Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadnja oddaja Drugi pogled v letu 2019 bo poskrbela, da bomo na našem zemljevidu sogovornikov obkljukali še eno državo. V Afriki. Meji na Etiopijo, Somalijo, Tanzanijo, Ugando in Južni Sudan. Znana je po safariju, v njej pa je tudi za tri Slovenije veliko Viktorijino jezero. Govorimo seveda o Keniji, kjer se je rodila naša današnja sogovornica Emina Bajraktarević Bakunda. Njeno rojstno mesto Kisumu leži v bližini omenjenega Viktorijinega jezera v zahodnem delu države. Tam je pravnica in umetnica živela do svojega četrtega leta. Z Emino Baj, kot je njeno umetniško ime, se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Emina Baj je iz rodne Kenije v Slovenijo prišla, ko je imela štiri leta
Umetnica in pravnica Emina Baj vodi mednarodni kulturni zavod Ritem Afrike, ki si prizadeva za vzpostavljanje in ohranjanje sožitja med kulturami s poudarkom na afriški kulturi v Sloveniji in tujini. Rodila se je v kenijskem Kisumu, ki leži ob Viktorijinem jezeru. Rodno državo je zapustila zelo zgodaj, pri rosnih štirih letih. Njena družina si je takrat za dom namreč izbrala Novo mesto.
"V mojem okolju je bilo takrat zelo malo vrstnikov iz Afrike. Zaničevalnega odnosa drugih sošolcev ali otrok v vrtcu nisem doživljala. Včasih sem na ulici slišala: "Glej jo, črnko." A na to nisem gledala kot na nekaj zaničevalnega. So pa vedno govorili: "Emina, ona ima te afriške korenine. Zagotovo dobro pleše, poje, nima problema z nastopi." Vedno je bilo bolj na to vižo."
Sogovornica se Kenije iz otroštva spominja le prek zgodb in fotografij drugih. Svojo državo je bolje spoznala med poznejšimi obiski:
"Tam nas je pričakala celotna družina z vsemi vaščani. Bilo jih je čez 60. Pripravili so nam obred. Pričakajo te z odprtimi rokami, z nasmehom. Povsod se počutiš doma, ker te kličejo hči. Tega nikoli v življenju ne bom pozabila."
Emina Baj zase pravi, da je »internacionalna«, mednarodna. Njen oče je namreč Kenijec, a po rodu iz Ugande. Mama je živela na Hrvaškem, a so njeni predniki iz Bosne in Hercegovine ter Srbije. Ko Slovenijo primerja s Kenijo, pravi, da so Kenijci bolj topli, odprti, bolj osredotočeni na reševanje problemov, česar se skupaj loti cela družina. Ocenjuje, da bi, če bi se preselila tja, morala marsikaj, česar se je naučila in navadila v Sloveniji, pozabiti ali spremeniti. Se pa v Keniji vidi na stara leta:
"Dnevi tukaj letijo. Večino časa preživiš v službi, potem imaš pa še neke dejavnosti. Želim si, da bi nekoč, morda na stara leta, živela v Keniji. Odprla kakšen hostel ali hotel in poskusila zadnje življenjsko obdobje preživeti v svoji državi, med svojimi ljudmi, med svojo družino. Takrat bi mi pa morda ustrezala ta drugačnost."
392 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Zadnja oddaja Drugi pogled v letu 2019 bo poskrbela, da bomo na našem zemljevidu sogovornikov obkljukali še eno državo. V Afriki. Meji na Etiopijo, Somalijo, Tanzanijo, Ugando in Južni Sudan. Znana je po safariju, v njej pa je tudi za tri Slovenije veliko Viktorijino jezero. Govorimo seveda o Keniji, kjer se je rodila naša današnja sogovornica Emina Bajraktarević Bakunda. Njeno rojstno mesto Kisumu leži v bližini omenjenega Viktorijinega jezera v zahodnem delu države. Tam je pravnica in umetnica živela do svojega četrtega leta. Z Emino Baj, kot je njeno umetniško ime, se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Emina Baj je iz rodne Kenije v Slovenijo prišla, ko je imela štiri leta
Umetnica in pravnica Emina Baj vodi mednarodni kulturni zavod Ritem Afrike, ki si prizadeva za vzpostavljanje in ohranjanje sožitja med kulturami s poudarkom na afriški kulturi v Sloveniji in tujini. Rodila se je v kenijskem Kisumu, ki leži ob Viktorijinem jezeru. Rodno državo je zapustila zelo zgodaj, pri rosnih štirih letih. Njena družina si je takrat za dom namreč izbrala Novo mesto.
"V mojem okolju je bilo takrat zelo malo vrstnikov iz Afrike. Zaničevalnega odnosa drugih sošolcev ali otrok v vrtcu nisem doživljala. Včasih sem na ulici slišala: "Glej jo, črnko." A na to nisem gledala kot na nekaj zaničevalnega. So pa vedno govorili: "Emina, ona ima te afriške korenine. Zagotovo dobro pleše, poje, nima problema z nastopi." Vedno je bilo bolj na to vižo."
Sogovornica se Kenije iz otroštva spominja le prek zgodb in fotografij drugih. Svojo državo je bolje spoznala med poznejšimi obiski:
"Tam nas je pričakala celotna družina z vsemi vaščani. Bilo jih je čez 60. Pripravili so nam obred. Pričakajo te z odprtimi rokami, z nasmehom. Povsod se počutiš doma, ker te kličejo hči. Tega nikoli v življenju ne bom pozabila."
Emina Baj zase pravi, da je »internacionalna«, mednarodna. Njen oče je namreč Kenijec, a po rodu iz Ugande. Mama je živela na Hrvaškem, a so njeni predniki iz Bosne in Hercegovine ter Srbije. Ko Slovenijo primerja s Kenijo, pravi, da so Kenijci bolj topli, odprti, bolj osredotočeni na reševanje problemov, česar se skupaj loti cela družina. Ocenjuje, da bi, če bi se preselila tja, morala marsikaj, česar se je naučila in navadila v Sloveniji, pozabiti ali spremeniti. Se pa v Keniji vidi na stara leta:
"Dnevi tukaj letijo. Večino časa preživiš v službi, potem imaš pa še neke dejavnosti. Želim si, da bi nekoč, morda na stara leta, živela v Keniji. Odprla kakšen hostel ali hotel in poskusila zadnje življenjsko obdobje preživeti v svoji državi, med svojimi ljudmi, med svojo družino. Takrat bi mi pa morda ustrezala ta drugačnost."
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tetyana Makara iz mesta Stryi v okolici Lvova v Ukrajini je v Slovenijo prišla pred 11 leti. Poročila se je namreč s Slovencem, ki pa ga je spoznala v svoji domovini, med njegovim obiskom te nekdanje sovjetske republike. Kot je povedala kolegici Andreji Čokl, je Slovenijo brez večjih težav sprejela kot svojo novo domovino. Kadar se v njej vendarle prebudi domotožje, pa si pomaga z ukrajinsko hrano in pogovorom z ostalimi priseljenci iz držav nekdanje Sovjetske zveze. Teh v Sloveniji ni malo in radi se ustavijo v ruski trgovinici sredi Ljubljane, kjer Tetyana prodaja rusko hrano in druge izdelke iz Rusiji bližnjih dežel.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Slovenščino je poleg v Sloveniji mogoče študirati tudi v naših sosednjih državah, pa recimo v Bolgariji, Franciji, Španiji, Veliki Britaniji, celo na Japonskem in Kitajskem, če naštejemo le nekaj držav. Med njimi je tudi Poljska, kjer jo poučujejo v petih krajih – Varšavi, Gdansku, Katovicah, Krakovu in Lodžu. Iz slednjega prihaja Karolina Pyzik. V Slovenijo jo je prek študijske izmenjave leta 2013 pripeljal prav študij slovenščine, ki ji je Karolina nadela naziv hipster jezika. Kot pojasnjuje je za njeno odločitev za študij “sokriv” oče.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Iz Francije že več tednov poročajo o protestih zaradi visokih cen goriva in življenjskih potrebščin, a to po besedah našega tokratnega sogovonika v Drugem pogledu ni nič nenavadno. Francoz Simon Herem v Sloveniji živi že 12 let, sem pa ga je, kot večino naših sogovornikov, pripeljala ljubezen.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Antonietta Pezzano Kokalj je bila rojena v Združenih državah Amerike, odraščala je v Kolumbiji, študirala v Italiji, tam je na študentski izmenjavi spoznala moža Roka iz Slovenije in danes s svojo družino živi v Škofji Loki. Slovenski jezik govori tekoče in tako sploh ne daje občutka, da prihaja iz Južne Amerike. Ob omembi države Kolumbija marsikomu pridejo na misel barve kolumbijske zastave, pevka Shakira s svojim glasom in stasom, dišeča kolumbijska kava in nenazadnje kralj droge Pablo Escobar. V Sloveniji redko srečamo Kolumbijce, kaj šele Kolumbijko, ki govori tekoče slovensko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov