Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
3526 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
Salamonov tempelj velja za eno izmed čudes antičnega sveta. Pri njegovi gradnji v 10. stoletju pred Kristusom je veliki izraelski kralj uporabil vso svojo znamenito modrost, hkrati pa tudi svoj izjemni umetniški čut. Toda poročilo, ki ga beremo v današnji 2. Kroniški knjigi v Bibliji, zelo poudarja, da je bila gradna slovitega svetišča le priprava na dogodke, ki se bodo odvijali v njem. Ne samo največji dogodek, tudi najbolj temeljen, ki je upravičeval tolikšne izdatke, umetniško ustvarjalnost in tudi velikodušnost je bil prenos Skrinje zaveze. Kaj je bilo vendar v tej Skrinji, da je bila vredna tolikšnega truda in zahtevalo gradnjo tako sijajne stavbe? V njej sta bili Mojzesovi tabli Desetih Božjih zapovedi. Modri Salamon je vedel, da nič, kar bi človek še ustvaril, ni dovolj veličastno in se ne lesketa dovolj v lepoti, da bi bilo vredno hraniti najvišji čudež v zgodovini človeštva. Ta čudež je izrečena Božja beseda, njeno sporočilo, Ljubezen, ki jo zahteva Bog. Salamonu, kot najmogočnejšemu Izraelskemu kralju, pripada le skromno opravilo, da se preda lepoti svečanega bogoslužja, da v tišini svojega srca prisluhne melodijam cimbal in harf ter se zdrami ob 120 fanfarah duhovnikov in tudi sam zapoje besede psalmista z občudovanjem najvišjega Boga, »Boga, ki je dober in usmiljen«. Kralj Salamon nam s svojim sijajnim bogoslužjem, kjer je bilo toliko veličastnih daritev, umetniškega zanosa in tudi razkritja skrivnosti preko oblakov dišav, ki so se spuščali in dvigali, modri Salamon nam pove, da namreč ljudje potrebujemo svetišče lepote, da bi sprejeli tudi tempelj Ljubezni, kjer se k nam iz večnosti sklanjata Božja prizanesljivost in odpuščanje. Po besedah apostola Pavla je takšno izjemno svetišče in tudi veličastni tempelj vsako človeško telo, saj v njem prebiva Sveti Duh. To je Duh Ljubezni in usmiljenja. Toda kako težko je zazreti v enostavnem človeku takšen veličasten tempelj! S kakšno težavo v vsakdanji govorici zaznamo najlepše melodije! Težko je prisluhniti ječanju, vzdihom in molitvam trpečega sočloveka! Prav to se je dogajalo prerokom in tudi Jezusu iz Nazareta! Pravimo, da prav tako ljubezen med zakonci in prijatelji ubija naveličan odnos, kjer ni več začudenja in kjer je že v naprej vse jasno. Toda ko nekoga na novo spoznamo, smo ljudje pozorni na to, kar je presenetljivega in kar se nam lahko razkrije kot izreden dar. Kristus nam razodeva to nenavadnost in novost v slehernem človeku. Njegova ljubezen je tista, ki nam pomaga ohraniti kljub izjemni bližini sočloveka tudi njegovo skrivnost in odsev večnosti.
Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne raste in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse ostale odnose, na vse ostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.
Slovenski pregovor pravi, da »beseda ni konj«. V poplavi novih internetnih medijev se to zdi še prav posebno res. Koliko milijonov besed spregovorimo, napišemo, vse lepo in grdo si upamo povedati v anonimnih komentarjih! Potem pa pride mlad računalničar od maše, pri kateri vsako nedeljo pridiga precej starejši župnik, in se skrivnostno smehlja. Ko ga vprašam, zakaj tak nasmešek, mi odgovori: Veš, kadar koli grem k maši, župnik pridiga prav zame! Ostrmela sem. Da starejši župnik pridiga tako, da mlad računalničar čuti, da so besede namenjene prav njemu? Šla sem poslušat tega pridigarja in odkrila, da ne pridiga za tega mladeniča, ampak zame! Ta duhovnik namreč govori predvsem o prebrani božji besedi. Vse njegove misli so oplemenitile besede Svetega pisma. Pri njegovi pridigi začutiš, da je beseda, ki jo izgovori, veliko vredna, ker je verodostojna, resnična, ima moč, da prodre v srce in se dotakne duše. Pri tem duhovniku je beseda res konj – in še veliko več. Je res nekakšen božji internet, ki te poveže z Njim, ki je vsemogočen in svet, tako vzvišen in tako oddaljen od nas ljudi in hkrati nam tako blizu, da si tega niti ne upamo pomisliti! Sredi poplave besed, anonimnih komentarjev, norčevanja, zasramovanja in osuplosti je duhovnik, ki še vedno govori iz oči v oči, iz srca. Še mikrofona ne uporablja, kajti njegova cerkev je majhna, vernikov malo. Njegov glas pa je kljub letom močan in jasen. Zdi se mi, da prav zato ljudje, ki ga poslušajo, čutijo, da govori in pridiga prav zanje, prav njim. In kot se božja beseda nikoli ne vrača od poslušalca, ne da bi obrodila vsaj majhen plod, tako tudi pridige tega neznanega župnika nikoli niso neuspešne. Poleg že omenjenega računalničarja je še veliko takih, ki jim njegova beseda prinaša božji blagoslov. Ko si bodo ljudje upali povedati, kaj mislijo, iz oči v oči, tako kot ta župnik, bodo besede spet pridobile težo in gradile zaupanje. Če greste kdaj mimo te majhne neznane cerkve in slišite župnika pridigati, vstopite in prisluhnite. Pridiga namreč prav za vas.
Slišala sem zgodbo šestih mož, ki so zmrznili v globoki, temačni jami. Razmišljala sem. Ali bi se to zgodilo, tudi če bi znali biti odprtih rok? Vsak izmed njih je namreč imel v rokah debelo gorjačo, ogenj sredi jame pa je ugasnil, ker so pokurili vsa drva. Pa tudi zgodbo o dveh zakoncih, ki sta živela v obilju. Od svojega bogastva nista nikomur privoščila ničesar. Niti lepe besede ali nasmeha. Še več, dala sta postaviti visoko ograjo, da ju je ločila od sosedov. Zdaj, v starosti, pa sama, poponoma sama čepita v svoji veliki, razkošni hiši. Otroka sta se odselila, sosedov ne moreta niti videti, ker ju zid ločuje od prijaznih ljudi. Škoda, ker ti ljudje niso slišali Jezusovih besed: 'Laže gre kamela skozi šivankino uho kakor bogatin v božje kraljestvo.' Ob teh besedah sem se spomnila na altajsko zgodbo o revnem kovaču. Ker je zanimiva, jo bom delila z vami, saj sem prepričana, da so na svetu tudi radodarni ljudje. Vsebina je taka: V Kurajski stepi je živel reven kovač, ki je bil kljub revščini srečen s svojo ženo in sinom. S sinom sta skupaj kovala konje in ljudem popravljala orodje. Za svoje delo oče ni zahteval plačila, temveč je ljudem ljubeznivo rekel: »Mi vsi smo otroci enega boga in smo dolžni pomagati drug drugemu.« Nekega dne se je zgodilo, da se je sin zaljubil v hčer bogatega trgovca iz bližnjega mesta. Tudi dekletu je bil fant všeč, vendar so njeni starši odločno nasprotovali poroki. »Za nič na svetu te ne bom oddal temu revnemu kovaču! Nismo te vzgajali zato, da boš v gorah čuvala ovce!« je govoril njen oče. Na Altaju pa je bil običaj, da so fantje ukradli dekle, in tako je naredil tudi kovačev sin. Nevesto je pripeljal domov in začele so se priprave na poroko. Ker njena bogata oče in mati nista mogla preprečiti poroke, sta se domislila zahrbtne zvijače. Povabila sta vse svoje bližnje in daljne sorodnike, prijatelje in sosede. Prepričana sta bila, da jih revni kovač ne bo mogel postreči. Osramotila bi njega in hčer, tako da bi jo z vso pravico odpeljala nazaj domov. Ob pripravah na poroko je bil sinov oče zelo prestrašen. Z žalostjo in skrbjo se je povzpel na goro, ker je sklenil, da se bo vrgel z nje ter se tako izognil sramoti, ki ga je čakala. Na vrhu pa je presenečen zagledal množico ljudi, ki so prihajali k njegovi domačiji. Na dvorišču so pripravljali mize in se zbirali okoli njegovega doma. Ženske in otroci so prinašali darove in hrano. V tistem trenutku je spoznal, da so se uresničile besede, ki jih je leta in leta govoril vsem: »Mi vsi smo otroci enega boga. Dolžni smo pomagati drug drugemu.« Spustil se je z gore in pohitel proti domu. Okrog in okrog so bile postavljene mize z belimi prti in obložene tako bogato, da so se šibile od vsega dobrega. Spoznal je, da se mu je vse, kar je dobrega storil v svojem življenju, zdaj tisočkrat povrnilo. Še bolj presenečen je bil nevestin oče, ki je s številčno družino prišel na svatbo. Pričakale so jih množice ljudi in bogato obložene mize. Vsi tisti, ki jim je kovač vse življenje brezplačno koval podkve za njihove konje, so se mu zdaj oddolžili za njegovo radodarnost. Čeprav je bil dekličin oče pravzaprav razočaran, je moral priznati, da se je hči omožila v nadvse srčno in prijazno družino. Ni več nasprotoval tej zvezi, ampak jo je blagoslovil ter vsem zaželel božjega miru in blagoslova.
Avtorica, filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razmišlja o naravnem in družbenem razvoju. O tem so razpravljali številni filozofi, denimo znamenita Aristotel in Gottfried Wilhelm Leibniz. Zanju je najboljši postopni razvoj.
Moralno-etična pravila v jogi pomenijo pogoj duhovnemu napredku ter vključujejo prečiščenje telesa in zavesti. Duševna čistost, ki nastopi kot posledica etičnega delovanja in moralnega nazora, je v jogi bistvenega pomena pri pripravi zavesti na strogo asketsko pot, ki vodi do samospoznanja. Yama predstavlja brzdanje človeške nravi oziroma samodisciplino glede na moralni odnos do sveta. Moralne zapovedi, ki predstavljajo yamo, so nenasilje, resnicoljubnost, nekraja, spolna vzdržnost in osvoboditev od pohlepa. Yama naj bi bila upoštevana ne glede na okoliščine, čas in prostor ter pomeni predano zaobljubo. Zle misli onemogočajo osredinjenost zavesti, saj škodljivo vedenje do katerega koli živega bitja vznemirja zavest. S tem razlogom je nenasilje, ki pomeni ne povzročati bolečine nobenemu živemu bitju, prva in najpomembnejša zapoved. Vse zapovedi, ki sledijo, imajo svoj izvor v nenasilju, to pa implicira neizogibnost dobrohotnosti. Yama zapoveduje, kako naj človek ravna v odnosu do okolja, niyama pa narekuje pravilno ravnanje v odnosu do sebe in pomeni izpolnjevanje dolžnosti ter samodisciplino. To zajema skrb za moralno, telesno in mentalno čistost, ki je opredeljena kot telesna higiena in uživanje čiste hrane ter izogibanje nečistim mislim ali namerno očiščenje slabih misli. Sledi askeza, ki pomeni »to, kar bo uničilo nečistost«: zadovoljstvo, ki v tem kontekstu označuje želeti si nič več, kot je potrebno za ohranitev življenja; samopreučevanje, ki zajema branje svetih besedil zaradi vpliva moči svetega izročila, ki naj bi se izrazilo prek poznejšega premišljevanja o njegovem globljem pomenu, ter predanost bogu. Ta pomeni glavno spodbudo na naporni poti, ki zahteva neomajno osredinjenost in pokončnost. Smisel etičnega in moralnega delovanja je torej v lastnem duhovnem razvoju in ne v nekakšni zunanji motivaciji. Ker tovrstna drža od nas pogosto zahteva trud in disciplino, joga predlaga, da neprimerne misli zavrnemo z gojenjem nasprotnih misli. Tako lahko slabe misli preobrazimo z namerno dobrohotnostjo ali hvaležnostjo.
