Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Literarni kritik in esejist Martin Justin sodeluje z več spletnimi portali in revijami, predvsem Airbeletrino, Ludliteraturo in Literaturo. Njegov esej Murakami, nekaj let pozneje je bil objavljen v spletni izdaji Airbeletrina 28. februarja 2023.
"Kljub vsemu temu lahko razumem, kaj me je v gimnaziji pri Murakamijevih romanih tako privlačilo. Še vedno lahko namreč cenim mešanico vsakdanjosti in fantastike na motivni ravni, v kateri lahko na enem mestu beremo o tem, kako si protagonist pripravlja večerjo, na drugem pa se znajdemo v vzporednem svetu, v katerem biva ovčji človek. Zdi se mi, da ima s tematskimi preokupacijami izgubljenosti, pogrešanja in iskanja nekaj zanimivega povedati tudi o tem, kaj pomeni biti človek in poskusiti delovati v negotovem poznokapitalističnem svetu. Hkrati pa bi vse to še bolj cenil, če bi Murakami malo več premisleka vložil v oblikovanje svojih ženskih likov."
Vmesne glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, to so odlomki iz skladbe za marimbo Keiko Abe z naslovom Sanje češnjevega cveta; igra skladateljica sama. Oblikovalec zvoka eseja je Gašper Loborec, bralca Jasna Rodošek in Igor Velše.
4 epizod
Posvečamo se esejem, predvsem literarnim esejem, v katerih avtorji s pomočjo poezije ali proze drugih ustvarjalcev razpravljajo o svetu in ga poskušajo razumeti.
Literarni kritik in esejist Martin Justin sodeluje z več spletnimi portali in revijami, predvsem Airbeletrino, Ludliteraturo in Literaturo. Njegov esej Murakami, nekaj let pozneje je bil objavljen v spletni izdaji Airbeletrina 28. februarja 2023.
"Kljub vsemu temu lahko razumem, kaj me je v gimnaziji pri Murakamijevih romanih tako privlačilo. Še vedno lahko namreč cenim mešanico vsakdanjosti in fantastike na motivni ravni, v kateri lahko na enem mestu beremo o tem, kako si protagonist pripravlja večerjo, na drugem pa se znajdemo v vzporednem svetu, v katerem biva ovčji človek. Zdi se mi, da ima s tematskimi preokupacijami izgubljenosti, pogrešanja in iskanja nekaj zanimivega povedati tudi o tem, kaj pomeni biti človek in poskusiti delovati v negotovem poznokapitalističnem svetu. Hkrati pa bi vse to še bolj cenil, če bi Murakami malo več premisleka vložil v oblikovanje svojih ženskih likov."
Vmesne glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, to so odlomki iz skladbe za marimbo Keiko Abe z naslovom Sanje češnjevega cveta; igra skladateljica sama. Oblikovalec zvoka eseja je Gašper Loborec, bralca Jasna Rodošek in Igor Velše.
Ameriški pisatelj David Foster Wallace, od čigar smrti je 12. septembra minilo 16 let, je najbolj znan po svojem zajetnem, dobrih tisoč strani obsegajočem romanu Infinite Jest (slo. Brezkončna burka), pisal pa je tudi odlične eseje. Za oddajo smo izbrali njegov esej Borges na kavču, ki bi lahko imel naslov tudi Borges na Williamsonovem kavču. Wallace namreč analizira biografijo Borges: življenje avtorja Edwina Williamsona. Bralec oz. poslušalec eseja hitro sprevidi, da Wallaceu biografija ni všeč, predvsem zato, ker Williamson vleče premočne vzporednice med Borgesovim življenjem in literaturo. Zelo razvidno pa je v eseju tudi, da je Foster Wallace občudovalec Borgesove pisave. In prav o tej veliko izvemo v eseju, ki ga je poslovenil Jernej Županič, objavljen pa je bil v knjigi To je voda in drugi eseji, ki je izšla pri založbi LUD Literatura. Bralca: Mateja Perpar, Jure Franko. Tonski mojster: Robert Markoč. Urednika: Andrej Rot, Maja Žvokelj (ponovitve). Glasbena oprema: Mihael Kozjek. Leto produkcije: 2020.
Ker tradicionalni ponedeljek Eseja na radiu tokrat sovpada z literarnim večerom iz cikla Ars teatralis, ki ga posvečamo Alojzu Rebuli ob 100. obletnici njegovega rojstva, umeščen pa je v Slovensko stalno gledališče v Trstu, v mesto, s katerim je bil Rebula povezan vse življenje, smo se na ta kraj spomnili tudi z esejem. Njegov naslov je Moji rojstni mesti, njegova avtorica pa Poljanka Dolhar, publicistka, zaposlena v uredništvu Primorskega dnevnika, tudi Tržačanka. Posveča se kulturi in objavlja v medijih v Sloveniji in Italiji. Leta 2011 je skupaj z Eriko Bezin napisala Kako lep je Trst, prvi vodnik po slovenskem Trstu, ki je izšel tudi v italijanski različici. Leta 2014 je ob pomoči prevajalke Darje Betocchi uredila Tra Carso e caos, zbirko italijanskih prevodov pesmi Srečka Kosovela in risb slikarja Edvarda Stepančiča. Je predsednica Slovenskega kluba, s katerim je leta 2016 postavila stalno razstavo o zgodovini tržaškega Narodnega doma. ''Včasih imam občutek, da živim v dveh različnih mestih. Eno se imenuje Trst in je moje rojstno mesto. Drugo se imenuje Trieste in je prav tako moje rojstno mesto. Eno govori, bere, sanja v slovenskem in italijanskem jeziku, drugo pa samo v italijanskem. Kajti slovenščino poučujejo v zelo redkih italijanskih šolah, tako redkih, da jih lahko prešteješ na prste ene roke. Oba jezika zato obvladajo skoraj izključno Slovenci.'' Glasbeno opremo za esej je izbral Mihael Kozjek, in to vložke iz skladbe Calmo espressivo za violino solo Pavleta Merkuja v izvedbi Monike Skalar. Oblikovalec zvoka Vladimir Jovanovič, bralka Mateja Perpar.
Prispevek literarnega zgodovinarja, prevajalca, esejista, publicista, literarnega kritika, urednika in ugankarja Draga Bajta Svet in dom je izšlo v Novi reviji leta 1995, na Arsu pa smo ga prvič predvajali leta 2021. ''Tak celosten pragmatizem je dosleden; mora pa biti še agresiven, če naj doseže kak trajnejši učinek. Svetu je treba tudi vzeti, kar potrebujemo za dom, kajti sam nam bo dal le tisto, za kar on misli, da potrebujemo, in samo tisto, česar sam ne potrebuje več. Obenem pa mu moramo dati, če je treba, celo vsiliti tisto, česar nima, pa bi vsekakor vzel, če bi za to sploh vedel. Ko bomo poskrbeli zase, ko si bomo vzeli in imeli vse, kar potrebujemo, dajmo še drugim presežke. Tako bomo postali tudi v svetu resnično tisto, kar smo že doma. In tedaj bomo nehali biti strmeči mladenič, ki občuduje Evropo; mogoče bomo že kar majhen bel bikec, ki je ugrabil Evropo in si na drugi strani oceana v podobi boga Zevsa vzel lepo mladenko. Mit nas ne bo več dušil; lažnih prerokov ne bomo več potrebovali.'' Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz Simfonije št. 8 v G-duru Antonina Dvoržaka v izvedbi Simfonikov RTV Slovenija pod vodstvom Antona Nanuta. Oblikovalec zvoka eseja Vladimir Jovanović, bralca Jasna Rodošek in Jure Franko.
Pisateljica Vlady Kociancich je poleg romanov in zgodb pisala tudi eseje. Izmed njenih številnih smo izbrali Obisk gospe Woolf, objavljen leta 2009 v literarni reviji Azul@RTE. Prvič smo ga v Eseju na radiu predvajali leta 2021. ''Čar zgodbe temelji na prizadevanju obeh likov, da bi delovala naravno v očitno nenormalni okoliščini: Virginia Woolf je prihajala neokrnjena iz drugega stoletja v sedanjost nebotičnikov in računalnikov, občudovalec pa jo preobremenjen želi pogostiti. Iz kuhinje ji prinese čaj in razočaran opazi pisateljičino zmedenost, ko ta prejme skodelico vroče vode in vrečko, obešeno na nit. Nato spoznamo, da to ni prvi ali edini gost, ki je pisatelja obiskal iz literarne preteklosti. Pred njo je iz osemnajstega stoletja prišel angleški pisatelj Samuel Johnson, poznan tudi kot dr. Johnson, ki mu gostitelj ni mogel izbrisati misli, da pogled iz dvigala, ki se je dvignilo, ni zastor kake gledališke scenografije, ki se spušča, medtem ko oni ostajajo na mestu.'' Glasbene vložke je izbral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz klavirskega cikla Las Presencias skladatelja Carlosa Guastavina, izvajala jih je pianistka Diana Baker. Oblikovalec zvoka eseja Janez Ahlin, bralca Mateja Perpar in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov