Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slišala sem zgodbo šestih mož, ki so zmrznili v globoki, temačni jami. Razmišljala sem. Ali bi se to zgodilo, tudi če bi znali biti odprtih rok? Vsak izmed njih je namreč imel v rokah debelo gorjačo, ogenj sredi jame pa je ugasnil, ker so pokurili vsa drva.
Pa tudi zgodbo o dveh zakoncih, ki sta živela v obilju. Od svojega bogastva nista nikomur privoščila ničesar. Niti lepe besede ali nasmeha. Še več, dala sta postaviti visoko ograjo, da ju je ločila od sosedov. Zdaj, v starosti, pa sama, poponoma sama čepita v svoji veliki, razkošni hiši. Otroka sta se odselila, sosedov ne moreta niti videti, ker ju zid ločuje od prijaznih ljudi.
Škoda, ker ti ljudje niso slišali Jezusovih besed: 'Laže gre kamela skozi šivankino uho kakor bogatin v božje kraljestvo.'
Ob teh besedah sem se spomnila na altajsko zgodbo o revnem kovaču. Ker je zanimiva, jo bom delila z vami, saj sem prepričana, da so na svetu tudi radodarni ljudje. Vsebina je taka:
V Kurajski stepi je živel reven kovač, ki je bil kljub revščini srečen s svojo ženo in sinom. S sinom sta skupaj kovala konje in ljudem popravljala orodje. Za svoje delo oče ni zahteval plačila, temveč je ljudem ljubeznivo rekel:
»Mi vsi smo otroci enega boga in smo dolžni pomagati drug drugemu.«
Nekega dne se je zgodilo, da se je sin zaljubil v hčer bogatega trgovca iz bližnjega mesta. Tudi dekletu je bil fant všeč, vendar so njeni starši odločno nasprotovali poroki.
»Za nič na svetu te ne bom oddal temu revnemu kovaču! Nismo te vzgajali zato, da boš v gorah čuvala ovce!« je govoril njen oče.
Na Altaju pa je bil običaj, da so fantje ukradli dekle, in tako je naredil tudi kovačev sin. Nevesto je pripeljal domov in začele so se priprave na poroko. Ker njena bogata oče in mati nista mogla preprečiti poroke, sta se domislila zahrbtne zvijače. Povabila sta vse svoje bližnje in daljne sorodnike, prijatelje in sosede. Prepričana sta bila, da jih revni kovač ne bo mogel postreči. Osramotila bi njega in hčer, tako da bi jo z vso pravico odpeljala nazaj domov.
Ob pripravah na poroko je bil sinov oče zelo prestrašen. Z žalostjo in skrbjo se je povzpel na goro, ker je sklenil, da se bo vrgel z nje ter se tako izognil sramoti, ki ga je čakala. Na vrhu pa je presenečen zagledal množico ljudi, ki so prihajali k njegovi domačiji. Na dvorišču so pripravljali mize in se zbirali okoli njegovega doma. Ženske in otroci so prinašali darove in hrano. V tistem trenutku je spoznal, da so se uresničile besede, ki jih je leta in leta govoril vsem:
»Mi vsi smo otroci enega boga. Dolžni smo pomagati drug drugemu.«
Spustil se je z gore in pohitel proti domu. Okrog in okrog so bile postavljene mize z belimi prti in obložene tako bogato, da so se šibile od vsega dobrega. Spoznal je, da se mu je vse, kar je dobrega storil v svojem življenju, zdaj tisočkrat povrnilo.
Še bolj presenečen je bil nevestin oče, ki je s številčno družino prišel na svatbo. Pričakale so jih množice ljudi in bogato obložene mize. Vsi tisti, ki jim je kovač vse življenje brezplačno koval podkve za njihove konje, so se mu zdaj oddolžili za njegovo radodarnost. Čeprav je bil dekličin oče pravzaprav razočaran, je moral priznati, da se je hči omožila v nadvse srčno in prijazno družino. Ni več nasprotoval tej zvezi, ampak jo je blagoslovil ter vsem zaželel božjega miru in blagoslova.
3550 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Slišala sem zgodbo šestih mož, ki so zmrznili v globoki, temačni jami. Razmišljala sem. Ali bi se to zgodilo, tudi če bi znali biti odprtih rok? Vsak izmed njih je namreč imel v rokah debelo gorjačo, ogenj sredi jame pa je ugasnil, ker so pokurili vsa drva.
Pa tudi zgodbo o dveh zakoncih, ki sta živela v obilju. Od svojega bogastva nista nikomur privoščila ničesar. Niti lepe besede ali nasmeha. Še več, dala sta postaviti visoko ograjo, da ju je ločila od sosedov. Zdaj, v starosti, pa sama, poponoma sama čepita v svoji veliki, razkošni hiši. Otroka sta se odselila, sosedov ne moreta niti videti, ker ju zid ločuje od prijaznih ljudi.
Škoda, ker ti ljudje niso slišali Jezusovih besed: 'Laže gre kamela skozi šivankino uho kakor bogatin v božje kraljestvo.'
Ob teh besedah sem se spomnila na altajsko zgodbo o revnem kovaču. Ker je zanimiva, jo bom delila z vami, saj sem prepričana, da so na svetu tudi radodarni ljudje. Vsebina je taka:
V Kurajski stepi je živel reven kovač, ki je bil kljub revščini srečen s svojo ženo in sinom. S sinom sta skupaj kovala konje in ljudem popravljala orodje. Za svoje delo oče ni zahteval plačila, temveč je ljudem ljubeznivo rekel:
»Mi vsi smo otroci enega boga in smo dolžni pomagati drug drugemu.«
Nekega dne se je zgodilo, da se je sin zaljubil v hčer bogatega trgovca iz bližnjega mesta. Tudi dekletu je bil fant všeč, vendar so njeni starši odločno nasprotovali poroki.
»Za nič na svetu te ne bom oddal temu revnemu kovaču! Nismo te vzgajali zato, da boš v gorah čuvala ovce!« je govoril njen oče.
Na Altaju pa je bil običaj, da so fantje ukradli dekle, in tako je naredil tudi kovačev sin. Nevesto je pripeljal domov in začele so se priprave na poroko. Ker njena bogata oče in mati nista mogla preprečiti poroke, sta se domislila zahrbtne zvijače. Povabila sta vse svoje bližnje in daljne sorodnike, prijatelje in sosede. Prepričana sta bila, da jih revni kovač ne bo mogel postreči. Osramotila bi njega in hčer, tako da bi jo z vso pravico odpeljala nazaj domov.
Ob pripravah na poroko je bil sinov oče zelo prestrašen. Z žalostjo in skrbjo se je povzpel na goro, ker je sklenil, da se bo vrgel z nje ter se tako izognil sramoti, ki ga je čakala. Na vrhu pa je presenečen zagledal množico ljudi, ki so prihajali k njegovi domačiji. Na dvorišču so pripravljali mize in se zbirali okoli njegovega doma. Ženske in otroci so prinašali darove in hrano. V tistem trenutku je spoznal, da so se uresničile besede, ki jih je leta in leta govoril vsem:
»Mi vsi smo otroci enega boga. Dolžni smo pomagati drug drugemu.«
Spustil se je z gore in pohitel proti domu. Okrog in okrog so bile postavljene mize z belimi prti in obložene tako bogato, da so se šibile od vsega dobrega. Spoznal je, da se mu je vse, kar je dobrega storil v svojem življenju, zdaj tisočkrat povrnilo.
Še bolj presenečen je bil nevestin oče, ki je s številčno družino prišel na svatbo. Pričakale so jih množice ljudi in bogato obložene mize. Vsi tisti, ki jim je kovač vse življenje brezplačno koval podkve za njihove konje, so se mu zdaj oddolžili za njegovo radodarnost. Čeprav je bil dekličin oče pravzaprav razočaran, je moral priznati, da se je hči omožila v nadvse srčno in prijazno družino. Ni več nasprotoval tej zvezi, ampak jo je blagoslovil ter vsem zaželel božjega miru in blagoslova.
Alain de Botton v svojem delu z naslovom »Skrb za status« v prvi vrsti raziskuje vzroke za strah pred tem, da smo nižje na družbeni lestvici, kot bi si želeli. Ugotavlja, da je ta vseprisotna skrb tesno povezana z občutjem sprejetosti v družbi, ki prav preko dodeljenega statusa stalno potrjuje našo vrednost in pomembnost – gre torej za družbeno pogojeno povezavo med statusom in ljubeznijo. Pri tem se naslanja na misel ameriškega psihologa Williama Jamesa iz 19. stoletja, ki je ugotavljal, kako družba vpliva na nas. Zapisal je zanimivo opazko, da nas je v resnici najbolj strah tega, da bi se znašli med ljudmi, ki bi nas popolnoma prezrli in jim ne bi bilo mar za nas. Če bi se vsak posameznik, na katerega bi naleteli, pretvarjal, da sploh ne obstajamo, bi najverjetneje »v nas kmalu zavrela jeza in preplavil bi nas nemočen obup, v primerjavi s katerim bi se najhujše telesne muke zdele kakor olajšanje.« De Botton se ob tej trditvi sprašuje, kako je mogoče, da ima družba tako velik vpliv na nas. Zakaj misel, da se nihče ne zmeni za nas, v nas povzroča tolikšno psihično trpljenje? Smo res tako zelo odvisni od nje? In dalje, zakaj pripisujemo tuji pozornosti tolikšen pomen?V nadaljevanju ugotavlja, da je mnenje družbe za nas tako zelo pomembno, ker se v nas očitno razrašča dvom o svojih vrlinah in kvalitetah. Kadar nismo trdno prepričani o lastni vrednosti, sodbo o nas samih utemeljujemo na podlagi tujega mnenja – »zavest o naši identiteti je ujetnica sodb naših bližnjih. Če jih naše šale spravljajo v smeh, postanemo kmalu prepričani, da smo zabavni. Če nas hvalijo, si za to pripisujemo velikanske zasluge. In če se izogibajo našemu pogledu, kadar stopimo v sobo, ali postanejo nestrpni, ko jim povemo, po kaj smo prišli, zlahka podvomimo vas in v svoje odlike.« Idealno rešitev za osvoboditev od te odvisnosti od tujih potrditev vidi v realni samooceni – če bi bolje poznali svojo vrednost in zaupali vase, »nas tuji namigi na našo nepomembnost ne bi prizadeli,« je prepričan filozof. Če bi bili bolj samozavestni, bi bili tudi manj občutljivi na zunanje opazke vseeno nam bi bilo, ali nas bližnji potrjujejo ali nas zapostavljajo oziroma se nam celo posmehujejo. Seveda se De Botton zaveda, da je doseči takšno miselno stanje zelo težko, saj za samozavest vseeno potrebujemo tudi nekaj zunanje potrditve. Toda že to, da se zavedamo naše odvisnosti od tujega mnenja, se mu zdi velik korak, saj tako ne bomo vselej dopustili, da nam družba pride do živega in nam poskuša odvzeti tiste kvalitete, ki pa jih vendarle imamo.
Darovanje. Človek razume dar kot izjemno pomemben in celo nujen izraz ljubezni. Nekomu nekaj dati, ne da bi kaj pričakoval v zameno. Dati nekaj svojega, nekaj, ker veš, da nikoli več ne bo tvoje, saj si dal drugemu. Kako izjemno je to dejanje. Celo tako izjemno, da je za nekatere filozofe neverjetno. Ali je človek res zmožen take ljubezni, da da nekaj od sebe, ne da bi kaj pričakoval v zameno, ne da bi kar koli, ampak res kar koli pričakoval v zameno – niti najmanjše koristi zase ne? In res, ali niso vsa naša obdarovanja o božiču in novem letu, ob rojstnih dnevih in godovih, ob porokah in obletnicah, ob visokih protokolarnih dogodkih in tudi ob najbolj nepomembnih obiskih znanca – ali niso vsa ta obdarovanja največkrat le privid daru? Samo navidezni dar, ki v resnici nima v središču človeka, ki je obdarjen – ampak mene, tistega, ki daruje, ker se želim pokazati prijaznega, ljubečega in pozornega, morda zaupanja vrednega, morda celo premožnega, sploh v vseh pogledih boljšega od kogar koli že. Morda pa obdarujem, ker se to pač počne, ker sem tako vzgojen in vajen in se spodobi. Se sploh kdaj na svetu zgodi ta izjemni in popolnoma neprimerljivi dogodek – dogodek vseh dogodkov – da človek v pravem pomenu besede nekaj daruje? Ali je kdaj obstajala oseba, ki je storila kaj tako veličastnega? Odgovoril mi boš, da si ti ta oseba in da si bil celo večkrat v svojem življenju – praviš, da si neštetokrat obdaroval svoje bližnje in da si jih obdaroval le zato, ker jih imaš rad. Pa si jih res? Jih nisi vsaj malo obdaroval tudi zato, da bi se prikazal kot dobrega? Nič hudega, vsem se zgodi. Človek pa vseeno hrepeni, da bi našel nekoga, ki bi daroval tako, da res ničesar ne bi pričakoval v zameno; niti najmanjše zahvale niti prijaznega pogleda. In medtem ko so preštevilni misleci v zgodovini obupali v iskanju tega popolnega darovalca, ti povem, da obstaja. Da je celo med nami in da njegovo darovanje tudi v tem trenutku še vedno traja. Še več: Ta darovalec pozna tudi tebe in tudi ti lahko spoznaš njega. Ta popolni darovalec je naš Gospod Jezus Kristus, ki je daroval svoje življenje na križu z enim samim namenom. Želel je pokazati, da si pomemben, da si neizmerno vreden, da si neprecenljiv – neprecenljiv sam na sebi, ne da bi ga v zahvalo lepo pogledal, ne da bi ga v zameno častil in se mu klanjal. Lahko se odzoveš na to darovanje, kakor želiš; ali Jezusa v veri sprejmeš ali ga zavrneš – odločitev je tvoja.