V evangelijih je odlomek, ki govori o tem, da se je Jezus zvečer z učenci vkrcal v čoln in jim naročil: »Prepeljimo se na drugo stran!« potem pa utrujen zaspal, čeprav se je med plovbo dvignil vihar. Če hočeš iti k drugemu, moraš iti tudi na drugo stran. Če hočeš videti drugo plat medalje, moraš iti na drugo stran. In se bojimo te »druge« strani in »druge« plati, ker se bojimo, da bomo izgubili dostojanstvo, da nam bodo ranili ali vsaj pomečkali ponos … ker se bojimo, da bomo postali drugačni. Lažje je stati na svoji strani, gledati prek, morda celo kdaj pa kdaj pljuniti na drugo stran, saj ne nazadnje z one strani prileti kar nekaj pljunkov in kakšen kamen kdaj pa kdaj, o zmerljivkah pa sploh ne bi … lažje je tožiti, da ni mostov, da ni časa, da nima smisla … Lažje je stati na svoji strani, hvaliti in braniti svojo stran, kot pa zgraditi most, ali pa se s čolnom odpraviti na drugo stran. Pot je naporna in nevarna: nasproten veter, vihar, valovi, ki zalivajo čoln … Jezus pa spi – je sploh božja volja, je sploh prav, da gremo na drugo stran?! In da ne bo pomote: ta drugi breg ni samo političen in strankarski. Govorim o sosedih. O plotu. O nadstropju razlike v stolpnici. Govorim o drugi polovici zakonske postelje. O drugi strani mize v jedilnici. A čeprav je pot naporna in nevarna, Jezus pravi: »Gremo! Prepeljimo se na drugo stran!« Spet. Znova in znova. Tolikokrat, da se ne bomo več bali. Da ne več napor. Da nam bo pot tako preprosta in enostavna, da jo bomo lahko opravili še v spanju. Kot Jezus.
V današnjem prvem berilu slišimo, kako Bog pokliče Abrahama in mu reče: »Pojdi iz svoje dežele ... v deželo, ki ti jo bom pokazal (1Mz 12,1). Bog se približa 72 let staremu Abrahamu in mu predloži načrt za življenje: zapusti svoj dom, svoje sorodnike in vse, ki jih poznaš, in vse, kar ti daje gotovost. Pojdi v novo okolje, ki ga ne poznaš, pojdi, čeprav nimaš nobenega zagotovila varnosti, razen moje obljube. Abraham je šel na pot v zaupanju v tistega, ki ga je poklical, to je v Boga. To je bistvo vere: biti prepričan v gotovost Božje obljube, ne da bi vedel, kam potuješ. Zato tri velika monoteistična verstva: judovstvo, krščanstvo in islam kličejo Abrahamovo ime kot blagoslov, ker je sledil Božjemu klicu in pri tem v luči Božje obljube tvegal vse. Naj naše potovanje poteka od pepelnične srede do velike noči ali iz domačega kraja do svete dežele sta glagola zapustiti in privzeti bistvena za življenje v postnem času. Če bomo kaj opustili v letošnjem postnem času, potem opustimo zgrešene stvari v življenju in postanimo bolj sočutni do svojih najbližjih. Namesto da se odrečemo sladkarijam, alkoholu, kavi in cigaretam, se odpovejmo kritiziranju, jezi, nezadovoljstvu, tekmovalnosti, obsojanju, prepirom in dolgotrajnim zameram ter slabim navadam. Privzemimo pa več prijaznih dejanj, dejanj opogumljanja, ljubezni in sočutja v družini, na delu, v soseščini in kjerkoli drugje je potrebno. Privzemimo več molitve in miloščine. Mistični indijski pesnik Tagore nam je zapustil pretresljivo zgodbo, ki je vredna, da jo premišljujemo v postnem času. Tagorejev kuhar in oskrbnik nekega jutra ni prišel ob uri na delo. Pesnik si je v letih pridobil določeno rutino. Navajen je bil, da je zajtrkoval ob določeni uri, da so bila oblačila pripravljena, prostori počiščeni. Minila je ura in Tagore je vsako minuto postajal bolj živčen. Začel je razmišljati, kako bo kuharja kaznoval. Čez tri ure ni več mislil na kazen, ampak se je odločil, da bo brezvestneža odpustil. Končno se je mož prikazal. Bilo je že sredi dneva. Brez besed se je delavec lotil običajnega dela, kakor da se ni nič zgodilo. Pospravil je sobo in pripravil zajtrk. Potem je začel čistiti stanovanje. Tagore je v nemem besu opazoval skrbnikovo početje. Končno je dejal: »Prenehaj z delom. Izgini! Odpuščen si!« Mož je nadaljeval s pometanjem, čez nekaj minut pa je mirno dejal: »Moja hčerkica je pomoči umrla.« Kako prehitro obsojamo in sodimo ter pripisujemo ljudem slabe stvari. Zapomnimo si. Obstaja cena za odnos. Začnimo jo odplačevati v letošnjem postnem času.
Med raziskovalnim poskusom je morska biologinja spustila morskega psa v velik akvarij in nato dodala še veliko majhnih ribic, ki naj bi bile za vabo. Kot bi lahko pričakovali, je morski pes hitro zaplaval po akvariju, napadel in pojedel ribice. Morska biologinja je v drugem koraku poskusa v akvarij vstavila močen kos prosojnih steklenih vlaken, ki so ustvarile dva prostora v akvariju. Nato je v en del spustila morskega psa, v drug del pa novo skupino ribic za vabo. Spet je morski pes takoj napadel. Tokrat pa se je močno zaletel v oviro iz steklenih vlaken in se kar odbil. Neomajen je morski pes vsakih nekaj minut nadaljeval napade, vendar zaman. Medtem so ribice v drugi polovici akvarija plavale nepoškodovane. Končno je skoraj uro pozneje odnehal. Ta poskus so v naslednjih tednih ponovili še nekajkrat. Morski pes je bil vsakič manj agresiven in je vsakič manj pogosto poskusil napasti ribice v drugi polovici akvarija. Končno se je naveličal udarcev ob steklena vlakna in popolnoma prenehal napadati. Tedaj je morska biologinja, ki je vodila poskus, odstranila steklena vlakna iz akvarija, vendar morski pes še vedno ni napadel ribic. Bil je zdresiran, verjel je, da obstaja med njim in ribicami ovira, zato so lahko te končno plavale brez strahu. Številni izmed nas po izkušnji neuspeha ali poraza obupajo in prenehajo poskušati. Kot morski pes iz zgodbe verjamemo, da bomo zaradi neuspehov v preteklosti vedno neuspešni. Z drugimi besedami, v svojih glavah še naprej vidimo oviro, čeprav ,prave’ ovire med tem, kar smo in kar bi radi postali, sploh ni več. Pogosto se sprijaznimo s tem, da ,taki pač smo’ ali da ,že mora biti tako’. Morda bi prav v naslednjem poskusu preskočili oviro, če bi le skočili. Ampak kot pravi tista misel: če želiš zadeti na loteriji, moraš kupiti srečko. Tudi današnji dan je priložnost, da se obrnemo k oviri, ki nam morda navidezno otežuje življenje. Morda se nam zdi kot gora, ki je ne moremo premakniti. Konfucij naj bi dejal, da »človek, ki premakne goro, začne z odnašanjem kamenčkov«. Pogosto pa je najtežja ovira prav naše prepričanje, da se nič ne da, da smo že vse poskusili in da bo vedno enako. Če dobro pogledamo, morda ovire sploh ni več tam.
Kdo izmed nas še ni shranil kakšne stvari, ki mu je bila posebno dragocena, in je potem ležala v omari leta in leta, ker se mu je zdelo škoda, da bi jo uporabljal kar tako, brez posebnega razloga? Nazadnje, po mnogih letih, pa jo je dal stran, ne da bi jo sploh kdaj uporabil. Iz zelo dragocene stvari je postala neuporabna in neuporabljena in ni nikomur prav nič pomenila. To lahko velja za stvari, pa tudi za kaj drugega, na primer tudi za talente, ki jih imamo, pa ostajajo shranjeni in neizkoriščeni. Z veseljem se spominjam obiska pri mladi znanki, dober teden po njeni poroki. Na mizo je prinesla najboljše kristalne kozarce, ki jih je imela, čeprav ni bilo takrat nobene posebne slovesne priložnosti. Pripovedovala je, da sta se z možem pogovarjala prav o tem in sklenila, da bosta stvari, ki jih imata, uporabljala in ne bosta dopustila, da bi jima kaj ležalo samo v omari. Zato uporabljata vse stvari za vsakogar, ki pride. In iz vsake priložnosti skušata tudi narediti praznik, k temu pripomorejo včasih tudi zunanje stvari. Tako so bili tudi ti kristalni kozarci del našega praznika ob čisto vsakdanjem obisku. Priznati moram, da je bilo lepo piti iz tako čudovitih kozarcev, še prijetnejša pa je seveda bila družba dveh mladih ljudi, ki razmišljata tako normalno. Morda se mlajšim generacijam zdijo take stvari bolj normalne kot starejšim. Starejši ljudje so v svoji mladosti doživljali veliko revščino in celotna vzgoja je potekala tako, da so jih učili, da naj bodo varčni in naj najboljše stvari hranijo za pozneje. Pa se je potem večkrat zgodilo, da je bila na primer najboljša obleka, ki jo je ženska hranila leta in leta, primerna samo še za v krsto. Tako vidimo, da je varčnost sicer dobra stvar, pa vendar ima svoje meje in treba se je vsakokrat vprašati, čemu je namenjena. Če temu, da se bolje počutiš, da si zadovoljen, da znaš bolje komunicirati z ljudmi, da si jim lahko bliže, skratka, da ti življenje dela polnejše, potem je dobro. Če pa te dela ozkega in ozkosrčnega do sebe in drugih, ne pomeni vrednote.
Sokrat, eden izmed najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti ljudje pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha«, zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom. Ta je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabše vrste hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš čevljev in ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in ki imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko potemtakem kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je v nasprotju z Antifontom veliko svobodnejši in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako skušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi povsem preprosta hrana. Sreče torej ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je pobaral. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč povsem dovolj, da ga ščiti pred mrazom. »Se ti ne zdi torej, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in sklenil: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa menim, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«
Vas je že kdaj kdo resnično globoko prizadel? Z žaljivimi ali neresničnimi besedami? Z nepremišljenim in sebičnim dejanjem, ki vam je škodilo? Kako ste se odzvali? Ste se maščevali? Kaznovali osebo tako, da z njo niste želeli komunicirati, posledica česar so bili tihi dnevi, tedni, meseci ali celo leta? Ste se storilca začeli izogibati̶̶̶– seveda na načine, ki so mu to dali povsem jasno vedeti? Katerega koli od naštetih ali pa drugih načinov “poravnavanja računov” ste že uporabili, ste zagotovo ugotovili, da ne delujejo. Morda so vam prinesli trenutno zadoščenje, toda vsako ponovno srečanje z osebo, ki vas je prizadela, vas je boleče spomnilo na to, da negativna čustva, ki jih čutite do nje, ali tega, kar je naredila, niso izginila. Predvsem pa noben od teh načinov zagotovo ni izboljšal odnosa s storilcem. Obstaja boljši odziv. Odpuščanje. “Motiti se je človeško, odpuščati pa božansko,” je zapisal angleški poet Alexander Pope. Morda se boste na to odzvali z večkrat slišanim “Odpuščati je res božansko, toda mi smo samo ljudje.” In čeprav te besede zvenijo kot pojasnilo, zakaj imamo težave z odpuščanjem, pa gre v resnici za izgovor, da tega ne naredimo. Preprosto se odločimo, da bomo poskušali “račune poravnati” na katerega od omenjenih načinov. Ali pa, da se bomo raje kot za odpuščanje, ki znanstveno dokazano prinaša številne prednosti na področju telesnega, čustvenega zdravja in odnosov, odločili za gojenje zamere. Mislimo, da nam bo ta prinesla materialno ali nematerialno korist kot na primer posebne usluge, ki jih lahko zahtevamo od storilca, ali pa občutek moralne večvrednosti, ki je posledica upravičene ogorčenosti nad storjenim dejanjem. Z odpuščanjem se tako enim kot drugim navideznim koristim odrekamo. Morda pa pričakujemo, da bomo s tem, ko ne odpustimo, preprečili, da bo dejanje ponovil, saj bomo storilca lahko še naprej spominjali na njegov prestopek. Ne glede na to, zakaj se namesto odpustiti odločimo gojiti zamero, bomo plačali visoko ceno. Z zavračanjem odpuščanja se namreč odrekamo možnosti za srečo, ustvarjamo niz negativnih čustev, ki so popolnoma nesmiselna in brezplodna, in ki poleg tega, da škodijo edino nam, ne pa tudi storilcu, vodijo le do vse večje zagrenjenosti. Nekdo je rekel, da je ne odpustiti enako, kot če bi popili stekleničko strupa in pričakovali, da bo umrl kdo drug. Zato vas danes vabim, da upoštevate nasvet iz pisma Kološanom 3,13: “Odpustite, če vam kdo stori kaj slabega.” (ŽJ) Odpuščanje je dejanje dobre volje, ki žrtev osvobaja negativnih čustev do storilca in s tem želje po gojenju zamere ali maščevanju. Toda poleg te čustvene razsežnosti odpuščanja obstaja tudi odnos. Odpuščanje je tudi priložnost za obnovitev porušenega ali poškodovanega odnosa, saj pri storilcu velikokrat spodbudi priznanje storjenega in željo po spremembi. Prav tako pa je odpuščanje tudi priložnost za morebitno ponovno vzpostavitev zaupanja. Odpuščanje ne pomeni, da bomo pozabili to, kar nam je bilo storjeno; pomeni pa, da prestopka ne bomo več omenjali. In prav konec starega in začetek novega leta je čudovita spodbuda za to. In hkrati priložnost, da začnemo ponovno graditi porušene in obnavljati poškodovane odnose z ljudmi okrog sebe.
Avtor današnje ponovljene Duhovne misli arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani razmišlja o estetiki razodetja, ki je lastna vsem trem monoteističnim religijam. Na primeru islama pokaže iskanje lepega tudi v božji besedi.
Daj mi, Gospod, spoznanje resnice. Ne zavrzi mojih želja, kajti v Tebi je zajeta vsa modrost. Ničesar ne morem vedeti brez nje, brez njenega obiskovanja. Daj mi vedro srce, da bom obstal v urah bolečine. Ne štej mi v slabo nestanovitnost, kajti moja narava je šibka. Ničesar ne zmorem brez Tvoje opore. Daj mi, da bom sejal mir. Ne zadržuj se ob mojih grehih, kadar ponujam delitve. Ničesar namreč ne morem storiti brez srčnosti, ki edina pomirja. Daj mi voljo do pravičnosti in ljubezni. Ne mudi se ob mojih napakah, ki se porajajo iz nezvestobe. Nič dobrega ne nastaja, kadar mi primanjkuje ljubezni in nisem pravičen. Daj mi zdravje, da bo moje zemeljsko delo pričalo o zmagovitem. Ne odpiši me, kadar se spozabim in črpam moč telesa za svetne užitke. Nič koristnega namreč ne prinašam drugim, ko sem oropan življenjske sile. Blagohotno se ozri name, Jezus, ko deliš nebeški blagoslov. Vem, da ga nisem vreden, a brez njega nimam življenja. Sprejmi me v svoje srce, ko zbiraš prijatelje, da služijo Tvojemu imenu. Vem, da ne zaslužim te časti, a brez nje se kot izobčenec pogrezam. Varuj me pred vsem slabim, ko sile pekla zalezujejo žive. Vem, da nimam zanesljive kreposti, a brez Tvojega varstva sem izgubljen. Daj mi, Gospod, življenje. Kajti samo za življenje se splača živeti. Za nič drugega, ker je vse drugo manj od te resničnosti.
