Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane. Tja se je preselila z Nove Zelandije, točneje, iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spominja na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. S Satyo Šebenik se je o tem, kako se je njeno življenje spremenilo, odkar se je preselila v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Bizilj.
Satya Šebenik iz Nove Zelandije v reprizi oddaje Drugi pogled tudi o spremembah, ki jih je doživela ob selitvi iz Aucklanda v Notranje Gorice
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane, kamor se je preselila z Nove Zelandije, točneje iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spomni na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture. Čeprav se po nekaj letih življenja v Sloveniji tu počuti že povsem domače, pa Satya pravi, da se je morala navaditi na kar nekaj kulturnih razlik.
“Ena od stvari, ki jo skozi pogovor z drugimi pogosto opažam in primerjam je razlika v formalnosti. Pri nas ne uporabljamo vikanja – tudi, če nekoga ne poznamo ali ga vidimo prvič, rečemo – Živjo, kako si? Kaj počneš? Tega sem se morala pri vas kar navaditi, da starejših in ljudi, ki jih ne poznaš, ne tikaš – to je bila zame velika sprememba.”
Ob tem opaža tudi razlike med Slovenci in Novozelandci.
“Morda je to zato, ker živim na podeželju, ampak vidim, da Slovenci kar veliko »opravljate«. Starejše gospe v našem kraju vedo čisto vse o vsem in o vseh – kdo je kaj naredil, kam šel, kdo ima nov avto, kdo najboljšo solato na njivi … Na Novi Zelandiji smo vsi dosti bolj sproščeni, ne zanima nas toliko, kaj počne naš sosed ali kaj ima, v čem je boljši od nas … Pri nas smo dosti bolj »domači«, če lahko tako rečem, tudi v trgovino hodimo včasih kar bosi in v pižamah, tudi to je velika razlika.”
Satya se je prek očeta Slovenca z našo državo in našimi običaji začela spoznavati že v otroštvu.
“Že ko sem bila majhna, je oče mene in moje sestre vpisal na kolo. Tako smo se začele spoznavati z jugoslovansko kulturo, plesi, glasbo. Igrala sem tudi na harmoniko, še vedno znam kaj zaigrati. Oče nam je dostikrat kuhal slovenske tradicionalne jedi – poznam govejo juho, štruklje, žlikrofe, žgance, potico in gibanico.”
Navdušuje jo urejenost našega javnega prevoza. Z avtobusom ali vlakom se iz Notranjih Goric rada in pogostokrat odpelje v našo prestolnico in si privošči okusno kosilo ali večerjo. Pravi, da na Novi Zelandiji nimajo tipičnih tradicionalnih jedi, morda le kakšne sladice, imajo pa tudi precej drugačen način prehranjevanja.
“Pri nas nimamo malice – zjutraj za zajtrk jemo kosmiče, toast in podobno, potem pojemo še kakšen sendvič, sadje, solato, suši, zvečer pa šele nekaj toplega. Večerje so pri nas bolj obilne, pečeno meso, zelenjava, testenine, kar seveda ni najbolj zdravo. Ni pa v naši navadi, da bi torej za kosilo pojedli kaj toplega.
Čeprav rada potuje, Satya pravi, da se trenutno počuti v Sloveniji res odlično in da ne načrtuje nobenega novega daljšega potovanja. Če bo vse tako, kot si želi, bo tu prav kmalu začela delati izpit za avto, zaradi nove ljubezni in službe pa prav nič ne razmišlja o selitvi kam drugam.
395 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane. Tja se je preselila z Nove Zelandije, točneje, iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spominja na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. S Satyo Šebenik se je o tem, kako se je njeno življenje spremenilo, odkar se je preselila v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Bizilj.
Satya Šebenik iz Nove Zelandije v reprizi oddaje Drugi pogled tudi o spremembah, ki jih je doživela ob selitvi iz Aucklanda v Notranje Gorice
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane, kamor se je preselila z Nove Zelandije, točneje iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spomni na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture. Čeprav se po nekaj letih življenja v Sloveniji tu počuti že povsem domače, pa Satya pravi, da se je morala navaditi na kar nekaj kulturnih razlik.
“Ena od stvari, ki jo skozi pogovor z drugimi pogosto opažam in primerjam je razlika v formalnosti. Pri nas ne uporabljamo vikanja – tudi, če nekoga ne poznamo ali ga vidimo prvič, rečemo – Živjo, kako si? Kaj počneš? Tega sem se morala pri vas kar navaditi, da starejših in ljudi, ki jih ne poznaš, ne tikaš – to je bila zame velika sprememba.”
Ob tem opaža tudi razlike med Slovenci in Novozelandci.
“Morda je to zato, ker živim na podeželju, ampak vidim, da Slovenci kar veliko »opravljate«. Starejše gospe v našem kraju vedo čisto vse o vsem in o vseh – kdo je kaj naredil, kam šel, kdo ima nov avto, kdo najboljšo solato na njivi … Na Novi Zelandiji smo vsi dosti bolj sproščeni, ne zanima nas toliko, kaj počne naš sosed ali kaj ima, v čem je boljši od nas … Pri nas smo dosti bolj »domači«, če lahko tako rečem, tudi v trgovino hodimo včasih kar bosi in v pižamah, tudi to je velika razlika.”
Satya se je prek očeta Slovenca z našo državo in našimi običaji začela spoznavati že v otroštvu.
“Že ko sem bila majhna, je oče mene in moje sestre vpisal na kolo. Tako smo se začele spoznavati z jugoslovansko kulturo, plesi, glasbo. Igrala sem tudi na harmoniko, še vedno znam kaj zaigrati. Oče nam je dostikrat kuhal slovenske tradicionalne jedi – poznam govejo juho, štruklje, žlikrofe, žgance, potico in gibanico.”
Navdušuje jo urejenost našega javnega prevoza. Z avtobusom ali vlakom se iz Notranjih Goric rada in pogostokrat odpelje v našo prestolnico in si privošči okusno kosilo ali večerjo. Pravi, da na Novi Zelandiji nimajo tipičnih tradicionalnih jedi, morda le kakšne sladice, imajo pa tudi precej drugačen način prehranjevanja.
“Pri nas nimamo malice – zjutraj za zajtrk jemo kosmiče, toast in podobno, potem pojemo še kakšen sendvič, sadje, solato, suši, zvečer pa šele nekaj toplega. Večerje so pri nas bolj obilne, pečeno meso, zelenjava, testenine, kar seveda ni najbolj zdravo. Ni pa v naši navadi, da bi torej za kosilo pojedli kaj toplega.
Čeprav rada potuje, Satya pravi, da se trenutno počuti v Sloveniji res odlično in da ne načrtuje nobenega novega daljšega potovanja. Če bo vse tako, kot si želi, bo tu prav kmalu začela delati izpit za avto, zaradi nove ljubezni in službe pa prav nič ne razmišlja o selitvi kam drugam.
K nam je prišel iz večini Slovencev precej nepoznane države z nenavadnim jezikom in posebno pisavo. Kljub temu, da živi na podeželju, kjer so tujci bolj izjema kot pravilo, Gruzijec Tamazi Nozadze vedno poudari, kako lepo so ga sprejeli domačini. Tu se on in njegova družina počutijo odlično, v resnici ima le en velik problem, kot pravi sam - zaradi prijaznih ljudi in številnih novih prijateljev mu vedno primanjkuje časa. Se pa čas marsikomu ustavi v njegovi gruzijski restavraciji na obrobju Ljubljane, kjer ga je obiskala Andreja Čokl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ime mesta Aarburg v kantonu Aargau v osrčju Švice vam verjetno ne pove prav veliko. Veliko bližje so nam Habsburžani, ena najstarejših in največjih vladarskih dinastij v Evropi, ki je velik pečat pustila tudi na naših tleh. In če niste vedeli Habsburžani izvirajo prav iz tega švicarskega kantona, iz mesta Aarburg, ki je od precej večjega Basla oddaljen 40 kilometrov, pa prihaja tudi Esther Kompare. Dolgo časa je bila vpeta v svet bančništva, pozneje je delala na matičnem uradu, po upokojitvi pa je Švico zamenjala za Slovenijo. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je za njeno selitev kriva ljubezen. Življenje v Sloveniji označuje z besedico »luksuz«, hkrati pa je v naši državi prepoznala številne neizkoriščene možnosti, prepričana je, da bi politiki morali narediti precej več, da se nam ne bi dogajal »beg možganov«. Kakšne so možnosti, da Slovenija nekoč postane druga Švica?
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tetyana Makara iz mesta Stryi v okolici Lvova v Ukrajini je v Slovenijo prišla pred 11 leti. Poročila se je namreč s Slovencem, ki pa ga je spoznala v svoji domovini, med njegovim obiskom te nekdanje sovjetske republike. Kot je povedala kolegici Andreji Čokl, je Slovenijo brez večjih težav sprejela kot svojo novo domovino. Kadar se v njej vendarle prebudi domotožje, pa si pomaga z ukrajinsko hrano in pogovorom z ostalimi priseljenci iz držav nekdanje Sovjetske zveze. Teh v Sloveniji ni malo in radi se ustavijo v ruski trgovinici sredi Ljubljane, kjer Tetyana prodaja rusko hrano in druge izdelke iz Rusiji bližnjih dežel.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Slovenščino je poleg v Sloveniji mogoče študirati tudi v naših sosednjih državah, pa recimo v Bolgariji, Franciji, Španiji, Veliki Britaniji, celo na Japonskem in Kitajskem, če naštejemo le nekaj držav. Med njimi je tudi Poljska, kjer jo poučujejo v petih krajih – Varšavi, Gdansku, Katovicah, Krakovu in Lodžu. Iz slednjega prihaja Karolina Pyzik. V Slovenijo jo je prek študijske izmenjave leta 2013 pripeljal prav študij slovenščine, ki ji je Karolina nadela naziv hipster jezika. Kot pojasnjuje je za njeno odločitev za študij “sokriv” oče.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Iz Francije že več tednov poročajo o protestih zaradi visokih cen goriva in življenjskih potrebščin, a to po besedah našega tokratnega sogovonika v Drugem pogledu ni nič nenavadno. Francoz Simon Herem v Sloveniji živi že 12 let, sem pa ga je, kot večino naših sogovornikov, pripeljala ljubezen.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Antonietta Pezzano Kokalj je bila rojena v Združenih državah Amerike, odraščala je v Kolumbiji, študirala v Italiji, tam je na študentski izmenjavi spoznala moža Roka iz Slovenije in danes s svojo družino živi v Škofji Loki. Slovenski jezik govori tekoče in tako sploh ne daje občutka, da prihaja iz Južne Amerike. Ob omembi države Kolumbija marsikomu pridejo na misel barve kolumbijske zastave, pevka Shakira s svojim glasom in stasom, dišeča kolumbijska kava in nenazadnje kralj droge Pablo Escobar. V Sloveniji redko srečamo Kolumbijce, kaj šele Kolumbijko, ki govori tekoče slovensko.
Neveljaven email naslov