Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alexandra Polina, v Nemčiji živeča uzbekistanska fotografinja, se pri svojem delu drži pravila, da je najbolje govoriti o stvareh, ki so ti blizu. Zato so njene fotografije tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami. Rodila se je v začetku 80. let minulega stoletja v Uzbeški socialistični sovjetski republiki, mladost je preživela v Republiki Uzbekistan, leta 2006 pa se je z družino preselila v Zvezno republiko Nemčijo. Zgodbo o družini, generacijah in migracijah bo predstavila oddaja Evropa osebno.
Fotografije v Nemčiji živeče umetnice so tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami
Alexandra Polina, v Nemčiji živeča uzbekistanska fotografinja, se pri svojem delu drži pravila, da je najbolje govoriti o stvareh, ki so ti blizu. Zato so njene fotografije tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami.
Bila je premlada, da bi doživela življenje v Sovjetski zvezi, kot so ga doživeli njeni starši in stari starši, a kljub temu ima to obdobje pomembno mesto v njenem življenju in se odraža tudi pri njenem delu. Serijo fotografij Made in USSR tako sestavljajo portreti njene generacije.”Rodili smo se v isti državi in potem odraščali v obdobju sprememb, perestrojke, v kateri so se spreminjale vrednote in tradicija družbe. Moja najboljša prijateljica je iz Ukrajine, jaz sem iz Uzbekistana, a ko se pogovarjava, imava občutek, da sva iz iste države. To je pravzaprav noro… Čeprav še nikoli nisem bila v Ukrajini in ona ni bila v Uzbekistanu, imava še vedno veliko skupnega, vrednote, nauke staršev, šolski sistem…”
Alexandra Polina se je leta 1984 rodila v Uzbeški socialistični sovjetski republiki, mladost je preživela v Republiki Uzbekistan, leta 2006 pa se je z družino preselila v Zvezno republiko Nemčijo.
“Moja domovina je čudovita, še vedno jo imam zelo rada, vendar je v njej zaradi ekonomskih razlogov zelo težko živeti. Ne veš, kaj te čaka naslednji dan, zato so se moji starši odločili, da nam dajo priložnost, da živimo v normalnem in stabilnem okolju.Zame je bilo prvo leto res težko, najhujše v mojem življenju. Imaš prijatelje, študij, delo, življenje, ki si si ga ustvaril, in potem odideš v novo državo, v kateri nikogar ne poznaš, ne govoriš jezika … si kot dojenček – velik dojenček, ki se mora vse na novo naučiti.”
V Nemčiji si je zgradila novo življenje in pravi, da se ne bi vrnila v Uzbekistan, saj ima z državo, ki se bliskovito spreminja, vedno manj vezi. Bo pa Uzbekistan vedno ostal pomemben del njene življenjske izkušnje.
“Uzbekistan me je oblikoval v to, kar sem danes. Ponosna sem, da sem se tam rodila, in ponosna sem na vse, česar sem se tam naučila. Zato je del moje identitete in se mu ne bi nikoli odrekla. A hkrati sem prepričana, da brez selitve ne bi imela vseh teh izkušenj in novih pogledov na življenje. Začneš razumevati stvari, ki jih prej nikoli nisi. In to je verjetno ena najboljših stvari, kar ti jih migracija lahko da.”
715 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alexandra Polina, v Nemčiji živeča uzbekistanska fotografinja, se pri svojem delu drži pravila, da je najbolje govoriti o stvareh, ki so ti blizu. Zato so njene fotografije tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami. Rodila se je v začetku 80. let minulega stoletja v Uzbeški socialistični sovjetski republiki, mladost je preživela v Republiki Uzbekistan, leta 2006 pa se je z družino preselila v Zvezno republiko Nemčijo. Zgodbo o družini, generacijah in migracijah bo predstavila oddaja Evropa osebno.
Fotografije v Nemčiji živeče umetnice so tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami
Alexandra Polina, v Nemčiji živeča uzbekistanska fotografinja, se pri svojem delu drži pravila, da je najbolje govoriti o stvareh, ki so ti blizu. Zato so njene fotografije tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami.
Bila je premlada, da bi doživela življenje v Sovjetski zvezi, kot so ga doživeli njeni starši in stari starši, a kljub temu ima to obdobje pomembno mesto v njenem življenju in se odraža tudi pri njenem delu. Serijo fotografij Made in USSR tako sestavljajo portreti njene generacije.”Rodili smo se v isti državi in potem odraščali v obdobju sprememb, perestrojke, v kateri so se spreminjale vrednote in tradicija družbe. Moja najboljša prijateljica je iz Ukrajine, jaz sem iz Uzbekistana, a ko se pogovarjava, imava občutek, da sva iz iste države. To je pravzaprav noro… Čeprav še nikoli nisem bila v Ukrajini in ona ni bila v Uzbekistanu, imava še vedno veliko skupnega, vrednote, nauke staršev, šolski sistem…”
Alexandra Polina se je leta 1984 rodila v Uzbeški socialistični sovjetski republiki, mladost je preživela v Republiki Uzbekistan, leta 2006 pa se je z družino preselila v Zvezno republiko Nemčijo.
“Moja domovina je čudovita, še vedno jo imam zelo rada, vendar je v njej zaradi ekonomskih razlogov zelo težko živeti. Ne veš, kaj te čaka naslednji dan, zato so se moji starši odločili, da nam dajo priložnost, da živimo v normalnem in stabilnem okolju.Zame je bilo prvo leto res težko, najhujše v mojem življenju. Imaš prijatelje, študij, delo, življenje, ki si si ga ustvaril, in potem odideš v novo državo, v kateri nikogar ne poznaš, ne govoriš jezika … si kot dojenček – velik dojenček, ki se mora vse na novo naučiti.”
V Nemčiji si je zgradila novo življenje in pravi, da se ne bi vrnila v Uzbekistan, saj ima z državo, ki se bliskovito spreminja, vedno manj vezi. Bo pa Uzbekistan vedno ostal pomemben del njene življenjske izkušnje.
“Uzbekistan me je oblikoval v to, kar sem danes. Ponosna sem, da sem se tam rodila, in ponosna sem na vse, česar sem se tam naučila. Zato je del moje identitete in se mu ne bi nikoli odrekla. A hkrati sem prepričana, da brez selitve ne bi imela vseh teh izkušenj in novih pogledov na življenje. Začneš razumevati stvari, ki jih prej nikoli nisi. In to je verjetno ena najboljših stvari, kar ti jih migracija lahko da.”
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki je pobudo Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade slovenske fotografe. Preden so se s fotografskimi objektivi podali na naše ulice pa je svojo zgodbo zaupala tudi Neji Jerant.
Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant. Evropa, osebno! tokrat kot zgodba nekdanje migrantke in zdajšnjega begunca, ki sta se našla v za tujce, kot pravi, zelo negostoljubni državi.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Že več let živi v Budimpešti, ker je tam našel tisto, kar je na zahodu pretežno že izginilo – človeške odnose. Je soustanovitelj Cargonomie, centra za trajnostne logistične rešitve in lokalno distribucijo organske hrane. S kolesi, kar je za navdušenega kolesarja seveda logično. Cargonomie je na nek način delček širše ideje, ki jo širi kot soavtor projekta „Odrast“ (Degrowth) in je alternativa večinskemu ekonomskemu razmišljanju, ki kot ključni cilj vidi gospodarsko rast. Trenutno Vincent dela doktorat iz ekonomije, v Budimpešti tudi zato, ker se mu (z Orbanom na čelu) zdi neke vrste evropski laboratorijski poskus naše prihodnosti.
Že več let živi v Budimpešti, ker je tam našel tisto, kar je na zahodu pretežno že izginilo – človeške odnose. Je soustanovitelj Cargonomie, centra za trajnostne logistične rešitve in lokalno distribucijo organske hrane. S kolesi, kar je za navdušenega kolesarja seveda logično. Cargonomie je na nek način delček širše ideje, ki jo širi kot soavtor projekta „Odrast“ (Degrowth) in je alternativa večinskemu ekonomskemu razmišljanju, ki kot ključni cilj vidi gospodarsko rast. Trenutno Vincent dela doktorat iz ekonomije, v Budimpešti tudi zato, ker se mu (z Orbanom na čelu) zdi neke vrste evropski laboratorijski poskus naše prihodnosti.
Jen Dži Fu ali po naša kar Andy je Tajvanec sredi tridesetih, ki zasleduje nove trende v visokem šolstvu in skuša z njimi posodabljati izobraževanje v tej majhni azijski otoški državi. Je zabaven in gostobeseden sogovornik, ki zna povedati marsikakšno hudomušno na račun kitajsko-tajvanskih odnosov, v pogovoru z njim pa se je razkrila tudi zanimiva povezava med Slovenijo in Tajvanom.
Pesnik, glasbenik, oblikovalec keramike in plesalec Guillermo Escalante, član mednarodnega kolektiva Articulación Artística Internacional, se je rodil v Buenos Airesu. Kar 13 let je potoval po svetu. Ko je na Prešernovem trgu v Ljubljani namesto pričakovanega kipa v spomin zavojevalcu ugledal Franceta Prešerna in njegovo muzo, se je odločil, da Slovenijo podrobneje razišče.
Nizozemka LouseWies Van der Laan, s polnim imenom Louse Wies Sija Anne Lilly Berthe van der Laan, je bila nekdaj zelo aktivna nizozemska političarka, pred tremi leti pa se je z možem priselila v Slovenijo. Odraščala je v ZDA, šolala se je v Nemčiji in Belgiji, politično pot pa je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v Evropskem parlamentu (1999-2003) in se potem vrnila v nizozemski parlament. Bila je tudi podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE. Bolj kot s politiko se zdaj ukvarja s svetovnim spletom, saj je od letos članica upravnega odbora organizacije ICANN, ki skrbi za delovanje spleta in njegovih domen po vsem svetu. A čeprav ni več dejavna v politiki, se LouseWies Van der Laan zelo zavzema za demokracijo in človekove pravice, je tudi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk.
Kanadčanko Karo Scott pozna vsak poznavalec pokra. Maja se je preselila v Ljubljano, pred tem je živela tudi v Angliji, Združenih državah Amerike in Italiji. Ob študiju je trenirala tajski boks, kot novinarka je delala na radiu in televiziji, večino časa pa namenja pokru, ki ga igra tudi z najboljšimi na svetu.
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
Britanec Mark Reeder se je pri dvajsetih podal v svet. Iz rojstnega Manchestra, kjer je kot glasbenik in glasbeni producent soustvarjal z Joy Divison in med drugim imel band z Mickom Hucknallom, je odpotoval v takrat še z zidom razdeljeni Berlin, kjer živi in ustvarja še danes. Septembra so v Ljubljani premierno prikazali dokumentarni film Želja in zvok, čigar avtor je prav 57-letni Reeder. V njem nazorno prikazuje kulturno okolje in klubsko življenje v zahodnem Berlinu med leti 1979 in 1989. O filmu in neponovljivi berlinski izkušnji pred padcem zidu, pa tudi o trenutku združitve Berlina, ki pa ga je Mark Reeder žal zamudil.
Pank je glasen in jasen. Takšna je tudi Helena Velena oziroma Strupena Helena, italijanska aktivistka in pevka. Zagovornica umetnosti, kritična do kapitalizma, brez dlake na jeziku govori o svoji ujetosti v moškem telesu, želji po tem, da bi postala ženska in končni odločitvi, da bo transspolna oseba. O svoji drugačnosti, panku, ki ji je dal smisel in motivacijo za življenje, in odnosu družine ter prijateljev do njene spolne identitete je pripovedovala v oddaji Evropa, osebno!
Ko se človek odpravi intervjuvati nekoga, o katerem med različnimi članki na spletu lahko preberemo med drugim, da naj bi bil član KGB-ja, je že vnaprej iluzorno pričakovati, da bi izvedeli prav vse podatke. A poskusili smo. 67-letnega Vladimirja Yakunina ste spoznali v tokratni oddaji Evropa, osebno!
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih.
Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj je lastnica restavracije.
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Neveljaven email naslov