Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Med sirskimi begunci v Libanonu

03.04.2017

Libanon, država pol manjša od Slovenije, je postal v minulih letih začasni dom več kot milijonu in pol sirskih beguncev. Našli so zatočišče pred vojno, kljub temu pa odrinjeni na rob družbe čakajo na boljše čase, predvsem na konec sirske vojne. V kakšnih razmerah živijo in kdo jim pomaga? Kje vidijo prihodnost? In kako majhni Libanon zmore tako velikansko begunsko breme? Avtor: Blaž Ermenc.

Visoki komisariat Združenih narodov za begunce je sporočil, da je konec marca število sirskih beguncev preseglo pet milijonov. Pri tem so šteli zgolj registrirane begunce; nihče ne ve, koliko je neregistriranih. Več kot milijon in pol Sircev je zatočišče poiskalo v sosednjem Libanonu.

Na obrobju libanonskega mesta Rayak stoji majhno šotorsko naselje. Ogrodje iz lesa in čezenj privezane plastične ponjave ter nekaj starih preprog, položenih kar na golo zemljo – tako je videti začasni dom skupine sirskih beguncev. V enem od šotorov leži na postelji 17-letni Hozaifa al Abas. Lani pomladi se je vračal iz šole v sirskem mestu Idlib, ko je letalski napad sirske vojske usodno posegel v njegovo življenje. Drobec šrapnela je hudo poškodoval njegovo hrbtenico, pa tudi jetra in ledvico. Prej živahni mladenič in najboljši dijak v razredu, ki je sanjal, da bo postal učitelj, je zdaj priklenjen na posteljo.

V bolnišnici v Siriji so doktorji vsak dan opazovali, če bom lahko premikal noge. Nisem jih čutil in vse odtlej jih ne morem premakniti.

 

Ker je Libanon pred dvema letoma zaprl vrata za sirske begunce, so ga starši s pomočjo tihotapcev na oslu prepeljali čez gorovje na meji med državama. Nadejali so si varnosti in predvsem pomoči za hudo poškodovanega sina, a tudi v Libanonu jim usoda ne prizanaša. Družina Abas životari v šotoru, postavljenem sredi njiv v libanonski dolini Bekaa. Gorovje okoli doline je še vedno pokrito s snegom, okoli šotorov zavija veter. Nekaj toplote nudi majhna pečica, darilo humanitarnih organizacij.

Paralizirani mladenič vse dneve preleži v postelji. Ko odgrne odeje, s katerimi je pokrit, se pokažeta dve tanki nogi brez mišic.In ko dvigne pulover, se sredi hrbta pod kožo izboči kovinski del. Hamid, fizioterapevt iz nevladne organizacije Handicap International, ki skuša pomagati mladeniču, pojasni nezavidljivi položaj:

V Siriji so Hozaifi v bolnišnici vstavili ploščico, s katero so mu fiksirali in stabilizirali hrbtenico. A ploščica je bila slabo pritrjena in se je premaknila. To ga zelo boli, ne more se premikati, ne more spati, zaradi neznosnih bolečin tudi ne moremo izvajati fizioterapije. Iščemo nekoga, ki bi pomagal, a doslej ga nismo našli.

Operacija, v kateri bi mu namestili novo ploščico, bi stala 5 tisoč dolarjev, a denarja nimamo, doda fantova mati Masaa:

Nujno potrebuje kirurški poseg. Gledam ga in ne morem storiti nič. Obupani smo zaradi vsega, kar nas je doletelo. Izgnali nas bodo iz tega šotora; kam bomo šli? Sin ne more hoditi. Veliko je vprašanj, na katera nimamo odgovorov.

V kotu bivališča je invalidski voziček, darilo nevladne organizacije Handicap International. A voziček zdaj sameva; Hozaifa ga na mehkih in neravnih tleh ne more uporabljati. Z obroki hrane in drugo najnujnejšo humanitarno pomočjo pomaga Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, UNHCR.

Družina Abbas se je že večkrat selila, iz prejšnjega šotora so se morali izseliti zaradi bližine vojaškega letališča in tudi zdaj jim grozi selitev.

 

Libanon za čimprejšnjo vrnitev beguncev v Sirijo

Opisani primer kaže vso tragiko sirskih beguncev v Libanonu. Libanon ni podpisnik konvencije Združenih narodov o beguncih in oblasti vztrajno zavračajo ustanovitev begunskih taborišč za sirske begunce, kot so denimo v Jordaniji ali Turčiji.

Oblasti se bojijo se, da bi begunci za vedno ostali v Libanonu in porušili krhko ravnotežje med libanonskimi etničnimi in verskim skupinami. Podobno izkušnjo imajo s palestinskimi begunci, ki so prišli pred več desetletji – in ostali.

Libanon je predlagal ustanovitev varnih območij za begunce v Siriji, a mednarodna skupnost to idejo zavrača, pravi vodja libanonskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito ECHO Daniela D`Urso:

Libanonske oblasti vseskozi vztrajajo pri tem, da so begunci v državi le začasno. Humanitarne organizacije, pa tudi Evropska unija in preostala mednarodna skupnost menimo drugače. V Siriji trenutno ni varnih območij in ni pogojev za vrnitev beguncev. Če se ljudje vračajo v Sirijo, se lahko le prostovoljno. Pogoji za vrnitev beguncev torej niso izpolnjeni.

Sirski begunci v Libanonu so glede bivališč popolnoma prepuščeni samim sebi. Tisti, ki jim je ostalo nekaj denarja, najemajo stanovanja, drugi, ki so jim prihranki že pošli, bivajo v garažah, napol zgrajenih hišah in v šotoriščih. Te lahko postavijo na zasebnih zemljiščih, če se lastnik seveda strinja, a tudi za skromne šotore morajo plačati več deset evrov najemnine mesečno. Uradno lahko delajo v gradbeništvu in kmetijstvu, ponavadi za skromno plačilo, ki ne zadostuje za dostojno življenje. Po podatkih Združenih narodov je več kot 90 odstotkov beguncev zadolženih, povprečni dolg na begunca pa znaša več kot 850 dolarjev.

Begunci v dolini Bekaa

Največja koncentracija beguncev v Libanonu je v dolini Bekaa, kjer jih je registriranih 360 tisoč. Več deset tisoč beguncev je neregistriranih, o njihovem številu le ugibajo. V nekaterih krajih je število beguncev že preseglo število domačinov.

Ogledamo si majhno šotorsko naselje, postavljeno za zadnjimi hišami mesteca Saadnayel. V 23-ih šotorih, ki so jih iz lesa in plastičnih ponjav postavili begunci sami, živi 33 družin, skupaj 105 ljudi. Večina je pribežala iz sirskega mesta Homs in okolice. Libanonskemu lastniku zemljišča plačujejo 100 dolarjev mesečno na šotor. Še 35 dolarjev stane elektrika.

Najnujnejšo hrano, oblačila in drugo humanitarno pomoč zagotavlja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, a to predvsem registriranim beguncem, ki so prišli v Libanon pred letom 2015. Pomagajo tudi najranljivešjim med nesrečniki, ki so v Libanon prišli ilegalno v minulih dveh letih, vsi preostali se morajo znajti po svoje. 24-letni Halaf, ki je v Libanon pribežal iz Homsa.

Pred sirsko vojno sem bil delavec. Tu ne delam nič, saj nam preprečujejo, da bi delali. Okoli naših bivališč je več nadzornih točk libanonske vojne. Bojimo se, da bi nas vojaki pridržali.

Libanonske oblasti neprijavljenim beguncem izdajajo odločbe o deportaciji, kljub temu jih doslej niso prisilno deportirale v Sirijo. Neprijavljeni begunci se ne upajo premakniti iz svojih bivališč. Preveva jih brezup, dolgčas, dan je enak dnevu.

Na dan, ko bi se moral registrirati kot begunec pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce, me je zadržala vojska. Zaprli so me za 12 dni, zato sem zamudil intervju za registracijo. Ženi in otrokom se je nato vendarle uspelo registrirati. Jaz se nisem mogel več registrirati, potem ko so oblasti onemogočile registracijo novih beguncev.

Približno milijon sirskih beguncev je uradno registiranih, več kot pol milijona jih živi v Libanonu neprijavljenih. Januarja 2015 so libanonske oblasti zaradi prevelikega begunskega bremena preprosto zaprle mejo za sirske begunce. Velika večina tistih, ki so pribežali v Libanon v zadnjih dveh letih, ni prijavljenih, pravi Daniela D`Urso.

Če begunci nimajo dovoljenja za bivanje, to močno vpliva na njihovo svobodo gibanja. V nekaterih delih Libanona so begunci praktično zaprti v svoja bivališča zaredi nadzornih točk varnostnih sil. Nadzorni organi jih na cestah zaustavijo, zadržijo in jim izdajo odločbe o deportaciji. Nadzorne točke so po vsem Libanonu, ponekod jih je več, drugje manj, v vsakem primeru pa pomenijo težavo za begunce in jim omejujejo svobodo gibanja. Zato je vprašanje legalnega statusa beguncev oziroma pravna pomoč beguncem postalo tako pomemben del našega humanitarnega delovanja v Libanonu, saj to predstavlja velik problem. Brez svobode gibanja ne moreš denimo v bolnišnico, ne moreš se vpisati v šolo, ne moreš niti iti po hrano.

Mednarodna humanitarna organizacija Norwegian Refugee Council jim pomaga na terenu z nasveti glede pravne pomoči, njihovih pravic, možnosti registracije, pa tudi pri dostopu do zdravstvene pomoči.

Beguncem pomagamo tako, da jim povemo, katere bolnišnice imajo pogodbe z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, na koga se lahko obrnejo v primeru zdravstvenih težav, pa tudi katere trgovine imajo pogodbo z UNHCR o dobavi hrane za begunce.

Ena od glavnih nalog humanitarnih organizacij je pomoč sirskim otrokom pri vpisu v šolo in učenju. Več kot polovica begunskih otrok, več kot 250 tisoč, jih ne hodi v šolo, razlogi so različni. 25-letna Sirka Kamli iz Hame, mati šestih otrok:

Otroci so v Tripoliju, kjer smo prej živeli, hodili v šolo, a le en mesec, nato si niso mogli več privoščiti stroškov prevoza do šole. V palestinskem begunskem taborišču, kjer smo zdaj našli zatočišče, otroci ne hodijo v šolo, niti ne vem, če je šola znotraj taborišča.

 

Številni begunski otroci so prisiljeni delati na črno, da bi tako pomagali preživeti svojim družinam.
Libanonske oblasti so uvedle popoldanski pouk v javnih šolah, ki je namenjen predvsem sirskim otrokom. A ena glavnih preprek za uspešno vključitev v šole je jezik šolanja. Ta je v Siriji arabščina, v Libanonu pa v javnih šolah prevladuje francoščina, kar pomeni za sirske otroke nepremostljivo težavo. Na pomoč so priskočile mednarodne organizacije, predvsem Norwegian Refugee Council in irska humanitarna organizacija Concern Worldwide, ki pomagajo sirskim otrokom pri vključevanju v libanonske šole, predvsem z brezplačnimi tečaji francoščine in pomočjo pri drugih učnih predmetih, pri čemer v poučevanje vključujejo tudi učitelje in učiteljice, ki so pribežali iz Sirije.

Naraščajoče napetosti

Ravnovesje med libanonskimi etničnimi in verskimi skupinami, predvsem kristjani, suniti in šiiti, je občutljiva politična zadeva. Prav zato v državi niso izvedli uradnega popisa prebivalstva vse od davnega leta 1932. V Libanonu naj bi po neuradnih podatkih živelo približno 4 milijone in pol prebivalcev, poleg njih pa še milijon in pol sirskih beguncev, 300 tisoč palestinskih, pa še begunci iz iraške vojne in drugih bližnjevzhodnih konfliktov. V nekaterih krajih je število beguncev preseglo število domačinov.

 

V minulih letih so Libanonci pokazali neverjetno solidarnost in širokosrčnost pri pomoči sirskim beguncem. A pritisk beguncev na družbo, ekonomijo in javne storitve je enostavno prevelik, nezadovoljstvo v družbi narašča, pravi novinarka Patricia Khoder:

Ob začetku sirske vojne smo mislili, da bo trajala tri, morda štiri mesece, podobno kot v Egiptu, Tuniziji in drugod po arabskem svetu. Začeli smo sprejemati begunce in čutili smo z njimi, kajti vemo, kaj pomeni Asadov diktatorski režim, 30 let smo živeli pod sirsko okupacijo. Želeli smo pomagati beguncem, hkrati pa smo pričakovali, da se bodo nekaj mesecih vrnili domov. Zdaj imamo milijon beguncev in pol, ne vemo, kdaj se bo sirska vojna končala. Vse to pomeni veliko breme za Libanon.
Z začetkom sirske vojne smo tudi izgubili arabske turiste, ki so prej množično prihajali k nam. In šlo je za luksuzni turizem. Že pet let torej nimamo teh prihodkov, razen denarja, ki so ga prinesli begunci, ampak to ni nič v primerjavi s prilivi od turizma, ki smo jih imeli.

Po trdithva libanonskega premiera Saada Haririja je libanonsko gospodarstvo zaradi sirskega konflikta utrpelo škodo v višini več kot 18 milijard ameriških dolarjev. Gospodarska rast je z 8-ih odstotkov pred vojno strmoglavila na zgolj 1 odstotek, močno se je povišala stopnja brezposelnosti. Sirski begunci delajo v gradbeništvu, kmetijstvu, kot vozniki, frizerke; različna dela, ki ne zahtevajo visoke izobrazbe. Pogosto delajo na črno in za veliko manj denarja kot Libanonci. Vodja libanskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč Daniela D`Urso:

Jasno je, da moramo pomagati tudi državi gostiteljici. Libanon se sooča z nekaterimi velikimi strukturnimi težavami, javne storitve so na nekaterih območjih slabo razvite. Šolski sistem je imel pomanjkljivosti še pred prihodom beguncev. Poleg tega imajo denimo tudi revnejši Libanonci omejen dostop do zdravstvenih storitev. Niso torej revni le begunci, revščina narašča tudi med domačini. Doslej ni bilo večjih incidentov med lokalnim prebivalstvom in begunci, a treba je nameniti posebno pozornost stabilnosti Libanona in mu pomagati pri soočanju s takšnim begunskim pritiskom.

EU bo letos za humanitarno pomoč sirskim beguncem v Libanonu, pa tudi socialno ogroženenemu lokalnemu prebivalstvu, namenila 85 milijonov evrov; od začetka sirske krize je EU v ta namen namenila 790 milijonov evrov.

Ujeti v Libanonu

Begunci so v Libanonu tako rekoč ujeti. Na eni strani meja s Sirijo, od koder so pribežali, na drugi strani Izrael, kamor si ne želijo niti ne morejo. Na tretji strani je Sredozemsko morje. Morje je skrbno varovana morska pot, do Evrope pa veliko dlje kot denimo iz Turčije. Begunce povprašamo, kje se vidijo v prihodnosti. Odgovori so različni.

Rada bi se vrnila v Sirijo, dokler so otroci še majhni, še preden bodo dovolj stari za šolo. Želim si, da bi moji otroci hodili v sirske šole. Sem učiteljica, rada bi učila v Siriji. Tukaj se počutim izgubljeno. Rada bi se vrnila v Sirijo, tukaj sem nesrečna, pa čeprav nas je okolica lepo sprejela.

Če se vojna v Siriji konča, potem bi se radi vrnili domov. Če konflikta ne bo kmalu konec, potem bi radi zapustili Libanon. Tu nimamo svobode gibanja in ne dobimo zaposlitve.

V Siriji smo izgubili vse. Tudi če bi se situacija izboljšala, nočemo nazaj, tam nimamo ničesar več, ne vem, kako bi preživeli. Če bodo razmere v Libanonu ostale tako kot so zdaj, če bomo še naprej lahko zaslužili nekaj, dobili hrano, imeli za preživetje, potem bi ostali tukaj.

Prav nič ne kaže, da se bo sirski konflikt kmalu končal. Tudi begunci, ki smo jih srečali na poti po Libanonu, nimajo takšnih iluzij. Za katero od vojskujočih strani navijajo, povečini nočejo govoriti, vsi pa si želijo, da bo enkrat v prihodnosti orožje vendarle utihnilo. Hkrati pa zdaj, ko so si za silo uredili novo življenje v Libanonu, s tesnobo čakajo na dan, ko se bodo razmere v Siriji izboljšale in ko bodo libanonske oblasti začele z napovedanimi deportacijami beguncev v njihovo porušeno domovino.

 


Eppur si muove - In vendar se vrti

1133 epizod


Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.

Med sirskimi begunci v Libanonu

03.04.2017

Libanon, država pol manjša od Slovenije, je postal v minulih letih začasni dom več kot milijonu in pol sirskih beguncev. Našli so zatočišče pred vojno, kljub temu pa odrinjeni na rob družbe čakajo na boljše čase, predvsem na konec sirske vojne. V kakšnih razmerah živijo in kdo jim pomaga? Kje vidijo prihodnost? In kako majhni Libanon zmore tako velikansko begunsko breme? Avtor: Blaž Ermenc.

Visoki komisariat Združenih narodov za begunce je sporočil, da je konec marca število sirskih beguncev preseglo pet milijonov. Pri tem so šteli zgolj registrirane begunce; nihče ne ve, koliko je neregistriranih. Več kot milijon in pol Sircev je zatočišče poiskalo v sosednjem Libanonu.

Na obrobju libanonskega mesta Rayak stoji majhno šotorsko naselje. Ogrodje iz lesa in čezenj privezane plastične ponjave ter nekaj starih preprog, položenih kar na golo zemljo – tako je videti začasni dom skupine sirskih beguncev. V enem od šotorov leži na postelji 17-letni Hozaifa al Abas. Lani pomladi se je vračal iz šole v sirskem mestu Idlib, ko je letalski napad sirske vojske usodno posegel v njegovo življenje. Drobec šrapnela je hudo poškodoval njegovo hrbtenico, pa tudi jetra in ledvico. Prej živahni mladenič in najboljši dijak v razredu, ki je sanjal, da bo postal učitelj, je zdaj priklenjen na posteljo.

V bolnišnici v Siriji so doktorji vsak dan opazovali, če bom lahko premikal noge. Nisem jih čutil in vse odtlej jih ne morem premakniti.

 

Ker je Libanon pred dvema letoma zaprl vrata za sirske begunce, so ga starši s pomočjo tihotapcev na oslu prepeljali čez gorovje na meji med državama. Nadejali so si varnosti in predvsem pomoči za hudo poškodovanega sina, a tudi v Libanonu jim usoda ne prizanaša. Družina Abas životari v šotoru, postavljenem sredi njiv v libanonski dolini Bekaa. Gorovje okoli doline je še vedno pokrito s snegom, okoli šotorov zavija veter. Nekaj toplote nudi majhna pečica, darilo humanitarnih organizacij.

Paralizirani mladenič vse dneve preleži v postelji. Ko odgrne odeje, s katerimi je pokrit, se pokažeta dve tanki nogi brez mišic.In ko dvigne pulover, se sredi hrbta pod kožo izboči kovinski del. Hamid, fizioterapevt iz nevladne organizacije Handicap International, ki skuša pomagati mladeniču, pojasni nezavidljivi položaj:

V Siriji so Hozaifi v bolnišnici vstavili ploščico, s katero so mu fiksirali in stabilizirali hrbtenico. A ploščica je bila slabo pritrjena in se je premaknila. To ga zelo boli, ne more se premikati, ne more spati, zaradi neznosnih bolečin tudi ne moremo izvajati fizioterapije. Iščemo nekoga, ki bi pomagal, a doslej ga nismo našli.

Operacija, v kateri bi mu namestili novo ploščico, bi stala 5 tisoč dolarjev, a denarja nimamo, doda fantova mati Masaa:

Nujno potrebuje kirurški poseg. Gledam ga in ne morem storiti nič. Obupani smo zaradi vsega, kar nas je doletelo. Izgnali nas bodo iz tega šotora; kam bomo šli? Sin ne more hoditi. Veliko je vprašanj, na katera nimamo odgovorov.

V kotu bivališča je invalidski voziček, darilo nevladne organizacije Handicap International. A voziček zdaj sameva; Hozaifa ga na mehkih in neravnih tleh ne more uporabljati. Z obroki hrane in drugo najnujnejšo humanitarno pomočjo pomaga Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, UNHCR.

Družina Abbas se je že večkrat selila, iz prejšnjega šotora so se morali izseliti zaradi bližine vojaškega letališča in tudi zdaj jim grozi selitev.

 

Libanon za čimprejšnjo vrnitev beguncev v Sirijo

Opisani primer kaže vso tragiko sirskih beguncev v Libanonu. Libanon ni podpisnik konvencije Združenih narodov o beguncih in oblasti vztrajno zavračajo ustanovitev begunskih taborišč za sirske begunce, kot so denimo v Jordaniji ali Turčiji.

Oblasti se bojijo se, da bi begunci za vedno ostali v Libanonu in porušili krhko ravnotežje med libanonskimi etničnimi in verskim skupinami. Podobno izkušnjo imajo s palestinskimi begunci, ki so prišli pred več desetletji – in ostali.

Libanon je predlagal ustanovitev varnih območij za begunce v Siriji, a mednarodna skupnost to idejo zavrača, pravi vodja libanonskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito ECHO Daniela D`Urso:

Libanonske oblasti vseskozi vztrajajo pri tem, da so begunci v državi le začasno. Humanitarne organizacije, pa tudi Evropska unija in preostala mednarodna skupnost menimo drugače. V Siriji trenutno ni varnih območij in ni pogojev za vrnitev beguncev. Če se ljudje vračajo v Sirijo, se lahko le prostovoljno. Pogoji za vrnitev beguncev torej niso izpolnjeni.

Sirski begunci v Libanonu so glede bivališč popolnoma prepuščeni samim sebi. Tisti, ki jim je ostalo nekaj denarja, najemajo stanovanja, drugi, ki so jim prihranki že pošli, bivajo v garažah, napol zgrajenih hišah in v šotoriščih. Te lahko postavijo na zasebnih zemljiščih, če se lastnik seveda strinja, a tudi za skromne šotore morajo plačati več deset evrov najemnine mesečno. Uradno lahko delajo v gradbeništvu in kmetijstvu, ponavadi za skromno plačilo, ki ne zadostuje za dostojno življenje. Po podatkih Združenih narodov je več kot 90 odstotkov beguncev zadolženih, povprečni dolg na begunca pa znaša več kot 850 dolarjev.

Begunci v dolini Bekaa

Največja koncentracija beguncev v Libanonu je v dolini Bekaa, kjer jih je registriranih 360 tisoč. Več deset tisoč beguncev je neregistriranih, o njihovem številu le ugibajo. V nekaterih krajih je število beguncev že preseglo število domačinov.

Ogledamo si majhno šotorsko naselje, postavljeno za zadnjimi hišami mesteca Saadnayel. V 23-ih šotorih, ki so jih iz lesa in plastičnih ponjav postavili begunci sami, živi 33 družin, skupaj 105 ljudi. Večina je pribežala iz sirskega mesta Homs in okolice. Libanonskemu lastniku zemljišča plačujejo 100 dolarjev mesečno na šotor. Še 35 dolarjev stane elektrika.

Najnujnejšo hrano, oblačila in drugo humanitarno pomoč zagotavlja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, a to predvsem registriranim beguncem, ki so prišli v Libanon pred letom 2015. Pomagajo tudi najranljivešjim med nesrečniki, ki so v Libanon prišli ilegalno v minulih dveh letih, vsi preostali se morajo znajti po svoje. 24-letni Halaf, ki je v Libanon pribežal iz Homsa.

Pred sirsko vojno sem bil delavec. Tu ne delam nič, saj nam preprečujejo, da bi delali. Okoli naših bivališč je več nadzornih točk libanonske vojne. Bojimo se, da bi nas vojaki pridržali.

Libanonske oblasti neprijavljenim beguncem izdajajo odločbe o deportaciji, kljub temu jih doslej niso prisilno deportirale v Sirijo. Neprijavljeni begunci se ne upajo premakniti iz svojih bivališč. Preveva jih brezup, dolgčas, dan je enak dnevu.

Na dan, ko bi se moral registrirati kot begunec pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce, me je zadržala vojska. Zaprli so me za 12 dni, zato sem zamudil intervju za registracijo. Ženi in otrokom se je nato vendarle uspelo registrirati. Jaz se nisem mogel več registrirati, potem ko so oblasti onemogočile registracijo novih beguncev.

Približno milijon sirskih beguncev je uradno registiranih, več kot pol milijona jih živi v Libanonu neprijavljenih. Januarja 2015 so libanonske oblasti zaradi prevelikega begunskega bremena preprosto zaprle mejo za sirske begunce. Velika večina tistih, ki so pribežali v Libanon v zadnjih dveh letih, ni prijavljenih, pravi Daniela D`Urso.

