Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane. Tja se je preselila z Nove Zelandije, točneje, iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spominja na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. S Satyo Šebenik se je o tem, kako se je njeno življenje spremenilo, odkar se je preselila v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Bizilj.
Satya Šebenik iz Nove Zelandije v reprizi oddaje Drugi pogled tudi o spremembah, ki jih je doživela ob selitvi iz Aucklanda v Notranje Gorice
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane, kamor se je preselila z Nove Zelandije, točneje iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spomni na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture. Čeprav se po nekaj letih življenja v Sloveniji tu počuti že povsem domače, pa Satya pravi, da se je morala navaditi na kar nekaj kulturnih razlik.
“Ena od stvari, ki jo skozi pogovor z drugimi pogosto opažam in primerjam je razlika v formalnosti. Pri nas ne uporabljamo vikanja – tudi, če nekoga ne poznamo ali ga vidimo prvič, rečemo – Živjo, kako si? Kaj počneš? Tega sem se morala pri vas kar navaditi, da starejših in ljudi, ki jih ne poznaš, ne tikaš – to je bila zame velika sprememba.”
Ob tem opaža tudi razlike med Slovenci in Novozelandci.
“Morda je to zato, ker živim na podeželju, ampak vidim, da Slovenci kar veliko »opravljate«. Starejše gospe v našem kraju vedo čisto vse o vsem in o vseh – kdo je kaj naredil, kam šel, kdo ima nov avto, kdo najboljšo solato na njivi … Na Novi Zelandiji smo vsi dosti bolj sproščeni, ne zanima nas toliko, kaj počne naš sosed ali kaj ima, v čem je boljši od nas … Pri nas smo dosti bolj »domači«, če lahko tako rečem, tudi v trgovino hodimo včasih kar bosi in v pižamah, tudi to je velika razlika.”
Satya se je prek očeta Slovenca z našo državo in našimi običaji začela spoznavati že v otroštvu.
“Že ko sem bila majhna, je oče mene in moje sestre vpisal na kolo. Tako smo se začele spoznavati z jugoslovansko kulturo, plesi, glasbo. Igrala sem tudi na harmoniko, še vedno znam kaj zaigrati. Oče nam je dostikrat kuhal slovenske tradicionalne jedi – poznam govejo juho, štruklje, žlikrofe, žgance, potico in gibanico.”
Navdušuje jo urejenost našega javnega prevoza. Z avtobusom ali vlakom se iz Notranjih Goric rada in pogostokrat odpelje v našo prestolnico in si privošči okusno kosilo ali večerjo. Pravi, da na Novi Zelandiji nimajo tipičnih tradicionalnih jedi, morda le kakšne sladice, imajo pa tudi precej drugačen način prehranjevanja.
“Pri nas nimamo malice – zjutraj za zajtrk jemo kosmiče, toast in podobno, potem pojemo še kakšen sendvič, sadje, solato, suši, zvečer pa šele nekaj toplega. Večerje so pri nas bolj obilne, pečeno meso, zelenjava, testenine, kar seveda ni najbolj zdravo. Ni pa v naši navadi, da bi torej za kosilo pojedli kaj toplega.
Čeprav rada potuje, Satya pravi, da se trenutno počuti v Sloveniji res odlično in da ne načrtuje nobenega novega daljšega potovanja. Če bo vse tako, kot si želi, bo tu prav kmalu začela delati izpit za avto, zaradi nove ljubezni in službe pa prav nič ne razmišlja o selitvi kam drugam.
395 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane. Tja se je preselila z Nove Zelandije, točneje, iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spominja na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. S Satyo Šebenik se je o tem, kako se je njeno življenje spremenilo, odkar se je preselila v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Bizilj.
Satya Šebenik iz Nove Zelandije v reprizi oddaje Drugi pogled tudi o spremembah, ki jih je doživela ob selitvi iz Aucklanda v Notranje Gorice
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane, kamor se je preselila z Nove Zelandije, točneje iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spomni na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture. Čeprav se po nekaj letih življenja v Sloveniji tu počuti že povsem domače, pa Satya pravi, da se je morala navaditi na kar nekaj kulturnih razlik.
