Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadnja oddaja Drugi pogled v letu 2019 bo poskrbela, da bomo na našem zemljevidu sogovornikov obkljukali še eno državo. V Afriki. Meji na Etiopijo, Somalijo, Tanzanijo, Ugando in Južni Sudan. Znana je po safariju, v njej pa je tudi za tri Slovenije veliko Viktorijino jezero. Govorimo seveda o Keniji, kjer se je rodila naša današnja sogovornica Emina Bajraktarević Bakunda. Njeno rojstno mesto Kisumu leži v bližini omenjenega Viktorijinega jezera v zahodnem delu države. Tam je pravnica in umetnica živela do svojega četrtega leta. Z Emino Baj, kot je njeno umetniško ime, se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Emina Baj je iz rodne Kenije v Slovenijo prišla, ko je imela štiri leta
Umetnica in pravnica Emina Baj vodi mednarodni kulturni zavod Ritem Afrike, ki si prizadeva za vzpostavljanje in ohranjanje sožitja med kulturami s poudarkom na afriški kulturi v Sloveniji in tujini. Rodila se je v kenijskem Kisumu, ki leži ob Viktorijinem jezeru. Rodno državo je zapustila zelo zgodaj, pri rosnih štirih letih. Njena družina si je takrat za dom namreč izbrala Novo mesto.
"V mojem okolju je bilo takrat zelo malo vrstnikov iz Afrike. Zaničevalnega odnosa drugih sošolcev ali otrok v vrtcu nisem doživljala. Včasih sem na ulici slišala: "Glej jo, črnko." A na to nisem gledala kot na nekaj zaničevalnega. So pa vedno govorili: "Emina, ona ima te afriške korenine. Zagotovo dobro pleše, poje, nima problema z nastopi." Vedno je bilo bolj na to vižo."
Sogovornica se Kenije iz otroštva spominja le prek zgodb in fotografij drugih. Svojo državo je bolje spoznala med poznejšimi obiski:
"Tam nas je pričakala celotna družina z vsemi vaščani. Bilo jih je čez 60. Pripravili so nam obred. Pričakajo te z odprtimi rokami, z nasmehom. Povsod se počutiš doma, ker te kličejo hči. Tega nikoli v življenju ne bom pozabila."
Emina Baj zase pravi, da je »internacionalna«, mednarodna. Njen oče je namreč Kenijec, a po rodu iz Ugande. Mama je živela na Hrvaškem, a so njeni predniki iz Bosne in Hercegovine ter Srbije. Ko Slovenijo primerja s Kenijo, pravi, da so Kenijci bolj topli, odprti, bolj osredotočeni na reševanje problemov, česar se skupaj loti cela družina. Ocenjuje, da bi, če bi se preselila tja, morala marsikaj, česar se je naučila in navadila v Sloveniji, pozabiti ali spremeniti. Se pa v Keniji vidi na stara leta:
"Dnevi tukaj letijo. Večino časa preživiš v službi, potem imaš pa še neke dejavnosti. Želim si, da bi nekoč, morda na stara leta, živela v Keniji. Odprla kakšen hostel ali hotel in poskusila zadnje življenjsko obdobje preživeti v svoji državi, med svojimi ljudmi, med svojo družino. Takrat bi mi pa morda ustrezala ta drugačnost."
392 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Zadnja oddaja Drugi pogled v letu 2019 bo poskrbela, da bomo na našem zemljevidu sogovornikov obkljukali še eno državo. V Afriki. Meji na Etiopijo, Somalijo, Tanzanijo, Ugando in Južni Sudan. Znana je po safariju, v njej pa je tudi za tri Slovenije veliko Viktorijino jezero. Govorimo seveda o Keniji, kjer se je rodila naša današnja sogovornica Emina Bajraktarević Bakunda. Njeno rojstno mesto Kisumu leži v bližini omenjenega Viktorijinega jezera v zahodnem delu države. Tam je pravnica in umetnica živela do svojega četrtega leta. Z Emino Baj, kot je njeno umetniško ime, se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Emina Baj je iz rodne Kenije v Slovenijo prišla, ko je imela štiri leta
Umetnica in pravnica Emina Baj vodi mednarodni kulturni zavod Ritem Afrike, ki si prizadeva za vzpostavljanje in ohranjanje sožitja med kulturami s poudarkom na afriški kulturi v Sloveniji in tujini. Rodila se je v kenijskem Kisumu, ki leži ob Viktorijinem jezeru. Rodno državo je zapustila zelo zgodaj, pri rosnih štirih letih. Njena družina si je takrat za dom namreč izbrala Novo mesto.
"V mojem okolju je bilo takrat zelo malo vrstnikov iz Afrike. Zaničevalnega odnosa drugih sošolcev ali otrok v vrtcu nisem doživljala. Včasih sem na ulici slišala: "Glej jo, črnko." A na to nisem gledala kot na nekaj zaničevalnega. So pa vedno govorili: "Emina, ona ima te afriške korenine. Zagotovo dobro pleše, poje, nima problema z nastopi." Vedno je bilo bolj na to vižo."
Sogovornica se Kenije iz otroštva spominja le prek zgodb in fotografij drugih. Svojo državo je bolje spoznala med poznejšimi obiski:
"Tam nas je pričakala celotna družina z vsemi vaščani. Bilo jih je čez 60. Pripravili so nam obred. Pričakajo te z odprtimi rokami, z nasmehom. Povsod se počutiš doma, ker te kličejo hči. Tega nikoli v življenju ne bom pozabila."
Emina Baj zase pravi, da je »internacionalna«, mednarodna. Njen oče je namreč Kenijec, a po rodu iz Ugande. Mama je živela na Hrvaškem, a so njeni predniki iz Bosne in Hercegovine ter Srbije. Ko Slovenijo primerja s Kenijo, pravi, da so Kenijci bolj topli, odprti, bolj osredotočeni na reševanje problemov, česar se skupaj loti cela družina. Ocenjuje, da bi, če bi se preselila tja, morala marsikaj, česar se je naučila in navadila v Sloveniji, pozabiti ali spremeniti. Se pa v Keniji vidi na stara leta:
"Dnevi tukaj letijo. Večino časa preživiš v službi, potem imaš pa še neke dejavnosti. Želim si, da bi nekoč, morda na stara leta, živela v Keniji. Odprla kakšen hostel ali hotel in poskusila zadnje življenjsko obdobje preživeti v svoji državi, med svojimi ljudmi, med svojo družino. Takrat bi mi pa morda ustrezala ta drugačnost."
Pred nekaj manj kot 13 leti je Slovenija postala dom Portugalke Daniele Ribeiro (izgovorjava: Daniele Ribejro). Doktorica varstva okolja živi v Ljubljani, rodila pa se je v severno portugalskem mestu Vila Real, znanem po pridelavi vina. O vinu v naslednjih minutah ne bomo govorili, bomo pa o copatih, vremenu, pobiranju kakcev in tem, kako gredo včasih salama, sir ali kruh na dopust. Z Danielo Ribeiro se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Danes nas Drugi pogled pelje na Obalo – v Koper, kjer se je Filipinka Ruby Devera Pugelj ustalila in z možem ustvarila družino. Iz otoške države, ki jo sestavlja več kot 7500 otokov, se je odselila pred 14 leti. Kakšen topel družinski sprejem je doživela pri svoji tašči, kako so reagirali domači, ko jim je na Filipine prvič prinesla olive, in kako glasno govorimo Slovenci, je povedala Darji Pograjc.
Uliana Dorofeeva je prva slovenska peščena animatorka. Gre za tehniko risanja in animacije peska, ko umetnik v njem ustvarja različne podobe. Idejo je dobila v Ukrajini, pa tudi v njeni domači Rusiji ta umetniška zvrst ni tako redka. Ker živi v Sloveniji, je hitreje dobila priložnost, da se predstavi drugim, je prepričana današnja sogovornica v oddaji Drugi pogled. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Kar 141 ur ali skoraj 6 dni neprekinjene vožnje bi bilo potrebne, da bi z avtom prišli do glavnega mesta Angole Luande. Še 300 dodatnih kilometrov pa bi morali prevoziti do domačega mesta našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled America Miguela. Angolca, ki prihaja iz ene najbogatejših afriških držav, je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Datum poroke je že skoraj tu, je povedal Andreji Gradišar, vsem nam pa bo v nadaljevanju pojasnil tudi, kakšen predporočni izziv bodo njegovi zaročenki postavili njegovi domači.
Paul Steed prihaja iz Velike Britanije, točneje iz manjšega britanskega kraja po imenu Taunton, ki se nahaja na jugozahodu države. Tam se je rodil, a ne tudi dolgo ostal. Je namreč otrok vojaka, ki se je moral zaradi svoje službe seliti vsakih 18 mesecev. Pozneje je Britanec 20 let živel v Aziji, zdaj pa že 6 let v Sloveniji, v Logatcu. Z novinarjem, pisateljem in urednikom Paulom Steedom se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Čeprav jo pogosto povezujemo z depresijo, vase zaprtimi ljudmi in visokim številom samomorov, je Finska redno v vrhu lestvic, s katerimi merijo srečo med prebivalstvom. Ta skandinavska država je tudi domovina zanimivih športnih tekmovanj – eno tako je nošenje žena na hrbtu, lovljenje komarjev, izumili so tudi tekmovanje v igranju »zračne kitare« oziroma simuliranju igranja na ta instrument. Iz Finske je tudi Marita Routsalainen (izgovor: Marita Rvatsolajnen), že dve leti in pol prebivalka Ljubljane. Pred mikrofon sta jo z vprašanji o podobnosti in različnosti Fincev ter Slovencev povabili Katja Krajnc in Andreja Gradišar.
Chinatsu Nakajima je doma iz Japonske, iz mesta Fudži, ki je najbolj znano po gori Fudži, najvišji gori na Japonskem. Svoj rojstni kraj primerja z našim Bohinjem – čudoviti razgledi in nepredstavljivo lepa narava vsepovsod, kamor se ozreš. Tja kot turistična vodnica večkrat pelje tudi japonske goste, ki jih naši kraji vedno znova očarajo. O življenju v Sloveniji, presenečenjih, ki jih je doživela ob selitvi, in izzivih, s katerimi se je morala spoprijeti, se je s Chinatsu Nakajima pogovarjala Tadeja Bizilj.
Ko se nekdo pri devetnajstih preseli iz Alžirije v Slovenijo, stran od svoje družine, prijateljev, v iskanju boljšega, varnejšega življenja in potem čez 20 let pove, da je tukaj njegov dom ... Nataša Rašl je v njegovi telovadnici v Ljubljani spoznala mojstra borilnih veščin, tudi nekdanjega borca, Mourada Derbala ali na kratko Muryja. O borbi življenja in tudi tisti v telovadnici ...
Čeprav je njen praded Slovenec, se je Američanka Melinda Hajdin za selitev v Slovenijo odločila popolnoma naključno med bivanjem v Grčiji. K nam – natančneje, v Brestanico – je prvič prišla leta 2008, ostala nekaj let in se potem odločila za dokončanje študija v Združenih državah, lani jeseni pa je spet prišla v Slovenijo – tokrat v Hrastnik. V nadaljevanju med drugim o tem, zakaj za prebivanje izbira kraje, ki se jim večina tujcev raje ogne, kje najti lepoto v Zasavju ter zakaj jo je zanimalo, ali obstaja pravilen način, kako pojesti kremno rezino. Z Melindo Hajdin se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, devet let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in osem let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz enajst tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Končala je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu. Slovenija, pravi, je postala njen dom. Vzljubila je naše ljudske pesmi in si zaradi svoje odprtosti in dobre volje tu našla veliko prijateljev. Če niste vedeli, koliko časa človek potrebuje, da z letalom premaga razdaljo med Trstom in Mursko Soboto, kako lahko človek ribari s sekiro in ob kateri hrani se mora udariti po prstih, ne preslišite pogovora, ki ga je v mikrofon ujela Sabrina Mulec.
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane. Tja se je preselila z Nove Zelandije, točneje, iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spominja na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. S Satyo Šebenik se je o tem, kako se je njeno življenje spremenilo, odkar se je preselila v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Bizilj.
Portoriko je med drugim znan po rumu, tam imajo eno največjih destilerij na svetu, pa po tem, da prebivalci ne plačujejo dohodnine. Državo sestavlja en velik in več manjših otokov, 60 % površja države prekrivajo gore, eden bolj popularnih športov je boj petelinov. Otok je leta 1493 odkril Krištof Kolumb, ki ga je po Janezu Krstniku poimenoval San Juan Bautista. San Juan se danes imenuje prestolica, domačini pa so državo poimenovali Puerto Rico, kar v španščini pomeni bogato pristanišče. Od tam prihaja zdaj Ljubljančanka Shakira Guani Quinones Lebron. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Talha Ahmad je na Nizozemskem rojeni poliglot s pakistanskimi koreninami. Izobraževal se je v Londonu, med študijem je delal v Ugandi, od leta 2013 pa je njegov dom Slovenija. Je predsednik muslimanske skupnosti Ahmadija v Sloveniji, za katero ste morda slišali konec preteklega leta, ko so starostnikom delili rože, brezdomcem hrano, člane društva za cerebralno paralizo Sonček pa so razveselili z manjšimi darilci. O prihodu v Slovenijo, težavah z jezikom, o tem, zakaj doma nima vijoličnega dresa, in o preglavicah s snegom, ki jih ima, odkar je prebivalec Maribora, se je s Talho Ahmadom pogovarjala Andreja Gradišar.
Balkan z okolico je območje, s katerega smo v tem mesecu gostili sogovornike v Drugem pogledu. Najprej Azerbajdžanko, nato Srbkinjo, pretekli teden Ciprčana. Čeprav sta državi v sporu, bomo Ciprčanu ob bok dali Turka. Furkan Güner je študent magistrskega študija politologije, v Sloveniji živi od leta 2015, prvič pa je k nam prišel na študijsko izmenjavo Erasmus že dve leti predtem, torej leta 2013. Andreja Gradišar se je z ljubiteljem kolesarjenja in pohodništva pogovarjala o možnostih za ukvarjanje z obema hobijema v njegovi domovini in pri nas, lotila pa sta se tudi primerjave slovenskih in turških sladic.
Rojen je bil na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, potem pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej pa je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
Bojana Ristevski Mlaker se je v Slovenijo preselila pred tremi leti, seveda zaradi ljubezni. Čeprav je moža Slovenca spoznala v Beogradu, je bila odločitev za selitev v Ljubljano, kot sama pravi, spontano logična. Ljubljano je najprej spoznavala ob občasnih obiskih in zdelo se ji je vse tako fino, kot da bi prihajala na dopust v toplice. Ščasoma pa je odkrila tudi manj prijetne obraze mesta, ki je v primeravi z Beogradom na trenutke preveč zaspano. Ji je pa selitev omogočila tudi nov ustvarjalni in podjetniški izziv.
Azerbajdžanci in Slovenci drug za drugega tako rekoč ne obstajamo, pravi Raya Mammadova, ki mora v svoji domovini skoraj vedno pojasnjevati, kam v Evropo se je odpravila na magistrski študij. Podobna naloga je pred njo pogosto tudi, ko jo v Sloveniji vprašamo, od kod prihaja. Na seznamu pogostih vprašanj pa je tudi tisto, ali imajo moški v njeni domovini lahko več žena. Nanj jasno odgovori z »ne«. Podrobneje o razlikah med državama v nadaljevanju, ko boste slišali tudi, zakaj ne gresta skupaj kajenje in obiskovanje fitnesa. Z Rayo Mammadovo, ki ima mimogrede drugi najpogostejši priimek v Azerbajdžanu, se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Petintridesetletni Estonki Kristi Kruusmaa izkušenj s selitvami ne manjka – kot prostovoljka je delala v Bosni in Hercegovini, v Sloveniji je opravila študentsko izmenjavo, potem je za leto dni odšla v Berlin. Iz Nemčije se je vrnila v Slovenijo, saj je tu dobila delo – kot znanstvenica se ukvarja z raziskavami diagnostike rakavih obolenj. Zaradi dela se je za štiri leta preselila v Španijo in se spet vrnila v Ljubljano. Več v Drugem pogledu Darje Pograjc.
Rad raziskuje svet, odkriva nove kulture, potuje in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. Nizozemec Menno de Kok zase pravi, da je avanturist, in prav zato je pred dvema letoma sprejel nov izziv – selitev v Slovenijo. O tem, kaj ga je pri nas najbolj očaralo, kje se je spoprijemal z največjimi preprekami in zakaj je v tem času pridobil kar nekaj dodatnih kilogramov, izveste več v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Neveljaven email naslov