Če begunci nimajo dovoljenja za bivanje, to močno vpliva na njihovo svobodo gibanja. V nekaterih delih Libanona so begunci praktično zaprti v svoja bivališča zaredi nadzornih točk varnostnih sil. Nadzorni organi jih na cestah zaustavijo, zadržijo in jim izdajo odločbe o deportaciji. Nadzorne točke so po vsem Libanonu, ponekod jih je več, drugje manj, v vsakem primeru pa pomenijo težavo za begunce in jim omejujejo svobodo gibanja. Zato je vprašanje legalnega statusa beguncev oziroma pravna pomoč beguncem postalo tako pomemben del našega humanitarnega delovanja v Libanonu, saj to predstavlja velik problem. Brez svobode gibanja ne moreš denimo v bolnišnico, ne moreš se vpisati v šolo, ne moreš niti iti po hrano.

Mednarodna humanitarna organizacija Norwegian Refugee Council jim pomaga na terenu z nasveti glede pravne pomoči, njihovih pravic, možnosti registracije, pa tudi pri dostopu do zdravstvene pomoči.

Beguncem pomagamo tako, da jim povemo, katere bolnišnice imajo pogodbe z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, na koga se lahko obrnejo v primeru zdravstvenih težav, pa tudi katere trgovine imajo pogodbo z UNHCR o dobavi hrane za begunce.

Ena od glavnih nalog humanitarnih organizacij je pomoč sirskim otrokom pri vpisu v šolo in učenju. Več kot polovica begunskih otrok, več kot 250 tisoč, jih ne hodi v šolo, razlogi so različni. 25-letna Sirka Kamli iz Hame, mati šestih otrok:

Otroci so v Tripoliju, kjer smo prej živeli, hodili v šolo, a le en mesec, nato si niso mogli več privoščiti stroškov prevoza do šole. V palestinskem begunskem taborišču, kjer smo zdaj našli zatočišče, otroci ne hodijo v šolo, niti ne vem, če je šola znotraj taborišča.

 

Številni begunski otroci so prisiljeni delati na črno, da bi tako pomagali preživeti svojim družinam.
Libanonske oblasti so uvedle popoldanski pouk v javnih šolah, ki je namenjen predvsem sirskim otrokom. A ena glavnih preprek za uspešno vključitev v šole je jezik šolanja. Ta je v Siriji arabščina, v Libanonu pa v javnih šolah prevladuje francoščina, kar pomeni za sirske otroke nepremostljivo težavo. Na pomoč so priskočile mednarodne organizacije, predvsem Norwegian Refugee Council in irska humanitarna organizacija Concern Worldwide, ki pomagajo sirskim otrokom pri vključevanju v libanonske šole, predvsem z brezplačnimi tečaji francoščine in pomočjo pri drugih učnih predmetih, pri čemer v poučevanje vključujejo tudi učitelje in učiteljice, ki so pribežali iz Sirije.

Naraščajoče napetosti

Ravnovesje med libanonskimi etničnimi in verskimi skupinami, predvsem kristjani, suniti in šiiti, je občutljiva politična zadeva. Prav zato v državi niso izvedli uradnega popisa prebivalstva vse od davnega leta 1932. V Libanonu naj bi po neuradnih podatkih živelo približno 4 milijone in pol prebivalcev, poleg njih pa še milijon in pol sirskih beguncev, 300 tisoč palestinskih, pa še begunci iz iraške vojne in drugih bližnjevzhodnih konfliktov. V nekaterih krajih je število beguncev preseglo število domačinov.

 

V minulih letih so Libanonci pokazali neverjetno solidarnost in širokosrčnost pri pomoči sirskim beguncem. A pritisk beguncev na družbo, ekonomijo in javne storitve je enostavno prevelik, nezadovoljstvo v družbi narašča, pravi novinarka Patricia Khoder:

Ob začetku sirske vojne smo mislili, da bo trajala tri, morda štiri mesece, podobno kot v Egiptu, Tuniziji in drugod po arabskem svetu. Začeli smo sprejemati begunce in čutili smo z njimi, kajti vemo, kaj pomeni Asadov diktatorski režim, 30 let smo živeli pod sirsko okupacijo. Želeli smo pomagati beguncem, hkrati pa smo pričakovali, da se bodo nekaj mesecih vrnili domov. Zdaj imamo milijon beguncev in pol, ne vemo, kdaj se bo sirska vojna končala. Vse to pomeni veliko breme za Libanon.
Z začetkom sirske vojne smo tudi izgubili arabske turiste, ki so prej množično prihajali k nam. In šlo je za luksuzni turizem. Že pet let torej nimamo teh prihodkov, razen denarja, ki so ga prinesli begunci, ampak to ni nič v primerjavi s prilivi od turizma, ki smo jih imeli.

Po trdithva libanonskega premiera Saada Haririja je libanonsko gospodarstvo zaradi sirskega konflikta utrpelo škodo v višini več kot 18 milijard ameriških dolarjev. Gospodarska rast je z 8-ih odstotkov pred vojno strmoglavila na zgolj 1 odstotek, močno se je povišala stopnja brezposelnosti. Sirski begunci delajo v gradbeništvu, kmetijstvu, kot vozniki, frizerke; različna dela, ki ne zahtevajo visoke izobrazbe. Pogosto delajo na črno in za veliko manj denarja kot Libanonci. Vodja libanskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč Daniela D`Urso:

Jasno je, da moramo pomagati tudi državi gostiteljici. Libanon se sooča z nekaterimi velikimi strukturnimi težavami, javne storitve so na nekaterih območjih slabo razvite. Šolski sistem je imel pomanjkljivosti še pred prihodom beguncev. Poleg tega imajo denimo tudi revnejši Libanonci omejen dostop do zdravstvenih storitev. Niso torej revni le begunci, revščina narašča tudi med domačini. Doslej ni bilo večjih incidentov med lokalnim prebivalstvom in begunci, a treba je nameniti posebno pozornost stabilnosti Libanona in mu pomagati pri soočanju s takšnim begunskim pritiskom.

EU bo letos za humanitarno pomoč sirskim beguncem v Libanonu, pa tudi socialno ogroženenemu lokalnemu prebivalstvu, namenila 85 milijonov evrov; od začetka sirske krize je EU v ta namen namenila 790 milijonov evrov.

Ujeti v Libanonu

Begunci so v Libanonu tako rekoč ujeti. Na eni strani meja s Sirijo, od koder so pribežali, na drugi strani Izrael, kamor si ne želijo niti ne morejo. Na tretji strani je Sredozemsko morje. Morje je skrbno varovana morska pot, do Evrope pa veliko dlje kot denimo iz Turčije. Begunce povprašamo, kje se vidijo v prihodnosti. Odgovori so različni.

Rada bi se vrnila v Sirijo, dokler so otroci še majhni, še preden bodo dovolj stari za šolo. Želim si, da bi moji otroci hodili v sirske šole. Sem učiteljica, rada bi učila v Siriji. Tukaj se počutim izgubljeno. Rada bi se vrnila v Sirijo, tukaj sem nesrečna, pa čeprav nas je okolica lepo sprejela.

Če se vojna v Siriji konča, potem bi se radi vrnili domov. Če konflikta ne bo kmalu konec, potem bi radi zapustili Libanon. Tu nimamo svobode gibanja in ne dobimo zaposlitve.

V Siriji smo izgubili vse. Tudi če bi se situacija izboljšala, nočemo nazaj, tam nimamo ničesar več, ne vem, kako bi preživeli. Če bodo razmere v Libanonu ostale tako kot so zdaj, če bomo še naprej lahko zaslužili nekaj, dobili hrano, imeli za preživetje, potem bi ostali tukaj.

Prav nič ne kaže, da se bo sirski konflikt kmalu končal. Tudi begunci, ki smo jih srečali na poti po Libanonu, nimajo takšnih iluzij. Za katero od vojskujočih strani navijajo, povečini nočejo govoriti, vsi pa si želijo, da bo enkrat v prihodnosti orožje vendarle utihnilo. Hkrati pa zdaj, ko so si za silo uredili novo življenje v Libanonu, s tesnobo čakajo na dan, ko se bodo razmere v Siriji izboljšale in ko bodo libanonske oblasti začele z napovedanimi deportacijami beguncev v njihovo porušeno domovino.

 


16.05.2022

Eppur si muove - In vendar se vrti

»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.


09.05.2022

Baltik v primežu ruske grožnje

V baltskih državah so na grožnjo, ki jo predstavlja Rusija, opozarjali že od razpada Sovjetske zveze. Od leta 2014, ko je Rusija zavzela Krim, so bili še toliko bolj glasni. Tudi zato jih na neki način ruski napad na Ukrajino ni presenetil. Kot članice Nata so trdno prepričane o svoji varnosti, a negotovost med ljudmi ostaja. Kako vojna v Ukrajini vpliva na družbo v Estoniji, Latviji in Litvi, je v oddaji Eppur si muove preverjal Gašper Andrinek.


02.05.2022

Hrvaški turizem med pandemijo in ukrajinsko vojno

Turistični sektor je bil eden izmed tistih, ki se je moral zadnji dve pandemijski leti skoraj čez noč prilagajati novim pogojem poslovanja. Zdaj, ko se pandemija počasi poslavlja, se je pojavila nova negotovost, vojna v Ukrajini. Tudi pri naših južnih sosedih, na Hrvaškem - ki je že tradicionalno prvi izbor slovenskih turistov – so se z rusko ofenzivo na Ukrajino rezervacije za počitnice skoraj zaustavile. Kljub temu pa so velikonočni prazniki pokazali, da so ljudje željni potovanj in da bi se Hrvaška letos lahko približala rekordnim turističnim rezultatom iz leta 2019. Kakšni so načrti hrvaških turističnih delavcev za letošnje poletje in kaj pomeni podražitev energentov za cene, ki nas bodo letos pričakale na morju?


25.04.2022

Macronova Francija na svetovni politični šahovnici

Francija je s prihodom Emmanuela Macrona v visoko politiko postala notranjepolitično povsem drugačna. Kako pa je v teh petih letih sooblikovala Evropsko unijo, kako se je pozicionirala v svetu, kako v čezatlantskem odnosu in kako v odnosu do drugih globalnih velesil?


18.04.2022

Ženska, 21. stoletje in ameriške sanje

Po tem, ko je novembra 2016 Donald Trump premagal Hillary Clinton in Američani tako niso izvolili svoje prve predsednice, so Združene države Amerike štiri leta pozneje, z volitvami novembra 2020, dobile prvo podpredsednico. Kamala Harris je obenem prva temnopolta ženska na tem visokem položaju. Po tem, ko so v administraciji predsednika Joeja Bidna – sam je šele drugi katolik v Beli hiši v 254-letni ameriški zgodovini –, prvič na izpostavljene položaje imenovali kar nekaj žensk oz. pripadnic in pripadnikov manjšin, je letos na vrsto prišlo tudi vrhovno sodišče ZDA. 8. aprila je bila kot prva temnopolta vrhovna sodnica ZDA svečano potrjena Ketanji Brown Jackson. Združene države uradno utripajo v skladu z ustavo, katere preambula je bila pisana v duhu Deklaracije o neodvisnosti ZDA, ki se je je v svojem govoru dotaknila tudi nova vrhovna sodnica. »Za samoumevne imamo resnice, da so bili vsi ljudje ustvarjeni kot enaki, obdarjeni s strani svojega Stvarnika z določenimi neodtujljivimi Pravicami, med katerimi so Življenje, Svoboda in stremljenje k Sreči.« (Iz Deklaracije o neodvisnosti, 4. julij 1776) »Mi, Ljudstvo Združenih držav, z namenom oblikovati popolnejšo Zvezo, uveljaviti Pravico, zagotoviti Mir doma, skrbeti za skupno Obrambo, si prizadevati za splošno Blagostanje in zajamčiti blagoslove Svobode zase in za naše potomce, sprejemamo in uveljavljamo to Ustavo Združenih držav Amerike.« (Preambula k ustavi ZDA, poletje 1787) Če vse to drži, zakaj je Ketanji Brown Jackson prva temnopolta vrhovna sodnica v ameriški zgodovini? Zakaj je Kamala Harris prva podpredsednica? Zakaj je Cynt Marshall prva temnopolta direktorica kluba v ameriški Nacionalni košarkarski zvezi NBA? Pot žensk, ne le do uspešne in vidne profesionalne kariere, ampak že do enakopravnega položaja v družbi, je dolga, težka – in ni končana. Če je bilo 20. stoletje med drugim tudi stoletje ženske emancipacije, se v 21. stoletju soočamo s konservativno revolucijo in njeno apoteozo tradicionalnih družbenih vlog. Zgodovina nudi veliko primerov zanikanja dosežkov posameznih obdobij in korakov nazaj. Za številne lahko zgolj slutimo, kajti viri molčijo. A ljudje se spreminjamo in primer ženskega uspeha v konservativnem okolju lahko ponudi Američanka slovenskega rodu. V tradicionalni slovenski skupnosti v Chicagu rojena Janice Zabukovec Davis je vrhunska pravnica in vplivna poslovna ženska v Dallasu v Teksasu.


11.04.2022

BIH - še vedno strah pred vojno

30 let je minilo od začetka vojne v Bosni in Hercegovini, ki je zahtevala več kot 100 tisoč življenj. Ruski napad na Ukrajino je pri marsikomu vzbudil strah in ga spomnil na temno obdobje države, ki je ostala razdeljena vse do danes. Kriza od konca spopadov še nikoli ni bila večja kot danes, je prepričan visoki predstavnik mednarodne skupnosti Christian Schmidt, krivca pa vidi predvsem v voditelju Republike srbske Miloradu Dodiku. Ta želi nekatere pristojnosti, tudi glede vojske in pravosodja, vrniti na raven entitete, s tem pa, tako visoki predstavnik, ogroža mir, stabilnost in celovitost države. Vendar Dodik, ki ima tesnega zaveznika v Rusiji in Schmidta ne priznava, trdi, da si jemljejo le tisto, kar jim po daytonskem sporazumu pripada. Evropska unija okleva s sankcijami, hkrati v Bosni in Hercegovini namešča dodatne vojake ter sporoča, da hitre poti v povezavo brez izpolnjenih pogojev ni. Oktobra bi morale v državi potekati volitve, a se ne morejo dogovoriti o novem volilnem zakonu, s katerim bi izpolnili sodbe evropskega sodišča za človekove pravice in bi zagotavljal enakovredno zastopanost vseh treh konstitutivnih narodov in manjšin. Medtem ko so politiki vseh narodnosti zaposleni sami s seboj ter z medsebojnim obtoževanjem in nacionalizmom, jim prebivalci obračajo hrbet in zapuščajo državo. O tem v oddaji Eppur si muove, ki jo je pripravil beograjski dopisnik Boštjan Anžin.


04.04.2022

V čigave roke ključi Elizejske palače?

Pet let po prelomnih volitvah se Emmanuel Macron odpravlja po zaupnico na predsedniške volitve. V konkurenci sedmih protikandidatov in štirih protikandidatk bo skušal obdržati ključe Elizejske palače. Kako se je v času mandata mladega predsednika spremenila francoska politična podoba, zakaj se republikanci in socialisti še niso pobrali po porazu in o razcvetu skrajne desnice.


28.03.2022

Madžarska pred parlamentarnimi volitvami

Na tokratnih madžarskih parlamentarnih volitvah zmaga vladajoče stranke Fidesz prvič po mnogih letih ni samoumevna. Po javnomnenjskih raziskavah ji tesno sledi združena opozicija, v katero se je povezalo več političnih strank, tako z leve kot desne strani. V predvolilni kampanji je med glavnimi temami vojna v sosednji Ukrajini in tesni odnosi premiera Orbana z ruskim predsednikom Putinom.


21.03.2022

Avstrijska zelena politika

Dobava plina iz Rusije in višanje cen energentov skrbi tudi avstrijsko gospodarstvo. Vlada si prizadeva za neodvisnost Evrope od ruskega plina, nafte in zalog premoga. V Avstriji okoli 70 odstotkov električne energije proizvedejo iz obnovljivih virov energije, kot so vetrna energija, biomasa in sončna energija, preostanek pa iz fosilnih goriv. Avstrijski parlament je nedavno sprejel zakon za t.i. zeleni prehod, ki bo omogočil, da bo Avstrija do leta 2030 za prehod na 100 odstotno proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov namenila milijardo evrov. Avstrijci tako še naprej nasprotujejo gradnji jedrskih elektrarn.


14.03.2022

Milijoni Ukrajincev na begu

Vojna v Ukrajini bi lahko povzročila najhujšo begunsko krizo v Evropi v 21. stoletju. V le dveh tednih od začetka ruske invazije je iz Ukrajine zbežalo več kot dva milijona ljudi, večinoma ženske z otroki. Evropska unija se je prvič doslej odzvala hitro, enotno in solidarno ter sprožila 20 let star mehanizem za začasno zaščito beguncev. A verjetno bodo potrebovali dolgotrajnejšo pomoč. Posebno tveganje pa so številni otroci brez spremstva, ki so lahka tarča trgovine z belim blagom. Več v oddaji Eppur si muove, ki je namenjena reševanju ukrajinske begunske krize. Pripravila jo je Sandra Krišelj z dopisniki Polono Fijavž, Boštjanom Anžinom in Igorjem Juričem.


07.03.2022

Svetovno gospodarstvo v šoku, kakršnega ne pomni, Rusko-ukrajinska kriza premešala karte

Zaradi rusko-ukrajinske vojne smo priča nenavadnim spremembam na svetovnih trgih. Danes cen energentov, hrane in surovin ne moremo predvideti. Se bo ravnovesje vzpostavilo šele, ko bosta v svetu nastala dva popolnoma ločena sistema? Na kaj moramo biti najbolj pripravljeni? Več v zunanjepolitični oddaji Eppur si muove, ki jo je pripravil Marjan Vešligaj.


28.02.2022

Gozdovi

Gozdovi so dom večini kopenskih živalskih in rastlinskih vrst. Človeku dajejo les, gorivo – in predvsem kisik - in skladiščijo velike zaloge ogljika. Gozdovi so nujni za naše preživetje, vendar hitro izginjajo. Premalo pa se zavedamo, da smo za krčenje gozdov, tudi ko se to dogaja daleč stran od nas, odgovorni vsi mi z našim načinom življenja.


21.02.2022

»Niti za palec!«

O širjenju zavezništva Nato po koncu hladne vojne je mogoče razmišljati na več načinov. Iz Moskve prihajajo užaljene trditve, da Zahod ni izpolnil obljube, dane še sovjetskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu, namreč da se Nato ne bo spogledoval z nekdanjimi sovjetskimi sateliti, še posebno pa ne z osamosvojenimi, nekoč sovjetskimi republikami. V Washingtonu nič manj odločno ne zanikajo tovrstnih zagotovil. Strokovnjaki za geopolitiko, varnostna vprašanja in mednarodne odnose razpravljajo o zmagi liberalne nad realistično doktrino meddržavnih odnosov po hladni vojni, ki je omogočila tudi upoštevanje interesov manjših držav. V skladu z liberalno doktrino skupni imenovalec meddržavnega povezovanja namreč niso bili več velikost, vojaška moč države in politika zadrževanja, ampak skupne vrednote in načela. V Srednji in Vzhodni Evropi, prav v teh »manjših državah«, pa smo prešli ves diapazon prepričanj, od želje po članstvu v zahodnih povezavah – zlasti v Evropski uniji in v Natu – do skepse, nezaupanja do njih in celo nasprotovanja. A v izhodišču vsega tega stoji vprašanje: kaj so se po koncu hladne vojne glede vključevanja v mednarodne povezave na novo nastalih in osvobojenih držav v Evropi dogovarjali veliki? Kaj je Zahod obljubil opešani Sovjetski zvezi in nato njeni naslednici Rusiji – in česa ne? Obljuba o neširjenju Nata namreč dobiva skoraj mitološke razsežnosti. Ko pa v mednarodnih odnosih pridemo do mitov, neizbežno zaidemo v težave. Niz ukrajinskih kriz v zadnjih dveh desetletjih je zgovoren dokaz.


14.02.2022

Ulična politična retorika

Plemeniti jazbec, herojski zajec, orel, veverica, trobentica in nilski konj. Ni govor o kakšni basni ali pravljici, temveč so to vzdevki, s katerimi se obkladajo vodilni hrvaški politiki. Pobudnik skoraj ulične retorike v javnem govoru je predsednik države Zoran Milanović, drugi politiki mu seveda ne smejo ostati dolžni. Posledica vsega je, da je hrvaška javnost že mesece talka zelo osebnih besednih dvobojev med tistimi, ki vodijo državo. Kakšen je cilj takšne komunikacije? Je to dobro za demokratičnost družbe ali pa to vodi v še večje nezaupanje v državne ustanove, v čemer je Hrvaška že tako pri dnu držav Evropske unije?


07.02.2022

70. let vladanja Elizabete II.

Kraljica Elizabeta II. že sedemdeset let vlada Združenemu kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske. To je eno od najdaljših vladanj na sploh v zgodovini vsega človeštva, njena država pa je doživela velike spremembe od zatona britanskega imperija do vstopa in izstopa iz Evropske unije. V času velikih sprememb na vseh področjih, kraljica Elizabeta II. ostaja trdni temelj svoje države in britanske skupnosti -Commonwealtha.


07.02.2022

Eppur si muove

»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.


31.01.2022

Italija v senci Maria Draghija

Bitka za novega predsednika republike je razkrila vse šibkosti italijanskega političnega sistema. Povzročila je tudi nov upad pomena parlamentarnih strank. Številne so notranje razklane, v temelju pa so – mnogo bolj kot na leve in desne – razdeljene med zagovornice pretekle paradigme parlamentarnega dialoga in njene rušiteljice. Kot dolga senca se nad njimi vleče senca domnevnega rešitelja države Maria Draghija. Toda malikovanje enega samega imena kaže zlasti na nemoč države kot sistema.


24.01.2022

Utopija olimpijskega miru in prijateljstva

Približno dva tedna nas še loči od začetka zimskih olimpijskih iger v Pekingu. Antično zamisel o premirju med trajanjem olimpijskih iger, na katerih so zmagovalci za nagrado dobili vence iz oljčnih vejic, simbol miru, v sodobnem času simbolizira bela barva na olimpijski zastavi s krogi, ki predstavljajo med seboj povezane celine v sožitju, spoštovanju in prijateljstvu. Da bi se ta simbolizem prenesel tudi v resničnost, žal ostaja utopija. Tudi tokratne olimpijske igre je zaznamovalo merjenje mišic velesil na političnem področju. Tokratni Eppur si muove je pripravila Rajka Pervanje.


17.01.2022

Optična iluzija Joeja Bidna

Za Združenimi državami Amerike in svetom je težko leto. Obenem je to bilo prvo leto, odkar se je Joe Biden po tem, ko je na volitvah ob Donaldu Trumpu ustvaril optično iluzijo vračanja v dobre stare čase, v Belo hišo preselil kot predsednik. A če se je tako, kot večina planeta, Biden ukvarjal s pandemijo in njenimi posledicami ter vmes od časa do časa spregovoril o svoji priljubljeni temi, boju proti podnebnim spremembam, pogled na njegovo predsedovanje od strani odkriva zanimiv vzorec. Predsednik Biden se želi ukvarjati izključno s svojim kratkim seznamom prednostnih nalog, a ga ves čas iztirjajo težave, ki jih ne želi videti ali ga ne zanimajo. V notranjepolitičnem pogledu je to predvsem neenotnost v vrstah same Demokratske stranke s paleto posledic, presenetljivo veliko pa je teh tem na terenu, na katerem je bil Joe Biden načeloma doma. Na področju zunanje politike. Do Kitajske, ki jo ima ves čas pred očmi, sploh še ni dobro prišel. Prej je eksplodirala bomba v Afganistanu in začel se je nov cikel napetosti v odnosih z Rusijo, z znanima kamnoma spotike, Ukrajino in širitvijo zveze Nato na vzhod. Leto je tako nedvomno simptomatično, a mu tempo opazno dajejo netipična – nepričakovana oz. nezaželena – vprašanja, ki pa so še zmeraj simptomi. Kajti vsako prinaša izzive velikih razsežnosti.


10.01.2022

Nova slovenska zunanjepolitična strategija

Slovenija je po šestih letih posodobila svojo zunanjepolitično strategijo. Kako bo po novem pristopala do svojih sosed, se vedla v srednji Evropi, Evropski uniji in svetu? Kaj je drugače in kaj je narekovalo spremembe?


Stran 6 od 57
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov