Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Edgard Gonzales pravi, da je v Sloveniji mehiška hrana dosti bolj blagega okusa
Mehika je država, ki je na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu že na prvi tekmi presenetila ves svet – premagala je namreč aktualne svetovne prvake Nemce. Športa sicer ne spremlja prav pogosto, pravi naš tokratni gost oddaje Drugi pogled Edgard Gonzales, a te tekme vseeno ni zamudil. Rad potuje, ko le ima čas in ko mu to dopušča stanje v denarnici – za obisk pa vedno izbere drug kraj.
Zelo dobro se spomnim dneva, ko sem prišel prvič v Slovenijo – iz Mehike sem odletel v Francijo, tam sem ostal nekaj dni pri prijateljih, nato pa sem iz Lyona priletel v Benetke. Tja so me prišli iskat z avtom in ko smo se zapeljali čez mejo med Italijo in Slovenijo, se je nenadoma popolnoma stemnilo – povsod sama drevesa, gozdovi, nikjer nobene hiše, ljudi. To me je zelo presenetilo – seveda imamo tudi pri nas v Mehiki naravo, saj je ogromna država, a jaz prihajam iz Ciudada de Mexica, tako da tega nimamo ravno pred sabo, na dosegu roke. Kar šokantno je bilo videti gozd le nekaj metrov stran …
Ciudad de Mexico, glavno mesto Mehike, od koder prihaja, je povsem drugačno od Ljubljane, pravi. Najpomembnejša razlika, ki jo sam opazi, je javni prevoz. Prenatrpane ulice se vsakodnevno dušijo v prometu – več kot štiri milijone avtomobilov, 120 tisoč taksijev, 28 tisoč avtobusov in več deset tisoč tovornjakov, ki vozijo vsak dan v metropolitansko osrednje območje, se ne more primerjati s prometom v naši prestolnici.
Res je ogromno mesto, ljudje ves čas hitijo, so dejavni, tako da je lahko to tudi stresno. Ljubljana mi je všeč, ker je precej majhna, zlahka greš naokoli, sam se največ vozim kar s kolesom. Res je, da imate tu in tam prometne zastoje, a to ni nič v primerjavi z našim mestom. Pri nas javni prevoz res ni dobro urejen, veliko zamud je, na avtobusih je ves čas gneča. Če se zjutraj odpraviš v službo s podzemno železnico, boš izgubil veliko živcev.
Edgard Gonzales pravi, da smo pri nas premalo hvaležni za vse tisto, kar nam daje narava in se nam marsikaj zdi kar samoumevno. Pri nas poleg družine in prijateljev najbolj pogreša pristno mehiško hrano.
Slovenska in mehiška kuhinja sta zelo različni – vaši okusi so dosti bolj blagi, bolj naravni. Ker je Mehika tako velika, ima tudi različne kuhinje in okuse – večina ob omembi naše kuhinje pomisli le na pekoče jedi, a obenem pozabijo, da imamo zelo bogate okuse, ki so popolnoma drugačni od teh, ki jih lahko dobimo tu v Evropi.
Edgard Gonzales dolgoročnih načrtov za prihodnost ne dela, za zdaj mu je v Sloveniji lepo, v prihajajočih toplih poletnih dneh se bo hladil kar doma, v začetku avgusta pa se bo tudi sam odpravil na dopust – kam, še ne ve, a zagotovo nekam, kjer bodo nižje temperature kot pri nas.
394 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Edgard Gonzales pravi, da je v Sloveniji mehiška hrana dosti bolj blagega okusa
Mehika je država, ki je na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu že na prvi tekmi presenetila ves svet – premagala je namreč aktualne svetovne prvake Nemce. Športa sicer ne spremlja prav pogosto, pravi naš tokratni gost oddaje Drugi pogled Edgard Gonzales, a te tekme vseeno ni zamudil. Rad potuje, ko le ima čas in ko mu to dopušča stanje v denarnici – za obisk pa vedno izbere drug kraj.
Zelo dobro se spomnim dneva, ko sem prišel prvič v Slovenijo – iz Mehike sem odletel v Francijo, tam sem ostal nekaj dni pri prijateljih, nato pa sem iz Lyona priletel v Benetke. Tja so me prišli iskat z avtom in ko smo se zapeljali čez mejo med Italijo in Slovenijo, se je nenadoma popolnoma stemnilo – povsod sama drevesa, gozdovi, nikjer nobene hiše, ljudi. To me je zelo presenetilo – seveda imamo tudi pri nas v Mehiki naravo, saj je ogromna država, a jaz prihajam iz Ciudada de Mexica, tako da tega nimamo ravno pred sabo, na dosegu roke. Kar šokantno je bilo videti gozd le nekaj metrov stran …
Ciudad de Mexico, glavno mesto Mehike, od koder prihaja, je povsem drugačno od Ljubljane, pravi. Najpomembnejša razlika, ki jo sam opazi, je javni prevoz. Prenatrpane ulice se vsakodnevno dušijo v prometu – več kot štiri milijone avtomobilov, 120 tisoč taksijev, 28 tisoč avtobusov in več deset tisoč tovornjakov, ki vozijo vsak dan v metropolitansko osrednje območje, se ne more primerjati s prometom v naši prestolnici.
Res je ogromno mesto, ljudje ves čas hitijo, so dejavni, tako da je lahko to tudi stresno. Ljubljana mi je všeč, ker je precej majhna, zlahka greš naokoli, sam se največ vozim kar s kolesom. Res je, da imate tu in tam prometne zastoje, a to ni nič v primerjavi z našim mestom. Pri nas javni prevoz res ni dobro urejen, veliko zamud je, na avtobusih je ves čas gneča. Če se zjutraj odpraviš v službo s podzemno železnico, boš izgubil veliko živcev.
Edgard Gonzales pravi, da smo pri nas premalo hvaležni za vse tisto, kar nam daje narava in se nam marsikaj zdi kar samoumevno. Pri nas poleg družine in prijateljev najbolj pogreša pristno mehiško hrano.
Slovenska in mehiška kuhinja sta zelo različni – vaši okusi so dosti bolj blagi, bolj naravni. Ker je Mehika tako velika, ima tudi različne kuhinje in okuse – večina ob omembi naše kuhinje pomisli le na pekoče jedi, a obenem pozabijo, da imamo zelo bogate okuse, ki so popolnoma drugačni od teh, ki jih lahko dobimo tu v Evropi.
Edgard Gonzales dolgoročnih načrtov za prihodnost ne dela, za zdaj mu je v Sloveniji lepo, v prihajajočih toplih poletnih dneh se bo hladil kar doma, v začetku avgusta pa se bo tudi sam odpravil na dopust – kam, še ne ve, a zagotovo nekam, kjer bodo nižje temperature kot pri nas.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
V tokratnem Drugem pogledu predstavljamo Liorja Kochavyja - Izraelca, ki je zaslužen za Odprto kuhno. Več o ideji za petkovo kulinarično tržnico, ki je pred 3 leti svoje mesto našla na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, se od tam razširila še v Celje in Koper, 25. maja pa se bo premierno predstavila v Novi Gorici, v naslednjih minutah, ko boste med drugim izvedeli tudi, kakšne so razlike med Slovenci in Izraelci ter kakšno paniko lahko povzroči avgustovsko neurje. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar, prevode je prebral Jure Franko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ali veste, kje so Komori? Naj vas že kar takoj malo usmerimo: južna polobla, vzhodno od Afrike, blizu Madagaskarja … Tam, v Indijskem oceanu, leži otočje in ena izmed najmajših, a tudi najgosteje naseljenih državic na svetu. Ima 800 tisoč prebivalcev, skoraj polovica jih je mlajših od 15 let. S Komorov prihaja Djonas Ahmed Abdillah (na fotografiji na desni), ki že 6 let živi v Sloveniji. Razlog: ljubezen in družina.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Sanskriti Kumar je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Je študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo. Več o njej, njenem pogledu na Slovenijo in Slovence ter o Indiji izveste v oddaji Drugi pogled.
Inacio Bintchende je prišel v Slovenijo še v času nekdanje Jugoslavije. Študiral je gozdarstvo in bil prepričan, da se bo po študiju vrnil domov v Gvinejo Bisao. Tako je tik pred diplomo domov že poslal knjige in druge svoje stvari. Potem pa so mu ponudili magistrski študij. Ostal je pri nas, se zaljubil, dobil otroke, ustanovil Afriški center v Sloveniji , televizijski gledalci pa so si ga zapomnili kot Janeza Belino.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ko se je zimska športna sezona končala, so oči že uprte v poletne olimpijske igre v Braziliji. In od tam prihaja tudi naš sogovornik v oddaji Drugi pogled. Wesley Valiukevicius sicer ne prihaja iz Ria de Janeira, temveč je »paulistanos«. Odraščal in živel je namreč v enem največjih mest v Južni Ameriki – v São Paulu, zdaj pa je že 2 leti in pol Ljubljančan. Z njim se Špela Šebenik ni pogovarjala le o športu, temveč tudi o vremenu, ki ima na Slovence po njegovem mnenju velik vpliv, ter o aktualnih družbenih razmerah v Sloveniji in Braziliji.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Neveljaven email naslov