“Ena od stvari, ki jo skozi pogovor z drugimi pogosto opažam in primerjam je razlika v formalnosti. Pri nas ne uporabljamo vikanja – tudi, če nekoga ne poznamo ali ga vidimo prvič, rečemo – Živjo, kako si? Kaj počneš? Tega sem se morala pri vas kar navaditi, da starejših in ljudi, ki jih ne poznaš, ne tikaš – to je bila zame velika sprememba.”
Ob tem opaža tudi razlike med Slovenci in Novozelandci.
“Morda je to zato, ker živim na podeželju, ampak vidim, da Slovenci kar veliko »opravljate«. Starejše gospe v našem kraju vedo čisto vse o vsem in o vseh – kdo je kaj naredil, kam šel, kdo ima nov avto, kdo najboljšo solato na njivi … Na Novi Zelandiji smo vsi dosti bolj sproščeni, ne zanima nas toliko, kaj počne naš sosed ali kaj ima, v čem je boljši od nas … Pri nas smo dosti bolj »domači«, če lahko tako rečem, tudi v trgovino hodimo včasih kar bosi in v pižamah, tudi to je velika razlika.”
Satya se je prek očeta Slovenca z našo državo in našimi običaji začela spoznavati že v otroštvu.
“Že ko sem bila majhna, je oče mene in moje sestre vpisal na kolo. Tako smo se začele spoznavati z jugoslovansko kulturo, plesi, glasbo. Igrala sem tudi na harmoniko, še vedno znam kaj zaigrati. Oče nam je dostikrat kuhal slovenske tradicionalne jedi – poznam govejo juho, štruklje, žlikrofe, žgance, potico in gibanico.”
Navdušuje jo urejenost našega javnega prevoza. Z avtobusom ali vlakom se iz Notranjih Goric rada in pogostokrat odpelje v našo prestolnico in si privošči okusno kosilo ali večerjo. Pravi, da na Novi Zelandiji nimajo tipičnih tradicionalnih jedi, morda le kakšne sladice, imajo pa tudi precej drugačen način prehranjevanja.
“Pri nas nimamo malice – zjutraj za zajtrk jemo kosmiče, toast in podobno, potem pojemo še kakšen sendvič, sadje, solato, suši, zvečer pa šele nekaj toplega. Večerje so pri nas bolj obilne, pečeno meso, zelenjava, testenine, kar seveda ni najbolj zdravo. Ni pa v naši navadi, da bi torej za kosilo pojedli kaj toplega.
Čeprav rada potuje, Satya pravi, da se trenutno počuti v Sloveniji res odlično in da ne načrtuje nobenega novega daljšega potovanja. Če bo vse tako, kot si želi, bo tu prav kmalu začela delati izpit za avto, zaradi nove ljubezni in službe pa prav nič ne razmišlja o selitvi kam drugam.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiska. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih? V Drugem pogledu vsak torek ob 7.40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni vedno enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7.40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiska. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih? V Drugem pogledu vsak torek ob 7.40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti, odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7.40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
V naši torkovi jutranji rubriki Drugi pogled smo že gostili pripadnike številnih narodov, ki so svoj dom našli v Sloveniji. Tokrat pa bo prvič Slovencem ogledalo nastavil Tunizijec. Tunizija sicer ni daleč in pri nas živi okoli 80 Tunizijcev, eden od njih je Mohamed Ali Oueslati. Dalí, v kar so njegovi imeni združili prijatelji, je bil rojen v majhnem tunizijskem kraju na meji z Alžirijo, nato pa je živel v Tunisu. Ta ima 2 milijona prebivalcev in tam je vedno gneča, tudi ponoči, zato Dalí zdaj zelo ceni mir v Ljubljani. Svoj pogled na Slovenijo in Slovence je razkril Andreji Čokl.
Prihaja iz Mantove, mesta na severu Italije, ki sodi pod deželo Lombardijo. Silvia Vivani je to eno najživahnejših mest naše sosednje države pred nekaj leti zamenjala za slovensko prestolnico. Mlada igralka pravi, da se zdaj tu počuti že povsem domače – vseeno pa vedno kak prost vikend z veseljem izkoristi za obisk domačih. O italijanski kulinariki, pitju kave, igralstvu in slovenskem jeziku se je z njo pogovarjala Tadeja Bizilj.
Ena od turističnih točk, ki je primerna za tiste, ki si želijo večnega poletja ali vsaj pomladi, so tudi Zelenortski otoki. Če morda ne veste – 10 otokov, ki jih poznamo tudi pod imenom Kapverdski, leži na zahodu Afrike, okvirno 600 kilometrov od senegalske obale. Čeprav so otoki del afriške celine, se mnogi domačini počutijo bolj povezane z Evropo. Tudi zaradi kolonialne preteklosti, ko so spadali pod Portugalsko. Portugalščina je le en od šestih jezikov, ki jih govori današnja gostja Drugega pogleda Ludemila Fortes Silva. Pred šestimi leti je seznamu ostalih jezikov dodala tudi slovenščino, ko je k nam prišla študirat medicino. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Po osmih letih ustvarjanja v domači Turčiji sta oblikovalca, zakonca Irem in Sinan Kuzer v Sloveniji našla svoj dom in v Ljubljani odprla svojo prvo fizično trgovino. Mladostne grafike so tisto, po čemer prepoznate njuna »ulična« oblačila, za katera pravita, da kažejo njun osebni pogled na svet. Darja Pograjc pa je preverila, kakšen je njun pogled na življenje v Sloveniji. Drugi pogled danes o turščini, delavni etiki in štrukljih.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Zahodnoafriška država Sierra Leone je bila v 18. stoletju pomembno središče čezatlantskega trga s sužnji, danes pa sta glavna gospodarska panoga te države rudarstvo in trgovina z diamanti. Njeno ime izhaja iz portugalskega imena za pokrajino – Serra Leoa; dobesedni prevod tega je Levja gora. Iz prestolnice Sierre Leone – Freetowna, ki ga je podjetje Sierra Leone Company leta 1792 ustanovilo kot dom za temnopolte Britance, ki so se bojevali pod britansko zastavo v ameriški vojni za neodvisnost – prihaja 23-letna Kim Camara. Že 16 let živi v Ljubljani, težave, ki jih je imela ob prihodu, pa so jo spodbudile, da je pri nas odprla prvi frizerski salon za urejanje afriškega tipa las. Tudi o tem, predvsem pa o razlikah med Slovenijo in Sierro Leone, pozneje. Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Naredili smo izračun (po Googlovem zemljevidu). Izhodišče: Cortina d'Ampezzo. Cilj: Krtina D'Ampezzo. Oddaljenost je približno 300 km ali 4 ure vožnje z avtomobilom. Torino pa je od Krtine, v kateri že 12 let živi Roberto Monas, še bolj oddaljen. Kaj imata skupnega Cortina in Krtina d'Ampezzo? Zakaj Slovenke hodijo na tečaj italijanščine, Slovenci pa na tečaj nemščine? Kaj je »kočerja« in zakaj mi Slovenci ne znamo skuhati testenin?
Ko ti nekdo v matični državi reče: »Joj, to je pa tako slovensko,« potem veš, da je privajanje na novo državo uspešno. Ta stavek je od sorodnikov slišal tudi Ernesto Gainza. Odkar živi v Sloveniji, namreč s seboj na potovanje vedno vzame copate, te nosi tudi v stanovanju v Venezueli, ko obišče družino. Trikratni Guinnessov rekorder je lani na Kaninu prvič v življenju pri 40 letih obul smuči, v Bovcu pa prvič začutil željo, da bi se ustalil in poiskal parcelo za hiško. Verjetno je za ekstremnega športnika, kaskaderja in poklicnega padalca to adrenalinsko središče ob Soči res kraj, kjer mu nikoli ni dolgčas.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Anika Dziewior Pavlin ne mara, če kdo reče, da sta poljščina in slovenščina podobna jezika ter da je zato učenje lažje
Bea Tomšič Amon se je slovenskima staršema rodila v argentinski prestolnici Buenos Aires. V več milijonskem mestu je preživela otroštvo in mladost, prvo potovanje v Slovenijo pa je bilo darilo staršev ob zaključku študija arhitekture. Zaradi želje po študiju na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani je tukaj ostala. V Sloveniji živi že 30 let z vmesno štiriletno prekinitvijo.
Neveljaven email naslov