Današnji evangelij govori o prihodu Kralja kraljev. Janez Krstnik nam naroča, naj pripravimo pot Gospodu. Ko je Janez Krstnik pripravljal ljudi na sprejem Kralja kraljev, ni mislil, da morajo ljudje pospraviti svoje domove. Govoril jim je, naj pripravijo svoja srca z obžalovanjem grehov in s spreobrnjenjem, to je z oklenitvijo Boga.Beseda spreobrniti se v Novi zavezi ponovi 49-krat. Prva beseda, ki jo Janez Krstnik izreče v puščavi, ni dober dan, ampak: »Spreobrnite se« (Mt 3,2). Nekateri lovci so iznašli poseben način za lov opic. V škatlo iz trde lepenke vrežejo luknjo in vanjo položijo okusen oreh. Luknja je ravno prav velika, da gre lahko opica s svojo roko vanjo, a premajhna, da bi tudi ven potegnila svojo roko, ko bo v njej držala oreh.Opica ima tako dve možnosti. Lahko spusti oreh in potegne prazno roko ali pa obdrži oreh in ostane v pasti. Opice običajno ne spustijo oreha. (Drobne zgodbe z biserom, 125.) Opica bi samo izpustila oreh in zbežala v svobodo. Zgodba poudari pomen novega načina razmišljanja in obnašanja. Da bi izvlekel svojo roko iz škatle, moram drugače razmišljati. Moram se spreobrniti, to pomeni, da se moram naučiti novih stvari in pozabiti stare. Premisliti moram o stvareh, ki sem jih počel do zdaj, in jih spremeniti, da bom lahko svojo roko izvlekel iz škatle, ne glede, kaj pomeni zame škatla. Rasti moram v krepostih. Zapustiti moramo stvari, da bi dosegli svobodo, čeprav velikokrat nočemo izpustiti stvari in postanemo ujetniki samega sebe. Držimo se starih navad in mišljenja, ki pa nam ne prinašajo več uspeha. Branimo se sprememb, ker nam je prijetneje ostati pri starih, ustaljenih, pa tudi slabih navadah. Einstein je zapisal, da ne moremo rešiti problemov tako, da bomo enako razmišljali, kot smo razmišljali, ko smo se s težavami začeli soočati, pa jih nismo mogli rešiti na tisti način. V adventnem času se lahko ustavimo ob tej misli: Gospod, pomagaj mi sprejeti stvari, ki jih ne morem spremeniti, daj mi poguma, da bom spremenil stvari, ki jih moram spremeniti, in modrost, da bi znal razločevati med obojim.
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – čeprav je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristotel; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili tako rekoč vsi filozofi, ki so mu sledili.Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno izmed osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja Abu Hamid al-Ghazali je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen zgolj nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči zgolj v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako samospoznavanje po svojem pojmu predstavlja nikoli povsem dokončan proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. To pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehno preseganje samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oziroma teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost.K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi nadalje nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistemu, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«.K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje lastne eksistence.Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neobhodljiv podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
Vedno smo v skušnjavi, da bi svojo ljubezen naredili abstraktno, da bi jo zavili v meglen celofan, v katerem bi ostali zadovoljni sami s sabo. Menda Jezus prav zato ta celofan kar naprej trga s konkretnimi primeri iz življenja, konkreten Bog hoče biti, ne oddaljena teorija, nekaj otipljivega. Res, naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja, pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor.Toda ta težka vprašanja od zunaj, torej tista, ki nam jih postavljajo ranjeni ljudje ob cesti, ranjeni ljudje ob lastni mizi, ranjeni ljudje, ki kričijo na nas, in ranjeni ljudje, ki ne morejo govoriti, so težka predvsem zato, ker so to pravzaprav vprašanja, ki prihajajo od znotraj, iz našega srca. Ogledalo nam nastavljajo, zato so tako strašansko neprijetna. In prav zato tudi tako zelo pomembna. Ker so vedno postavljena v trenutke, ko se moramo odločiti, kakšni ljudje želimo biti. In odgovori na ta vprašanja nas izklešejo, naredijo nas tisto, kar želimo postati. Vendar so ti odgovori še težji kot vprašanja sama. Zato ob njih radi izberemo alternativno, zadnje čase nadvse priljubljeno pot. Ker je seveda vsak odgovor zavezujoč, ker se z vsakim opredelimo, opredeliti pa se nočemo, nekakšen strah nas zajame ob tem, smo razvili preprosto in zelo učinkovito tehniko umikanja. Če je vprašanje pretežko, preprosto ne odgovorimo. Gremo »mimo« (Lk 10,31), kakor da se ni nič zgodilo. Tako se laže živi, brez vprašanj, izognemo se mučnemu tehtanju, negotovosti, razmišljanju, kaj bi bilo v takem trenutku prav narediti; ne, kaj bi bilo koristneje, ampak kaj bi bilo prav. Izognemo se žrtvi, ki jo tak trenutek zahteva, naporu in tudi napakam, ki jih je v takih trenutkih vse polno, izognemo se ponižanju pred drugimi in pred seboj. In tako življenje imamo radi, laže se živi brez teh vprašanj. To so sicer vprašanja, ki nas usmerjajo in delajo človeške, vprašanja, ki želijo, da ne pozabimo, kdo smo v svojem bistvu, da smo ljudje, dokler ljubimo. A to so težka, pretežka vprašanja za naša mehkužna ramena. Zato gremo raje mimo, kot da ne vemo, da je »iti mimo« najlažji način, da se izgubimo. Ker ljudje ne zablodijo od napačnih odgovorov, ampak ko si nehajo postavljati vprašanja.
Obstaja pripoved o tem, kako je neki rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan.“Ali je to takrat, ko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec.“Ne,” je odgovoril rabin.“Ali je to takrat, kadar lahko od daleč ločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal neki drugi učenec.“Ne,” je spet odvrnil rabin.Po še nekaj neuspešnih ugibanjih so učenci končno vprašali: “Kdaj pa se potem konča noč in začne dan?”“To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojega brata ali sestro. Takrat se začne dan.”Globoke besede, ki se ne nanašajo na bežno opazovanje nekaterih ljudi, temveč na notranje srečanje človeka s človekom. Besede, kot so “dan”, “luč” ali “svetloba” na eni in “noč” ali “tema” na drugi strani, so v Svetem pismu večkrat omenjene. Medtem ko so besede “dan”, “luč” in “svetloba” velikokrat uporabljene kot simbol dobrote, znanja, modrosti in upanja, pa sta v nasprotju z njimi “noč” in “tema” povezani s slabim, zlom in obupom. Apostol Janez je v svojem prvem pismu napisal: “Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi,” nato pa nekaj vrstic pozneje dodal: “Dragi moji, naša ljubezen naj ne bo samo na jeziku. Pokažimo jo v dejanjih, imejmo drug drugega v resnici radi.” (1 Jn 2,10 in 3,18 /ŽJ/). Čeprav se napisano v prvi vrsti nanaša na odnose znotraj krščanske skupnosti, pa zagotovo velja tudi širše in zajema posameznikov odnos do vsakega človeka.Morda se v dnevu, ki je pred vami, ne boste spoprijeli s potrebo po tem, da bi za nekoga naredili nekaj velikega in mu tako pokazali naklonjenost in pomagali. Toda prav zagotovo se boste srečali s človekom, ki potrebuje toplino, razumevanje ali človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so spodbudna dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog vas v veliko pomoč, saj osamljenost in nerazumevanje velikokrat bolita bolj kot telesne bolečine. Poskusite danes zavestno opazovati, kje se vam ponujajo priložnosti, da se odprete soljudem, da jim spregovorite in se pogovorite z njimi. Ko boste tako gledali v obraz sočloveka, boste opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov svetli dan ne le v vašem bližnjem, temveč tudi v vas.
O času veliko razmišljamo in tudi veliko govorimo. Navadno nam ga primanjkuje, pogosto imamo občutek, da bi naredili veliko več, veliko bolje, da bi bilo naše življenje lepše, če bi bilo časa več. Pa ga imamo na razpolago samo štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, tristo petinšestdeset dni v letu. Seveda pa nam ostaja uganka, koliko let. Od nas samih pa je odvisno, s kakšno vsebino bomo napolnili čas, s katerim razpolagamo.Ugotavljam, da si skoraj sumljiv, če rečeš, da imaš čas. Če neprestano tožiš, da imaš dela veliko preveč, da ti zmanjkuje časa za vse, dvigaš svojo pomembnost. Tako vsaj mislijo nekateri. Potem pa se zgodi, da imaš naenkrat časa na pretek in morda niti ne veš, kam z njim. Zboliš in morda tedne, mesece ne moreš nikamor. Ostariš in moraš korak za korakom opuščati vse svoje dejavnosti. Številnim se ob tem podere svet. Pa je res tako hudo?Osebno se počutim privilegirano tudi zato, ker imam čas. To mi pomeni vrednoto, tega se ne da kupiti z denarjem. Pravzaprav sem bogata. Mislim, da znam svoj čas izpolniti tako, da je to lahko v veselje meni osebno, pa tudi vsem tistim, s katerimi se srečujem. Res je, da ne počnem nič posebnega, so pa moji dnevi tako polni drobnih stvari in srečanj z ljudmi ali osebno, po pošti ali po telefonu. In prav ta socialna razsežnost bistveno zaznamuje kakovost našega časa.Res je, da fizično vse manj zmorem. Prav zaradi tega pa imam vse več dragocenega časa, ki ga lahko na ta ali oni način uporabim za osebno razmišljanje in srečanja z ljudmi. Judovski filozof Martin Buber je nekje zapisal: »Vse resnično življenje je srečevanje.« Te besede me pogosto spremljajo. Ob takšnem dojemanju časa ga ni nikoli preveč in nikoli premalo, ampak vedno ravno prav.
Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in vam že pred večerom želim prijetne sanje.No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k takim sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Te sanje in to upanje mora biti del našega življenja, kot ga živimo tukaj in zdaj.Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Kljub temu da je danes veliko lažje potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo to nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave, in so se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem se morajo varovati pred utvaro lahkih rešitev, kot so razne fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, moraš imeti pred očmi neko oazo, saj samo dokler imaš vero, da tam nekje je obljuden svet, boš šel naprej.Pred kratkim sem poslušal ženo, ki se z možem trudi že osem let, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali neko upanje. Hkrati nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je pri tem dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženi, ki čuti praznino, ko nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo čez noč vse uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno mora imeti neko upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele, ko si tam. Tej ženi smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za te, ki so že okrog nje.Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Želim vsem nam, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa že vsaj malo del našega življenja, in jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli.
