Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za vse nas pomeni napaka nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi naredili čim manj napak. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z napakami. Ob vsaki napaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vsakršne napake.
Znanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ko je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere tekst in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Res, da je pisal v knjigi o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je postala stiska še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno!
Tako je razmišljal in poslal nekaj ostrih protestov založbi. Knjiga pa je bila že natisnjena in pomagati se ni dalo več. Napaki sta bili tu in sta tudi ostali.
Potem pa je vendarle začel razmišljati še drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev tega najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak kraval zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni. Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo.
Tako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da je moral tako burno odreagirati pri založbi. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi on učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni.
3528 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Za vse nas pomeni napaka nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi naredili čim manj napak. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z napakami. Ob vsaki napaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vsakršne napake.
Znanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ko je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere tekst in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Res, da je pisal v knjigi o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je postala stiska še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno!
Tako je razmišljal in poslal nekaj ostrih protestov založbi. Knjiga pa je bila že natisnjena in pomagati se ni dalo več. Napaki sta bili tu in sta tudi ostali.
Potem pa je vendarle začel razmišljati še drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev tega najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak kraval zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni. Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo.
Tako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da je moral tako burno odreagirati pri založbi. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi on učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmišljanje o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, v letih od 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil: »Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.« Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v Južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah. Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembna središča sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je obnašati kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse ostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
V slavnem zenovskem templju na Japonskem so meniha, ki je prišel iz sosednjega samostana, zadolžili za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je menih rad skrbel za rože, grmovja in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, v katerem je živel ostareli zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebej posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsako grmovje posebej, prečesal mah in se več ur posvetil čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala oba templja. Ko je po večurnem delu končal, je menih obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« se je obrnil in zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa okleval, nato pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je ostareli mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Otreslo listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na številne stiske in delovne akcije v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, ki ima namen, da nas pokaže v čim boljši luči pri naših obiskovalcih. Pa ne gre le za obiske, nasploh si želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in dovršenost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vse lepotne standarde in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in dovršenost nista v popolnosti, ampak v čim bolj pristni naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas dela edinstvene in tako tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti.
4. aprila leta 1968 je zaradi posledic atentata umrl Nobelov nagrajenec za mir, “pridigar nenasilja” in po mnenju Zveznega preiskovalnega urada “najnevarnejši človek v Združenih državah Amerike”, Martin Luther King. Star je bil le 39 let. Kot pastor in doktor filozofije je bil najopaznejši govornik in vodja Gibanja za državljanske pravice, ki se je zavzemalo za odpravo rasne diskriminacije v Združenih državah. Pri tem je zmeraj poudarjal načelo nenasilja kot edino legitimno politično sredstvo. Prav zato je v začetku aprila prebival v Memphisu. Ustrelili so ga pred njegovo motelsko sobo. S svojo avtoriteto je hotel podpreti stavke črnskih smetarjev in poskrbeti za to, da bi potekale brez nasilja. Eden izmed vrhuncev boja Martina Luthra Kinga proti rasnemu zatiranju je bil njegov govor “Sanjam” 28. avgusta 1963 pred dvesto petdeset tisoč ljudmi na stopnicah Lincolnovega spomenika v Washingtonu. V svoji prav tako zgodovinski “Pridigi na gori” je Jezus Kristus izrekel te besede: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci.” (Matej 5,9). To blagrovanje je namenjeno vsem, ki so se v zgodovini zavzemali za tiste, katerih svoboda in čast sta bili poteptani. Namenjeno je tudi vam in meni, če se zavzemamo za zapostavljene v naši družbi. Ni nam treba govoriti pred tisoči poslušalcev, dovolj je, če za začetek priseljencu iz tujine ali osebi druge rase rečemo prijazno besedo in se pri tem prijazno nasmehnemo. Ni nam treba organizirati javnih shodov, lahko pa razmislimo, kako lahko kot posamezniki in družbena skupnost pripomoremo k integraciji tujcev, ki so morali zaradi svoje lastne varnosti zapustiti domovino. Ni nam treba začeti programov za odpravo vojn v daljnih deželah, preden se ne vprašamo, kaj lahko storimo, da bi izboljšali ozračje v svojem podjetju. Ali: “Kaj lahko naredim, da se bosta moja prijatelja, sošolca, znanca, soseda spet spravila?” Čeprav je vpliv teh, ki prispevajo k razširjanju resničnega miru, na začetku morda majhen, se bo sčasoma razširil. Prek takih ljudi namreč deluje nekdo veliko večji – Bog, ki ne bo počival, dokler se ne bodo izpolnile velike “sanje” o odrešenem in obnovljenem človeštvu v vladavini večnega miru.
Sokrat, eden izmed najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti ljudje pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha«, zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom. Le-ta je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabše vrste hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš čevljev in ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in ki imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko potemtakem kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je v nasprotju z Antifontom veliko svobodnejši in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako skušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi povsem preprosta hrana. Sreče torej ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je pobaral. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč povsem dovolj, da ga ščiti pred mrazom. »Se ti ne zdi torej, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in sklenil: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa sem mnenja, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«
Apostol Tomaž vpraša v današnjem evangeliju: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Jezus pokaže nase, da je poleg prave poti, ki jo Tomaž išče, tudi resnica in življenje. Vprašanje, ki si ga tudi sami pogosto postavljamo. Največkrat začnemo z vprašanjem po življenju: kako naj živim, kakšen smisel ima in podobno. Ob tem nam resnica nastavlja ogledalo. Ne pusti nas kar tako odgovoriti, da je vseeno, kako živimo. Odločitev za življenje mora temeljiti na trdni resnici, ki se ne bo spreminjala vsak dan. Ne moremo ostati vse življenje v negotovosti, ne toliko zaradi resnice, ampak zaradi naše odločitve za takšno ali drugačno življenje. Redko pa vprašamo, kakšna je pot do življenja, ki si ga želimo. Pot vedno terja napor, prizadevanje, delo za tisto, kar smo si izbrali. Jezus ne zahteva od Tomaža kaj posebnega, le njega naj spozna za pravo pot. Tako preprosta resnica, ki ji težko verjamemo. Vendar ta pot vodi do Očeta. Do tja, kjer je dovolj prebivališč. Za vsakega se bo našel njemu primeren dom. Pogosto se v družbi poraja razprava o tem, kdaj naj mladi odidejo od doma. Pri nas radi poudarjamo, kako mladi predolgo ostajajo vezani na starše. Za tem spraševanjem je želja, da bi se mladi čim preje osamosvojili in si postavili svoj dom. Takega, kot si želijo in kot bo najbolje za njih. Kaj pomeni dom, poznamo že od majhnega. Otroka, ki ga ne poznamo vprašamo, čigav je. Ker bi radi po tem vedeli, kdo je. Dom nas določa in po domu hrepenimo. Tja se zatečemo v težkih trenutkih in se zadržujemo ob praznovanjih in uspehih. Dom je temelj našega življenja. Je resnica, po kateri hrepenimo. Pot do nje je v odnosih, ki jih tam živimo. Nič ne pomaga palača, lahko je navadna baraka prijetnejši dom, če v njej živijo dobrohotni in drug do drugega pozorni ljudje. Zato je prava pot pokazana v odnosu, ki ga imata Jezus in njegov Oče. Sta eno, kakor naj bi bili tudi mi eno z Jezusom. Zato Jezus poočita: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?« Skupnost, kjer se poznajo in skrbijo drug za drugega, je podoba pravega doma, cilj vseh naših hrepenenj. Skupnost, ki vidi potrebne in je pravi dom, srečamo v berilu iz Apostolskih del. Diakoni so pripravljeni delati za potrebne, ljudje so enoglasno sprejeli predlog apostolov in ti ostajajo povezani v dobro skupnosti z Božjo besedo, da bodo ostali zvesti Jezusu in živeli v skupnem domu. Naj bo današnja nedelja ob pogledu na Kristusa, ki je naša pot, resnica in življenje, za nas poziv, da vedno bolj gradimo skupnost, kjer bomo lahko vsi doma.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko storite, kar koli hočete, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko razmere niso ugodne za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če poti ni. Ne gre za cenen optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi skozi sicer trdne, varne ovoje prebija na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in bo tudi jutri, ko bo spet padel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot spomladi 1945 slike iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad. V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi v njej kaj spremenili – saj niti ne moremo – pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi. A za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu pravim velika noč, vstajenje od mrtvih: namreč nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja. Pomlad pač ni v uspehu, v doseženem rezultatu, v sadovih – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je v naporu, samo v tem, da se spopadamo in soočamo s svojimi lastnimi mejami in ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, ker so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo, to je pomlad, dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti. (po Ivanu Minattiju)
... in Bogu, kar je Božjega! Tako je odvrnil Jezus farizejem in herodovcem, ko so ga želeli ujeti. Če bi namreč dejal, da velja poslušnost najprej vladarjem sveta, bi podredil Boga. Če bi zavrgel pomen javnega reda s plačevanjem davkov vred, pa bi bil videti kot rušitelj ureditve, brez katere ne more delovati nobena družba. Jezus ni storil ne enega ne drugega. Prepoznal je hinavščino navidezno nevednih in odgovoril s tisto suverenostjo, ki je zavezana bistvu. In uči iz bistva resnice. Njeno počelo je, da moramo Zemljani skrbeti za svet in dom. Božji načrt to zahteva od nas. A ne za ceno odpovedovanja ključnemu. Ne za ceno našega odpadništva od Boga. Kolikor zvesto sledimo Kristusu, čeprav padamo pod težo greha, so predpisi cesarstva videti neznatni, tudi ko nam nalagajo bremena. Nobena dajatev svetnim oblastem ne more pregnati našega veselja, kadar zaznavamo Božjo bližino. Kadar se zavedamo svojega osebnega odrešenja. Takrat si rečemo, naj cesar vzame vse, kar hoče, saj nam ne more vzeti resničnega bogastva – našega Odrešenika, ki je začetek stvarstva in gospodar nad neminljivim. Dati Bogu pomeni, da ga povabimo v svoj svet, da se mu izročamo in z njim živimo. Pomeni, da ga priznavamo za vladarja svojega življenja. Navsezadnje pomeni, da v vsem, ob vsakem času in povsod izpolnjujemo nauk, ki je večen. Cesar nam ne more dati nič od tega – ponuja nam lahko samo kruha in iger, da je videti močan in nepogrešljiv. A vendar šele takrat, ko je izterjal svoj davek; prej namreč tudi tega ne more storiti.
Kaj bi mi odgovorili, ko bi vas vprašal, kakšen okus ima banana? Vem, da se vam bo verjetno zdelo to vprašanje nespametno, predvsem pa dokaj neprimerno za nekaj, kar se posluša v rubriki z naslovom Duhovna misel, in priznam, da se misel o banani lahko hitro spremeni v banalno (!), a potrpite z mano. Torej: kakšen okus ima banana? Vaš prvi odgovor bo, o tem sem skoraj stoodstotno prepričan – »sladek«. Res je, banana je sladka, a to je dokaj splošen odgovor, saj je veliko reči sladkega okusa in prosil vas bom, da okus banane natančneje opišete. In čeprav je ta rumeni sadež sestavni del naših vsakodnevnih jedilnikov in je bil kot »papica« ena prvih reči, ki ste jih kot otrok okusili, se boste znašli v težavah in brez pravih in primernih besed, ko boste skušali opisati okus banane – kajti banana ima pač okus po – banani. Vem: banalno. Zdaj pa vas vprašam, kakšnega okusa ste vi? Bi se ljudje, ki vas poznajo: sodelavci in prijatelji, s katerimi se družite, znašli v zadregi, ko bi vas morali opisati? Ste unikatni in edinstveni − samosvoji, če hočete − ali bi vas razvrstili v splošen sladkoben opis? Si sploh želite biti svojega okusa ali želite le ugajati? Ste zreli ali že gnijete? Ste sploh pravega okusa? Si lahko predstavljate, da ugriznete v banano in ima okus po kavi? Čeprav imate kavo radi, je to vendarle vsaj neprijetno presenečenje, če ne celo razočaranje! Torej ponavljam: Ste pravega okusa? Si želite biti? Imate svoj okus ali le spominjate na nekaj? Ali če prevedem: ste karakter ali karikatura? Imate obraz ali ste brezobrazni? Ste pristni ali ste le presni? Uf, o čem vse človek lahko razmišlja med zajtrkom ali dopoldansko malico.
Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne, in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
Pogosto razmišljam o samopodobi človeka, ki je lahko velika zavora ali pa spodbuda za rast. Srečujem ljudi, ki so ranjeni. In ko se jih dotaknem, poslušam njihove zgodbe, začutim bolečino. Čim bližje so mi, tem bolj lahko »gledam« v njihovo preteklost, ob kateri vedno znova umanjka sreča. Prej ali slej privre na dan žalost nesrečnega otroštva. Tako ali drugače pravzaprav bolečina. Nizozemski pregovor pravi, da srečni ljudje nikoli niso zlobni. To trdo zazveni. Kako naj ima nesrečen otrok srečne misli, da bo v njegovem srčku sijalo sonce? Da bo z nasmehom potem znal sprejeti tudi kakšno nevihto, tudi krivico? Pa vendar življenje teče naprej. Prej ali slej se vsak človek sreča, se zave svoje podobe, svojega pogleda nase, na svet okrog sebe, ljudi ... Ozre se in se mu zazdi vse pretemačno, pa si zaželi, da bi imel več svetlega pogleda na vse. Njegovi moteči vzorci, ki so bolj ali manj zasidrani v njegovi duši, zavesti, v njem nekje – so vendarle tudi v njegovih rokah. Lahko se vsaj nanje ozre, jih prepozna kot nezaželene in potem po drobcih zavestno goji »sončne misli«. Koliko drobnih korakov je treba narediti za to! Pomagajo svetli trenutki lepote, ta trenutek, tukaj in zdaj, ki je. Trenutek, ko se po nevihti pojavi mavrica na nebu. Ali pa vzgib srca, ki ga premakne hvaležnost za prijazno gesto. Trenutek bližine, ki pomirja in hkrati poživlja dušo. Trenutek blaženosti ob glasbi, ki s svojo lepoto prešine vsega človeka z vsem njegovim čutenjem, da zavzame tudi misli in poboža še malo pred tem žalostno srce. Kako lepo je, ko človek zagleda široko nasmejan obraz, radosten ob srečanju, poln življenjskega optimizma. Ganljivo je in vodi v jasno smer življenjskega smisla. Nalog, ki si jih človek sam skrbno zastavi, velikokrat ne more izpolniti, vsaj ne v celoti tako, kot si je zamislil. Nikakor pa ne sam. Lažja je pot z drugimi, ki osvetljujejo in utrjujejo to pot. Človek je tolažnik sam sebi tako, da je tolažnik sočloveku. Ob tem utrjuješ svojo lastno misel, utrjuješ in očistiš srce, na novo oblikuješ svoja spoznanja, osvetljuješ in naravnavaš tudi svojo pot, svoje poslanstvo.
V Cerkvi v Sloveniji je bil po drugem vatikanskem koncilu pravi duhovniški bum. V letih od 1970 do 1975 smo imeli več deset novih maš na leto. Samostani so bili polni mladih. Župnije so bile »pokrite«. Veliko župnikov je imelo kaplane. V svetopisemskem jeziku bi lahko rekli, da je bilo sedem let debelih krav. Danes, nekaj desetletij pozneje, pa je situacija popolnoma drugačna. Duhovniki se staramo, umiramo, vedno manj nas je. Župnije ostajajo prazne. Vizija šepa. Nekateri vidijo reševanje nastale situacije v združevanju župnij in v večjem vključevanju laikov v življenje Cerkve. »Hoditi skupaj« je tudi geslo sinode, ki poteka po vsem svetu. Danes je nedelja Dobrega pastirja. To je nedelja, ko v Cerkvi molimo za nove duhovniške in redovniške poklice. Gledano duhovno, teološko, pomeni postati duhovnik v Cerkvi vstopiti v Kristusovo darovanje samega sebe po zakramentu svetega reda, pomeni vstopiti v to ves in celosten. Prepričan sem, da je tudi danes veliko dobrih duhovnikov, ki živijo svoje poslanstvo, ki izgorevajo za Boga in za bližnjega. Žal pa so tudi takšni, ki mečejo senco nepopolnosti nase in na celotno Cerkev. Papež Benedikt XVI. je zapisal: Tudi v današnjem času, ko Gospodov glas tvega, da bo preplavljen s tolikimi drugimi glasovi, je vsaka cerkvena skupnost poklicana, da spodbuja ter skrbi za poklice v duhovništvo ter posvečeno življenje. Ljudje namreč vedno potrebujejo Boga, tudi v današnjem tehnološkem svetu, zato bo vedno potreba po pastirjih, ki oznanjajo Gospodovo Besedo ter omogočajo srečanje z Njim v zakramentih. Podoba pastirja je bila v zgodovini velikokrat zlorabljena. Poudariti pa je treba, da hoja za dobrim pastirjem ni hoja črede, ki nič ne misli, ki slepo sledi, ampak je poudarek na sledenju posamznikov, ki zaupajo glasu Pastirja, ki ljubi in pozna vsakega, ki mu sledi. V športu je tako, da si na primer nogometaš želi priti v čim boljši klub, kjer je dober trener. In če mu uspe, je pripravljen narediti vse, da bi izpolnil njegova pričakovanja. Tukaj gre samo za človeške ambicije. Koliko bolj bi morala biti ta predanost v odnosu do Dobrega pastirja, ki ni samo človek. Sveti Janez Vianney je zapisal: Duhovnik ni duhovnik zase. Sebi ne daje odveze in sebi ne deli zakramentov. Ni zase, temveč za druge. Mar se ne skriva bližnjica do sreče v tej preprosti drži – biti za druge?
Danes goduje izjemna ženska, ki je sicer živela v 14. stoletju, ki pa se ji je poklonil tudi naš čas, saj jo je papež Pavel VI. razglasil za cerkveno učiteljico in Janez Pavel II. celo za sozavetnico Evrope. To je Katarina, rojena l. 1347 v Sieni. Še kot otrok je imela močna duhovna doživetja in je zaradi tega razumljivo želela že zgodaj oditi v kontemplativni samostan, saj jo je mistično izkustvo spremljalo še naprej. Najbolj prelomno pa je bilo njeno videnje l. 1367, v katerem se je mistično zaročila z ženinom svoje duše, s Kristusom samim. Ta dogodek je bil čudovit navdih za številne renesančne slikarje, ki so tekmovali med seboj, komu bo uspelo narisati Katarinin obraz v lepših odtenkih svetlobe, ki so izražali njeno dekliško srečo. Trubadurski čas takrat še ni bil tako daleč in dekleta so še vedno imela smisel za lepoto duhovne lirične ljubezni, ki se je navdihovala v svetopisemski Visoki pesmi. Zanimivo pa je, da je Katarino Siensko prav ta trenutek najvišje duhovnosti vodil nazaj v konkretno življenje. Začudenje je še toliko večje, ker ni bila samo zelo blizu bolnikom z nevarno kužno boleznijo, ampak je posegla v konkretna družbena in politična dogajanja. Najprej je zaslovela, ker je znala pomiriti spore med svojimi someščani. Njen uspeh ni slonel na sklepanju kompromisov, ampak je svoje sprte sogovornike povabila v poglobljen etični pogled, v katerem so se zasvetile temeljne vrednote poštenja in ljubezni. V luči teh vrednot so razhajanja postala majhna, če že ne smešna. Katarina je pokazala velik pogum, ko se je odpravila v francoski Avignon ter pregovorila papeža Gregorja XI., da se je znova vrnil v Rim. Ampak s tem njenega poslanstva še ni bilo konec. V Rimu je pozneje nastal razkol, ko so papežu Urbanu VI. zaradi njegove osornosti opozicijski kardinali izvolili proti-ppeža Klemena VII. Urban je poklical Katarino v Rim in jo prosil, naj doseže pomiritev. Nemočni papež je potreboval prepričljivost in veliko modrost njenih besed. Njena modrost se kaže tudi v njenih pismih. Ohranilo se jih je 380. Komentatorji pravijo, da so živa in neposredna, zrcalo njenih skrbi, misli in čustev ter polna svežine, ljubezni in očarljivih prispodob. Njeni naslovniki so bile vplivni v družbi, pa tudi globoke duhovne osebnosti in veliko zelo preprostih ljudi. Katarina Sienska je pokazala, da moč krščanstva ni v družbeni strategiji in še manj v politični taktiki, njegova moč je v globokem etičnem korektivu, ki razkriva novo upanje.
Vprašanje, zakaj zlo, je odrinjena tema, čeprav se skoraj vsak dan pogovarjam z ljudmi, ki so razočarani nad Bogom. Sprašujejo me, kaj počne bradati obrtnik na nebu, da zla ne predela v dobro. Pravijo: »Toliko mi je obljubil, a se ni nič izpolnilo.« Razumem, da nosijo v svojem srcu grenko bolečino in občutek, da jih je Bog izdal, in občutijo strah pred Bogom, teofobijo. Sploh ker odgovorni govorijo o Bogu tako strašno, da se ga bojimo bolj kot hudiča. Pisci Svetega pisma so vedeli, da zlo obstaja, a so se spraševali, od kod prihaja, in so nam brez dlake na jeziku in v obraz povedali resnico. Najprej so predstavili ošabnega človeka, ki venomer hoče biti enak Bogu, in zlo, ki izhaja iz človekovega srca. Kaj pa, če zlo prihaja od Boga, ki je človeka ustvaril? Ali pa od zlodeja, ki ga je pisec predstavil s kačo in jo je uvrstil med živali zato, da ne bi kdo pomislil, da gre za božanstvo; šlo je za brezbožni kanaanski simbol plodnosti, nevaren za Jude. Od kod torej zlo? Ali je zlodej videl v človeku tekmeca in mu zavidal ter ga z ukano zapeljal? Končno, ali ni zlodeja ustvaril prav Gospod Bog? Ne, Stvarnik je ustvaril angela svetlobe, a je tudi on svobodo zlorabil in padel. Zapomnimo si: »Ni svobode za sovražnike svobode« (Saint-Just). Vsi imamo ambicijo, da bi postali potencialni Bog. Prepoved, da niso smeli jesti od drevesa dobrega in hudega (1 Mz 2,17), ni bila dana zato, da bi bili v podrejenem položaju, ampak je bila ljubeče opozorilo, zaščitna meja za pravilno uporabo spoštovanja svobode, da ne bi spoznali zla in morali umreti. Kdor ima Boga, mu ničesar ne primanjkuje, ker Bog edini zadostuje (T. Akvinski), a smo odnos z njim razdrli in smo ob tolikih bogovih ostali brez Boga. Kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču (Léon Bloy). Zvesti Bog je nezvestemu človeku v vrtincu zla in greha podal roko v Sinu Jezusu Kristusu, ki je hkrati rešujoči Bog in rešeni človek. S svojim križem je vstopil v trpljenje, ga prevzel in ga odrešil, da bi bilo stvarstvo odrešeno (H. Urs von Balthasar). Netrpečemu Bogu se ni za malo zdelo biti trpeči človek; neumrljivi je hotel biti podvržen zakonu smrti, kajti ljubezni pristaja trpljenje – Caritatis est passio (Origen), saj je ljubezen Božja strast. Kjer koli je križ, tam je središče sveta in Božjega srca. Skozi vidno rano vidimo rano nevidne Božje ljubezni (sv. Bonaventura, 1221–1274).
Velikokrat sem iz ust invalidov ali tistih, ki ob njih živijo, slišala približno tak komentar: »Jaz sem borec in se ne dam kar tako. Besede 'ne', 'ne morem' praktično ne poznam.« Res je tudi, da vedno znova občudujem ljudi, kaj vse zmorejo. Pogosto veliko več, kot bi si upali pričakovati. In pogosto tudi veliko več, kot bi si jaz upala pričakovati od sebe. Pa mora človek res na vsak način biti borec? Borec v vseh trenutkih svojega življenja? Prav o tem velikokrat premišljujem. Boj verjetno človeku omogoči, da posrka iz sebe vse razpoložljive moči in jih unovči. V tem smislu je boj nekaj zelo pozitivnega. Lahko pa se boj pokaže tudi drugače. Vprašanje je, kakšne cilje si postaviš. Marsikdo pravi: »Postaviti si moraš malo višje cilje, kot jih zmoreš.« Ampak potem ostajaš vedno nezadovoljen, ker jih nikoli ne uresničiš. Ljudje smo res zelo različni in kar pomaga enemu, ni nujno dobro tudi za drugega. Zato se mi zdi najpomembneje od vsega, da človek ugotovi zase, kaj je njemu najbolj v pomoč. Tega ne boš našel v nobeni knjigi, tega ti ne bo mogel povedati nekdo drug, ampak moraš preprosto v sebi začutiti, katera pot je zate prava. O tem pa moraš razmisliti sam in si za to vzeti čas. Slabo je, če preveč gledaš na druge in jih skušaš posnemati. Slabo je, če hočeš na vsak način biti junak, podoben nekomu, ki ga morda občuduješ. Zase mislim, da nisem kakšna posebno velika borka. Skušam pa živeti čim bolj zavestno to svoje življenje in videti smisel v vsem, tudi v tem, kar me omejuje. To je moja pot in jaz moram živeti tako, kot jaz čutim. Nekdo drug bi na mojem mestu morda ravnal drugače. Tu pravzaprav ne gre za vprašanje, kaj je prav in kaj ne. Prav je oboje. Ob tem se mi zdi, da je ena najpomembnejših stvari, da hodim po tej svoji poti zavestno in da sem na njej zadovoljna.
Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepokretni bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tako sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.
Kanadski psiholog Jordan Peterson je avtor knjige 12 pravil za življenje: protistrup za kaos. V njej se na poljuden način dotakne temeljnega vprašanja, kako dobro živeti. Navaja tudi dvanajst pravil, ki naj bi nam na praktičen način pomagale na poti k iskanju smisla, pristnejšim medosebnim odnosom in boljšemu življenju na splošno. Deveto poglavje tako namenja komunikaciji, na kateri temeljijo dobri medosebni odnosi. Kakšna je uspešna komunikacija? Kako vzpostaviti globoke vezi? Kako pristopiti k človeku, še posebno če se ta znajde v težavah in o tem govori? Najprej se moramo naučiti prisluhniti, pravi Peterson, pogovarjati se namreč pomeni predvsem to, da smo pozorni na sogovornika, da ga poslušamo; tudi govorimo – a predvsem poslušamo. Pogovor tudi ni dajanje nasvetov, nadaljuje avtor. Nasvet je »tisto, kar dobimo, ko si oseba, s katero se pogovarjamo o nečem groznem in težavnem, želi, da bi preprosto utihnili in šli stran«. Sogovorec v tem primeru ne posluša, pač pa samo dokazuje svojo večvrednost, na hitro odpravlja problem in igra vsevednega junaka. Toda v pogovoru si vendarle najprej želimo biti slišani in razumljeni, radi bi izrazili svoje občutke, misli, želje, šele nato bomo morda zaprosili tudi za nasvet. »Neverjetno je, kaj vse ti ljudje povedo, če le poslušaš,« pravi Peterson, »včasih ti bodo celo povedali, kaj je narobe z njimi. Drugič ti bodo povedali celo, kako nameravajo to popraviti. Morda ti bo to nekoč pomagalo pri reševanju tvojega lastnega problema.« Pristen, intimen pogovor je torej najprej in predvsem poslušanje. Toda zakaj ne znamo poslušati? Kako to, da začnemo tako hitro dajati nasvete, ki jih naš sogovornik po vsej verjetnosti že čisto dobro pozna? Tehten odgovor na to je dal Carl Rogers, psihoterapevt iz 19. stoletja: »Večina izmed nas ne zmore poslušati,« je zapisal, »počutimo se dolžne, da vrednotimo, ker je poslušanje prenevarno. Toda prva zahteva je prav po pogumu, tega pa nimamo vedno.« Zakaj pogum, se morda sprašujemo. »Zato, ker nas lahko pogovor spremeni,« odgovarja Peterson. Sogovornik nam namreč odkriva plati življenja, ki jih morda še ne poznamo, kaže nam svoj pravi obraz, razkriva čustva, se odpravlja z nami na skupno odkrivanje sveta. Če poslušamo pozorno in brez predsodkov, nam bodo ljudje povedali marsikaj, in to brez laži in prikrivanja. Z nami bodo delili »najčudovitejša, najbolj nenavadna in zanimiva doživetja. Le redki pogovori bodo zares dolgočasni. (In to je tudi način, kako preveriti, ali zares poslušamo – če je pogovor dolgočasen, verjetno nismo zares pri stvari.)« Zato nas Peterson poziva, naj se držimo devetega pravila za dobro življenje: »Domnevaj, da oseba, ki jo poslušaš, morda ve nekaj, česar ti ne.«
Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in da se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš kako težko je tovoriti.« Moški položi roko na dečkovo ramo in reče: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je nasproti približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar ta moški se ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne,« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil nobene peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem naletel na zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov« ga je prekinil deček, »gotovo jih je še kaj v dolini?« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel lahko v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo takšne ali drugačne nahrbtnike s seboj. Kdaj niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati tisto vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat, če je potrebno, morda se le kaj zalesketa.
Neveljaven email naslov