Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Balkan z okolico je območje, s katerega smo v tem mesecu gostili sogovornike v Drugem pogledu. Najprej Azerbajdžanko, nato Srbkinjo, pretekli teden Ciprčana. Čeprav sta državi v sporu, bomo Ciprčanu ob bok dali Turka. Furkan Güner je študent magistrskega študija politologije, v Sloveniji živi od leta 2015, prvič pa je k nam prišel na študijsko izmenjavo Erasmus že dve leti predtem, torej leta 2013. Andreja Gradišar se je z ljubiteljem kolesarjenja in pohodništva pogovarjala o možnostih za ukvarjanje z obema hobijema v njegovi domovini in pri nas, lotila pa sta se tudi primerjave slovenskih in turških sladic.
Turek Furkan Güner je šel na Triglav s turško čokoladico v žepu
Furkan Güner prihaja iz turškega mesta Eskisehir. Pravi, da je podobno Ljubljani, leži pa med Carigradom in Ankaro. Je študentsko mesto in prav študij je bil razlog, da je Furkan prišel k nam. Prvič leta 2013 na Erasmus izmenjavo, dve leti pozneje pa se je vrnil in tu tudi ostal. Eno od večjih presenečenj leta 2013 je bilo slovensko ločevanje smeti:
V Sloveniji je zelo čisto. Ljudje zelo pozorno ločujejo smeti. Prvič, ko sem bil tukaj, me je to zelo presenetilo, ker v Turčiji sicer poskušamo vpeljati nekaj podobnega, a še zdaleč ni tako kot v Sloveniji. Tudi kazni so tu visoke.”
Slovenci imamo sposobnost, da iz muhe naredimo slona, ko imamo kakšno težavo, nadaljuje sogovornik:
“V Turčiji imamo veliko problemov. Ljudje zato vedo, kako jih reševati. Tu pa je zelo majhno, tiho, ni veliko problemov in ljudje, mislim, da ne znajo rešiti problemov zelo hitro. Jih rešijo, a gre malo počasi.”
Turek je s seboj iz domovine prinesel kolo. Kolesarjenje v Sloveniji je veliko boljše, pravi, tudi zaradi kolesarskih stez v mestih. Je pa lažje in bolj varno tudi izven mest:
“Ljudje tukaj več kolesarijo, zato so bolj pozorni na kolesarje na cesti, ker morda bodo tudi oni jutri kolesarili.”
Furkan je tudi ljubitelj gora. Na Triglavu je že bil, bi pa tja še rad šel po kateri drugi poti. Morda bo takrat namesto turške s seboj nesel slovensko čokoladico. Sicer pa pravi, da so slovenske sladice zelo okusne, lažje prebavljive kot turške, a težko bi rekel, da so boljše od baklave.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Balkan z okolico je območje, s katerega smo v tem mesecu gostili sogovornike v Drugem pogledu. Najprej Azerbajdžanko, nato Srbkinjo, pretekli teden Ciprčana. Čeprav sta državi v sporu, bomo Ciprčanu ob bok dali Turka. Furkan Güner je študent magistrskega študija politologije, v Sloveniji živi od leta 2015, prvič pa je k nam prišel na študijsko izmenjavo Erasmus že dve leti predtem, torej leta 2013. Andreja Gradišar se je z ljubiteljem kolesarjenja in pohodništva pogovarjala o možnostih za ukvarjanje z obema hobijema v njegovi domovini in pri nas, lotila pa sta se tudi primerjave slovenskih in turških sladic.
Turek Furkan Güner je šel na Triglav s turško čokoladico v žepu
Furkan Güner prihaja iz turškega mesta Eskisehir. Pravi, da je podobno Ljubljani, leži pa med Carigradom in Ankaro. Je študentsko mesto in prav študij je bil razlog, da je Furkan prišel k nam. Prvič leta 2013 na Erasmus izmenjavo, dve leti pozneje pa se je vrnil in tu tudi ostal. Eno od večjih presenečenj leta 2013 je bilo slovensko ločevanje smeti:
V Sloveniji je zelo čisto. Ljudje zelo pozorno ločujejo smeti. Prvič, ko sem bil tukaj, me je to zelo presenetilo, ker v Turčiji sicer poskušamo vpeljati nekaj podobnega, a še zdaleč ni tako kot v Sloveniji. Tudi kazni so tu visoke.”
Slovenci imamo sposobnost, da iz muhe naredimo slona, ko imamo kakšno težavo, nadaljuje sogovornik:
“V Turčiji imamo veliko problemov. Ljudje zato vedo, kako jih reševati. Tu pa je zelo majhno, tiho, ni veliko problemov in ljudje, mislim, da ne znajo rešiti problemov zelo hitro. Jih rešijo, a gre malo počasi.”
Turek je s seboj iz domovine prinesel kolo. Kolesarjenje v Sloveniji je veliko boljše, pravi, tudi zaradi kolesarskih stez v mestih. Je pa lažje in bolj varno tudi izven mest:
“Ljudje tukaj več kolesarijo, zato so bolj pozorni na kolesarje na cesti, ker morda bodo tudi oni jutri kolesarili.”
Furkan je tudi ljubitelj gora. Na Triglavu je že bil, bi pa tja še rad šel po kateri drugi poti. Morda bo takrat namesto turške s seboj nesel slovensko čokoladico. Sicer pa pravi, da so slovenske sladice zelo okusne, lažje prebavljive kot turške, a težko bi rekel, da so boljše od baklave.
Ko ti nekdo v matični državi reče: »Joj, to je pa tako slovensko,« potem veš, da je privajanje na novo državo uspešno. Ta stavek je od sorodnikov slišal tudi Ernesto Gainza. Odkar živi v Sloveniji, namreč s seboj na potovanje vedno vzame copate, te nosi tudi v stanovanju v Venezueli, ko obišče družino. Trikratni Guinnessov rekorder je lani na Kaninu prvič v življenju pri 40 letih obul smuči, v Bovcu pa prvič začutil željo, da bi se ustalil in poiskal parcelo za hiško. Verjetno je za ekstremnega športnika, kaskaderja in poklicnega padalca to adrenalinsko središče ob Soči res kraj, kjer mu nikoli ni dolgčas.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Anika Dziewior Pavlin ne mara, če kdo reče, da sta poljščina in slovenščina podobna jezika ter da je zato učenje lažje
Bea Tomšič Amon se je slovenskima staršema rodila v argentinski prestolnici Buenos Aires. V več milijonskem mestu je preživela otroštvo in mladost, prvo potovanje v Slovenijo pa je bilo darilo staršev ob zaključku študija arhitekture. Zaradi želje po študiju na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani je tukaj ostala. V Sloveniji živi že 30 let z vmesno štiriletno prekinitvijo.
K nam je prišel iz večini Slovencev precej nepoznane države z nenavadnim jezikom in posebno pisavo. Kljub temu, da živi na podeželju, kjer so tujci bolj izjema kot pravilo, Gruzijec Tamazi Nozadze vedno poudari, kako lepo so ga sprejeli domačini. Tu se on in njegova družina počutijo odlično, v resnici ima le en velik problem, kot pravi sam - zaradi prijaznih ljudi in številnih novih prijateljev mu vedno primanjkuje časa. Se pa čas marsikomu ustavi v njegovi gruzijski restavraciji na obrobju Ljubljane, kjer ga je obiskala Andreja Čokl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ime mesta Aarburg v kantonu Aargau v osrčju Švice vam verjetno ne pove prav veliko. Veliko bližje so nam Habsburžani, ena najstarejših in največjih vladarskih dinastij v Evropi, ki je velik pečat pustila tudi na naših tleh. In če niste vedeli Habsburžani izvirajo prav iz tega švicarskega kantona, iz mesta Aarburg, ki je od precej večjega Basla oddaljen 40 kilometrov, pa prihaja tudi Esther Kompare. Dolgo časa je bila vpeta v svet bančništva, pozneje je delala na matičnem uradu, po upokojitvi pa je Švico zamenjala za Slovenijo. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je za njeno selitev kriva ljubezen. Življenje v Sloveniji označuje z besedico »luksuz«, hkrati pa je v naši državi prepoznala številne neizkoriščene možnosti, prepričana je, da bi politiki morali narediti precej več, da se nam ne bi dogajal »beg možganov«. Kakšne so možnosti, da Slovenija nekoč postane druga Švica?
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tetyana Makara iz mesta Stryi v okolici Lvova v Ukrajini je v Slovenijo prišla pred 11 leti. Poročila se je namreč s Slovencem, ki pa ga je spoznala v svoji domovini, med njegovim obiskom te nekdanje sovjetske republike. Kot je povedala kolegici Andreji Čokl, je Slovenijo brez večjih težav sprejela kot svojo novo domovino. Kadar se v njej vendarle prebudi domotožje, pa si pomaga z ukrajinsko hrano in pogovorom z ostalimi priseljenci iz držav nekdanje Sovjetske zveze. Teh v Sloveniji ni malo in radi se ustavijo v ruski trgovinici sredi Ljubljane, kjer Tetyana prodaja rusko hrano in druge izdelke iz Rusiji bližnjih dežel.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Slovenščino je poleg v Sloveniji mogoče študirati tudi v naših sosednjih državah, pa recimo v Bolgariji, Franciji, Španiji, Veliki Britaniji, celo na Japonskem in Kitajskem, če naštejemo le nekaj držav. Med njimi je tudi Poljska, kjer jo poučujejo v petih krajih – Varšavi, Gdansku, Katovicah, Krakovu in Lodžu. Iz slednjega prihaja Karolina Pyzik. V Slovenijo jo je prek študijske izmenjave leta 2013 pripeljal prav študij slovenščine, ki ji je Karolina nadela naziv hipster jezika. Kot pojasnjuje je za njeno odločitev za študij “sokriv” oče.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Iz Francije že več tednov poročajo o protestih zaradi visokih cen goriva in življenjskih potrebščin, a to po besedah našega tokratnega sogovonika v Drugem pogledu ni nič nenavadno. Francoz Simon Herem v Sloveniji živi že 12 let, sem pa ga je, kot večino naših sogovornikov, pripeljala ljubezen.
Neveljaven email naslov