Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed namenja tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje«.
Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi prijetnega občutka, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi«, pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti«, ki v nasprotju z naklonjenostjo za rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled pri ljubezni res bistven, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča«. Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred očmi.
Vendar pa Aristotel na nekem drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto nastaja nesorazmernost: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sam ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub«. Aristotel pravi, da take situacije nastanejo zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso temeljila na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena drug drugemu ne moreta več dati tega, kar želi, se taka zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila zaradi njega samega, ampak sta si pomenila le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi zaradi nje same in zato tudi trajno«.
Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve«. Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugem to, »kar njemu samemu pomeni vrednoto«. Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem enako deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.
3536 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed namenja tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje«.
Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi prijetnega občutka, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi«, pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti«, ki v nasprotju z naklonjenostjo za rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled pri ljubezni res bistven, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča«. Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred očmi.
Vendar pa Aristotel na nekem drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto nastaja nesorazmernost: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sam ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub«. Aristotel pravi, da take situacije nastanejo zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso temeljila na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena drug drugemu ne moreta več dati tega, kar želi, se taka zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila zaradi njega samega, ampak sta si pomenila le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi zaradi nje same in zato tudi trajno«.
Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve«. Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugem to, »kar njemu samemu pomeni vrednoto«. Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem enako deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.
Sokrat, eden izmed najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti ljudje pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha«, zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom. Ta je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabše vrste hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš čevljev in ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in ki imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko potemtakem kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je v nasprotju z Antifontom veliko svobodnejši in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako skušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi povsem preprosta hrana. Sreče torej ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je pobaral. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč povsem dovolj, da ga ščiti pred mrazom. »Se ti ne zdi torej, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in sklenil: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa menim, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«
Vas je že kdaj kdo resnično globoko prizadel? Z žaljivimi ali neresničnimi besedami? Z nepremišljenim in sebičnim dejanjem, ki vam je škodilo? Kako ste se odzvali? Ste se maščevali? Kaznovali osebo tako, da z njo niste želeli komunicirati, posledica česar so bili tihi dnevi, tedni, meseci ali celo leta? Ste se storilca začeli izogibati̶̶̶– seveda na načine, ki so mu to dali povsem jasno vedeti? Katerega koli od naštetih ali pa drugih načinov “poravnavanja računov” ste že uporabili, ste zagotovo ugotovili, da ne delujejo. Morda so vam prinesli trenutno zadoščenje, toda vsako ponovno srečanje z osebo, ki vas je prizadela, vas je boleče spomnilo na to, da negativna čustva, ki jih čutite do nje, ali tega, kar je naredila, niso izginila. Predvsem pa noben od teh načinov zagotovo ni izboljšal odnosa s storilcem. Obstaja boljši odziv. Odpuščanje. “Motiti se je človeško, odpuščati pa božansko,” je zapisal angleški poet Alexander Pope. Morda se boste na to odzvali z večkrat slišanim “Odpuščati je res božansko, toda mi smo samo ljudje.” In čeprav te besede zvenijo kot pojasnilo, zakaj imamo težave z odpuščanjem, pa gre v resnici za izgovor, da tega ne naredimo. Preprosto se odločimo, da bomo poskušali “račune poravnati” na katerega od omenjenih načinov. Ali pa, da se bomo raje kot za odpuščanje, ki znanstveno dokazano prinaša številne prednosti na področju telesnega, čustvenega zdravja in odnosov, odločili za gojenje zamere. Mislimo, da nam bo ta prinesla materialno ali nematerialno korist kot na primer posebne usluge, ki jih lahko zahtevamo od storilca, ali pa občutek moralne večvrednosti, ki je posledica upravičene ogorčenosti nad storjenim dejanjem. Z odpuščanjem se tako enim kot drugim navideznim koristim odrekamo. Morda pa pričakujemo, da bomo s tem, ko ne odpustimo, preprečili, da bo dejanje ponovil, saj bomo storilca lahko še naprej spominjali na njegov prestopek. Ne glede na to, zakaj se namesto odpustiti odločimo gojiti zamero, bomo plačali visoko ceno. Z zavračanjem odpuščanja se namreč odrekamo možnosti za srečo, ustvarjamo niz negativnih čustev, ki so popolnoma nesmiselna in brezplodna, in ki poleg tega, da škodijo edino nam, ne pa tudi storilcu, vodijo le do vse večje zagrenjenosti. Nekdo je rekel, da je ne odpustiti enako, kot če bi popili stekleničko strupa in pričakovali, da bo umrl kdo drug. Zato vas danes vabim, da upoštevate nasvet iz pisma Kološanom 3,13: “Odpustite, če vam kdo stori kaj slabega.” (ŽJ) Odpuščanje je dejanje dobre volje, ki žrtev osvobaja negativnih čustev do storilca in s tem želje po gojenju zamere ali maščevanju. Toda poleg te čustvene razsežnosti odpuščanja obstaja tudi odnos. Odpuščanje je tudi priložnost za obnovitev porušenega ali poškodovanega odnosa, saj pri storilcu velikokrat spodbudi priznanje storjenega in željo po spremembi. Prav tako pa je odpuščanje tudi priložnost za morebitno ponovno vzpostavitev zaupanja. Odpuščanje ne pomeni, da bomo pozabili to, kar nam je bilo storjeno; pomeni pa, da prestopka ne bomo več omenjali. In prav konec starega in začetek novega leta je čudovita spodbuda za to. In hkrati priložnost, da začnemo ponovno graditi porušene in obnavljati poškodovane odnose z ljudmi okrog sebe.
Avtor današnje ponovljene Duhovne misli arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani razmišlja o estetiki razodetja, ki je lastna vsem trem monoteističnim religijam. Na primeru islama pokaže iskanje lepega tudi v božji besedi.
Daj mi, Gospod, spoznanje resnice. Ne zavrzi mojih želja, kajti v Tebi je zajeta vsa modrost. Ničesar ne morem vedeti brez nje, brez njenega obiskovanja. Daj mi vedro srce, da bom obstal v urah bolečine. Ne štej mi v slabo nestanovitnost, kajti moja narava je šibka. Ničesar ne zmorem brez Tvoje opore. Daj mi, da bom sejal mir. Ne zadržuj se ob mojih grehih, kadar ponujam delitve. Ničesar namreč ne morem storiti brez srčnosti, ki edina pomirja. Daj mi voljo do pravičnosti in ljubezni. Ne mudi se ob mojih napakah, ki se porajajo iz nezvestobe. Nič dobrega ne nastaja, kadar mi primanjkuje ljubezni in nisem pravičen. Daj mi zdravje, da bo moje zemeljsko delo pričalo o zmagovitem. Ne odpiši me, kadar se spozabim in črpam moč telesa za svetne užitke. Nič koristnega namreč ne prinašam drugim, ko sem oropan življenjske sile. Blagohotno se ozri name, Jezus, ko deliš nebeški blagoslov. Vem, da ga nisem vreden, a brez njega nimam življenja. Sprejmi me v svoje srce, ko zbiraš prijatelje, da služijo Tvojemu imenu. Vem, da ne zaslužim te časti, a brez nje se kot izobčenec pogrezam. Varuj me pred vsem slabim, ko sile pekla zalezujejo žive. Vem, da nimam zanesljive kreposti, a brez Tvojega varstva sem izgubljen. Daj mi, Gospod, življenje. Kajti samo za življenje se splača živeti. Za nič drugega, ker je vse drugo manj od te resničnosti.
Svoboda. Pojem, ki ga danes tolikokrat razumemo vsak po svoje. Beseda, ki smo jo tako rekoč izvotlili. Želimo biti svobodni od takih ali drugačnih avtoritet: staršev, učiteljev, političnih ali verskih voditeljev. Sočno rečeno: »Ni ga bôga, ki me bo komandiral!« Zanimivo, kako znamo Boga povezovati z nesvobodo, čeprav je prav Bog tisti, ki nam daje svobodno voljo. To je njegov aksiom. To je položeno v našo naravo, v naše bitje, saj je osnova naših odnosov. Fant lahko reče dekletu, ki mu je všeč, da jo ima rad. Toda prav zaradi svobodne volje lahko ona njemu odgovori: »Tudi jaz te imam rada.« Ali pa: »Jaz pa te nimam rada.« To je pogoj za pristno vstopanje v odnose. Bog nam torej daje svobodno voljo samo zato, da se lahko v svobodi odločimo zanj. Če bi sicer ne imeli te svobodne volje, bi bili lutke, bi bili kimavci. Tako pa lahko na njegovo vabilo: »Rad te imam,« svobodno odgovorim z DA ali NE. Lahko torej odgovorim Božji ljubezni ali pa se ne zmenim zanjo in jo celo zavrnem. Pač, svobodna volja. Vsi svetopisemski odlomki za današnjo prvo postno nedeljo govorijo prav o tem. Najprej o človekovem uporu proti Bogu in očitnem uveljavljanju svoje volje, ki jo prinaša simbolna pripoved o Adamu in Evi. Pa ne zato, ker sta utrgala tisto jabolko ali kar koli je že bilo. Gre za upor proti Bogu v želji, da bi postal kakor Bog. Jasno, da me ne bo Bog komandiral, če lahko postanem jaz bog – ali pa mali bogec, recimo vsaj kralj na Betajnovi. Nasprotna tej drži pa je Jezusova, s katero se on, ki dejansko je pravi Bog in pravi človek, upre skušnjavi moči, ki bi v posvetnem smislu pomenila absolutno oblast. Jezus ne zapade tej skušnjavi, ampak jo zavrne z besedami: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹.« Popolna Sinova pokorščina Očetu, v kateri izpolni Božji odrešenjski načrt. Zato lahko apostol Pavel v Pismu Rimljanom postavi temeljno antitezo: zaradi Adamove nepokorščine in prestopka sta se na vse ljudi zgrnili grešnost in obsodba, vendar pa smo zaradi Jezusovega pravičnega dejanja in pokorščine vsi ljudje deležni opravičenja, ki daje življenje. Ob vsem tem se nam na začetku postnega časa odpira eno najtemeljnejših vprašanj: Je moje življenje v pokorščini ali nepokorščini Bogu? Drugače rečeno: Ali iščem Božjo voljo in skušam po njej živeti, ali konstantno iščem le sebe in tiščim svoj prav? Bog nam vsekakor daje svobodo, na nas pa je, ali bomo živeli življenje v nenehnem iskanju sebe in tiščanju svojega prav in svoje vizije, ali pa bomo iskali Boga in skušali prepoznavati njegovo voljo, s katero nas vabi v polnost življenja.
Spoštovani, sodobna filozofija in teologija glede vprašanja zla ovinkarita in se ga izogibata, ker so postale znanstvene vede avtonomne. Prej sta to vprašanje reševali skupaj, znotraj teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti. Za sodobno filozofijo je postalo vprašanje trpljenja preveč metafizično, moderna teologija pa se v nasprotju s klasično razvija v drugo smer. Tako ostaja trpljenje prepuščeno izkustveni plati posameznikov. Ko Bog dopusti slabe reči, nas spravijo v bes in ob pamet. Takrat nam ni treba odpustiti Bogu, ampak prositi za milost, da bi lahko to, kar nas je doletelo, sprejeli. Bog nima nič proti nam. On ve, da nam to ni všeč. Našo jezo razume podobno, kot straši razumejo otrokovo jezo, ko dovolijo, da mu zdravnik vbrizga injekcijo. Dejanje staršev izraža najboljše zanimanje za otroka; prav tako Bog ravna z nami sredi bolečin. Medtem pozabljamo, da je večji in močnejši, kot si lahko sploh predstavljamo. Aleksander Solženicin (1918–2008), ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec, ki je bil politični zapornik, se je spraševal, zakaj Bog ne loči zla od nas. Zapisal je, da moramo upoštevati, da črta, ki zlo in dobro razdvaja, seka vsako človeško srce. Kdo pa bi hotel uničiti del svojega srca? Človek ne more opravičiti Boga; Bog je tisti, ki opravičuje človeka. Ker Cerkev, ki prste namaka v sladki marmeladi, aktualna vprašanja zanikuje, sama odpira prostor navalu duhovnega terorizma cenenih alternativ. To, da niti ena teodiceja ne pozna končnega odgovora na vprašanje trpljenje, ne pomeni, da smemo Boga glede odgovornosti razvezati, človeka pa obsoditi, niti Boga obsoditi, človeka pa razvezati (I. Raguž). Zlo, ki ima povezavo s svobodo, vključujoč z njeno zlorabo, je nujno za moralni razvoj človeštva. Vendar Bog ni začetni vzrok zla, ampak končni in posredni, in ga dopušča zaradi večjega dobrega. Zlo je cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni (T. Akvinski). Navzoče je kot negativni spremljevalec svobode, čigar obstoj bo opravičen šele v končni prihodnosti, čeprav deluje navidezno neurejeno in nesmiselno. Še vedno smo v prehodnem in pomanjkljivem svetu, v katerem hkrati k Bogu tarnamo in proti njemu protestiramo. Angela Folinjska (1249–1309) je sredi trpljenja zapisala: »Ko bi ljudje vedeli, kako vredno je trpeti za Boga, bi postalo trpljenje predmet grabeža in bi ga drug drugemu ugrabljali ter si s silo prilaščali priložnosti za trpljenje.«
»Izčrpan sem in pobit do konca, vpijem od nemira svojega srca,« (Ps 38,9) se h Gospodu s prošnjo obrača bolnik v Knjigi psalmov. Bolnik v psalmu trpi zaradi skrajne telesne in duševne izčrpanosti. Prepričan je, da so ga zadele Gospodove puščice, da se je njegova roka spustila nadenj. Kljub vsem dvomom in prerekanju z Gospodom svojo rešitev vidi edino v njem, svojem Bogu. Ko klecnejo naša kolena in omahnejo roke ter naše telo zaradi bolezni zaudarja, duša pa vpije kot v vicah, se sprašujemo, kaj smo storili narobe. Če smo verni, se sprašujemo, zakaj ravno nas Bog kaznuje. Če smo brezbožniki, odgovore iščemo drugje. Ali pa se ob težkih preizkušnjah začnemo zatekati h Gospodu in nanj naslavljati prošnje za čudežno ozdravljenje. V stiskah in preizkušnjah se odpirajo naše dušne širjave, ki lahko zazvenijo blagozvočno ali pa odvratno. Spoštovani poslušalci in poslušalke, ko spremljam težko preizkušnjo svoje mame, skušam najti odgovor na vprašanje: Zakaj ravno ona? Zakaj je zbolela globoko verna ženska, zvesta žena in ljubeča mama? Zakaj je zbolela za boleznijo, ki je tako nepredvidljiva? In sprašujem tudi sebe, zakaj je mamina bolezen postala moje vsakodnevno breme. Del odgovora sem ponovno našla v Knjigi psalmov: »Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost je muka in zlo, hitro mine in mi odletimo.« (Ps 90,10) Moja mama je pri 80 še vedno krepka. A čez dan se njeno telo krči in počasi izgublja moč, kot se izgubljajo njene besede in misli. Ne želim, da bi moja mama kar tako odletela. Zato sem se odločila, da bom skupaj z njo viharila naprej. Ne vedoč, kaj naju čaka jutri. Do tega trenutka se še nisem sprijaznila, da se osebe z demenco ne morejo spremeniti, čeprav si to želijo, in da ne bodo nikoli več take, kot so bile. Tako meni zdravstvena stroka s svojimi študijami. In hkrati svari: demenca je bolezen, ki ne prizadene zgolj bolnika, ampak tudi bližnje, ki zanj skrbijo. Z mamo sva s to preizkušnjo ostali sami, za povrhu vsega še v okolju, kjer so vse bolezni, ne samo demenca, varno zatesnjene za vrati domov. Bolezen, ki je danes prepoznana kot ena izmed največjih zdravstvenih kriz 21. stoletja, še vedno velja za družbeno zaznamovano prav zaradi svoje drugačnosti. S svojimi besedami želim opogumiti vse, ki se z demenco ali katero koli drugo boleznijo dnevno srečujete. Verjamem namreč, da v vsakem človeku kljub bolezni, ki ga spremeni do neprepoznavnosti, obstaja majhen, nedogorel košček duše. Dokler duša lahko še tli, bomo občutili ljubezen. Zato je vredno vihariti z našimi najdražjimi in njihovo boleznijo, pa čeprav bomo tleči košček duše zaznali med njenim letom.
Ste se prebudili v težek dan, z bolečinami in strahom, v obupu in razočaranju? In v takem razpoloženju in občutkih, kdo bi imel srce reči: blagor ti, ker si žalosten, blagor, ker si ubog, blagor, ker trpiš? Ob dobrem jutru, ki vam ga iskreno želim, bi s takim blagrovanjem skvaril ves dan. A vendar so to besede, ki so temelj humanizma, ki je zrasel iz evangeljskega sporočila. Človeka, ki bi trpečemu, žalostnemu, ubogemu ponavljal, blagor ti, bi lahko mirne duše zabrusili, da je brezsrčen. O Jezusu, ki je to govoril zbrani množici, bi, vsaj kar vemo iz ohranjenih poročil, težko rekli, da je bil brezsrčen. Gre za sanjača, ki se ne more sprijazniti s stvarnostjo ali pa jo spremeniti in zato ponavlja vsem ponižanim in ubogim te blagre? Z očmi revolucionarna, sindikalista ali prevratnika bi gotovo razmišljali v to smer. Če se že ne moremo izkopati iz revščine, se znebiti žalosti, ubežati zasramovanju in preganjanju, se z njo sprijaznimo in ohranimo lepe sanje, ki ublažijo neznosnost sedanjosti. Nočem vas, dragi poslušalci, poslušalke zazibati v omamo praznih sanj. Danes je edini dan, ki ga lahko živimo, jutri bo drugi, včeraj je že minil, zato so sanje primerne le za ta trenutek, saj le sedaj lahko kaj spremenimo. Iz Jezusovega življenja in življenja teh, ki so mu zvesto sledili, vemo, da niso ravno sanjarili, ampak živeli tukaj in zdaj v vsem, kar jim je to prineslo. Naj me pesti žalost, je to še vedno žalost. Revščina nikoli ni bila nekaj, kar bi bilo samo po sebi dobro. Po drugi strani pa srečati revnega človeka, ki zna in zmore v svojem uboštvu najti nekaj svetlega, vedno prinese upanje tem, s katerimi živi. Verjetno delite z mano izkušnjo, kako je, če obiščeš bolnega človeka, za katerega veš, kako trpi. Pripraviš vse mogoče besede tolažbe, sprašuješ se, kako bi bil pri njem, da ne bi podcenjeval njegovega trpljenja. A on te sprejme z nasmehom. Kljub svoji bolečini, ki jo ne taji, zmore iz svojega trpljenja odpreti vrata olajšanja vsem okrog sebe. Kljub brezizhodnemu trpljenju postaja vedno bolj središče vere v življenje.
Nekoč smo o ponižnosti govorili predvsem v Cerkvi. Različne skupine, ki so se pri nas in po svetu v polpretekli zgodovini zavzemale za družbe spremembe, so ponižnost omalovaževale in jo imele za izraz strahopetnosti, ki hromi revolucionarni zanos. Povsem nepričakovano pa je v zadnjih letih ponižnost postala modna poza. Kot visoko etično držo si jo pripisuje politiki, športniki in njihovi trenerji, umetniki in podjetniki; tako rekoč vsi, ki nagovarjajo javnost. Ne bomo sodili, kdo od teh, ki se ima za ponižnega, je iskren in kdo ne. Bolj pomembno je vprašanje, kaj to zahtevno etično držo motivira in utemeljuje. V sekularnem svetu, v katerem vsak Jaz, kot pravi nemški filozof Fichte, sam sebe določa, kdo je in kaj hoče, ima ponižnost povsem arbitraren pomen. Nad Jazom ali zunaj posameznika ni nobene inštance, ki bi dajala ponižnosti vsebino in okvir. Kaj potem ponižnost sploh je? Kako naj takó ohlapna opredelitev ponižnosti sploh vpliva na naša dejanja, da bodo dejansko izraz pristne ponižnosti? Pepelnica, današnje obredno posipanje s pepelom, nas usmerja k odkrivanju ontološkega temelja ponižnosti. Obredne besede – Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš – niso mehko leporečje, temveč realnost, ki med nami ne dela razlik. Dokler z besedo ponižnost nagovarjamo javnost, ni usodno, ali s tem mislimo resno ali ne, v ospredju je zgolj vtis, ki ga ljudje dobijo o nas. Pepel na naši glavi pa ni prizor za javnost, ni igra za pridobivanje popularnosti, marveč trenutek streznitve, ko se zavemo, da se lahko prav vse, kar smo dosegli in si pridobili, že v kratkem spremeni v prah in potone v pozabo, kot po potresu v Turčiji in Siriji. V trenutkih pepeljenja nam ni več do samovšečnosti, do zavajanja bližnjih, naj v nas vidijo ponižnost, čeprav pokamo od nadutosti. Opozorilo, da smo prah, v katerem bomo končali svojo zemeljsko pot, nas dela ponižne, ker na mrtvaškem plesu, kakršnega vidimo v Hrastovljah, med reveži in imenitnimi nehote zagledamo tudi sebe. Če nam pepeljenje seže do srca in razuma, nastopi trenutek pristne ponižnosti, ko se vprašamo: Kaj sedaj? Na tej točki šele zares dojamemo smisel besed preroka Joela, ki oznanja Božje vabilo: »Obrnite se k meni z vsem srcem, s postom in jokom in srčno bolečino!« Čemu? »Da svet ne bi popolnoma razpadel, ne moremo imeti vsega, kar hočemo,« pravi Lucy Kirkwood v drami Otroci. Naj torej svojih dobrih del, kot pravi Jezus, ne opravljamo tako, da bi nas ljudje videli in hvalili. Naj sodbo o tem, kaj smo naredili iz pristne ponižnosti, prepustimo Njemu, ki vidi na skrivnem.
Grški zdravnik Hipokrat, ki velja za očeta znanstvene medicine, je zapisal: »Življenje je kratko, pot do znanja dolga, pravi trenutek kratek, izkušnja negotova, presoja težka.« S temi stavki je z veliko osebno odgovornostjo in etiko hotel povedati, da zdravnik ne more presojati na kratko, tako rekoč – kot bi rekli danes – »v petih minutah«, ampak se mora vživeti v pacienta in dolgo preučevati vse okoliščine njegove bolezni. Prav tako je hotel poudariti, da je težko postaviti pravilno diagnozo, kajti za vsako raziskavo, s katero se dokopljemo do določenega znanja in spoznanja, je potreben čas, odločitev o življenju in zdravljenju drugega človeka pa mora biti sprejeta hitro, če hočemo njegovo bolezen in njene morebitne zaplete čim prej preprečiti. Hipokrat nas torej s svojo mislijo drami predvsem v odgovornost za svoje sklepe, besede in dejanja, s katerimi odločamo o življenju drugih ljudi. Danes živimo v obdobju bliskovite znanosti, ko se tako rekoč vsak dan rušijo stare in nenehno postavljajo nove znanstvene hipoteze o tem, kaj je za človeka zdravo in dobro, kaj ne. Ker na človeka ne gledamo več celostno, ampak je znanstvenik usmerjen le še v preučevanje – če uporabim metaforo filozofa Hegla – posameznega drevesa v gozdu, lahko tezo, ki jo s svojim raziskovanjem in eksperimenti na določenem specifičnem področju dokaže posamezen znanstvenik, drugi z drugimi, novimi dokazi kmalu ovrže. Znanstveniki pa v želji po uspehu in lastni promociji pogosto izgubijo občutek, da imajo njihova spoznanja lahko dolgoročne ali celo usodne posledice za človeka, vsa živa bitja ali naravo v celoti. Zaverovani v moč in veličino svojih znanstvenih spoznanj preprosto ne opazijo, da odločajo o nekom drugem, to pa od njih zahteva izredno razgledanost, usposobljenost in odgovornost. V takih trenutkih bi moral biti Hipokrat naša tiha vest, da to, kar počnemo, delamo z vso strokovno usposobljenostjo, ob temeljitem preučevanju vseh okoliščin in z dolgotrajnim pridobivanjem znanja.
Če vam je kdaj kdo rekel, da živite na oblakih, vam je dal vedeti, da življenja ne dojemate v vsej stvarnosti. Na oblakih smo vedno v nekem vzporednem svetu. Zanaša nas, odnaša, prekucuje. Je kar lepo, sploh pa, če lahko dolgo traja. Sestop pač je, kakršen je, a ni nujno, da je tragičen. Kaj vas preganja, se sprašuje Puškin, usoda, zavist, zloba …, pa ugotovi, da »večno holodnije, večno svobodnije, njet u vas rodini, njet vam izgnanija«. Jadrajo z milega severa v južno deželo. Belim oblakom pravimo tudi ovčice. Po nebu se pasejo in imajo tako moč, da nas pritegnejo v kak premislek. Nismo njihovi pastirji, vabljivo jim je pa slediti, le da hitro spremenijo obliko in niso več, kar so bili. Vzbujajo občutje o neujemljivi svobodi. Oblaček beli moj, ko plul boš nad vasjoj – pesni pesnik Aškerc – postoj nad njoj, postoj. Tako marsikdo s tujih tal pozdravlja domači kraj; pomislimo na številne begunce, izgnance, izseljence. Računalniški jezik pozna oblake, besedilca v stripih pogosto tičijo v njih. Oblak simbolizira tudi občutje, razpoloženje, našo naravo. Čustveno potlačenost primerjamo z oblačnim nebom. Svojo vihravost s plesom oblakov. Vse pogosteje mislim na vitkega, že priletnega profesorja Azarova, ki nas je poučeval ruščino. V naše kraje ga je zanesel beg pred boljševiško revolucijo. Djeti, djeti, vi ne razumeti, je pravil, vi razumeti, ko ostareti. Nanašalo se je na pesem o oblaku, ki jo je napisal na tablo. Oblaček se je spustil na morsko čer, da bi prenočil. Ko se je zjutraj dvignil na nebo, je skalnati velikan, vlažen od njegove sledi, tihceno zajokal. I tihonko plačet on v pustinje … Oblaki so rdeči, kaj neki pomenijo …, je naša stara vojaška pesem. Številne je pospremila na odprta bojišča in v strelske okope. Prva svetovna, prej že balkanska, pozneje druga svetovna vojna, za njo ona milostno kratka – Bog daj, da zadnja pod našim obokom neba, da ne bo več treba peti Oblekla bom črn gvant. Simon Gregorčič prijateljstvo črnogledo povezuje z oblakom; prijatelj da je kakor senca, a ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Za jokavce pravimo, da se ulije iz njih kot iz oblaka. So pa oblaki povezani z obleko. Obleka je namreč obvleka in oblaki so obvlaki.
Obhajamo pustno nedeljo. To pomeni, da smo na pragu postnega časa. V slovenščini se lahko poigravamo s tema dvema besedama: pust, ki se v noči s torka na sredo spremeni v post. Letos nas Božja beseda na današnjo nedeljo zadene v živo. V nekaj besedah nam posreduje bistvo krščanskega nauka: to je beseda ljubezni, zapoved ljubezni, ki se po Kristusu prelevi iz starozaveznega pojmovanja v novozavezno. Slišali smo starozavezno zapoved, ki se tudi v naših pogovorih pojavi velikokrat: oko za oko, zob za zob (2 Mz 21,24). To je zakon, uzakonjen že v stari zavezi. Pravzaprav so s tem predpisom želeli omejiti divje maščevanje in vzpostaviti neko načelo enakosti. Čeprav zveni ta zakon kot zaostala oblika pravice, vidimo, kako sta obravnavana na eni strani kokošji tat in na drugi nekdo, ki je ukradel milijarde. Potemtakem sploh še nismo na tem nivoju in vidimo, da je v določenih vidikih ta zakon še vedno futurističen. V bistvu pa ne rešuje problema zla – preprosto ga podovoji v upanju, največkrat praznem, da bo to odvračalo. Potem pa stopi na sceno Jezus s svojim pogledom, s svojim naukom. Jezus namreč predlaga in daje novo logiko ljubezni, ki premaga logiko sebičnosti. Sledi pet primerov, ki predstavljajo tudi pet pravil, s katerimi pokaže, kako premagati hudo z dobrim (Rim 12,21). V enem izmed teh petih Jezus citira starozavezno zapoved, ki pravi: sovraži svojega sovražnika. Sovražiti sovražnika je običajno dejstvo, dobro izpričano tudi v Svetem pismu. Kumran to tudi izrecno zapoveduje. Če smo pozorni opazovalci družbe in sveta, v katerem živimo, lahko mirno rečemo, da je te sovražne drže še vedno preveč. Škoda. Nova zaveza? Jezus pravi: »Ljubite svoje sovražnike.« Če pa to ni na glavo obrnjena logika tega sveta! Ljubezen do sovražnikov je bistvo krščanstva. Ljubiti sovražnika pomeni, da smo spoznali Boga v Duhu. Bog namreč nima sovražnikov, ampak samo sinove, ki so zame bratje, potrebni ljubezni. V teh dneh tako hitro navlečemo na svoj obraz take in drugačne maske, ki zakrivajo našo pravo podobo. Naj bodo postni dnevi, ki so pred nami, priložnost, da odložimo maske in skušamo biti čim bolj iskreni, dobri, plemeniti.
Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal, ali je kozarec napol prazen ali napol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profesorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najpomembnejša. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa bi ga držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal ves dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem izmed teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je končal svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobni kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že ves dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da tak 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse, kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse, kar lahko naredimo, je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.
Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo za njih, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Menim, da je eden od glavni razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštovanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane naslednje besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredimo kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili kaj je potrebno narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredotočite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In nenazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredotočajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.
Vedno bolj spoznavam, kako pomembno je, da se znamo poslušati. Tega se pravzaprav nikoli nismo prav učili. Spominjam se, da smo imeli v šoli govorne vaje, kjer smo se učili govoriti in nastopati. Nihče pa nam ni spregovoril o tem, kako naj poslušamo. Celó med študijem medicine, kjer bi to pričakovali, so nam v glavo vtepali kup podatkov, od katerih mnogih nismo nikoli uporabili. O tem, kako naj dejansko pri vsakdanjem delu poslušamo ljudi (in jih tudi slišimo), pa nič. In tako se v naših pogovorih nekateri vzorci ponavljajo vsak dan. Znanka mi je pravila, kako bi se želela kdaj pa kdaj pogovoriti o svojih problemih, o svojih težavah, pa še o marsičem. Živi sama, mož ji je pred leti umrl, otroci živijo drugod. V začetku, po moževi smrti je bilo težko, potem pa se je kar dobro vživela v to svoje novo stanje in zna biti tudi sama. Včasih pa si vendarle zaželi, da bi jo kdo poslušal. Nekaj prijateljic in znank ima, ki takole reagirajo na njeno pripoved: »Jaz tudi. Mene tudi bolijo kosti in sklepi. Jaz tudi včasih ne morem spati. Jaz tudi …« Postala je že skoraj alergična na ta »Jaz tudi«, ker ji s tem preprečijo, da bi spregovorila do konca o sebi, o svojem doživljanju. Nima občutka, da bi jo v njenem pripovedovanju vzeli resno. Ko bi vsaj nekdo rekel: »Res? Boli te? To je pa lahko neprijetno!« Mislim, da bi prav o tem moral razmisliti vsak od nas. Kolikokrat reagiramo s tem »Jaz tudi«, namesto da bi poslušali drugega človeka in mu pustili, da do konca spregovori o sebi. To nam je že tako prešlo v kri, da se največkrat niti ne zavedamo, da tako reagiramo na pripovedi drugih ljudi. Če hočemo kaj narediti za boljši in lepši svet, moramo paziti na naše medsebojne človeške odnose. Tu pa se vse začenja s sposobnostjo našega poslušanja. Najprej se moramo tega zavedati, potem pa korak za korakom, dan za dnem vedno bolj paziti, da bomo vedno manj govorili in vedno več poslušali.
Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi v primerjavi z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi podi naokrog. Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči dve kratki besedi, »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven, koliko časa, da se nauči biti človeški … Človek je počasne sorte, naravna nam je. Morda nas je zato ta moderna zahteva po »takojšnjosti« vsega pahnila v neko nečloveško stanje. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet, vse, kar melje več kot par sekund, je nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč. Težava hitrosti je, da te hitrost ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Če greš hitro, nikamor ne prideš, dosežeš cilj, a si ostal brez poti. In pot je tista ključna pri vsem skupaj, Zaplotnika vprašajte, on, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi, tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino, ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov, dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna, samo če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, da imaš čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in spiti pivo, da imaš čas vohati rože. To je pot. In lahko se jo naredi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, raste pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem, ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči na tla, in trdnost nastane samo počasi. Zato je počasnost očitno za življenje pomembna, zato bi se je bilo menda spet treba navaditi, ne zaradi stresa, zavoljo rasti. In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, ker smo ljudje kakor veter, dokler se premikamo, obstajamo.
Platonovo delo Simpozij je večplasten in izjemno poduhovljen pogovor o naravi ene najstarejših sil v svetu – ljubezni. Gostje na večerji tako kot del skupnega druženja izrekajo hvalnice temu čudovitemu božanstvu in z dialogom odkrivajo njegovo pravo naravo, ki je nujno večdimenzionalna in je v resnici ni mogoče ubesediti – lahko se jo samo začuti. Del Sokratove hvalnice Erosu, bogu ljubezni, je tudi zgodba svečenice Diotime o rojstvu boga, ki jo poda v obliki naslednje prispodobe: ob rojstvu Afrodite, boginje lepote in ljubezni, so bogovi priredili gostijo, ki se je je udeležil tudi Poros – njegovo ime ni zanemarljivo, saj pomeni pot, prehod oziroma sredstvo, ki omogoča preobrazbo. Po koncu obeda pa je k vratom pristopila Peníja, poosebljeno pomanjkanje, da bi prosjačila. Vtem je Poros, omamljen od nektarja, stopil na vrt, tam pa ga je premagal spanec. Penija je zaradi svoje ubožnosti zasnovala načrt, da bo od Porosa dobila otroka, zato je legla k njemu in spočela Erosa. Diotima na ta način razlaga dvojno naravo ljubezni in pravi: »Zato je Eros postal Afroditin spremljevalec in služabnik, ker je bil namreč spočet na njen rojstni dan in je obenem po naravi ljubitelj Lepega,« torej Afrodite, ki je lepa. V naravi ljubezni je biti obkrožen z lepim in porajati lepo, kar so Grki istovetili tudi z dobrim. Ker je torej sin Porosa in Penije, se pravi poti in pomanjkanja, je Erosa doletela takšna usoda: »Prvič je vedno ubog in še zdaleč ne nežen in lep, kot misli množica, ampak je grob in zanemarjen, bos in brez doma, vedno prenočuje na tleh in brez odeje; spi pred vrati in ob poteh pod milim nebom, saj ima naravo matere in se vedno druži s pomanjkanjem.« Po ljubezni tako vedno hrepenimo iz občutka, da nismo popolni, da nam nekaj manjka in da nam bo šele naša druga, boljša polovica dala popolno srečo. Da pa bi našli svojo dušo dvojčico, moramo segati po različnih prijemih, da bi privabili in osvojili svojega ljubljenega. Zato je Eros prevzel tudi očetovo naravo: »Pogumen je, drzen in silovit, izreden lovec, ki si vselej izmišlja neke zvijače; želján razumnosti in iznajdljiv, vse življenje filozofira in je izreden čarovnik, strokovnjak za strupe in sofist.« Eros je torej vselej v sredi med dvojnostmi: ni smrten niti nesmrten, ni niti ubog ne bogat, je med nevednostjo in modrostjo, med božanskim in človeškim. Je skratka filozof: »Modrost namreč sodi med najlepše reči, Eros pa je ljubezen do lepega, tako da je Eros nujno filozof – in ker je filozof, je nujno vmes med modrecem in nevednim. Temu je vzrok njegov rod: saj je sin modrega in premožnega očeta ter nemodre in uboge matere.« Tako konča svojo pripoved Diotima, prek nje pa nas Platon spodbuja k premišljevanju in občutenju te božanske sile ljubezni.
Vedno se veselim, ko obiščem meni drag zakonski par v majhni vasici, daleč od hrumečega mesta. Hiška je skrita med mogočnimi drevesi in na pragu me prijazno pozdravi lepa velika muca. Ko ostarela gospa odpre vrata, se ji na ustnicah izriše nasmeh, sklopi svoje od revme upognjene prste in pravi: A, vi ste. Kako lepo, da ste spet prišli. Odpelje me v kuhinjo, kjer je vedno toplo in prijetno, saj gospa kljub letom v štedilniku vztrajno kuri na drva in če je vse tiho, lahko slišiš, kako drva prasketajo na ognju. V drugi sobi leži njen mož, težek nepokreten bolnik, ki le včasih pride do kakšnih svetlih trenutkov in spregovori stavek ali dva. Ona pa je ob njem dan in noč. Povedala mi je, da se ni hotela preseliti v drugo sobo, saj tam ponoči ne bi slišala njegovega dihanja. Bolezen njenega moža zahteva precej strokovne nege in oskrbe, ona, vsa upognjena od revme, pa zanj skrbi z neskončno ljubeznijo, nežnostjo in toplim nasmeškom. Prav ta nasmešek je nekaj, kar razsvetli vso sobo, in moraš se nasmejati, saj se ti zazdi, da tako kot roke blažijo telesne bolečine, ta topli nasmeh blaži duhovne bolečine. Trpljenje je prekrito s tančico njene neizmerne ljubezni in vdanosti. Nima ne plače ne pokojnine, vendar je to, kar dela za svojega moža, vredno več kot vse bogastvo sveta. Ne vem, s čim si je mož, ki leži na bolniški postelji, zaslužil ljubezen svoje žene, vem pa, da ima privilegij, ki ga ne more kupiti niti kakšen milijonar. Žene, ki te ljubi in neguje, čeprav je že sama precej nemočna, se ne da kupiti! Ali jo dobiš ali pa ne boš nikoli vedel, kaj je prava ljubezen. Ob obisku tega ljubečega doma mi pride na misel ena od modernih popevk, ki poje o tem, kaj ljubezen je in kaj ljubezen ni. Na koncu pesem pravi, da je ljubezen to, da ostaneš z njo ali njim tudi, ko je star oziroma stara, ko ne veš več, kdo si in kaj si, a ti si vseeno tu, kajti ti veš, kdo je on in kaj je on. Ta topel domek na hribu iznad mesta mi govori prav o tem, kaj je ljubezen. Sto tisoč definicij, sto tisoč besed sem že prebrala, a vem, da nam še ni uspelo izreči največje globine ljubezni. Ta draga gospa pa mi pokaže, kaj je ljubezen brez besed s tem, da je ob svojem možu, da se ji zdi samoumevno, da ga niti ponoči ne zapušča, da posluša njegovo dihanje, tudi če on tega ne ve. To je ljubezen!
Matejček se je skregal z bratom Mihcem. Preden je šel zvečer spat, je redno zmolil večerno molitev z mamo, tokrat pa mu je mama rekla, da se mora najprej spraviti s svojim bratom, preden bo začel moliti. Toda Matejček tega ni hotel storiti. Mama se je na vse načina trudila, da bi ga prepričala, a otrok ni popustil. Končno mu je rekla: »Kaj pa če Mihec ponoči umrje? Kako se boš počutil ob misli, da je umrl skregan s teboj?« Matejček se je zamislil, potem pa rekel: »V redu, odpuščam mu, a če bo jutri zjutraj še živ, bom spet skregan z njim!« (Zgodbe za skladen zakon in družino, 66). Preprosta, že skoraj naivna otroška zgodba nam sporoča globoko življenjsko resnico, da jeza lahko zamegli naš razum in da v jezi naredimo nespametne stvari. Je močno čustvo, zato v jezi ne sprejemajmo odločitev, zlasti ne pomembnih življenjskih odločitev. To poudarja tudi Jezus v evangeliju današnje nedelje, ki je vzet iz njegovega znamenitega govora na gori. Dobesedno pravi: »Kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče« (Mt 5,22). V grščini, jeziku, v katerem so bili napisani evangeliji, poznamo dva izraza za jezo. Prvi označuje hitro jezo, ki hitro pride, a tudi hitro mine. Druga beseda pa označuje trajajočo jezo. Običajno tako jezo človek še »hrani« in ne pusti, da bi umrla. Zato se ne čudimo, da sv. Pavel naroča vernikom: »Odvrzite … jezo, vzkipljivost, hudobijo, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust« (Kol 3,8). Tudi poganski misleci govorijo o nesmiselnosti jeze. Slavni govornik Cicero je rekel, da v jezi ne moremo pravilno delovati. Poganski mislec Seneka pa je dejal, da je jeza majhna norost. Dejansko je jeza slab svetovalec. V jezi rečemo ali naredimo stvari, za katere nam je potem žal. Evangelij zato prepoveduje jezo, ki rodi slabe sadove, jezo, ki traja in ne pozablja napak drugih, jezo, ki se noče pomiriti, jezo, ki se hoče maščevati. Če smo res poslušni Jezusu, potem moramo iz življenja odstraniti jezo, še posebej dolgotrajno, ker nam preprečuje, da bi se približali bližnjemu in Božjemu obličju. Ko je Leonardo da Vinci v Milanu slikal Zadnjo večerjo, se je hudo sporekel z nekim človekom. Zelo se je razjezil nanj in ga odpravil z zmerjanjem in grožnjami. Leonardo se je vrnil v samostan k velikanski slikariji na steni, da bi nadaljeval z zahtevnim in silno natančnim delom, a ni mogel več slikati. Tako silno je bil vznemirjen. Odložil je paleto in čopiče, šel iskat človeka, katerega je bil užalil, ter ga prosil odpuščanja. Mož je Leonardovo opravičilo sprejel in slikar se je lahko vrnil k slikanju ter končal zahtevno delo: slikanje Kristusovega obličja (Zgodbe za pogum, 13).
Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisovala velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fī aḥsani taqwīmin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in ravno v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradicij. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri čemer stoja predstavlja izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, a vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu predstavlja vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha je namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej prek dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik prek askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Nenazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.
Neveljaven email naslov