Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alexandra Polina, v Nemčiji živeča uzbekistanska fotografinja, se pri svojem delu drži pravila, da je najbolje govoriti o stvareh, ki so ti blizu. Zato so njene fotografije tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami. Rodila se je v začetku 80. let minulega stoletja v Uzbeški socialistični sovjetski republiki, mladost je preživela v Republiki Uzbekistan, leta 2006 pa se je z družino preselila v Zvezno republiko Nemčijo. Zgodbo o družini, generacijah in migracijah bo predstavila oddaja Evropa osebno.
Fotografije v Nemčiji živeče umetnice so tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami
Alexandra Polina, v Nemčiji živeča uzbekistanska fotografinja, se pri svojem delu drži pravila, da je najbolje govoriti o stvareh, ki so ti blizu. Zato so njene fotografije tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami.
Bila je premlada, da bi doživela življenje v Sovjetski zvezi, kot so ga doživeli njeni starši in stari starši, a kljub temu ima to obdobje pomembno mesto v njenem življenju in se odraža tudi pri njenem delu. Serijo fotografij Made in USSR tako sestavljajo portreti njene generacije.”Rodili smo se v isti državi in potem odraščali v obdobju sprememb, perestrojke, v kateri so se spreminjale vrednote in tradicija družbe. Moja najboljša prijateljica je iz Ukrajine, jaz sem iz Uzbekistana, a ko se pogovarjava, imava občutek, da sva iz iste države. To je pravzaprav noro… Čeprav še nikoli nisem bila v Ukrajini in ona ni bila v Uzbekistanu, imava še vedno veliko skupnega, vrednote, nauke staršev, šolski sistem…”
Alexandra Polina se je leta 1984 rodila v Uzbeški socialistični sovjetski republiki, mladost je preživela v Republiki Uzbekistan, leta 2006 pa se je z družino preselila v Zvezno republiko Nemčijo.
“Moja domovina je čudovita, še vedno jo imam zelo rada, vendar je v njej zaradi ekonomskih razlogov zelo težko živeti. Ne veš, kaj te čaka naslednji dan, zato so se moji starši odločili, da nam dajo priložnost, da živimo v normalnem in stabilnem okolju.Zame je bilo prvo leto res težko, najhujše v mojem življenju. Imaš prijatelje, študij, delo, življenje, ki si si ga ustvaril, in potem odideš v novo državo, v kateri nikogar ne poznaš, ne govoriš jezika … si kot dojenček – velik dojenček, ki se mora vse na novo naučiti.”
V Nemčiji si je zgradila novo življenje in pravi, da se ne bi vrnila v Uzbekistan, saj ima z državo, ki se bliskovito spreminja, vedno manj vezi. Bo pa Uzbekistan vedno ostal pomemben del njene življenjske izkušnje.
“Uzbekistan me je oblikoval v to, kar sem danes. Ponosna sem, da sem se tam rodila, in ponosna sem na vse, česar sem se tam naučila. Zato je del moje identitete in se mu ne bi nikoli odrekla. A hkrati sem prepričana, da brez selitve ne bi imela vseh teh izkušenj in novih pogledov na življenje. Začneš razumevati stvari, ki jih prej nikoli nisi. In to je verjetno ena najboljših stvari, kar ti jih migracija lahko da.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alexandra Polina, v Nemčiji živeča uzbekistanska fotografinja, se pri svojem delu drži pravila, da je najbolje govoriti o stvareh, ki so ti blizu. Zato so njene fotografije tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami. Rodila se je v začetku 80. let minulega stoletja v Uzbeški socialistični sovjetski republiki, mladost je preživela v Republiki Uzbekistan, leta 2006 pa se je z družino preselila v Zvezno republiko Nemčijo. Zgodbo o družini, generacijah in migracijah bo predstavila oddaja Evropa osebno.
Fotografije v Nemčiji živeče umetnice so tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami
Alexandra Polina, v Nemčiji živeča uzbekistanska fotografinja, se pri svojem delu drži pravila, da je najbolje govoriti o stvareh, ki so ti blizu. Zato so njene fotografije tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami.
Bila je premlada, da bi doživela življenje v Sovjetski zvezi, kot so ga doživeli njeni starši in stari starši, a kljub temu ima to obdobje pomembno mesto v njenem življenju in se odraža tudi pri njenem delu. Serijo fotografij Made in USSR tako sestavljajo portreti njene generacije.”Rodili smo se v isti državi in potem odraščali v obdobju sprememb, perestrojke, v kateri so se spreminjale vrednote in tradicija družbe. Moja najboljša prijateljica je iz Ukrajine, jaz sem iz Uzbekistana, a ko se pogovarjava, imava občutek, da sva iz iste države. To je pravzaprav noro… Čeprav še nikoli nisem bila v Ukrajini in ona ni bila v Uzbekistanu, imava še vedno veliko skupnega, vrednote, nauke staršev, šolski sistem…”
Alexandra Polina se je leta 1984 rodila v Uzbeški socialistični sovjetski republiki, mladost je preživela v Republiki Uzbekistan, leta 2006 pa se je z družino preselila v Zvezno republiko Nemčijo.
“Moja domovina je čudovita, še vedno jo imam zelo rada, vendar je v njej zaradi ekonomskih razlogov zelo težko živeti. Ne veš, kaj te čaka naslednji dan, zato so se moji starši odločili, da nam dajo priložnost, da živimo v normalnem in stabilnem okolju.Zame je bilo prvo leto res težko, najhujše v mojem življenju. Imaš prijatelje, študij, delo, življenje, ki si si ga ustvaril, in potem odideš v novo državo, v kateri nikogar ne poznaš, ne govoriš jezika … si kot dojenček – velik dojenček, ki se mora vse na novo naučiti.”
V Nemčiji si je zgradila novo življenje in pravi, da se ne bi vrnila v Uzbekistan, saj ima z državo, ki se bliskovito spreminja, vedno manj vezi. Bo pa Uzbekistan vedno ostal pomemben del njene življenjske izkušnje.
“Uzbekistan me je oblikoval v to, kar sem danes. Ponosna sem, da sem se tam rodila, in ponosna sem na vse, česar sem se tam naučila. Zato je del moje identitete in se mu ne bi nikoli odrekla. A hkrati sem prepričana, da brez selitve ne bi imela vseh teh izkušenj in novih pogledov na življenje. Začneš razumevati stvari, ki jih prej nikoli nisi. In to je verjetno ena najboljših stvari, kar ti jih migracija lahko da.”
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Neveljaven email naslov