Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenijo in Slovence analizira Portugalka Jessica Martinez Lima, ki pravi, da neradi povemo svoje mnenje
25-letna Jessica Martinez Lima prihaja s Portugalske. Rodila se je v mestu vina Portu. Morda ji prav zaradi tega slovenska vina niso ravno pri srcu. Toliko bolj so ji ljubi ljudje, ki jih je spoznala pri nas. Ti so poleg aktivne feministične in LGBT scene razlog, da je svoje sprva enoletno bivanje v Ljubljani podaljšala za nedoločen čas.
Slovenci se ji zdimo precej sramežljivi in nepripravljeni povedati svoje mnenje:
Kdo bi vedel, morda je to posledica odraščanja v socializmu, posledica socialističnega izobraževalnega sistema. Na Portugalskem se mi zdi, da nas ne izobražujejo v smeri „bodite raje tiho“. Tudi kot ženska sem bila doma vedno zelo spodbujana, da povem svoje mnenje, da sem aktivna v razredu. Ko grem tu na kakšen dogodek ali predavanje, pa je ljudi prav strah povedati svoje mnenje, kaj vprašati.
Prav tako nismo navajeni govoriti o svojem počutju in čustvih, pravi Portugalka. Smo manj topli in dostopni kot Portugalci, ki se vedno pozdravijo z objemom. Zaradi čudnih odzivov, ki jih je bilo deležno takšno pozdravljanje, 25-letnica zdaj ljudi, ki jih spozna, raje vpraša, ali jih lahko objame.
Kaj portugalskega bi rada imela v Sloveniji?
Iz Portugalske bi v Slovenijo prenesla našo energijo. Smo tudi zelo solidarni ljudje. Ta občutek, da je drugim, tudi ljudem, ki ti morda niti niso tako zelo blizu, mar zate, da jim pomeniš enako kot njihovi najbližji sorodniki, to tu včasih res pogrešam. Potem vreme in pa to, da je na Portugalskem pogovor o politiki nekaj zelo pogostega in običajnega. Tudi to bi prenesla sem, ker se mi zdi, da ljudje tu pa sploh ne govorijo o politiki.
Kaj bi iz Slovenije izvozila na Portugalsko?
Učinkovitost, čeprav ne vem, na kateri ravni. Na Portugalskem smo zelo počasni, vse traja neskončno dolgo, tu so ljudje hitrejši. In pa kvaliteto življenja.
Ljubljana se Jessici zdi podobna drugim srednjeevropskim mestom. V njej je našla kar precej kotičkov, kjer z veseljem prebije nekaj ura. Ima pa izbran tudi ” najbolj osovražen” kraj v mestu – mednarodni oddelek upravne enote:
Upravno enoto sem velikokrat zapustila z solzami v očeh. Lahko sem srečna, da imam evropski potni list, kar mi precej olajša stvari. Imam pa prijatelje iz držav, ki niso članice EU, na primer iz vzhodne Evrope, iz na podlagi njihove izkušnje sem videla, kako zelo moreče je lahko vse skupaj. Če sem že jaz imela težave, potem si lahko verjetno predstavljate, kakšne težave imajo drugi, ki niso iz EU. Na upravno enoto se tujci, če le gre, po navadi vedno odpravimo s spremstvom. Ali z nekom, ki govori slovensko, ali pa vsaj z nekom, ki je tam za emocionalno podporo. Uslužbenci mednarodnega oddelka res niso najbolj prijazni. Kadarkoli grem tja, sem vesela, da z njimi nadaljnjih šest mesecev ne bom več imela opravkov.
Portugalka opaža, da imamo Slovenci njeno domovino iz njej neznanega razloga izjemno radi. Želi si, da bi se tako odzvali tudi, kadar srečamo nekoga iz Afganistana, Pakistana, Somalije, Alžirije itd. Poudarja še, da bi bili lahko do priseljencev veliko prijaznejši tudi v državnih institucijah.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Slovenijo in Slovence analizira Portugalka Jessica Martinez Lima, ki pravi, da neradi povemo svoje mnenje
25-letna Jessica Martinez Lima prihaja s Portugalske. Rodila se je v mestu vina Portu. Morda ji prav zaradi tega slovenska vina niso ravno pri srcu. Toliko bolj so ji ljubi ljudje, ki jih je spoznala pri nas. Ti so poleg aktivne feministične in LGBT scene razlog, da je svoje sprva enoletno bivanje v Ljubljani podaljšala za nedoločen čas.
Slovenci se ji zdimo precej sramežljivi in nepripravljeni povedati svoje mnenje:
Kdo bi vedel, morda je to posledica odraščanja v socializmu, posledica socialističnega izobraževalnega sistema. Na Portugalskem se mi zdi, da nas ne izobražujejo v smeri „bodite raje tiho“. Tudi kot ženska sem bila doma vedno zelo spodbujana, da povem svoje mnenje, da sem aktivna v razredu. Ko grem tu na kakšen dogodek ali predavanje, pa je ljudi prav strah povedati svoje mnenje, kaj vprašati.
Prav tako nismo navajeni govoriti o svojem počutju in čustvih, pravi Portugalka. Smo manj topli in dostopni kot Portugalci, ki se vedno pozdravijo z objemom. Zaradi čudnih odzivov, ki jih je bilo deležno takšno pozdravljanje, 25-letnica zdaj ljudi, ki jih spozna, raje vpraša, ali jih lahko objame.
Kaj portugalskega bi rada imela v Sloveniji?
Iz Portugalske bi v Slovenijo prenesla našo energijo. Smo tudi zelo solidarni ljudje. Ta občutek, da je drugim, tudi ljudem, ki ti morda niti niso tako zelo blizu, mar zate, da jim pomeniš enako kot njihovi najbližji sorodniki, to tu včasih res pogrešam. Potem vreme in pa to, da je na Portugalskem pogovor o politiki nekaj zelo pogostega in običajnega. Tudi to bi prenesla sem, ker se mi zdi, da ljudje tu pa sploh ne govorijo o politiki.
Kaj bi iz Slovenije izvozila na Portugalsko?
Učinkovitost, čeprav ne vem, na kateri ravni. Na Portugalskem smo zelo počasni, vse traja neskončno dolgo, tu so ljudje hitrejši. In pa kvaliteto življenja.
Ljubljana se Jessici zdi podobna drugim srednjeevropskim mestom. V njej je našla kar precej kotičkov, kjer z veseljem prebije nekaj ura. Ima pa izbran tudi ” najbolj osovražen” kraj v mestu – mednarodni oddelek upravne enote:
Upravno enoto sem velikokrat zapustila z solzami v očeh. Lahko sem srečna, da imam evropski potni list, kar mi precej olajša stvari. Imam pa prijatelje iz držav, ki niso članice EU, na primer iz vzhodne Evrope, iz na podlagi njihove izkušnje sem videla, kako zelo moreče je lahko vse skupaj. Če sem že jaz imela težave, potem si lahko verjetno predstavljate, kakšne težave imajo drugi, ki niso iz EU. Na upravno enoto se tujci, če le gre, po navadi vedno odpravimo s spremstvom. Ali z nekom, ki govori slovensko, ali pa vsaj z nekom, ki je tam za emocionalno podporo. Uslužbenci mednarodnega oddelka res niso najbolj prijazni. Kadarkoli grem tja, sem vesela, da z njimi nadaljnjih šest mesecev ne bom več imela opravkov.
Portugalka opaža, da imamo Slovenci njeno domovino iz njej neznanega razloga izjemno radi. Želi si, da bi se tako odzvali tudi, kadar srečamo nekoga iz Afganistana, Pakistana, Somalije, Alžirije itd. Poudarja še, da bi bili lahko do priseljencev veliko prijaznejši tudi v državnih institucijah.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Povprečna mesečna plača na Kubi je leta 2015 znašala približno 20 evrov. Vsesplošno pomanjkanje in revščina na tem dolgo od zahoda popolnoma izoliranem tropskem otoku je tista, ki je v tujino pregnala številne državljane. Znane so zgodbe o tem, kako so kubanske športne ekipe na mednarodnih tekmovanjih večkrat nenadoma ostale brez nekaterih članov, saj so ti pobegnili, da bi si v tujini ustvarili boljšo prihodnost. Za odhod – le na nekoliko drugačen, manj tvegan način – se je odločil tudi Alexey Sarria Guerra, ki prihaja iz Havane. K nam je pred osmimi leti prišel najprej na študijsko prakso, nato pa se je odločil, da bo tu ostal. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Peter Bossman je eden tistih tujcev, ki živijo pri nas, ki ga verjetno ni treba posebej predstavljati. »Slovenski Obama« so ga poimenovali med drugim, ko je zasedel mesto piranskega župana, pri čemer moramo dodati, da mu ta naziv ni ravno najbolj všeč. Prihaja iz Gane, točneje iz njenega glavnega mesta Akra, pri nas je od leta 1978. Podobno kot oče je tudi on najprej doštudiral medicino, delal v ambulanti in pozneje zaplul v politične vode. Kaj ga je pripeljalo v Slovenijo, kako drugače je kot v Gani in zakaj je ostal pri nas, pa v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V četrtek 20. julija bodo v severozahodni Južni Ameriki praznovali. Na ta dan leta 1810 je Kolumbija razglasila neodvisnost od Španije. Prav o tej državi nam bo tokrat pripovedoval sogovornik v rubriki Drugi pogled. To je Alexander Niño Ruiz. V Slovenijo ga je pred desetimi leti prinesla ljubezen do Slovenke in do kave. Prav ta pijača je rdeča nit skorajda vsakega pogovora v majhni prodajalni v Stari Ljubljani, ki jo imata skupaj s ženo šele zadnjih nekaj mesecev. Kot je povedal, Kolumbijci svoje kave sploh ne poznajo, čeprav so znani po njej, Slovenci pa smo za razliko od njih ob dobri kavi sposobni uživati ure in ure.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Režiserka gledaliških predstav in oper je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, a sta Rusija in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tulipani, mlini na veter, ravnina, liberalna politika na področju prostitucije, splavov in uživanja marihuane ter amsterdamska rdeča četrt so najpogostejše asociacije Slovencev ob omembi Nizozemske. Na kaj pa pomislijo Nizozemci ob omembi Slovenije? Tudi to bomo slišali v današnjem Drugem pogledu, gost katerega je Ronald Erwin Martijn Korthouwer. Produktni vodja ene od slovenskih farmacevtskih družb je pri nas že skoraj 10 let. O tem, kaj pri nas najbolj pogreša in na katerih področjih je Slovenija boljša od Nizozemske, se je z Ronaldom Korthouwerjem pogovarjala Andreja Gradišar.
Neveljaven email naslov