Kralj David je veljal za mesijanskega kralja. To pomeni, da je bil v očeh Izraelcev Božji ljubljenec ali maziljenec. Ni šlo samo za izjemnega državnika, vojskovodjo in tudi ne samo za umetnika, ki je s harfo prepeval psalme, ampak za pravega preroka, ki je pomenil navzočnost Božje roke nad njegovim narodom. V njegove času, okoli l. 1000 pred Kristusom, naj bi se že pokazali znaki mesijanskega miru, se pravi orisi Božjega kraljestva na zemlji, ko bi nastopila sprava med vsemi dvanajsterimi izraelovimi rodovi, ki so se tako radi sprli. Takšno veliko pričakovanje mesijanskega kraljestva se je še stopnjevalo ob Davidovem sinu, genialnem Salamonu, ki je uspel sezidati eno izmed čudes svojega časa, jeruzalemski tempelj. Toda kmalu so Judje uvideli, da sta David in Salamon samo dvoje lepih podob mesijanskega kralja, pravi mesija pa bo šele prišel. To upanje se je še posebej utrdilo, ko so nesposobni in samovšečni judovski kralji zapravili tako Severno kot Južno kraljestvo ter končali v babilonskem izgnanstvu. Toda čim bolj je bil položaj za Izraelce ubupajoč in brezizhoden, tem bolj so preroki govorili o povsem novem Božjem kraljestvu, ki ga bo ustvaril mesija. Tako v 5. st. pred Kr. prerok izgovori svoje znamenite besede o resničnem mesijanskem miru, ki bo prišel, ko bodo »meče prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe«. In kar je najlepše, prerok Izaija ne govori samo o Izraelskem ljudstvu, ampak pravi, da bo takšen mir nastopil med vsemi narodi, nihče se ne bo več učil vojskovanja.Vsekakor gre za sanje. Toda vse se začne pri sanjah. Če Nelson Mandela in Martin Luther King ne bi nikoli sanjala, se stvari ne bi spremenile ne v Južni Afriki in ne v Ameriki. Tudi naš papež Frančišek sanja o miru. Toda njegove sanje imajo podlago v sanjah Asiškega Ubošca, da bi njegovo mestece postalo kraj miru. In res, v tem mestu se že več kot 35 let srečujejo predstavniki vseh svetovnih verstev in v vzajemnem spoštovanju svoje različnosti skupaj molijo za mir. Pred časom, bi takšna misel bila sprejeta kot čista utopija.Kristus govori v evangeliju, da bo mesijansko kraljestvo vsekakor prišlo. A kdo je mesija, bodo opazili le tisti, ki imajo pripravljeno srce. Jezus iz Nazareta poudarja, da gre ločnica med nasiljem in mirom skozi srce vsakega človeka. Vsak izmed nas se lahko odloči za eno ali drugo. Zato pa je potrebno, da si zaupamo svoje sanje in se družno odločamo za mir med prijatelji, po družinah in družbi. To bo najlepša priprava na praznovanje božiča, našega Mesije, ki prihaja.
Z današnjo, prvo adventno nedeljo smo vstopili v novo cerkveno leto, s tem pa tudi v adventni čas, čas pričakovanja, čas priprave na praznovanje Jezusovega rojstva. Čas priprave – ne pa že samega praznovanja, za katerega se zdi, da se odvija že skozi ves tako imenovani veseli december, ko nas od vsepovsod že bombardirajo z Božički in osladnimi božičnimi popevkami, ki s samim božičem nimajo kaj veliko skupnega. Mogoče je še najbliže samemu pripravljanju na božič potrošniški pritisk, ki nas z vso oglaševalsko propagando sili, da se moramo oskrbeti s čudovitimi in bogatimi darili za naše najdražje in tudi poskrbeti za izvrstno kulinariko. Vse to je na koncu obloženo z nerealnimi pričakovanji, da se bo slednjič za božič pač nekaj zgodilo, se premaknilo v nas ali pa bomo vsaj malo začutili tisti trenutek notranje sreče. Takò utopično kot če bi pričakovali, da se bosta zaročenca, ki se na skupno življenje pripravljata samo z organizacijo poroke in urejevanjem doma, nikakor pa ne z gradnjo odnosa in osebne intime, po poroki kar iznenada zaživela v neki globoki povezanosti in dobrem razumevanju. Čas priprave je pač zahteva svoj čas in svojo pripravo. Prav v tem se skriva izziv adventa samega, ki nas danes tudi ob Božji besedi spodbuja k čuječnosti in pripravljenosti.Biti čuječ, biti pozoren, biti v pripravljenosti seveda ne pomeni, da bi v življenju bili pod stalnim pritiskom ali celo v paranoičnem strahu, kdaj bo prišla naša zadnja ura in se bomo pripravljeni ali pa tudi ne, srečali iz oči v oči s Stvarnikom. Ravno nasprotno: spodbuda k čuječnosti je dejansko usmerjena v to, da sem tukaj in zdaj usmerjen v gradnjo odnosa z Bogom in v odpiranje svojega življenja Njemu. To pa ne iz strahu, ampak zaradi pristne želje, da bi v rasti in povezanosti v odnosu z Bogom, poglabljali, krepili in bogatili svoje življenje in ga dejansko živeli v vsej njegovi kakovosti in polnosti. Da bi v pristnosti in resničnem notranjem bogastvu živeli – ne sami sebi, ampak za druge.Seveda adventni čas ni usmerjen zgolj v samo pripravo, vendar pa prav gotovo za vsakega izmed nas prinaša spodbudo in izziv, ob katerem se lahko vedno znova vprašam, koliko pozornosti v svojem življenju namenjam odnosu z Bogom, kako se pripravljam na praznik njegovega rojstva in slednjič tudi, kako pripravljen sem na svoje končno srečanje z njim, na svoje rojstvo za nebeško kraljestvo. Adventno spodbudo – »Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!« – lahko tako razumemo tudi v smislu skavtskega pozdrava: »Bodi pripravljen – vedno pripravljen!«
Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen nad vožnjo voznika pred mano, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je bil na tem počasi vozečem avtomobilu napis: »Avtošola«.Ko sem zagledal napis, sem postal precej bolj potrpežljiv s počasnim zavijanjem in previdnim zaviranjem. Pomislil sem, da mladi voznici pred mano pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi mojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: 'Kako bi reagiral na voznico pred mano, če njen avto ne bi imel napisa 'Avtošola'?' Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? Precej verjetno ne, sem si tedaj odgovoril.Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno prestaja v življenju. Ljudje ne nosimo na sebi napisov, ki bi orisala naše notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih napisov, ob katerih bi obrzdali naš jezik, da se ne bi prehitro razjezili ali povedali nekomu, kaj vse si mislimo, da mu gre. Ne vidimo namreč, da bi imeli ljudje na svojih majicah napise kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«.Če bi videli takšne napise na ljudeh okrog nas, bi bili do njih gotovo prizanesljivejši in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijaznejši do neznancev. To lahko vseeno naredimo, ne glede na to ali vemo, kaj se v njih dogaja ali ne. Ne glede na to ali si to zaslužijo ali ne.Če bomo danes kdaj videli napis 'Avtošola' na mimovozečem avtu, se lahko spomnimo na vse tiste manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko gredo prav danes skozi težke osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da dodatno dozo potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bo lahko prav tisti prijazni pozdrav, tista pridržana vrata, tisto pristno vprašanje 'kako si?', prav tista majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bo lažje šel čez dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo nenazadnje vsi v isti 'avtošoli' življenja.
Ljudje imamo radi presežke. Večji slovenski mediji so že izbrali osebnost leta, podjetnika leta itd. V akciji Beseda leta je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izbiral besedo, ki je značilno zaznamovala leto 2018. Zmagala je beseda čebela, sledita pa ji mikroplastika in skodelica kave.Pri predlogih je glavno, a ne izključno vodilo, da beseda leta ilustrira dogajanje v jeziku, v katerem se zrcalijo spremembe v družbi, kulturi, tehnologiji …Čebela je lepa beseda, saj označuje žuželko, ki je simbol marljivosti, vztrajnosti in izjemne organiziranosti ter občutljiv pokazatelj dogajanja v naravi. Čebela je tudi eno ključnih bitij, ki pomaga k širitvi rastlinskega sveta, kar vpliva na živalski in človeški svet.K izboru besed leta 2018 dodajam še svojo: domiselnost. Domiselnost je naša sposobnost, da hitro najdemo neko izvirno izpeljavo, nove prijeme, na primer v glasbi, in rešitev.Slovenci se radi poistovetimo s čebelo, saj smo delavni in marljivi. Tudi Akademija delavnih Ljubljančanov, prva ljubljanska znanstvena akademija, ustanovljena leta 1693, je imela v svojem simbolu čebelo in panj.Kaj je potem narobe z nami, da je v letu 2018 pod pragom revščine živelo 280 tisoč ljudi? Navkljub naši marljivosti in pridnosti. Mogoče lahko odgovor poiščemo kar v svetu čebel. V njem poznajo tudi roparice; te se v brezpašnem obdobju prebijejo mimo stražark, vstopijo v tuj panj, vzamejo med in odletijo. Ko se v svoj panj vrnejo polne medu, opogumijo preostale čebele iz svoje družine, da se jim pridružijo pri napadu. Začne se čebelji rop. Pri napadu roparice najprej poiščejo matico in jo umorijo. To storijo tako, da jo zbadajo z želi ali pa stisnejo v gručo in s tem zadušijo. Če matica umre, je družina še dodatno oslabljena. Največ hrane potrebujejo najmočnejše čebelje družine, zato so ravno čebele iz teh družin pogosto začetnice ropa.Za napad so primerne družine brez matice, družine s staro matico, družine, okužene z varojo, ali številčno šibkejše družine. Vse te so šibke in nimajo močne obrambe. Tako se ropa v čebeljem svetu. Mar ni njihov svet vsaj malo podoben tudi našemu? Le da v čebeljem svetu skrben čebelar pozna svoje družine in lahko prepreči ropanje šibkejših.Šibkejšim v človeškem svetu, če nimajo skrbnega gospodarja, preostanejo samo še različne tehnike za preživetje, in ena izmed najboljših je domiselnost. Lahko je nekaj tako preprostega, kot je to, da potegnete nogavico čez pohodni čevelj, da bi lahko prečkali spolzek ledenik na gori. Pa varno hodite po pragu preživetja.
Morda kdo trpi in se počuti kot ptica, ki pešači, namesto da bi letela, ter se obtožuje, a za trpljenje nismo vedno sami krivi. Trpljenje nas največkrat doleti. Svetopisemski trpeči Job, tudi če bi šlo za umišljenega junaka, je vsem ljudem najbližji človek vseh časov. Pove nam tudi, da Bog tako naše govorjenje sprejema in razume. V tej paraboli judovske modrosti o človeškem trpljenju je Bog slábo obrnil v dobro. Job je dobil znatno več, kot je izgubil. Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov, učenec skrivnostnega in nedoumljivega Boga. Zgodilo se je, kar velja za ptico, ki se obrne proti vetru in mu kljubuje zato, da bi se mogla dvigniti više. Job je kapituliral pred Bogom, a ne kot poraženec, ampak kot zmagovalec. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu iz časa nacizma. Jobov krik je v vseh nas: »Bog, kaj hočeš od mene?« Biblična ikona Joba nam potrjuje, da želi Bog svojim ljubljencem najboljše na način, ki včasih vodi po poti bolečine. Tudi Božji Sin je šel na Kalvarijo, da bi v jutru vstajenja odrešil človeški rod. V trpljenju je izražena cena Božje ljubezni. Bog dopušča trpljenje v korist dobrega. V Talmudu je zapisano, da je modri rabin, ko so ga spraševali o smislu trpljenja, rekel: »Ko lončar konča delo in iz peči vzame lonce, njihovo kakovost preveri s kladivom; a udari samo tisti lonec, o katerem je prepričan.« Drži, vse ima svojo lepoto, tudi trpljenje, a vsak tega ne vidi. Dragi kamni nikoli ne izgubijo svoje oblike, tudi če so razbiti na najmanjše koščke. Ametist kljub udarcem s kladivom ohrani obliko šesterokotnega romboida. Bral sem o deklici, ki se je zelo bala vožnje skozi predore. Ko so morali iti skozi predor, je mižala in svoj obraz zakopala v mamino krilo: »Prosim, povejte mi, ko bomo prišli skozi.« Končno se je na neki vožnji ojunačila, na hitro odprla oči in jih spet takoj zaprla. Naslednjič se je opogumila in zavpila: »Mami, ugotovila sem, da ima predor na obeh straneh luči.« Trpeči Job, ki ga je Bog najbolj spoštoval, bi nam zaupal, da je edini razlog, zaradi katerega bi si zaželel vrniti se na svet, ta, da bi lahko še nekaj pretrpel za svojega Boga.
