Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Septembra je minilo pet let, odkar je v Slovenijo prišel Uzbekistanec Bahodir Negmatov. Razlog za to, da je prvič zapustil svojo domovino, je bil magistrski študij. Tega trenutno končuje, je pa vmes pri nas stopil tudi v podjetniške vode. Njegova velika želja je, da bi na področju turizma povezal rojstni starodavni Samarkand in Slovenijo. Malo je že Slovenec, kot boste slišali, nekatere uzbekistanske navade pa pri nas pogreša. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Baxodir Negmatov prihaja iz starodavnega Samarkanda
Uzbekistanca Baxodirja Negmatova, ki predtem še nikoli ni zapustil domovine, je v Slovenijo leta 2015 pripeljala štipendija za magistrski študij Erasmus mundus:
"V zadnjem letniku dodiplomskega študija sem poslal sedem prijavnic za študij v tujini. Prejel sem le en odgovor. In to takrat, ko sem doma že hodil na predavanja magisterija. Zaradi razočaranja, ker nisem bil nikamor sprejet, sem se celo za nekaj časa izogibal elektronskim medijem … potem pa so me poklicali iz prestolnice, da naj le pogledam e-pošto."
S študijem v Sloveniji je izjemno zadovoljen. Pogreša uzbekistanske čajne hiše, ki so pomembne za socialno življenje, mu je pa všeč, da so pravila oblačenja v Sloveniji manj stroga:
"Ko sem šel na obisk domov, jim ni bilo všeč to, da sem bil oblečen precej sproščeno, v kavbojke. V Sloveniji in Evropi mi je všeč, da vam ni tako zelo pomembno, kaj ima človek oblečeno. Če povem še en primer – tu ni nič narobe, če ima odrasla oseba nahrbtnik. V Uzbekistanu pa za tako osebo mislijo, da je še vedno na ravni šolarčka. Sem jim poskušal razložiti, da v Sloveniji celo profesorji na fakulteto prihajajo z nahrbtniki in s kolesom, pa niso razumeli."
Uzbekistanec se je pri nas lotil različnih del – trenutno peče pice, nekoč je delal na recepciji hotela, odprl je tudi svoje podjetje za turistično svetovanje. Na turizem računa tudi v prihodnosti in meni, da se lahko Uzbekistan veliko nauči od naše države: "Slovenski turizem je eden najhitreje rastočih. Če se ne motim, vsak deseti Slovenec dela v turizmu. Moj cilj je ugotoviti, zakaj je državi tako uspelo, Uzbekistanu pa ne, kljub temu, da ima starodavno zgodovino."
Samarkand
foto: Pixabay
398 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Septembra je minilo pet let, odkar je v Slovenijo prišel Uzbekistanec Bahodir Negmatov. Razlog za to, da je prvič zapustil svojo domovino, je bil magistrski študij. Tega trenutno končuje, je pa vmes pri nas stopil tudi v podjetniške vode. Njegova velika želja je, da bi na področju turizma povezal rojstni starodavni Samarkand in Slovenijo. Malo je že Slovenec, kot boste slišali, nekatere uzbekistanske navade pa pri nas pogreša. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Baxodir Negmatov prihaja iz starodavnega Samarkanda
Uzbekistanca Baxodirja Negmatova, ki predtem še nikoli ni zapustil domovine, je v Slovenijo leta 2015 pripeljala štipendija za magistrski študij Erasmus mundus:
"V zadnjem letniku dodiplomskega študija sem poslal sedem prijavnic za študij v tujini. Prejel sem le en odgovor. In to takrat, ko sem doma že hodil na predavanja magisterija. Zaradi razočaranja, ker nisem bil nikamor sprejet, sem se celo za nekaj časa izogibal elektronskim medijem … potem pa so me poklicali iz prestolnice, da naj le pogledam e-pošto."
S študijem v Sloveniji je izjemno zadovoljen. Pogreša uzbekistanske čajne hiše, ki so pomembne za socialno življenje, mu je pa všeč, da so pravila oblačenja v Sloveniji manj stroga:
"Ko sem šel na obisk domov, jim ni bilo všeč to, da sem bil oblečen precej sproščeno, v kavbojke. V Sloveniji in Evropi mi je všeč, da vam ni tako zelo pomembno, kaj ima človek oblečeno. Če povem še en primer – tu ni nič narobe, če ima odrasla oseba nahrbtnik. V Uzbekistanu pa za tako osebo mislijo, da je še vedno na ravni šolarčka. Sem jim poskušal razložiti, da v Sloveniji celo profesorji na fakulteto prihajajo z nahrbtniki in s kolesom, pa niso razumeli."
Uzbekistanec se je pri nas lotil različnih del – trenutno peče pice, nekoč je delal na recepciji hotela, odprl je tudi svoje podjetje za turistično svetovanje. Na turizem računa tudi v prihodnosti in meni, da se lahko Uzbekistan veliko nauči od naše države: "Slovenski turizem je eden najhitreje rastočih. Če se ne motim, vsak deseti Slovenec dela v turizmu. Moj cilj je ugotoviti, zakaj je državi tako uspelo, Uzbekistanu pa ne, kljub temu, da ima starodavno zgodovino."
Samarkand
foto: Pixabay
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov