isti dan je šel v center Ljubljane in vse se mu je zdelo zelo zelo prazno. To pa ga ni odvrnilo od odločitve, da bi tukaj ostal. Zdaj je v Ljubljani že dve leti in na razlike se je že precej navadil. Celo tako zelo, da vse svoje prijatelje nagovarja, naj pridejo sem na dopust. Vse jim že lahko razkaže sam, saj si je večino Slovenije že ogledal. Svoj pogled na Slovenijo je v Drugem pogledu predstavil Katji Krajnc. Bere Andreja Gradišar.


22.09.2020

Yumei Foong, Singapur

Yumei Foong se je rodila v Singapurju. K nam jo je pripeljal študij; da je tu tudi ostala, je poskrbela ljubezen. Njena domovina, ki je mimogrede več kot 20-krat manjša od Slovenije, je zelo podobna naši državi, boste slišali v nadaljevanju. Največje razlike je mogoče najti na gospodarskem področju, pri načinu, kako se sklepajo posli. Z Yumei Foong pa tudi o tistih znanih visokih, tudi zapornih kaznih za npr. odvržen žvečilni gumi v Singapurju. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.


15.09.2020

Dramane Yere, Burkina Faso

Tokratna rubrika Drugi pogled nas bo ponesla na zahod afriške celine, v državo Burkina Faso, od koder je doma Dramane Yere. V svoji domovini je spoznal Katjo iz Ljubljane, ki je tam delala kot prostovoljka. Ko je prvič prišel v Slovenijo, da bi spoznal Katjino družino, sta se odločila: tu jima je všeč in tu bosta ostala. Dramane se je začel ukvarjati z uvozom in prodajo karitejevega masla ter drugih kozmetičnih in prehranskih izdelkov iz Afrike. Tudi zato se po desetih letih življenja v Sloveniji še vedno vsako leto vrne v prvotno domovino.


08.09.2020

Yoning Cheng, Tajvan

Preden se je Yoning Cheng s svojim možem preselila v Slovenijo, je imela za seboj že več 10 let izkušenj učenja mandarinščine. Iskanje novih izzivov jo je pripeljalo v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom, si zgradila nov krog poznanstev in odkrila rekreacijsko žilico, ki je prej kot mestno dekle ni imela. Kako je doživljala selitev iz 7-milijonskega mesta v 2-miljonsko državo? Pove kar sama, v Drugem pogledu!


07.07.2020

Pogled nazaj

V stalnici torkovega jutra, oddaji Drugi pogled, smo nedavno gostili sogovornika iz Zambije. Ta država je na seznamu držav, iz katerih smo že gostili »drugopoglednike«, zasedla častno stotico. Okrogla številka pa je odlična priložnost za to, da izvemo, kako gre nekdanjim sogovornikom. Andreja Gradišar je tako poklicala Kitajko Zhanghua oz. po slovensko Anjo Ye, Kubanca Ariela Cubrio, Malavijca Dustaina J. Chirwo in Iračana Arkana al Nawasa, Darja Pograjc pa je govorila z Američanom Noahom Charneyjem.


Stran 8 od 20
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov