Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni Evropi, osebno smo spoznali nizozemskega multimedijskega umetnika Constanta Dullaarta.
"Če te tehnologija zanima, boš iznašel način, da se izogneš blokadam in prideš do informacij."
V svojih delih družbeno-kritično pristopa do vprašanj, ki se odpirajo na spletu oziroma pri uporabi moderne tehnologije: se ljudje zavedamo vpliva družbenih mrež na naša življenja? In ali vemo, s koliko oziroma s kakšnimi internetnimi preprekami se spopadajo ljudje v državah po svetu?
Danes 35-letni nizozemski multimedijski umetnik Constant Dullaart živi in dela v Berlinu. Trenutno se v ljubljanski galeriji Aksioma predstavlja z razstavo Cenzurirani internet.
“Internet se sicer ne spreminja, a mi smo lahko dejavni, kritični uporabniki.”
Gre za zbirko zastav držav, ki so se znašle na seznamu tako imenovanih sovražnikov interneta, objavlja ga odbor svetovalcev Združenih narodov “Reporterji brez meja”. Constant Dullart je tako več kot le multimedijski umetnik, je tudi družbeni kritik.
“Da, menim, da imam določene ideale; težko je ne biti politično kritičen, drugače bi lahko ustvarjal zgolj lepe ilustracije.”
Dullaart ima precej jasna stališča do internetnih pojavov oziroma programov. Ne uporablja Skypea, ker je ta ponudnik spletne telefonije vladam v času arabske pomladi ponujal informacije in dostop do pogovorov med ljudmi. Moti pa ga tudi priljubljeno družbeno omrežje Facebook – od tam se je, pravi, za večno odjavil že leta 2012.
“Način, kako doživljam družbena razmerja s prijatelji, ob tem pa mi želi nekdo nekaj prodati – pomislil sem, da tega pač nočem.”
Vseeno pa se Constant Dullaart še ni povsem odpovedal družbenim mrežam – najdete ga tako na Instagramu, kjer je pred časom izvedel zanimiv projekt kulturnega socializma, kot tudi na Twitterju.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V tokratni Evropi, osebno smo spoznali nizozemskega multimedijskega umetnika Constanta Dullaarta.
"Če te tehnologija zanima, boš iznašel način, da se izogneš blokadam in prideš do informacij."
V svojih delih družbeno-kritično pristopa do vprašanj, ki se odpirajo na spletu oziroma pri uporabi moderne tehnologije: se ljudje zavedamo vpliva družbenih mrež na naša življenja? In ali vemo, s koliko oziroma s kakšnimi internetnimi preprekami se spopadajo ljudje v državah po svetu?
Danes 35-letni nizozemski multimedijski umetnik Constant Dullaart živi in dela v Berlinu. Trenutno se v ljubljanski galeriji Aksioma predstavlja z razstavo Cenzurirani internet.
“Internet se sicer ne spreminja, a mi smo lahko dejavni, kritični uporabniki.”
Gre za zbirko zastav držav, ki so se znašle na seznamu tako imenovanih sovražnikov interneta, objavlja ga odbor svetovalcev Združenih narodov “Reporterji brez meja”. Constant Dullart je tako več kot le multimedijski umetnik, je tudi družbeni kritik.
“Da, menim, da imam določene ideale; težko je ne biti politično kritičen, drugače bi lahko ustvarjal zgolj lepe ilustracije.”
Dullaart ima precej jasna stališča do internetnih pojavov oziroma programov. Ne uporablja Skypea, ker je ta ponudnik spletne telefonije vladam v času arabske pomladi ponujal informacije in dostop do pogovorov med ljudmi. Moti pa ga tudi priljubljeno družbeno omrežje Facebook – od tam se je, pravi, za večno odjavil že leta 2012.
“Način, kako doživljam družbena razmerja s prijatelji, ob tem pa mi želi nekdo nekaj prodati – pomislil sem, da tega pač nočem.”
Vseeno pa se Constant Dullaart še ni povsem odpovedal družbenim mrežam – najdete ga tako na Instagramu, kjer je pred časom izvedel zanimiv projekt kulturnega socializma, kot tudi na Twitterju.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Neveljaven email naslov