Priznam: včasih se polotim kakega dela v hiši ali okrog nje, za katerega me nihče ni prosil, niti ni nujno, da se ga opravi, niti ni sobota, ko po navadi kaj pospravljamo ali se vsaj trudimo v to smer. Kar tako iz dolgčasa, iz na vsem lepem porojene želje, da bi presenetil, oziroma storil nekaj dobrega - iz ljubezni torej - primem v roko krpo ali sesalec ali kuhalnico ali, če gre za zunanja opravila, kladivo ali žago ali motiko in … delam! Delam, razigran in vesel! Delam, nase, na svojo dobroto in seveda delo ponosen! Delam, dokler … se ne utrudim, ali se kaj ne zatakne, ali pa me preprosto mine naval ljubezni in se naveličam. In potem se začnem, najprej po tiho, potem pa vedno bolj na glas, pritoževati, kako da v tej hiši samo jaz delam in kje da so vsi in zakaj mi nihče ne pomaga, nato pa - če ni nobenega odziva – popustim na pol opravljeno, oziroma napol narejeno in užaljeno zapustim prizorišče. Razum in logika mi sicer šepetata, da nikomur nisem povedal, da se bom lotil dela in da nikogar tudi nisem prosil za pomoč, a užaljeno čustvo, ki se mi je - utrujenemu od (nepotrebnega) dela – prebudilo, je običajno glasnejše!Priznam: včasih se vprežem v voz, čeprav me nihče za to ni ne pooblastil ne prosil, zgolj zato, da bi Bogu in bližnjim dokazal, da sem sposoben in da zmorem. Zaženem se v klanec in … do koder gre, pač gre! Tam na pol poti, ko ne morem več, pa tako ali drugače izmučen popustim in se začnem prepirati z ljubim Bogom, zakaj da mi ne pomaga in a res moram vse sam! In Bog? Nič. Z nasmehom mi - vedno znova – pove, da je voz njegov. In da je zame. Da naj sedem in bo On potegnil. Do vrha in še malo naokrog. Da naj uživam v vožnji in neham mučiti sebe in okolico. Da res ni treba, da hočem vse sam. Ker ne zmorem. In da naj rečem, če potrebujem pomoč.Zelo podobno me ogovori žena, kadar se odzove na moje jamranje iz prvega odstavka in me s svojo logiko (in ljubeznijo) še bolj razbesni.Bogu pa, jasno, ne upam odgovarjati. Tiho sem in skušam uživati v vožnji. In razgledu.
Kdo še ni slišal svetopisemskega reka: »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, v sebi pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15-20)Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.«Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede.Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge.Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.
Nekoč je neki deček z družino obiskal London in si močno želel videti angleškega kralja. Seveda so bila ob obisku vrata kraljeve palače zaprta. Na njegovo prošnjo, da bi rad videl kralja, mu je stražnik dejal: »Žal mi je, a nimaš dovoljenja!«Mimo je prišel lepo oblečen plemič in slišal pogovor. Vprašal je dečka: »Kaj bi pa rad?« Ta je odgovoril: »Zelo si želim videti kralja.« Mladi plemič je prijel dečka za roko in mu dejal: »Pojdiva.« Ko sta se približala vratom palače, jih je straža na stežaj odprla. Dečka je vodil v palačo in po stopnicah sta se povzpela naravnost pred kralja. Lepo oblečeni plemič je bil waleški princ, kraljevi sin, in je dečku omogočil dostop do svojega očeta, kralja. (Zgodbe za veselje do življenja, 12)Podobno nam Jezus Kristus omogoča dostop do Boga Očeta, ker je Božji Sin. Ta dostop nam je omogočil s svojo krvjo, ki jo je prelil na križu. In vsakemu od nas govori: »Resnično povem ti, še danes boš z menoj v raju.«Nebeški Oče želi, da je Jezus »kralj src«, ne zemeljski kralj. V Božje kraljestvo nas vodi po ljubezni in človeškim srcem govori, da Božjega kraljestva ne bomo dosegli z revolucijo, ampak z evolucijo, to je s spreobrnjenjem src. Jezus je Božje kraljestvo prinesel s svojim križem, smrtjo in vstajenjem, s tem, da je postal »trpeči Božji služabnik«. Zato Kristus izziva tudi današnje kralje in današnje oblastnike. Izziva pa tudi nas vse.Evangelij, ki ga beremo na današnji praznik, opisuje Jezusa na križu. Z njim so križali tudi dva razbojnika. Čeprav sta bila oba nepridiprava, sta bila popolnoma različna. Ta različnost se kaže iz njunih besed. Njuno govorjenje in njuni različni pogledi kažejo, kako različnega kralja so si na eni strani predstavljali ljudje in kakšen kralj želi biti Jezus. Levi razbojnik je glasnik »ljudskega« mišljenja saj pravi Jezusu: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« (Lk 23,39). Ima zelo plitek način razmišljanja in pričakuje, da mu bo Jezus rešil težave in ga rešil kazni, ki jo je dobil za svoja grozodejstva. Jezus ga ne usliši. Nasprotno pa desni, dobri razbojnik zelo jasno razume Jezusovo vlogo in ga prosi: »Spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42). Kristus nas ne rešuje človeških omejitev: upravičene kazni za naše napake, ne rešuje nas trpljenja. Desni razbojnik izroči svoje srce Jezusu in se odloči, da bo pripadal resničnemu Kralju in njegovemu kraljestvu. Zato mu Kristus zagotovi: »Resnično povem ti, še danes boš z menoj v raju,« (Lk 23,43) in ga sprejme v svoje večno kraljestvo ljubezni.
Sodobni britanski filozof Alain de Botton je v svoji knjigi raziskoval, zakaj je v nas tako globoko zasidrana skrb za svoj status. V ožjem pomenu je sicer status pravni ali poklicni položaj v neki skupini, toda filozofa veliko bolj zanima širši pomen izraza, ki »označuje posameznikovo veljavo in ugled v očeh sveta«. V uvodnih poglavjih se tako osredotoča na človekovo potrebo po nenehnem potrjevanju njegove pomembnosti.Za sodobno družbo, zlasti zahodni svet, tako po njegovem mnenju velja, da »poglavitno gonilo naših želja po uspehu v družbeni hierarhiji morda niso več toliko dobrine, ki jih lahko nakopičimo, ali moč, ki jo lahko izkoristimo, temveč količina ljubezni, ki smo je deležni zaradi visokega statusa«. Misli, da dandanes denarja, slave in vpliva ne cenimo več samih na sebi, pač pa jih tako visoko vrednotimo zato, ker jih razumemo »kot simbole ljubezni – in sredstvo, s katerim bi se dokopali do nje«. Tako izraz, ki ga navadno uporabljamo za opredeljevanje odnosa do staršev ali partnerja, razširija na celotno družbo – našega hrepenenja po tem, da nekomu ne bi bilo vseeno za nas, da bi nekdo opazil našo navzočnost, nas globlje spoznal, upošteval naše mnenje in poskrbel za nas, dandanes ne usmerjamo več k bližnjim, pač pa želimo tak odnos od vse družbe. Zakaj? Ker vidimo, da »tisti, ki jih družba ljubi, tako kakor ljubimci uživajo zaščito pod naklonjenimi pogledi okolice«, medtem ko posamezniki brez statusa »ostajajo nevidni, do njih se vedemo grobo, nihče se ne zmeni za posebnosti njihovega značaja in nihče jih zares ne pozna«. Bogataš v svojem bogastvu uživa prav zato, ker opaža, da je deležen občudovanja in naklonjenosti družbe, siromak pa se svoje revščine sramuje zaradi občutka, da ostaja neviden oziroma mu družba namenja celo očitke in ponižanje. Ob tem filozof poudarja, da položaj ni črno-bel in preprosto življenje ne pomeni nujno nizkega statusa: vojaki in raziskovalci na primer lahko neudobje prenašajo daljša časovna obdobja in prostovoljno doživljajo pomanjkanje, saj jihvodi in spodbuja misel, da jih drugi zaradi njihovega dela cenijo. Tako tudi posledic nizkega statusa po njegovem mnenju ne bi smeli presojati le v luči materialnih dobrin – v ozadju se namreč skriva nekaj globljega, naš občutek samospoštovanja. De Botton nas v »Skrbi za status« vabi k premisleku o tem, ali ni morda visok status tudi za nas ena najbolj zaželenih dobrin prav zato, ker si v resnici želimo odobravanja družbe, potrditve naše vrednosti in pomembnosti.
Izklesano telo naj bi bilo živa priča lepote. Nabrekle mišice sporočajo, da so se kalile skozi vzdržljivost in silne napore.Zdaj pa so vir prekipevajoče moči, ki daje telesu videz zmagoslavja in nepremagljivosti.Nikjer ni odvečne maščobe, zaležanih udov, povešenih delov.Vse je čvrsto, gibi so lahkotno suvereni.Koža je napeta in porjavela.Kot da se je pravkar vrnila s tropskega popotovanja.Lasje, čeprav morda sivi, dajejo, lično pobarvani, videz mladostnosti.Botoks pomaga nežnemu spolu in občutljivim moškim, da prikrivajo svoja resnična leta.Celulit je nadloga, s katero se, po volji naročnikov, spopadajo plastični kirurgi.Ti dvigajo samozavest ljudem z občutkom manjvrednosti, če drugače ni mogoče, ob pomoči najrazličnejših implantatov.Koliko takšnih in podobnih posegov potrebuje človeško telo, da se zdi za silo dovršeno in sprejemljivo človeku, ki v njem živi?V sodobnem svetu je človeško telo nekakšna potujoča vizitka.Če nima lepih oblik in ni privlačno, se človek slabo počuti.Zato je treba spreminjati zunanjost.Nujno jo je popravljati, olepševati.Vendar leta ne prizanašajo nikomur.Izrisujejo se na naših obrazih.Pa tudi upočasnitev telesnih funkcij pušča svoje znake na našem zunanjem videzu.Postajamo debelejši, manj okretni, sključeni.Bog je tako želel, da ne bi zapadli lepoti svoje zemeljske pojave, ampak bi se odpirali neminljivim prvinam našega življenja.Da bi prevzeli miselnost, ki ne stavi na kult telesa.
Filozofija joge raziskuje vzrok bolečine in trpljenja. Pri tem izhaja iz postavke, da bivajoče sestavljata dva izvora, iz katerih se razvije celotna stvarnost in svet razloži kot spoj duhovne in snovne ravni. To pomeni, da se duša utelesi v materialno raven za namen učenja in spoznanja. Joga našteje pet glavnih duševnih stanj, ki povzročajo trpljenje in tvorijo karmo ter s tem dušo vsakič znova vračajo na svet (samsara). To so: nevednost, občutek jaza, navezanost, odpor in želja po življenju. Nevednost pomeni nerazumevanje osnovne resnice, da naš resnični ali »pravi« jaz, tj. duša, ni enak našemu empiričnemu jazu. Empirični jaz pomeni zavest, v kateri tečejo vsi duševni procesi, in je v celoti del materialne ravni. Če rečemo »jaz trpim«, »hočem«, »sovražim« in pri tem mislimo, da se »jaz« nanaša na duha, to pomeni, da živimo v iluziji. Zaradi temeljne nevednosti o ontološki neenakosti duše in zavesti doživljamo občutek jaza, ki je podlaga samovrednotenju na podlagi namišljenega ali priučenega vrednostnega sistema. Ko je vzpostavljen občutek jaza, so omogočeni pogoji za obstoj naslednjih treh stanj, ki se vežejo na empirični jaz, to so poželenje ali navezanost, odpor in želja po življenju.Želja in odpor sta v kontekstu joge velika zabloda in breme duše. Ko smo vživeti v dramo življenja, se nanj navežemo in se bojimo minevanja in smrti. Tako si sami ustvarimo ječo, v kateri nas vodita strah in poželenje, ki se rojevata iz lastnih predstav.Klasična joga prepoznava, da se vsi vidiki materialnega sveta nenehno spreminjajo in da se izkustvo minljivosti vseh stvari izraža kot trpljenje. Izkustvo minljivosti je torej univerzalno izkustvo in bolečina je posledično temeljno razpoloženje človeka. Vsak človek je torej zaznamovan z eksistencialnim strahom in tesnobo. Ker so vsa prijetna izkustva minljiva, vsako iskanje užitka in radosti nosi v sebi seme bolečine. Da bi presegli boleče bivanje, joga predlaga nenavezanost na predmete ugodja in stalen nadzor uma. To je bistvo joge, ki pravi: Yogaś-citta-vṛtti-nirodhaḥ – joga je nadzor misli. To je pogoj za prekinitev nevednosti, ki povzroča vse nadaljnje trpljenje.
Neveljaven email naslov