Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med raziskovalnim poskusom je morska biologinja spustila morskega psa v velik akvarij in nato dodala še veliko majhnih ribic, ki naj bi bile za vabo. Kot bi lahko pričakovali, je morski pes hitro zaplaval po akvariju, napadel in pojedel ribice.
Morska biologinja je v drugem koraku poskusa v akvarij vstavila močen kos prosojnih steklenih vlaken, ki so ustvarile dva prostora v akvariju. Nato je v en del spustila morskega psa, v drug del pa novo skupino ribic za vabo.
Spet je morski pes takoj napadel. Tokrat pa se je močno zaletel v oviro iz steklenih vlaken in se kar odbil. Neomajen je morski pes vsakih nekaj minut nadaljeval napade, vendar zaman. Medtem so ribice v drugi polovici akvarija plavale nepoškodovane. Končno je skoraj uro pozneje odnehal.
Ta poskus so v naslednjih tednih ponovili še nekajkrat. Morski pes je bil vsakič manj agresiven in je vsakič manj pogosto poskusil napasti ribice v drugi polovici akvarija. Končno se je naveličal udarcev ob steklena vlakna in popolnoma prenehal napadati.
Tedaj je morska biologinja, ki je vodila poskus, odstranila steklena vlakna iz akvarija, vendar morski pes še vedno ni napadel ribic. Bil je zdresiran, verjel je, da obstaja med njim in ribicami ovira, zato so lahko te končno plavale brez strahu.
Številni izmed nas po izkušnji neuspeha ali poraza obupajo in prenehajo poskušati. Kot morski pes iz zgodbe verjamemo, da bomo zaradi neuspehov v preteklosti vedno neuspešni. Z drugimi besedami, v svojih glavah še naprej vidimo oviro, čeprav ,prave’ ovire med tem, kar smo in kar bi radi postali, sploh ni več. Pogosto se sprijaznimo s tem, da ,taki pač smo’ ali da ,že mora biti tako’. Morda bi prav v naslednjem poskusu preskočili oviro, če bi le skočili. Ampak kot pravi tista misel: če želiš zadeti na loteriji, moraš kupiti srečko.
Tudi današnji dan je priložnost, da se obrnemo k oviri, ki nam morda navidezno otežuje življenje. Morda se nam zdi kot gora, ki je ne moremo premakniti. Konfucij naj bi dejal, da »človek, ki premakne goro, začne z odnašanjem kamenčkov«. Pogosto pa je najtežja ovira prav naše prepričanje, da se nič ne da, da smo že vse poskusili in da bo vedno enako. Če dobro pogledamo, morda ovire sploh ni več tam.
3555 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Med raziskovalnim poskusom je morska biologinja spustila morskega psa v velik akvarij in nato dodala še veliko majhnih ribic, ki naj bi bile za vabo. Kot bi lahko pričakovali, je morski pes hitro zaplaval po akvariju, napadel in pojedel ribice.
Morska biologinja je v drugem koraku poskusa v akvarij vstavila močen kos prosojnih steklenih vlaken, ki so ustvarile dva prostora v akvariju. Nato je v en del spustila morskega psa, v drug del pa novo skupino ribic za vabo.
Spet je morski pes takoj napadel. Tokrat pa se je močno zaletel v oviro iz steklenih vlaken in se kar odbil. Neomajen je morski pes vsakih nekaj minut nadaljeval napade, vendar zaman. Medtem so ribice v drugi polovici akvarija plavale nepoškodovane. Končno je skoraj uro pozneje odnehal.
Ta poskus so v naslednjih tednih ponovili še nekajkrat. Morski pes je bil vsakič manj agresiven in je vsakič manj pogosto poskusil napasti ribice v drugi polovici akvarija. Končno se je naveličal udarcev ob steklena vlakna in popolnoma prenehal napadati.
Tedaj je morska biologinja, ki je vodila poskus, odstranila steklena vlakna iz akvarija, vendar morski pes še vedno ni napadel ribic. Bil je zdresiran, verjel je, da obstaja med njim in ribicami ovira, zato so lahko te končno plavale brez strahu.
Številni izmed nas po izkušnji neuspeha ali poraza obupajo in prenehajo poskušati. Kot morski pes iz zgodbe verjamemo, da bomo zaradi neuspehov v preteklosti vedno neuspešni. Z drugimi besedami, v svojih glavah še naprej vidimo oviro, čeprav ,prave’ ovire med tem, kar smo in kar bi radi postali, sploh ni več. Pogosto se sprijaznimo s tem, da ,taki pač smo’ ali da ,že mora biti tako’. Morda bi prav v naslednjem poskusu preskočili oviro, če bi le skočili. Ampak kot pravi tista misel: če želiš zadeti na loteriji, moraš kupiti srečko.
Tudi današnji dan je priložnost, da se obrnemo k oviri, ki nam morda navidezno otežuje življenje. Morda se nam zdi kot gora, ki je ne moremo premakniti. Konfucij naj bi dejal, da »človek, ki premakne goro, začne z odnašanjem kamenčkov«. Pogosto pa je najtežja ovira prav naše prepričanje, da se nič ne da, da smo že vse poskusili in da bo vedno enako. Če dobro pogledamo, morda ovire sploh ni več tam.
Prav mogoče, da se že bojite, kako bo izgledal vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali še k verouku in angleščino, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še na klarinet v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da ja ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zapadel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rastejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni svojih lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in preostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.
Pastor Evangeljske cerkve dobrega pastirja Novo mesto dr. Daniel Brkič v današnji Duhovni misli govori o zlu, ga povzročamo ljudje. Pri tem se marsikdo vpraša, kje je Bog, zakaj dopušča zločine.
V evangeliju beremo zgodbo: »Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: 'Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?' Jezus mu je dejal: 'Ne pravim ti, do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.'« (Mt 18, 21-22) Bodimo iskreni: Peter sprašuje v imenu celega razreda! Vse radi preštejemo in izmerimo, usmiljenje pa ni reč, ki bi z njo veljalo vztrajati kar v nedogled. Ni vzgojno, ni človeško, ni smiselno. Ne nazadnje, če kje, potem je prav v naših medsebojnih odnosih mera hitro polna, in da bo vse po pravilih, je treba vedeti za pravo mero. Kolikokrat torej? Sedemkrat? Jezus v nadaljevanju pove priliko o hlapcu, ki mu je gospodar odpustil dolg deset tisoč talentov, ta hlapec pa potem svojemu dolžniku ni bil pripravljen odpisati stotih denarijev. Da nam bo bolj jasno: deset tisoč talentov je plača za sto šestdeset tisoč let(!), sto denarijev pa plača treh mesecev. Vsota je – nesmiselna, ravnanje hlapca – nečloveško, poanta prilike pa – vzgojna? Ne vem. Kristjani nismo čisto nič posebnega, čeprav se dostikrat tako počutimo in vedemo. Smo pa poklicani k res posebnemu vedenju, in to dostikrat pozabimo. Prehitro se zadovoljimo s tem, da smo »pridni«: dobri, po standardih in merilih tega sveta. Na ljubezen odgovarjati z ljubeznijo in na sovraštvo s sovraštvom je najobičajnejše načelo, najenostavnejši način bivanja, ki so ga z največjo lahkoto zmožni vsi, ki niso ravno čustveni invalidi in duhovni zombiji. Če nam sedemkrat uspe na sovraštvo odgovoriti z ljubeznivostjo, se imamo že za zmagovalce in potegnemo črto: dovolj je bilo! A vsi, še otroci, znajo šteti do sedem. Prešteti do sedemdesetkrat sedemkrat je pa že višja matematika.
Danes goduje pri Slovencih zelo priljubljeni svetnik sveti Anton Puščavnik. Živel je v tretjem stoletju po Kristusu in sicer v Egiptu, kjer puščava ni bila daleč. Tako je hitro našel privilegiran kraj za svoja globoka premišljevanja, kjer se nebo sklanja k zemlji in kjer lahko človek zaživi polnost svobodnega življenja, saj ga prav nič več ne vznemirja. Pred njim je samo še večnost, večnost radosti in ljubezni. Zato se ne smemo čuditi, če je Antonov način življenja postal mikaven tudi za druge ljudi, kajti takoj so se našli mladeniči in možje, ki so ga hoteli posnemati in že v svojem zemeljskem življenju živeti radost večnosti. Videli so, da lahko že sedaj uresničijo trenutke večnega veselja, občutje neskončne ljubezni. Toda sveti Anton s svojimi učenci vendar ni zapustil tega sveta. Vedel je, da se mora z vrha svojih blaženih doživetij vendarle sklanjati k človeku, ki trpi, hrepeni in prosi za odrešenje. Zato je poslal svoje učence v naselja, vasi in naselbine ter jih prosil, naj poskrbe za reveže, posebej za te, ki so lačni. Od tod tudi njihov veliki privilegij, da so smeli menihi svetega Antona tudi v srednjem veku s prašički hoditi v vasi. Vemo, da je bila svinjereja zelo tvegana zadeva, mimogrede se je razširila kakšna bolezen, če že ne epidemija. Toda učenci svetega Antona so gojili skrbno higjeno, tako so dobili dovoljenje, da so z živalmi obiskovali vasi in hranili uboge. Čudovito sporočilo prihaja za nas preko današnjega svetnika. Na eni strani nam pravi, naj se ne bojimo samote. Ko upamo biti sami, prisluhnemo globinam svoje duše in Bog nam zašepeta marsikatero spoznanje. Le takrat, ko upamo čisto goli, brez vsakega imetja stopiti pred Gospoda, se nam razkrije tisti, ki nas lahko edini osrečuje v globini našega srca. In na drugi strani, nobena duhovnost, pa naj bo še tako globoka in osrečujoča, nas ne odveže od ljubezni do soljudi, posebno še do ubogih. Ljubezen, da revežev, posebno do teh, ki so lačni, je tako močno prisotna v evangeliju, da Kristus celo dovoljuje prekinitev judovskih sobotnih zahtev, kljub temu da je bil sam zelo pravoveren Jud. Ljubezen nas naredi neodvisne od predpisov in zahteva od nas iznajdljivost, iskrivost in seveda dobrohotnost do trpečih. Kristus nas uči, da smo v ljubezni ustvarjalni in se ne pustimo omejevati od zakonov in prepisov. Ne, ker bi jih ne potrebovali in spoštovali, ampak ker je pogosto zahteva ljubezni do bližnjega tako močna, da se na pusti ukalupiti v noben zakon.
Ko hodiš po poti skozi življenje, je dobro polno zajemati iz njega, vse, kar nam daje, vse, kar je. Ali znamo pogledati na vse, kar se nam dogaja, z različnih zornih kotov – od zgoraj, pa tudi izpod vrhnjega, zunanjega, tudi tisto, kar je bolj odmaknjeno, skrito, z vso širino in globino pogleda. No, samo da me ne preplavi ozka rutina, da znam resnično izvirno prestopati meje vsakdanjosti. Res, da je ta videti najvarnejša. Lepo je, da sicer hodim stvarno, realno, a zvezdam naproti. To je mogoče, ko odprem prostor ustvarjalnosti. Človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne. Odprtost izvirom daje več radosti, več upanja, razbohoti se želja po rasti, ki vodi v svetlobo življenja. Da le ne negujem svoje bolečine, da se je ne oklepam, ob tem pa sploh ne opazim, da življenje tiho drsi mimo. Jaz pa se izgubljam, pogreznjen v skrbi, težke občutke krivde, sramu, zamere. Kot bi zastiral svojo notranjost s temnim oblakom nevrednosti. Prisluhniti sebi in drugim. Prisluhniti, kaj se resnično dogaja. To ne pomeni, da se mračno pomilujem ob težkih občutkih, ali pa da se kljub bolečini ne menim zanje in se delam srečnega. Narejena, navidezna, izumetničena čustva človeka prej ali slej uničujejo. Najhuje je, če so brez ljubezni. A tudi če za tem stoji dobronamernost, siromaši vire moči in povzroča razdiralno notranjo praznino, čustveno sušo. Potrebno je soočenje z resnico, kakšni občutki se sprehajajo po meni, kakšna čustva morda me mučijo. Prepoznavam jih, postopno razumem, sprejmem novo. Lažje je, če dopustim, da so mi drugi, posebno bližnji, lahko ogledalo. Če to ni bilo mogoče od otroštva naprej, se moram do tega počasi prebiti v odrasli dobi. Zavem se svojih moči. Z voljo oživim svojo pot v smeri resnice. Resnica nas osvobodi, čeprav lahko zelo boli. Volja do življenja je čudovita. Je sila, ki daje zagon v rasti, včasih izzveni kot napadalnost, a ni vedno slaba. Tudi tega se človek uči. Brez pristnosti ne gre. Ne bomo se na primer rešili, če igramo lažno skromnost, potuhnjeno dobrodelnost, kjer ni srca, kjer je v bistvu napuh, ali celo zaničevanje. Ko to izzveni, ko se razreši zabloda, mine bolečina, pride več moči za sprejemanje drugega, to pa okrepi samospoštovanje. Bolje razumem svoje temeljne potrebe, tudi svoje občutljivosti. Krivična oblast nad človekom, posedovanje dobrin in srca bližnjega je hujše kot umor, je rekel sveti Frančišek Asiški. Potrebne so vedno nove poti, nove zmage, majhne in večje, ki peljejo do Ljubezni.
Verjetno nam ob svetopisemskih odlomkih Jezusovega krsta v Jordanu pred očmi zaigrajo svetovno znane upodobitve tega prizora, kot so nam jih zapustili Pietro Perugino v Sikstinski kapeli ali pa Andrea del Verrocchio in Leonardo da Vinci. Nekdo drug se morda prej spomni kakšnih filmskih upodobitev, na primer klenega Janeza Krstnika v filmu Jezus režiserja Rogerja Younga, pa tudi številnih drugih, vse do Scorsesejevega Krstnika, ki je skoraj obseden ali pa vsaj zrel za psihiatrično kliniko. Vsekakor gre za zanimiv svetopisemski lik, ki je vedno privlačil in izzival umetnike. Kaj pa nas? Nas lik Janeza Krstnika še vedno izziva? Glas vpijočega v puščavi – kričeči prerok ob Jordanu, ki kliče, spodbuja in vabi k spreobrnjenju. Asket, oblečen v kameljo kožo, čigar dnevni menu sestavljajo kobilice in med divjih čebel. In vendar je še več kot to. Ni namreč le asket, ki vabi ljudi k spreobrnjenju in s tem pripravlja pot Odrešeniku – Mesiju, ki so ga napovedovali starozavezni preroki. Janez Krstnik ni samo tisti, ki pripravlja pot Mesiju, ampak pokaže nanj. Simbolno bi lahko rekli, da je Janez Krstnik kot monštranca. Kot bogoslužna posoda, ki nam kaže Jezusa. Tako je namreč Krstnik pokazal na Jezusa in je na začetku njegovega javnega delovanja pred ljudmi pričeval: »Videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« Takih neposrednih pričevanj, kot je bilo Krstnikovo, vsekakor nismo doživeli, verjetno pa se nam je že kdaj zgodilo, da so doživeli kakšno pričevanje, kakšen Božji dotik v srcu, ki je nagnil naše srce, da smo spoznali, začutili ali doživeli to resnico – da je Jezus Božji Sin, ki ga Oče ljubi. In seveda, da v Njem Oče ljubi tudi nas, mene. Toda, če pogledamo Janeza Krstnika – on je precejšnji množici ljudi pokazal na Jezusa; se pravi, so iz prerokovih ust izvedeli, da je Jezus Božji Sin, pa se številni niso odzvali. Vedeti in spoznati je torej eno, drugo pa je, da se odločim zanj in mu sledim. Če torej želim in hočem, bom lahko v svojem življenju odkril in prepoznal veliko stvari, dogodkov in položajev, ki lahko kažejo na Kristusa, pa me nujno ne bodo privlačili ali spodbudili, da bi šel za Njim. Prav zato je še kako pomemben tudi ta korak – da grem za Njim, da sem z Njim. Ne nazadnje prav v tej točki stoji ali pa pade naša vera. Če samo priznavam, da Bog je, z njim pa nisem v odnosu, potem je zadeva prazna – enako kot v razmerjih z ljudmi. Jaz sicer lahko tebe priznavam, a če nisem s teboj v odnosu, je to prazno, tako med možem in ženo, med starši in otroki, med sorodniki in sosedi. Naj nas torej Krstnikovo oznanilo, »Glejte, Božje Jagnje«, v resnici povabi na pot za Kristusom, v odnos z Njim, da bomo lahko končno tudi mi v vlogi Krstnika, ki je kot monštranca kazal na Jezusa, Božjega Sina.
S pogledi kažejo name in šepetajo, da sem zgubar. Škodoželjno si manejo roke. Posebno tisti, ki nikoli ne tvegajo in nikdar nimajo kaj izgubiti. Iz varne povprečnosti sodijo človeku, ki je hotel izmeriti svoj domet. A mu je življenje postavilo mejo. Poraz je uravnavanje vzpona in vračanje na začetek. Vsakemu izmed nas se kdaj zgodi – v malem ali velikem – takrat, ko najmanj pričakujemo, pa tudi takrat, ko smo presenečeni, da poraza še ni bilo. Poraz ima v sebi več sporočil hkrati. Bodi previden, komu zaupaš in na koga staviš! Bodi zadovoljen z malim, da boš vreden velikega, ko ti bo podarjeno! Ne hlastaj po imetju, da ne boš videti kot malikovalec, ampak z delom, ki ga opravljaš, utrjuj občestvo ljubezni, da ostaneš koristen! So seveda primeri, ko poraz zadene nedolžne. Takrat ga je še posebej težko sprejeti. Vendar ima tudi tak poraz svoj pomen in svojo zdravilno moč – srce namreč očiščuje pred navlako napuha, ki zraste iz občutka osebne pomembnosti in so mu vsi podvrženi. Tudi nedolžni.
Raziskava Inštituta HeartMath je ugotovila, da je elektromagnetno polje srca najmočnejše elektromagnetno polje v telesu, kar 5000-krat močnejše od elektromagnetnega polja možganov. Direktor raziskav na omenjenem inštitutu je povedal, da lahko elektromagnetno polje prenaša srčne informacije. V tem jutranjem premišljevanju bi vam rad opisal dogodek, v katerem se je v preteklem letu srčna informacija morda najbolj dotaknila mojega srca in tudi mojih razmišljanj o času, v katerega vstopamo. Bila je nedelja popoldan, 28. avgust. Čakal sem, da spregovorim zbranim pod velikim kozolcem v Braslovčah, ko je prišla mimo družinica: mamica, očka in njun sedemletni sinko. Da bi mi rad nekaj povedal, je rekla mamica. »Kako ti je ime?« sem ga povprašal. »Jaz sem pa Gabrijel,« mi je rekel. In sem se zdrznil. Spomnil me je na nadangela Gabrijela, ki je naznanil Mariji, da se bo po njej začela nova doba. »In kaj bi mi rad povedal?« »Da sem Jezusov prijatelj,« je rekel. »Tudi jaz sem,« sem odvrnil in bilo mi je prijetno, da imava skupnega prijatelja, ki naju nikoli ne pusti osamljena v doživljanju življenja. »Povej še tisto, kar ti je rekel,« ga je spodbudila mamica. Dečku je postalo nerodno in je umolknil, zato je povedala ona: »Pred letom dni je prišel k meni in rekel: 'Mami, Jezus mi je rekel, da stari svet umira in da se rojeva novi svet. In mi je rekel, naj se nič ne bojimo.'.« (Sami presodite, ali si lahko kaj takšnega izmisli šestletnik.) Ves prevzet sem med nagovorom zbranim posredoval tudi Gabrijelovo angelsko sporočilo. In ko sem končal, je Gabrijel pritekel k meni, da bi mi izročil balonček. Počil je in otroka zmedel. »Poglejte, tako umira stari svet,« sem rekel, da bi ga rešil nelagodja. Dečko je pohitel k staršem in se vrnil z novim balončkom. Visoko ga je dvignil in rekel: »In tako se rojeva novi svet!« Spoštovani, pravijo, da je v Svetem pismu 365-krat zapisano: »Ne boj(te) se!« (Srce pa omenja Sveto pismo kar 830-krat!). Kdor deluje v žlahtnem poslanstvu, sicer opozori na nevarnost, a takoj nato opogumlja in strne bogastvo raznovrstnih uvidov v smer rešitve. Torej, ne bojmo se! Zrimo v Sveto in svetlo in budimo Novi svet – novost po meri žlahtne človečnosti. Naj vam bo dan, v katerega vstopamo, blago prijeten.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim vam dan poln srčnih dejan in v njem malo praznih besed. Kdo ne bi hitel mimo človeka, za katerega ve, da veliko govori, preveč govori in vedno bolj govori in ga na noben način ne moremo ustaviti. Takega se, če se le da, na daleč izognemo. Pred dnevi mi to ravno ni uspelo. Spet sem se srečal z znancem, ki je znan po svojem besedičenju. Ne bi mogel reči, da ga nekaj časa ni prijetno poslušati. Priznati moram, da te njegova zavzetost in predvsem njegovi visokoleteči načrti za nekaj časa pritegnejo. Vsakič znova se navduši nad čem novim. Poln je prihodnosti, njegove besede nizajo uspehe, spreminjajo ne le domači kraj, ampak kar cel svet. Sam bo znašel take in drugačne naprave, ki bodo človeštvo rešile vseh mogočih nadlog. Z besedami zmore to vse lepo in natančno opisati. Če ga dobro ne poznaš, bi hitro verjel, da je vizionar, ki jih sodobna družba še kako potrebuje. Ker ga poznam in vem, kakšna je njegova hiša, stanje njegove družine in njegova zmožnost, da se drži vsaj kakšnega dela, da bi tako vsaj malo poskrbel zase in svoje domače, ga vsakič znova poslušam bolj z zaskrbljenostjo kot z navdušenjem. Sprašujem se, kdaj bo vendar odrastel, kdaj bo znal skrbeti zase in za te, za katere je prevzel odgovornost. Na to vprašanje vedno težje najdem odgovor. Kljub številnim sposobnostim in dobrim možnostim, se bojim, da bo težko kdaj sprejel stvarnost življenja. Nisem edini, ki srečuje take ljudi. Poznamo: polni so besed, a pri dejanjih se ustavi. Naj se še tako naprezamo, da bi jih prizemljili, nam ne uspe. Bolj ko se z njimi prerekamo, višje letajo njihove besede. Kdo ne bi pomislil na tisto pesem: besede, besede, besede. Dobri ljudje se izgubljajo v načrtih, sanjah, besedah, ki nikoli ne bodo postale dejanje. A človeški govor zares zaživi samo takrat, kadar temu sledijo dejanja. Kot sem sam bolj ali manj prisluhnil znancu iz usmiljenja, tako tudi mi že vnaprej preslišimo take, ki samo govorijo, a temu ne sledijo dejanja. Tehtna beseda, beseda, ki jo resno vzamemo, prihaja iz ust človeka, za katerega vemo, da je mož dejanja. Ne gre, da bi se pohujševali nad sanjači, taki so vedno bili in bodo. Sami negujmo besede, ki jih govorimo. Naj bodo podkrepljene z našimi dejanji. Dnevi so dolgi in v teh dolgih dneh smo veliko več v družbi, zato je to lepa priložnost, da ohranjamo besede pri življenju. Ohranimo jih tako, da stojimo za njimi. Naj bo vsaj današnji dan brez praznih besed in poln dejanj. Le tako lahko ohranjamo vero v besede drug drugega.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike. A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli, filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc, razmišlja o pomembnosti kmečkega poklica. Zdaj narava sicer počiva, kmet ima manj dela, a vseeno: pridelovanje hrane je izjemno pomembno.
Kako različni smo si ljudje. Tudi ko gre za temeljna življenjska vprašanja. Večkrat bi bilo verjetno bolje, če bi se tega bolj zavedali in tudi sami storili kaj zato, da bi bili bolj zadovoljni. Zadovoljstvo ne prihaja kar tako samo od sebe, od zunaj, brez našega prizadevanja. Tako pa največkrat vidimo samo druge, za katere se nam zdi, da so na boljšem, sami pa se izgubljamo v tožbah, kako ubogi smo.\n Prav to mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala pripoved znanke o dveh starejši gospeh. Obe sta stari čez osemdeset let. Ena je še kar zdrava in živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. Druga ima veliko zdravstvenih težav in živi sama, otroci z družinami so v drugih krajih. Obe nekje na deželi. Na Silvestrovo zvečer je obe poklicala. Prva je začela tožiti, kako sama je, kako težko ji je, kako ni ničesar v njenem življenju, kar bi jo razveseljevalo. Druga, ki živi sama v hišici, pa je zvenela prav zadovoljno. Res, da marsičesa ne zmore, pa ji sem in tja pridejo pomagat. Kot prvo ji je rekla: »Tako lepo mi je.« Na ta praznični večer bom malo poslušala radio, pa kaj prebrala. Pripravila si je kar nekaj knjig, ki bi bile primerne za ta večer. No, vsega ne bo mogla prebrati, nekaj pa le. Tudi televizije ne mara preveč, radio ji je ljubši.\n Dve stari gospe in dva različna odziva na življenje. Verjetno je za prvo sedaj v tej pozni starosti že prepozno, da bi se učila drugače odzivati se na življenje. No, čisto nemogoče pa tudi to ni. Druga stara gospa je lahko samo hvaležna, da je takšna, kot je. Ne poznam je in ne vem, koliko je tudi sama prispevala k temu, da je takšna. Prestavljam si pa, da ima tudi sama zasluge pri tem.\n Potem pa sem poslušala še zgodbo, kako je znanka z družino obiskala to drugo staro gospo. Otroci so bili navdušeni nad njo. Obe njihovi babici sta že umrli, tako da nimajo sedaj nobene več. Sin, pubertetnik, pa je razmišljal takole: »Takšno babico bi želel imeti!« Ali bi mogla stara gospa dobiti še kakšno večje priznanje kot to, da ji pubertetnik reče, da bi želel imeti takšno babico?\n
Danes proslavljamo nedeljo Gospodovega krsta, o katerem blaženi benediktinski opat Kolumba Marmion (1858–1923) takole razmišlja: »O Jezus, ti, ki si ves svet, nedolžen, neomadeževan, ločen od grešnikov, nastopaš kot krivec in prosiš za krst v odpuščanje grehov! Kakšna skrivnost je to? ... Janez odločno odkloni, da bi te krstil s krstom pokore ... a ti mu odgovoriš: 'Niti za trenutek se ne ustavljaj; le tako se nama spodobi, da izpolniva vso pravico.' Kakšna je ta pravica? To so ponižanja Tvoje, vsega češčenja vredne človeške narave, ki, medtem ko izražajo počastitev neskončne svetosti, vsebujejo popolno zadoščenje za vse naše dolgove, ki jih imamo pri Božji pravici. Ti, pravičen in nedolžen, zastopaš vse grešno človeštvo ... O Jezus, naj se ponižam s teboj, naj priznam, da sem grešnik, in naj obnovim odpoved, s katero sem se pri krstu odpovedal grehu.« (Le Christ dans ses mystères 64) \n\nNadvse tomistično je Marmionovo razmišljanje, logične premise, izražene s preprostimi besedami, ki pa izražajo veliko duhovno resničnost. Če je Cerkev Kristusovo mistično Telo, mi vsi pa smo, krščeni, Kristusova Cerkev in torej njegovo Telo, potem je bil krst pokore, ki ga je Gospod zahteval od Krstnika, resnično potreben; potreben pa ne, ker bi bil Gospod potreben pokore, marveč ker smo mi, ki smo grešni in vendar udje njegovega svetega Telesa Cerkve, potrebni spreobrnjenja. Spreobrnjenja in pokore, vsak dan znova. \n\nApostol božjega posinovljenja, kakor tudi označujemo blaženega Kolumbo, je iz skrivnosti božjega otroštva vedno črpal moč za svojo pot svetosti. Dostojanstvo Božjih posinovljencev pogosto zanemarjamo ali ga imamo za samoumevno, čeprav ni. Krst, čeprav se ga v večini ne spominjamo, je ključen dogodek našega življenja in je edina resnična ločnica med prej in potem. Vsi zakramenti, ki jih prejemamo, temeljijo na tem osnovnem, prvem in najpotrebnejšem zakramentu, zakramentu Božjega posinovljenja. Toda zakaj bi nas Bog sploh hotel imeti za svoje otroke? Ker je naš Bog, človekoljubni Bog, Bog, ki mu je mar za človeka in njegovo večnost. Čeprav s svojo sebičnostjo in brezbrižnostjo odgovarjamo na to povabilo ljubezni, pa Bog vztraja, kakor vztrajajo otroci pri vzgoji svojih otrok. Če na njegovo ljubezen odgovorimo s svetim življenjem, bomo deležni tudi njegove večne dediščine v nebesih. \n\nSpoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam, da bi zlasti danes na novo odkrili Božje otroštvo v svoji notranjosti in ga v polnosti zaživeli. Prijetno nedeljo želim. \n
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Pred dvema letoma se me je močno dotaknilo pričevanje Izeta Veladžića, objavljeno v reviji Ognjišče. Izet je potomec muslimanskih priseljencev iz Bosne. Kot bolan otrok se je z družino preselil na slovensko obalo. Doma niso bili verni, se je pa kot najstnik srečal s krščanstvom in postal binkoštnik. Komaj petnajstletnega ga je oče zato vrgel iz hiše. Postal je binkoštni pastor, a iskal je še naprej. Kristus mu ni dal miru in tako je pristal v Katoliški cerkvi. Za ceno velikih žrtev seveda. A iskrenega iskanja ni brez žrtve. To velja za Izeta in to velja za modre z Vzhoda, ki se jih danes spominjamo. Tvegali so dolgo in naporno pot, neudobje, stroške, a vse to njihovega iskanja ni ustavilo. Človek je iskalec smisla. Njegovo srce je nemirno, dokler se ne spočije v Bogu. Kako pa naj mi iščemo Boga?\nZgodba govori, da so sveti trije kralji prišli počastit Jezusa iz različnih krajev sveta. Eden je bil bel, drugi rumen, tretji pa črn. Kralji so sledili zvezdi, ki jih je vodila. Toda neke noči se je izgubila. Zastonj so skrbno zrli v nebo: čudovita zvezda, ki jih je vodila, je izginila.\nKralja bele in rumene polti, ki sta bila učena in izvedena v matematiki in zvezdoslovju, sta takoj začela s palicami risati črte in kroge v puščavski pesek. Potem sta začela računati in sestavljati enačbe, ki so postajale čedalje bolj zapletene. Držala sta se stran od črnega kralja. Bil je učen, toda onadva sta menila, da ni imel pojma o pravi znanosti.\nČrni kralj pa je izkoristil nepričakovani postanek. Kamele so bile utrujene in žejne. »Moramo misliti tudi na uboge živali,« si je dejal.\nVzel je vedro in šel po vodo k vodnjaku v bližnjo vas. Vrnil se je in položil posodo prvi kameli. Medtem ko je bilo vedro pod kameljim gobcem, je zagledal zvezdo. Zrcalila se je v vodi vedra. Tako so sveti trije kralji spet našli pot v Betlehem.\nČrnega kralja je ljubezen do vseh stvari, tudi do živali, ki so bile potrebne pomoči, pripeljala do zvezde, ki je kazala pot do novorojenega Kristusa. Tudi nas pomoč potrebnim vodi h Kristusu. Kakor svete tri kralje.\nNa neki samostanski cerkvi so v božičnem času namestili napis: Modri ga še vedno iščejo. Ko je prišel mimo neki mož, se je jezil na napis, češ da ni resničen, saj so modri z Vzhoda že našli Novorojenega. Župnik pa mu je razložil, da napis lahko razume tudi tako: Modri možje in modre žene tudi danes iščejo Kristusa. Bodimo modri in iščimo Kristusa tako, da bomo priskočili na pomoč potrebnim.\n\n
Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, se nanaša na naše samovrednotenje, samospoštovanje in osebno rast. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel kdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem Peterson začenja četrto poglavje. »Koga briga, ali si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih državAmerike?«\n »V vsakem izmed nas je kritični notranji glas,« ugotavlja Peterson, in ta nas vse prepogosto opominja na naše povprečne darove, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali nezadovoljni, zapravili priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimer koli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas z enakim poniževalnim tonom govori o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« \n Primerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi značilnostmi in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi preprosto neprimerna«. Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna. – »Kateri izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih merilih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljajo cilje, jih poskušajo uresničiti, pri tem vrednotijo svoje (ne)uspehe in dogodkom dajejo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« je zapisal Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kot smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj za to, da bom boljši človek kot včeraj?«\n
Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse ,kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean - Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnost isreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in poslušalke, mogoče ste v tem trenutku ravno pri zajtrku. Če ste, potem vam želim dober tek in Bog požegnaj. Še več: mogoče je kateri izmed vas ravno pri peki palačink in mu je ena izmed njih med obračanjem padla mimo kuhinjskega pulta na tla. Odlično.Kako imeniten začetek dneva, ki vam zastavlja izjemno težko vprašanje o vaši nadarjenosti in preizkušnji. Če vam je palačinka padla na tla, za peko palačink v zgodnjih jutranjih urah pač niste nadarjeni, zato si prihodnjič raje ocvrite jajca na oko. Zaradi pomanjkanja časa pa ste se zdaj znašli tudi pred težko preizkušnjo. Česa se najprej lotiti: čiščenja tal ali peke nove palačinke?Življenje nam zastavlja veliko težja vprašanja, kot je peka okroglih palačink. V življenjski kulinariki moramo vsako jutro v lonec zmetati prave sestavine. Med temi imajo odločilno vlogo začimbe, s katerimi izboljšamo ali pa zagrenimo okus dneva.Če bi želeli naša prebujanja v jutro in nov dan zajeti v knjigo, bi obseg listov presegel debeline knjig receptov svetovno znanih kuharskih mojstrov. Za številne izmed teh mojstrov je značilno, da se pri kuhanju ne držijo strogo vsega, kar je zapisano, temveč bolj zaupajo svojemu občutku in okusu. Ne, ni vse, kar skuhamo, dobro za vse. Tako kot tudi ni dobro vse, kar nam zakuhajo drugi. A pogosto se zgodi, da pojemo vse, kar nam življenje prinese na krožniku, pa čeprav nam okus po cmoku, ki smo ga le s težavo pogoltnili, še dolgo ostane v ustih.Nekateri se v jutranjem mraku v svet odpravljamo lačni, lačni duhovne hrane, ki naj bi nas, poleg okroglih palačink, okrepčala, mogoče komu razširila obzorja in raztegnila naše ustnice v širok nasmeh. A vse, kar zmečemo v duhovni lonec, tudi ni dobro na naši poti prizadevanja duha za dosego lepote. Med sestavinami je lahko tudi blago s pretečenim rokom uporabe.Dragi poslušalci in poslušalke, samo vi ste tisti, ki lahko poživite svojo dušo. Pa ne samo svoje, tudi duše vaših bližnjih. Vi ste tisti, ki se lahko odločite, kako boste nasitili in odžejali lačne in žejne: s pelinom in zastrupljeno vodo ali z zdravim kozjim mlekom.In kaj imajo palačinke skupnega z našo duhovno rastjo? Po svoji naravi so vedno okrogle ali vsaj podobne pravilni obliki kroga. A le če jih pečemo v okrogli ponvi. Da pokrijemo njeno dno, moramo z zajemalko zajeti ravno dovolj testa.Tako je tudi z našo duhovno rastjo. Mi smo ponev, mi smo tudi zajemalka, s katero zajemamo testo iz posode, ki je pred nami, ali pa ga ne zajemamo. Tudi mi lahko postanemo mojstri v peki palačink, in to ne katerih koli, temveč okroglih. In mogoče nam bo palačinko kdaj uspelo obrniti tudi v zraku. Le pravi ščepec soli ji moramo dodati.
Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam.Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A.M. Slomšek)Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen.Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi.Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.
Tobija Lionelli, znan predvsem kot kapucinski pater Janez Svetokriški, je izdal zbirko pridig Sacrum promptuarium, Sveti priročnik, v petih knjigah. Ena najbolj znanih je »Na noviga leta dan«, v kateri spodbuja različne stanove k temu, da bi modro in v Bogu živeli skupaj. Poslušajimo enega najbolj znanih odlomkov iz nje:Zatorej, vi žene, aku hočete enu dobru ljetu mjeti, ne pošilejte špegat za vašim možem, ne odgovarjajte njemu; kadar on reče "ja", vi ne rečte "ne", de vam se ne bo zgodilu kukor uni ženi, katera je imela en tako dolh jezik, de je zmerom hotla možu udobit. En dan mož prnese damu 12 druzgu anu reče ženi, de ima taiste h kosili prpravit. Ona jih vzame, jih gleda an reče: "Nejso druzgi, ma so kusi." Mož pravi: "Si slepa, de ne vidiš anu ne poznaš kuse od druzgu?" Ona pravi: "Misln, de si ti obnoru, k praviš, de so kusi." Muž pravi: "Bodjo kusi ali druzgi, glej, de jih ti dobru spečeš," anu se proč pobere, de bi uržoh ne imel se ž njo preperat. Sedeta k mizi, začneta te tice jejsti. Ona vseskuzi je djala: "Ah, koku dobru so pečeni ti kusi! Gvišnu so debeli anu dobri ti kusi" an taku naprej. Mož k nji pravi: "Nej bojo že druzgi ali kusi, jej anu muči!" Ona pej: "Zakaj bom mučala? Ja, ja, ja, de so kusi," an taku naprej. Takrat mož: "Jest bom sturil tebi bet tiho!" anu jo dobru oklofeta an se sz hiše pobere. -- Drugu ljetu na taisti dan se spumne žena na kuse an pravi možu: "Spuneš se, kaj si bil meni lani na današni dan sturil zavolo unih kusu, za katire si rijeku, de so druzgi?" Zupet se začneta preperat inu spet jo še bel oklofeta. Ona začne šrajat na vus glas. En šušter, kateri je blizi štacuno imel, teče v hišo gledat, kaj ta šraj pomeni. Zastopi od gospuda, kaj se je zgodilo, anu gre nazaj v štacuno; začne svoji ženi pravit, kaj se je zgodilo. Ona pravi, de taista gospa ima prav, on pej je rijeku, da ne. Se začneta kregat in preperat, vse do tiga, de se je on bil rezjezil anu popade za šobo anu ženo začne ometat inu goslat. Ljudje, kir so mimu šli anu so ta boj vidili, vprašajo, zakaj tole gre. Zastopijo uržoh, anu se rezglasi po mejsti; žene so ženam prov dale, možje so rekli, de nimajo prov. Povsod se vzdigne kreh inu boj. -- Oh, preproste žene, de za enu neč sebe v zamero per možu prpravijo! Ah, gledajte na ta faconetel inu sturite kakor Livija, katera nihdar svojmu cesarju se nej zuper postavila ...En srečen, vesel anu usih troštov nebeških puhn dan anu začetek noviga lejta, nebeško večnost voščim anu prosim od taistiga, kateri danes tu sladku anu nersveteši ime JEZUS si je izvolil ... Prav tega blagoslova ter medsebojnega spoštovanja in razumevanja vam skupaj z Janezom Svetokriškim želim v letošnjem letu 2023.
Neveljaven email naslov