Svoboda. Pojem, ki ga danes tolikokrat razumemo vsak po svoje. Beseda, ki smo jo tako rekoč izvotlili. Želimo biti svobodni od takih ali drugačnih avtoritet: staršev, učiteljev, političnih ali verskih voditeljev. Sočno rečeno: »Ni ga bôga, ki me bo komandiral!« Zanimivo, kako znamo Boga povezovati z nesvobodo, čeprav je prav Bog tisti, ki nam daje svobodno voljo. To je njegov aksiom. To je položeno v našo naravo, v naše bitje, saj je osnova naših odnosov. Fant lahko reče dekletu, ki mu je všeč, da jo ima rad. Toda prav zaradi svobodne volje lahko ona njemu odgovori: »Tudi jaz te imam rada.« Ali pa: »Jaz pa te nimam rada.« To je pogoj za pristno vstopanje v odnose. Bog nam torej daje svobodno voljo samo zato, da se lahko v svobodi odločimo zanj. Če bi sicer ne imeli te svobodne volje, bi bili lutke, bi bili kimavci. Tako pa lahko na njegovo vabilo: »Rad te imam,« svobodno odgovorim z DA ali NE. Lahko torej odgovorim Božji ljubezni ali pa se ne zmenim zanjo in jo celo zavrnem. Pač, svobodna volja. Vsi svetopisemski odlomki za današnjo prvo postno nedeljo govorijo prav o tem. Najprej o človekovem uporu proti Bogu in očitnem uveljavljanju svoje volje, ki jo prinaša simbolna pripoved o Adamu in Evi. Pa ne zato, ker sta utrgala tisto jabolko ali kar koli je že bilo. Gre za upor proti Bogu v želji, da bi postal kakor Bog. Jasno, da me ne bo Bog komandiral, če lahko postanem jaz bog – ali pa mali bogec, recimo vsaj kralj na Betajnovi. Nasprotna tej drži pa je Jezusova, s katero se on, ki dejansko je pravi Bog in pravi človek, upre skušnjavi moči, ki bi v posvetnem smislu pomenila absolutno oblast. Jezus ne zapade tej skušnjavi, ampak jo zavrne z besedami: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹.« Popolna Sinova pokorščina Očetu, v kateri izpolni Božji odrešenjski načrt. Zato lahko apostol Pavel v Pismu Rimljanom postavi temeljno antitezo: zaradi Adamove nepokorščine in prestopka sta se na vse ljudi zgrnili grešnost in obsodba, vendar pa smo zaradi Jezusovega pravičnega dejanja in pokorščine vsi ljudje deležni opravičenja, ki daje življenje. Ob vsem tem se nam na začetku postnega časa odpira eno najtemeljnejših vprašanj: Je moje življenje v pokorščini ali nepokorščini Bogu? Drugače rečeno: Ali iščem Božjo voljo in skušam po njej živeti, ali konstantno iščem le sebe in tiščim svoj prav? Bog nam vsekakor daje svobodo, na nas pa je, ali bomo živeli življenje v nenehnem iskanju sebe in tiščanju svojega prav in svoje vizije, ali pa bomo iskali Boga in skušali prepoznavati njegovo voljo, s katero nas vabi v polnost življenja.
Spoštovani, sodobna filozofija in teologija glede vprašanja zla ovinkarita in se ga izogibata, ker so postale znanstvene vede avtonomne. Prej sta to vprašanje reševali skupaj, znotraj teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti. Za sodobno filozofijo je postalo vprašanje trpljenja preveč metafizično, moderna teologija pa se v nasprotju s klasično razvija v drugo smer. Tako ostaja trpljenje prepuščeno izkustveni plati posameznikov. Ko Bog dopusti slabe reči, nas spravijo v bes in ob pamet. Takrat nam ni treba odpustiti Bogu, ampak prositi za milost, da bi lahko to, kar nas je doletelo, sprejeli. Bog nima nič proti nam. On ve, da nam to ni všeč. Našo jezo razume podobno, kot straši razumejo otrokovo jezo, ko dovolijo, da mu zdravnik vbrizga injekcijo. Dejanje staršev izraža najboljše zanimanje za otroka; prav tako Bog ravna z nami sredi bolečin. Medtem pozabljamo, da je večji in močnejši, kot si lahko sploh predstavljamo. Aleksander Solženicin (1918–2008), ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec, ki je bil politični zapornik, se je spraševal, zakaj Bog ne loči zla od nas. Zapisal je, da moramo upoštevati, da črta, ki zlo in dobro razdvaja, seka vsako človeško srce. Kdo pa bi hotel uničiti del svojega srca? Človek ne more opravičiti Boga; Bog je tisti, ki opravičuje človeka. Ker Cerkev, ki prste namaka v sladki marmeladi, aktualna vprašanja zanikuje, sama odpira prostor navalu duhovnega terorizma cenenih alternativ. To, da niti ena teodiceja ne pozna končnega odgovora na vprašanje trpljenje, ne pomeni, da smemo Boga glede odgovornosti razvezati, človeka pa obsoditi, niti Boga obsoditi, človeka pa razvezati (I. Raguž). Zlo, ki ima povezavo s svobodo, vključujoč z njeno zlorabo, je nujno za moralni razvoj človeštva. Vendar Bog ni začetni vzrok zla, ampak končni in posredni, in ga dopušča zaradi večjega dobrega. Zlo je cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni (T. Akvinski). Navzoče je kot negativni spremljevalec svobode, čigar obstoj bo opravičen šele v končni prihodnosti, čeprav deluje navidezno neurejeno in nesmiselno. Še vedno smo v prehodnem in pomanjkljivem svetu, v katerem hkrati k Bogu tarnamo in proti njemu protestiramo. Angela Folinjska (1249–1309) je sredi trpljenja zapisala: »Ko bi ljudje vedeli, kako vredno je trpeti za Boga, bi postalo trpljenje predmet grabeža in bi ga drug drugemu ugrabljali ter si s silo prilaščali priložnosti za trpljenje.«
»Izčrpan sem in pobit do konca, vpijem od nemira svojega srca,« (Ps 38,9) se h Gospodu s prošnjo obrača bolnik v Knjigi psalmov. Bolnik v psalmu trpi zaradi skrajne telesne in duševne izčrpanosti. Prepričan je, da so ga zadele Gospodove puščice, da se je njegova roka spustila nadenj. Kljub vsem dvomom in prerekanju z Gospodom svojo rešitev vidi edino v njem, svojem Bogu. Ko klecnejo naša kolena in omahnejo roke ter naše telo zaradi bolezni zaudarja, duša pa vpije kot v vicah, se sprašujemo, kaj smo storili narobe. Če smo verni, se sprašujemo, zakaj ravno nas Bog kaznuje. Če smo brezbožniki, odgovore iščemo drugje. Ali pa se ob težkih preizkušnjah začnemo zatekati h Gospodu in nanj naslavljati prošnje za čudežno ozdravljenje. V stiskah in preizkušnjah se odpirajo naše dušne širjave, ki lahko zazvenijo blagozvočno ali pa odvratno. Spoštovani poslušalci in poslušalke, ko spremljam težko preizkušnjo svoje mame, skušam najti odgovor na vprašanje: Zakaj ravno ona? Zakaj je zbolela globoko verna ženska, zvesta žena in ljubeča mama? Zakaj je zbolela za boleznijo, ki je tako nepredvidljiva? In sprašujem tudi sebe, zakaj je mamina bolezen postala moje vsakodnevno breme. Del odgovora sem ponovno našla v Knjigi psalmov: »Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost je muka in zlo, hitro mine in mi odletimo.« (Ps 90,10) Moja mama je pri 80 še vedno krepka. A čez dan se njeno telo krči in počasi izgublja moč, kot se izgubljajo njene besede in misli. Ne želim, da bi moja mama kar tako odletela. Zato sem se odločila, da bom skupaj z njo viharila naprej. Ne vedoč, kaj naju čaka jutri. Do tega trenutka se še nisem sprijaznila, da se osebe z demenco ne morejo spremeniti, čeprav si to želijo, in da ne bodo nikoli več take, kot so bile. Tako meni zdravstvena stroka s svojimi študijami. In hkrati svari: demenca je bolezen, ki ne prizadene zgolj bolnika, ampak tudi bližnje, ki zanj skrbijo. Z mamo sva s to preizkušnjo ostali sami, za povrhu vsega še v okolju, kjer so vse bolezni, ne samo demenca, varno zatesnjene za vrati domov. Bolezen, ki je danes prepoznana kot ena izmed največjih zdravstvenih kriz 21. stoletja, še vedno velja za družbeno zaznamovano prav zaradi svoje drugačnosti. S svojimi besedami želim opogumiti vse, ki se z demenco ali katero koli drugo boleznijo dnevno srečujete. Verjamem namreč, da v vsakem človeku kljub bolezni, ki ga spremeni do neprepoznavnosti, obstaja majhen, nedogorel košček duše. Dokler duša lahko še tli, bomo občutili ljubezen. Zato je vredno vihariti z našimi najdražjimi in njihovo boleznijo, pa čeprav bomo tleči košček duše zaznali med njenim letom.
Ste se prebudili v težek dan, z bolečinami in strahom, v obupu in razočaranju? In v takem razpoloženju in občutkih, kdo bi imel srce reči: blagor ti, ker si žalosten, blagor, ker si ubog, blagor, ker trpiš? Ob dobrem jutru, ki vam ga iskreno želim, bi s takim blagrovanjem skvaril ves dan. A vendar so to besede, ki so temelj humanizma, ki je zrasel iz evangeljskega sporočila. Človeka, ki bi trpečemu, žalostnemu, ubogemu ponavljal, blagor ti, bi lahko mirne duše zabrusili, da je brezsrčen. O Jezusu, ki je to govoril zbrani množici, bi, vsaj kar vemo iz ohranjenih poročil, težko rekli, da je bil brezsrčen. Gre za sanjača, ki se ne more sprijazniti s stvarnostjo ali pa jo spremeniti in zato ponavlja vsem ponižanim in ubogim te blagre? Z očmi revolucionarna, sindikalista ali prevratnika bi gotovo razmišljali v to smer. Če se že ne moremo izkopati iz revščine, se znebiti žalosti, ubežati zasramovanju in preganjanju, se z njo sprijaznimo in ohranimo lepe sanje, ki ublažijo neznosnost sedanjosti. Nočem vas, dragi poslušalci, poslušalke zazibati v omamo praznih sanj. Danes je edini dan, ki ga lahko živimo, jutri bo drugi, včeraj je že minil, zato so sanje primerne le za ta trenutek, saj le sedaj lahko kaj spremenimo. Iz Jezusovega življenja in življenja teh, ki so mu zvesto sledili, vemo, da niso ravno sanjarili, ampak živeli tukaj in zdaj v vsem, kar jim je to prineslo. Naj me pesti žalost, je to še vedno žalost. Revščina nikoli ni bila nekaj, kar bi bilo samo po sebi dobro. Po drugi strani pa srečati revnega človeka, ki zna in zmore v svojem uboštvu najti nekaj svetlega, vedno prinese upanje tem, s katerimi živi. Verjetno delite z mano izkušnjo, kako je, če obiščeš bolnega človeka, za katerega veš, kako trpi. Pripraviš vse mogoče besede tolažbe, sprašuješ se, kako bi bil pri njem, da ne bi podcenjeval njegovega trpljenja. A on te sprejme z nasmehom. Kljub svoji bolečini, ki jo ne taji, zmore iz svojega trpljenja odpreti vrata olajšanja vsem okrog sebe. Kljub brezizhodnemu trpljenju postaja vedno bolj središče vere v življenje.
Nekoč smo o ponižnosti govorili predvsem v Cerkvi. Različne skupine, ki so se pri nas in po svetu v polpretekli zgodovini zavzemale za družbe spremembe, so ponižnost omalovaževale in jo imele za izraz strahopetnosti, ki hromi revolucionarni zanos. Povsem nepričakovano pa je v zadnjih letih ponižnost postala modna poza. Kot visoko etično držo si jo pripisuje politiki, športniki in njihovi trenerji, umetniki in podjetniki; tako rekoč vsi, ki nagovarjajo javnost. Ne bomo sodili, kdo od teh, ki se ima za ponižnega, je iskren in kdo ne. Bolj pomembno je vprašanje, kaj to zahtevno etično držo motivira in utemeljuje. V sekularnem svetu, v katerem vsak Jaz, kot pravi nemški filozof Fichte, sam sebe določa, kdo je in kaj hoče, ima ponižnost povsem arbitraren pomen. Nad Jazom ali zunaj posameznika ni nobene inštance, ki bi dajala ponižnosti vsebino in okvir. Kaj potem ponižnost sploh je? Kako naj takó ohlapna opredelitev ponižnosti sploh vpliva na naša dejanja, da bodo dejansko izraz pristne ponižnosti? Pepelnica, današnje obredno posipanje s pepelom, nas usmerja k odkrivanju ontološkega temelja ponižnosti. Obredne besede – Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš – niso mehko leporečje, temveč realnost, ki med nami ne dela razlik. Dokler z besedo ponižnost nagovarjamo javnost, ni usodno, ali s tem mislimo resno ali ne, v ospredju je zgolj vtis, ki ga ljudje dobijo o nas. Pepel na naši glavi pa ni prizor za javnost, ni igra za pridobivanje popularnosti, marveč trenutek streznitve, ko se zavemo, da se lahko prav vse, kar smo dosegli in si pridobili, že v kratkem spremeni v prah in potone v pozabo, kot po potresu v Turčiji in Siriji. V trenutkih pepeljenja nam ni več do samovšečnosti, do zavajanja bližnjih, naj v nas vidijo ponižnost, čeprav pokamo od nadutosti. Opozorilo, da smo prah, v katerem bomo končali svojo zemeljsko pot, nas dela ponižne, ker na mrtvaškem plesu, kakršnega vidimo v Hrastovljah, med reveži in imenitnimi nehote zagledamo tudi sebe. Če nam pepeljenje seže do srca in razuma, nastopi trenutek pristne ponižnosti, ko se vprašamo: Kaj sedaj? Na tej točki šele zares dojamemo smisel besed preroka Joela, ki oznanja Božje vabilo: »Obrnite se k meni z vsem srcem, s postom in jokom in srčno bolečino!« Čemu? »Da svet ne bi popolnoma razpadel, ne moremo imeti vsega, kar hočemo,« pravi Lucy Kirkwood v drami Otroci. Naj torej svojih dobrih del, kot pravi Jezus, ne opravljamo tako, da bi nas ljudje videli in hvalili. Naj sodbo o tem, kaj smo naredili iz pristne ponižnosti, prepustimo Njemu, ki vidi na skrivnem.
Grški zdravnik Hipokrat, ki velja za očeta znanstvene medicine, je zapisal: »Življenje je kratko, pot do znanja dolga, pravi trenutek kratek, izkušnja negotova, presoja težka.« S temi stavki je z veliko osebno odgovornostjo in etiko hotel povedati, da zdravnik ne more presojati na kratko, tako rekoč – kot bi rekli danes – »v petih minutah«, ampak se mora vživeti v pacienta in dolgo preučevati vse okoliščine njegove bolezni. Prav tako je hotel poudariti, da je težko postaviti pravilno diagnozo, kajti za vsako raziskavo, s katero se dokopljemo do določenega znanja in spoznanja, je potreben čas, odločitev o življenju in zdravljenju drugega človeka pa mora biti sprejeta hitro, če hočemo njegovo bolezen in njene morebitne zaplete čim prej preprečiti. Hipokrat nas torej s svojo mislijo drami predvsem v odgovornost za svoje sklepe, besede in dejanja, s katerimi odločamo o življenju drugih ljudi. Danes živimo v obdobju bliskovite znanosti, ko se tako rekoč vsak dan rušijo stare in nenehno postavljajo nove znanstvene hipoteze o tem, kaj je za človeka zdravo in dobro, kaj ne. Ker na človeka ne gledamo več celostno, ampak je znanstvenik usmerjen le še v preučevanje – če uporabim metaforo filozofa Hegla – posameznega drevesa v gozdu, lahko tezo, ki jo s svojim raziskovanjem in eksperimenti na določenem specifičnem področju dokaže posamezen znanstvenik, drugi z drugimi, novimi dokazi kmalu ovrže. Znanstveniki pa v želji po uspehu in lastni promociji pogosto izgubijo občutek, da imajo njihova spoznanja lahko dolgoročne ali celo usodne posledice za človeka, vsa živa bitja ali naravo v celoti. Zaverovani v moč in veličino svojih znanstvenih spoznanj preprosto ne opazijo, da odločajo o nekom drugem, to pa od njih zahteva izredno razgledanost, usposobljenost in odgovornost. V takih trenutkih bi moral biti Hipokrat naša tiha vest, da to, kar počnemo, delamo z vso strokovno usposobljenostjo, ob temeljitem preučevanju vseh okoliščin in z dolgotrajnim pridobivanjem znanja.
Neveljaven email naslov