Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alexandra Polina, v Nemčiji živeča uzbekistanska fotografinja, se pri svojem delu drži pravila, da je najbolje govoriti o stvareh, ki so ti blizu. Zato so njene fotografije tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami. Rodila se je v začetku 80. let minulega stoletja v Uzbeški socialistični sovjetski republiki, mladost je preživela v Republiki Uzbekistan, leta 2006 pa se je z družino preselila v Zvezno republiko Nemčijo. Zgodbo o družini, generacijah in migracijah bo predstavila oddaja Evropa osebno.
Fotografije v Nemčiji živeče umetnice so tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami
Alexandra Polina, v Nemčiji živeča uzbekistanska fotografinja, se pri svojem delu drži pravila, da je najbolje govoriti o stvareh, ki so ti blizu. Zato so njene fotografije tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami.
Bila je premlada, da bi doživela življenje v Sovjetski zvezi, kot so ga doživeli njeni starši in stari starši, a kljub temu ima to obdobje pomembno mesto v njenem življenju in se odraža tudi pri njenem delu. Serijo fotografij Made in USSR tako sestavljajo portreti njene generacije.”Rodili smo se v isti državi in potem odraščali v obdobju sprememb, perestrojke, v kateri so se spreminjale vrednote in tradicija družbe. Moja najboljša prijateljica je iz Ukrajine, jaz sem iz Uzbekistana, a ko se pogovarjava, imava občutek, da sva iz iste države. To je pravzaprav noro… Čeprav še nikoli nisem bila v Ukrajini in ona ni bila v Uzbekistanu, imava še vedno veliko skupnega, vrednote, nauke staršev, šolski sistem…”
Alexandra Polina se je leta 1984 rodila v Uzbeški socialistični sovjetski republiki, mladost je preživela v Republiki Uzbekistan, leta 2006 pa se je z družino preselila v Zvezno republiko Nemčijo.
“Moja domovina je čudovita, še vedno jo imam zelo rada, vendar je v njej zaradi ekonomskih razlogov zelo težko živeti. Ne veš, kaj te čaka naslednji dan, zato so se moji starši odločili, da nam dajo priložnost, da živimo v normalnem in stabilnem okolju.Zame je bilo prvo leto res težko, najhujše v mojem življenju. Imaš prijatelje, študij, delo, življenje, ki si si ga ustvaril, in potem odideš v novo državo, v kateri nikogar ne poznaš, ne govoriš jezika … si kot dojenček – velik dojenček, ki se mora vse na novo naučiti.”
V Nemčiji si je zgradila novo življenje in pravi, da se ne bi vrnila v Uzbekistan, saj ima z državo, ki se bliskovito spreminja, vedno manj vezi. Bo pa Uzbekistan vedno ostal pomemben del njene življenjske izkušnje.
“Uzbekistan me je oblikoval v to, kar sem danes. Ponosna sem, da sem se tam rodila, in ponosna sem na vse, česar sem se tam naučila. Zato je del moje identitete in se mu ne bi nikoli odrekla. A hkrati sem prepričana, da brez selitve ne bi imela vseh teh izkušenj in novih pogledov na življenje. Začneš razumevati stvari, ki jih prej nikoli nisi. In to je verjetno ena najboljših stvari, kar ti jih migracija lahko da.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alexandra Polina, v Nemčiji živeča uzbekistanska fotografinja, se pri svojem delu drži pravila, da je najbolje govoriti o stvareh, ki so ti blizu. Zato so njene fotografije tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami. Rodila se je v začetku 80. let minulega stoletja v Uzbeški socialistični sovjetski republiki, mladost je preživela v Republiki Uzbekistan, leta 2006 pa se je z družino preselila v Zvezno republiko Nemčijo. Zgodbo o družini, generacijah in migracijah bo predstavila oddaja Evropa osebno.
Fotografije v Nemčiji živeče umetnice so tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami
Alexandra Polina, v Nemčiji živeča uzbekistanska fotografinja, se pri svojem delu drži pravila, da je najbolje govoriti o stvareh, ki so ti blizu. Zato so njene fotografije tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami.
Bila je premlada, da bi doživela življenje v Sovjetski zvezi, kot so ga doživeli njeni starši in stari starši, a kljub temu ima to obdobje pomembno mesto v njenem življenju in se odraža tudi pri njenem delu. Serijo fotografij Made in USSR tako sestavljajo portreti njene generacije.”Rodili smo se v isti državi in potem odraščali v obdobju sprememb, perestrojke, v kateri so se spreminjale vrednote in tradicija družbe. Moja najboljša prijateljica je iz Ukrajine, jaz sem iz Uzbekistana, a ko se pogovarjava, imava občutek, da sva iz iste države. To je pravzaprav noro… Čeprav še nikoli nisem bila v Ukrajini in ona ni bila v Uzbekistanu, imava še vedno veliko skupnega, vrednote, nauke staršev, šolski sistem…”
Alexandra Polina se je leta 1984 rodila v Uzbeški socialistični sovjetski republiki, mladost je preživela v Republiki Uzbekistan, leta 2006 pa se je z družino preselila v Zvezno republiko Nemčijo.
“Moja domovina je čudovita, še vedno jo imam zelo rada, vendar je v njej zaradi ekonomskih razlogov zelo težko živeti. Ne veš, kaj te čaka naslednji dan, zato so se moji starši odločili, da nam dajo priložnost, da živimo v normalnem in stabilnem okolju.Zame je bilo prvo leto res težko, najhujše v mojem življenju. Imaš prijatelje, študij, delo, življenje, ki si si ga ustvaril, in potem odideš v novo državo, v kateri nikogar ne poznaš, ne govoriš jezika … si kot dojenček – velik dojenček, ki se mora vse na novo naučiti.”
V Nemčiji si je zgradila novo življenje in pravi, da se ne bi vrnila v Uzbekistan, saj ima z državo, ki se bliskovito spreminja, vedno manj vezi. Bo pa Uzbekistan vedno ostal pomemben del njene življenjske izkušnje.
“Uzbekistan me je oblikoval v to, kar sem danes. Ponosna sem, da sem se tam rodila, in ponosna sem na vse, česar sem se tam naučila. Zato je del moje identitete in se mu ne bi nikoli odrekla. A hkrati sem prepričana, da brez selitve ne bi imela vseh teh izkušenj in novih pogledov na življenje. Začneš razumevati stvari, ki jih prej nikoli nisi. In to je verjetno ena najboljših stvari, kar ti jih migracija lahko da.”
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Neveljaven email naslov