Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Edgard Gonzales pravi, da je v Sloveniji mehiška hrana dosti bolj blagega okusa
Mehika je država, ki je na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu že na prvi tekmi presenetila ves svet – premagala je namreč aktualne svetovne prvake Nemce. Športa sicer ne spremlja prav pogosto, pravi naš tokratni gost oddaje Drugi pogled Edgard Gonzales, a te tekme vseeno ni zamudil. Rad potuje, ko le ima čas in ko mu to dopušča stanje v denarnici – za obisk pa vedno izbere drug kraj.
Zelo dobro se spomnim dneva, ko sem prišel prvič v Slovenijo – iz Mehike sem odletel v Francijo, tam sem ostal nekaj dni pri prijateljih, nato pa sem iz Lyona priletel v Benetke. Tja so me prišli iskat z avtom in ko smo se zapeljali čez mejo med Italijo in Slovenijo, se je nenadoma popolnoma stemnilo – povsod sama drevesa, gozdovi, nikjer nobene hiše, ljudi. To me je zelo presenetilo – seveda imamo tudi pri nas v Mehiki naravo, saj je ogromna država, a jaz prihajam iz Ciudada de Mexica, tako da tega nimamo ravno pred sabo, na dosegu roke. Kar šokantno je bilo videti gozd le nekaj metrov stran …
Ciudad de Mexico, glavno mesto Mehike, od koder prihaja, je povsem drugačno od Ljubljane, pravi. Najpomembnejša razlika, ki jo sam opazi, je javni prevoz. Prenatrpane ulice se vsakodnevno dušijo v prometu – več kot štiri milijone avtomobilov, 120 tisoč taksijev, 28 tisoč avtobusov in več deset tisoč tovornjakov, ki vozijo vsak dan v metropolitansko osrednje območje, se ne more primerjati s prometom v naši prestolnici.
Res je ogromno mesto, ljudje ves čas hitijo, so dejavni, tako da je lahko to tudi stresno. Ljubljana mi je všeč, ker je precej majhna, zlahka greš naokoli, sam se največ vozim kar s kolesom. Res je, da imate tu in tam prometne zastoje, a to ni nič v primerjavi z našim mestom. Pri nas javni prevoz res ni dobro urejen, veliko zamud je, na avtobusih je ves čas gneča. Če se zjutraj odpraviš v službo s podzemno železnico, boš izgubil veliko živcev.
Edgard Gonzales pravi, da smo pri nas premalo hvaležni za vse tisto, kar nam daje narava in se nam marsikaj zdi kar samoumevno. Pri nas poleg družine in prijateljev najbolj pogreša pristno mehiško hrano.
Slovenska in mehiška kuhinja sta zelo različni – vaši okusi so dosti bolj blagi, bolj naravni. Ker je Mehika tako velika, ima tudi različne kuhinje in okuse – večina ob omembi naše kuhinje pomisli le na pekoče jedi, a obenem pozabijo, da imamo zelo bogate okuse, ki so popolnoma drugačni od teh, ki jih lahko dobimo tu v Evropi.
Edgard Gonzales dolgoročnih načrtov za prihodnost ne dela, za zdaj mu je v Sloveniji lepo, v prihajajočih toplih poletnih dneh se bo hladil kar doma, v začetku avgusta pa se bo tudi sam odpravil na dopust – kam, še ne ve, a zagotovo nekam, kjer bodo nižje temperature kot pri nas.
397 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Edgard Gonzales pravi, da je v Sloveniji mehiška hrana dosti bolj blagega okusa
Mehika je država, ki je na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu že na prvi tekmi presenetila ves svet – premagala je namreč aktualne svetovne prvake Nemce. Športa sicer ne spremlja prav pogosto, pravi naš tokratni gost oddaje Drugi pogled Edgard Gonzales, a te tekme vseeno ni zamudil. Rad potuje, ko le ima čas in ko mu to dopušča stanje v denarnici – za obisk pa vedno izbere drug kraj.
Zelo dobro se spomnim dneva, ko sem prišel prvič v Slovenijo – iz Mehike sem odletel v Francijo, tam sem ostal nekaj dni pri prijateljih, nato pa sem iz Lyona priletel v Benetke. Tja so me prišli iskat z avtom in ko smo se zapeljali čez mejo med Italijo in Slovenijo, se je nenadoma popolnoma stemnilo – povsod sama drevesa, gozdovi, nikjer nobene hiše, ljudi. To me je zelo presenetilo – seveda imamo tudi pri nas v Mehiki naravo, saj je ogromna država, a jaz prihajam iz Ciudada de Mexica, tako da tega nimamo ravno pred sabo, na dosegu roke. Kar šokantno je bilo videti gozd le nekaj metrov stran …
Ciudad de Mexico, glavno mesto Mehike, od koder prihaja, je povsem drugačno od Ljubljane, pravi. Najpomembnejša razlika, ki jo sam opazi, je javni prevoz. Prenatrpane ulice se vsakodnevno dušijo v prometu – več kot štiri milijone avtomobilov, 120 tisoč taksijev, 28 tisoč avtobusov in več deset tisoč tovornjakov, ki vozijo vsak dan v metropolitansko osrednje območje, se ne more primerjati s prometom v naši prestolnici.
Res je ogromno mesto, ljudje ves čas hitijo, so dejavni, tako da je lahko to tudi stresno. Ljubljana mi je všeč, ker je precej majhna, zlahka greš naokoli, sam se največ vozim kar s kolesom. Res je, da imate tu in tam prometne zastoje, a to ni nič v primerjavi z našim mestom. Pri nas javni prevoz res ni dobro urejen, veliko zamud je, na avtobusih je ves čas gneča. Če se zjutraj odpraviš v službo s podzemno železnico, boš izgubil veliko živcev.
Edgard Gonzales pravi, da smo pri nas premalo hvaležni za vse tisto, kar nam daje narava in se nam marsikaj zdi kar samoumevno. Pri nas poleg družine in prijateljev najbolj pogreša pristno mehiško hrano.
Slovenska in mehiška kuhinja sta zelo različni – vaši okusi so dosti bolj blagi, bolj naravni. Ker je Mehika tako velika, ima tudi različne kuhinje in okuse – večina ob omembi naše kuhinje pomisli le na pekoče jedi, a obenem pozabijo, da imamo zelo bogate okuse, ki so popolnoma drugačni od teh, ki jih lahko dobimo tu v Evropi.
Edgard Gonzales dolgoročnih načrtov za prihodnost ne dela, za zdaj mu je v Sloveniji lepo, v prihajajočih toplih poletnih dneh se bo hladil kar doma, v začetku avgusta pa se bo tudi sam odpravil na dopust – kam, še ne ve, a zagotovo nekam, kjer bodo nižje temperature kot pri nas.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Bosno in Hercegovino je med vojnami na Balkanu v 90-ih letih zapustila polovica prebivalcev – več kot 2 milijona. Starši našega mladega sogovornika v oddaji Drugi pogled so si novo življenje ustvarili v Veliki Britaniji, zato sam zase pravi, da je Bosanec v Angliji. Tibor Babić je Slovenijo sicer poznal že prej – ko so se z družino vsako poletje z avtom peljali na počitnice v Bosno, so prevozili tudi našo državo. Oktobra pa je kot študent prvič prišel v Ljubljano. Njegova slovenščina je še začinjena z bosanskim naglasom, kdaj ga zanese tudi na angleščino. Z vnetim rolerjem in tudi enim izmed junakov 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Drugem pogledu na Prvem programu Radia Slovenija smo tokrat obiskali Novo mesto. Vodja in gonilna sila tamkajšnjega teniškega kluba je Čeh Jiři Volt. Po dveh tednih življenja v novi državi je takratni punci napisal dolgo pismo, da niti slučajno ne bo ostal tukaj in se bo vrnil na Češko. Stvari so se obrnile in tukaj živi že od leta 1998. Z njim se je pogovarjala Nataša Rašl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov