Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Korejka Minyoung Chang opaža, da smo si Slovenci in Korejci zelo podobni
Minyoung Chang prihaja iz Koreje, stara je 44 let, v Ljubljano se je preselila z družino, saj je mož tu dobil službo. Čeprav je od tega minilo že pet let, se svojega prihoda v našo državo še vedno zelo dobro spomni …
Spomnim se svojega prvega prihoda na ljubljansko letališče. Ko sem opazovala Ljubljano iz zraka, je bila vsa zelena, pokrajina je bila tako čudovita, spomnila me je na Švico. Ko sem prispela v središče prestolnice, sem bila šokirana. Ceste in ulice so bile skoraj zapuščene, nikjer nikogar. Ker prihajam iz Seula, metropolitanskega mesta, v katerem je vedno gneča, veliko ljudi, veliko hrupa, je bila to zame velika sprememba – takšna tišina, čistoča in tako malo ljudi.
Čeprav je bila to velika sprememba, ji je bila všeč. Že naslednji dan po prihodu v slovensko prestolnico je obiskala park Tivoli, tam pa ji je najbolj padlo v oko to, kako družinsko usmerjen narod smo Slovenci. V Koreji vloga očeta ni tako pomembna, ko stopiš v trgovino, tako slišiš le, kako otroci kličejo »mama, mama, mama«. Navdušilo jo je, da se očetje tu pri nas ukvarjajo z otroki, hodijo z njimi na igrišče, skrbijo za njih in celo vzamejo očetovski dopust.
Seul, rojstno mesto naše sogovornice, sicer po številu prebivalcev sodi med najbolj naseljena mesta na svetu. Glede na sorazmerno majhno površino je tudi eno najmanjših in nagosteje naseljenih glavnih mest. Z več kot tremi milijoni registriranih vozil je mesto pogosto prizorišče prometnih zastojev.
V Koreji je zaradi velikega števila prebivalcev na cestah veliko avtov, zato je seveda priročneje uporabljati javna prevozna sredstva, tudi zato, da prihraniš čas. Pri nas imamo visoko tehnološko podzemno železnico z devetimi linijami, prav tako imamo zelo dobre avtobusne povezave med manjšimi kraji. Če primerjam javni prevoz tu v Sloveniji, lahko rečem, da je razlika očitna, predvsem ob koncu tedna, med prazniki in počitnicami, ko vlaki in avtobusi peljejo zelo redko. Spomnim se, da sem morala nekoč v Domžale in sem en avtobus ravno zamudila, na drugega pa morala potem čakati kar eno uro.
A če so razlike pri javnem prevozu očitne, so te dosti manjše, ko primerja navade in običaje.
Mislim, da so Slovenci zelo podobni Korejcem. Prijazni, potrpežljivi, delovni. V njihovi družbi mi je vedno lepo, prijetno. Ko sem živela v Moskvi, sem čutila, da smo Korejci in Rusi kot voda in olje, kar ne gre dobro skupaj. Tukaj pa se počutim zelo dobro, kot bi bila v Seulu.
Minyoung Chang je ob koncu povedala še, da si z družino želi ostati v Sloveniji in da o selitvi ne razmišljajo, Slovencem pa se ob tej priložnosti zahvaljuje za to, ker so tako prijazni do tujcev in ker se v Sloveniji sama ravno zaradi njih počuti kot doma. Ob tem dodaja še, da tisto, v kar se obiskovalec ali tujec v Sloveniji zaljubi, ni samo lepa pokrajina, temveč predvsem dobro srce in iskren nasmeh tukajšnjih domačinov.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Korejka Minyoung Chang opaža, da smo si Slovenci in Korejci zelo podobni
Minyoung Chang prihaja iz Koreje, stara je 44 let, v Ljubljano se je preselila z družino, saj je mož tu dobil službo. Čeprav je od tega minilo že pet let, se svojega prihoda v našo državo še vedno zelo dobro spomni …
Spomnim se svojega prvega prihoda na ljubljansko letališče. Ko sem opazovala Ljubljano iz zraka, je bila vsa zelena, pokrajina je bila tako čudovita, spomnila me je na Švico. Ko sem prispela v središče prestolnice, sem bila šokirana. Ceste in ulice so bile skoraj zapuščene, nikjer nikogar. Ker prihajam iz Seula, metropolitanskega mesta, v katerem je vedno gneča, veliko ljudi, veliko hrupa, je bila to zame velika sprememba – takšna tišina, čistoča in tako malo ljudi.
Čeprav je bila to velika sprememba, ji je bila všeč. Že naslednji dan po prihodu v slovensko prestolnico je obiskala park Tivoli, tam pa ji je najbolj padlo v oko to, kako družinsko usmerjen narod smo Slovenci. V Koreji vloga očeta ni tako pomembna, ko stopiš v trgovino, tako slišiš le, kako otroci kličejo »mama, mama, mama«. Navdušilo jo je, da se očetje tu pri nas ukvarjajo z otroki, hodijo z njimi na igrišče, skrbijo za njih in celo vzamejo očetovski dopust.
Seul, rojstno mesto naše sogovornice, sicer po številu prebivalcev sodi med najbolj naseljena mesta na svetu. Glede na sorazmerno majhno površino je tudi eno najmanjših in nagosteje naseljenih glavnih mest. Z več kot tremi milijoni registriranih vozil je mesto pogosto prizorišče prometnih zastojev.
V Koreji je zaradi velikega števila prebivalcev na cestah veliko avtov, zato je seveda priročneje uporabljati javna prevozna sredstva, tudi zato, da prihraniš čas. Pri nas imamo visoko tehnološko podzemno železnico z devetimi linijami, prav tako imamo zelo dobre avtobusne povezave med manjšimi kraji. Če primerjam javni prevoz tu v Sloveniji, lahko rečem, da je razlika očitna, predvsem ob koncu tedna, med prazniki in počitnicami, ko vlaki in avtobusi peljejo zelo redko. Spomnim se, da sem morala nekoč v Domžale in sem en avtobus ravno zamudila, na drugega pa morala potem čakati kar eno uro.
A če so razlike pri javnem prevozu očitne, so te dosti manjše, ko primerja navade in običaje.
Mislim, da so Slovenci zelo podobni Korejcem. Prijazni, potrpežljivi, delovni. V njihovi družbi mi je vedno lepo, prijetno. Ko sem živela v Moskvi, sem čutila, da smo Korejci in Rusi kot voda in olje, kar ne gre dobro skupaj. Tukaj pa se počutim zelo dobro, kot bi bila v Seulu.
Minyoung Chang je ob koncu povedala še, da si z družino želi ostati v Sloveniji in da o selitvi ne razmišljajo, Slovencem pa se ob tej priložnosti zahvaljuje za to, ker so tako prijazni do tujcev in ker se v Sloveniji sama ravno zaradi njih počuti kot doma. Ob tem dodaja še, da tisto, v kar se obiskovalec ali tujec v Sloveniji zaljubi, ni samo lepa pokrajina, temveč predvsem dobro srce in iskren nasmeh tukajšnjih domačinov.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
Neveljaven email naslov