Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

EO Philippe Ribiere

22.04.2015

Philippe Ribiere je izjemno iskren, samozavesten profesionalni plezalec, ki so ga številne težke življenjske preizkušenje izoblikovale v izjemno močno osebnost. Tega ne govorimo kar tako. Takoj po rojstvu so ga zapustili starši, v svojem otroštvu je zaradi deformacije rok in nog preživel številne operacije, pri štirih letih pa ga je posvojil francoski par in ga z rodnega Martiniqua odpeljal v Francijo. Življenje zanj v Franciji ni bilo nič lažje. Philippe Ribiere je poseben človek, poln zanimivih zgodb in predvsem je poln ljubezni. Takšno – posebno – je bilo tudi predavanje prejšnji mesec v Sežani. Na njem je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami ponudil vpogled v svoje – zdaj zelo izpopolnjujoče življenje. Pa ni bilo vedno tako. Kako je v mladosti občutil posmehljive poglede okolice, kaj mu je v življenje prineslo plezanje in kakšen poseben odnos goji do Slovenije in Slovencev v oddaji Evropa osebno.

Svojo življenjsko zgodbo in telesne napake, kot jih imenuje, je izkoristil sebi v prid

Profesionalni plezalec Philippe Ribiere se je rodil na otoku Martinique na Karibskem otočju, mati pa ga je takoj po rojstvu zapustila. Morda tudi zato, ker je bil drugačen. Zdravniki so mu namreč ob rojstvu postavili diagnozo Rubinstein-Taybijev sindrom – to je genska bolezen, za katero so značilni telesni odkloni, kot so deformacije prstov, značilne obrazne poteze in togi sklepi.

Po številnih težkih operacijah, s katerimi so mu želeli omogočiti samostojno življenje in izboljšati fukcionalnost rok in nog, ga je pri štirih letih posvojil francoski par. In šele takrat se je zavedel, kako zelo drugačen je. Okolica ga je zasmehovala, starši pa so ga zaznamovali, da je postal to, kar je. Da je posvojen, je čutil vse življenje, da se ne sme pomilovati, pa so mu tudi dali jasno vedeti.

Ker se ne pomiluje, tudi od drugih ne potrebuje sočutja

Telesni hendikep tako označuje za svoj najboljši kostum. “V preteklosti nisem imel pravih prijateljev, nihče se ni hotel pogovarjati z mano, vseskozi sem se spraševal, le kaj sem slabega naredil v življenju.”

Potem pa si je nekega dne rekel, da si ne bo več postavljal tega vprašanja, ampak bo nekaj ukrenil. “Ljudem želim pokazati, da imam kljub vsemu veliko srečo. Po svetu sem spoznal veliko ljudi, ki imajo hujše zgodbe od moje. Jaz lahko stojim na svojih nogah, lahko govorim, vsaj upam, da sem pameten – zakaj torej ne bi izkoristil tega?”

Pripovedovanje brez olepševanja, a iskreno izpovedno

Da se tako brez zadržkov razkriva širši javnosti, je zaslužno prav preziranje, ki ga je v preteklosti pogosto občutil. Vse njemu podobne želi spodbuditi, naj se ne sramujejo svojega telesa in naj bodo ponosni, da so na nek način posebni. Takšno – posebno – je bilo tudi njegovo predavanje v Sežani, ko je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami pripovedoval svojo življenjsko zgodbo – brez olepšav, povedano je večkrat podkrepil tudi s kletvicami – tistimi „našimi“.

“Preklinjati sem se naučil, ko sem leta 2009 prvič obiskal Slovenijo. Veliko sem se družil s prijateljico plezalko Natalijo Gros. Moram reči, da so ljudje v Sloveniji veliko bolj odprti. Prvič v svojem življenju – in ne lažem – sem lahko nekomu rekel, da ga imam rad, saj v Franciji ni povsem običajno, da prijatelju rečeš, da ga imaš rad. V Sloveniji sem se prvič počutil samozavestnega tako glede svojega telesa, kot da sem nekoga objel. Nekomu mogoče to ne pomeni veliko, meni pa. Na neki točki se počutim Slovenca.”

Laško pivo, burek in Metelkova

Da je naša država postala njegov drugi dom, so zaslužni predvsem slovenski plezalci, ki so ga medse sprejeli kot enakovrednega, spoznali pa so se v okviru Evolution toura po Evropi leta 2009, ko je obiskal 25 držav, med njimi tudi Slovenijo. Pravi, da ga na našo državo vežejo najlepši spomini, tu je spil veliko laških piv, pojedel ogromno bureka in se zabaval na njemu ljubi Metelkovi.

Kot profesionalni plezalec je ustanovil organizacijo Handi-Grimpe, ki spodbuja ljudi s telesnimi ovirami k plezanju. Od leta 2011 poteka tudi svetovno prvenstvo v paraplezanju, kar je delno njegova zasluga.

Slovenski režiser se je zaljubil v njegovo osebnost

Čeprav ve, da je številnim vzornik, pa sebe ne označuje za pogumnega in navdihujočega posameznika. Pravi, da je storil, kar je moral storiti. In vse to je leta 2012 pokazal v dokumentarnem filmu z naslovom Divji, ki ga je režiral slovenski režiser.

Jure Breceljnik je po mojem mnenju eden od najboljših slovenskih filmskih režiserjev. On se je vame zaljubil. Ne v moje telo, ampak v mojo osebnost. Zame je bila to velika pohvala, izredna čast, da mi nekdo posveča pozornost. Nekoga resnično zanima, kaj se skriva globoko v meni. Večkrat sem dobil občutek, da nisem tako zelo poseben, ker me v preteklosti nihče ni sprejel.”


Evropa osebno

710 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

EO Philippe Ribiere

22.04.2015

Philippe Ribiere je izjemno iskren, samozavesten profesionalni plezalec, ki so ga številne težke življenjske preizkušenje izoblikovale v izjemno močno osebnost. Tega ne govorimo kar tako. Takoj po rojstvu so ga zapustili starši, v svojem otroštvu je zaradi deformacije rok in nog preživel številne operacije, pri štirih letih pa ga je posvojil francoski par in ga z rodnega Martiniqua odpeljal v Francijo. Življenje zanj v Franciji ni bilo nič lažje. Philippe Ribiere je poseben človek, poln zanimivih zgodb in predvsem je poln ljubezni. Takšno – posebno – je bilo tudi predavanje prejšnji mesec v Sežani. Na njem je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami ponudil vpogled v svoje – zdaj zelo izpopolnjujoče življenje. Pa ni bilo vedno tako. Kako je v mladosti občutil posmehljive poglede okolice, kaj mu je v življenje prineslo plezanje in kakšen poseben odnos goji do Slovenije in Slovencev v oddaji Evropa osebno.

Svojo življenjsko zgodbo in telesne napake, kot jih imenuje, je izkoristil sebi v prid

Profesionalni plezalec Philippe Ribiere se je rodil na otoku Martinique na Karibskem otočju, mati pa ga je takoj po rojstvu zapustila. Morda tudi zato, ker je bil drugačen. Zdravniki so mu namreč ob rojstvu postavili diagnozo Rubinstein-Taybijev sindrom – to je genska bolezen, za katero so značilni telesni odkloni, kot so deformacije prstov, značilne obrazne poteze in togi sklepi.

Po številnih težkih operacijah, s katerimi so mu želeli omogočiti samostojno življenje in izboljšati fukcionalnost rok in nog, ga je pri štirih letih posvojil francoski par. In šele takrat se je zavedel, kako zelo drugačen je. Okolica ga je zasmehovala, starši pa so ga zaznamovali, da je postal to, kar je. Da je posvojen, je čutil vse življenje, da se ne sme pomilovati, pa so mu tudi dali jasno vedeti.

Ker se ne pomiluje, tudi od drugih ne potrebuje sočutja

Telesni hendikep tako označuje za svoj najboljši kostum. “V preteklosti nisem imel pravih prijateljev, nihče se ni hotel pogovarjati z mano, vseskozi sem se spraševal, le kaj sem slabega naredil v življenju.”

Potem pa si je nekega dne rekel, da si ne bo več postavljal tega vprašanja, ampak bo nekaj ukrenil. “Ljudem želim pokazati, da imam kljub vsemu veliko srečo. Po svetu sem spoznal veliko ljudi, ki imajo hujše zgodbe od moje. Jaz lahko stojim na svojih nogah, lahko govorim, vsaj upam, da sem pameten – zakaj torej ne bi izkoristil tega?”

Pripovedovanje brez olepševanja, a iskreno izpovedno

Da se tako brez zadržkov razkriva širši javnosti, je zaslužno prav preziranje, ki ga je v preteklosti pogosto občutil. Vse njemu podobne želi spodbuditi, naj se ne sramujejo svojega telesa in naj bodo ponosni, da so na nek način posebni. Takšno – posebno – je bilo tudi njegovo predavanje v Sežani, ko je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami pripovedoval svojo življenjsko zgodbo – brez olepšav, povedano je večkrat podkrepil tudi s kletvicami – tistimi „našimi“.

“Preklinjati sem se naučil, ko sem leta 2009 prvič obiskal Slovenijo. Veliko sem se družil s prijateljico plezalko Natalijo Gros. Moram reči, da so ljudje v Sloveniji veliko bolj odprti. Prvič v svojem življenju – in ne lažem – sem lahko nekomu rekel, da ga imam rad, saj v Franciji ni povsem običajno, da prijatelju rečeš, da ga imaš rad. V Sloveniji sem se prvič počutil samozavestnega tako glede svojega telesa, kot da sem nekoga objel. Nekomu mogoče to ne pomeni veliko, meni pa. Na neki točki se počutim Slovenca.”

Laško pivo, burek in Metelkova

Da je naša država postala njegov drugi dom, so zaslužni predvsem slovenski plezalci, ki so ga medse sprejeli kot enakovrednega, spoznali pa so se v okviru Evolution toura po Evropi leta 2009, ko je obiskal 25 držav, med njimi tudi Slovenijo. Pravi, da ga na našo državo vežejo najlepši spomini, tu je spil veliko laških piv, pojedel ogromno bureka in se zabaval na njemu ljubi Metelkovi.

Kot profesionalni plezalec je ustanovil organizacijo Handi-Grimpe, ki spodbuja ljudi s telesnimi ovirami k plezanju. Od leta 2011 poteka tudi svetovno prvenstvo v paraplezanju, kar je delno njegova zasluga.

Slovenski režiser se je zaljubil v njegovo osebnost

Čeprav ve, da je številnim vzornik, pa sebe ne označuje za pogumnega in navdihujočega posameznika. Pravi, da je storil, kar je moral storiti. In vse to je leta 2012 pokazal v dokumentarnem filmu z naslovom Divji, ki ga je režiral slovenski režiser.

Jure Breceljnik je po mojem mnenju eden od najboljših slovenskih filmskih režiserjev. On se je vame zaljubil. Ne v moje telo, ampak v mojo osebnost. Zame je bila to velika pohvala, izredna čast, da mi nekdo posveča pozornost. Nekoga resnično zanima, kaj se skriva globoko v meni. Večkrat sem dobil občutek, da nisem tako zelo poseben, ker me v preteklosti nihče ni sprejel.”


08.05.2024

Lili Simon: Violinistka, ki bo prvič volila

Lili Simon je 19-letna violinistka iz Budimpešte. Madžarsko ima rada, a ni preveč zadovoljna z vzdušjem v državi. Želi si sprememb, odpravlja se na študij v tujino, a bi se rada vrnila v domovino in kaj konkretnega spremenila. Na evropskih volitvah bo sploh prvič imela volilno pravico. Verjame v aktivno državljanstvo.


24.04.2024

Balint Juhasz: Politika je ubila radijsko novinarstvo na Madžarskem

Balint Juhasz je 30-letni novinar in tržnik z Madžarske. Kot najstnik je bil ustanovitelj piratskega radia, se v študentskih letih zaposlil na javnem in po odpustitvi začel ustvarjati skupnostni radio. Pravi, da je biti neodvisni novinar na Madžarskem v tem trenutku težko, saj se politika zažira v vse pore medijskega sveta. Opozarja na dejstvo, da se mnogo mladih Madžarov izseljuje, da so najemnine na Madžarskem najvišje v Evropi v primerjavi z zaslužkom in izpostavlja nekaj, kar pri njih resnično dobro deluje - javni prevoz.


16.04.2024

Martin Ladika: Mea Kolpa in druge evropske meje

Martin Ladika je kantavtor, ki nastopa od zapora do kavča. Živi na hrvaški strani obmejne reke Kolpe. Razmišlja o žicah, mejah, Evropi, naravi … V preddverju zagrebškega džezovskega kluba pripoveduje in prepeva nekoliko drugačno zgodbo, ki je realistična in optimistična hkrati, pa tudi šaljiva in hipijevska.


10.04.2024

Jesus Yus Diez: Španski fizik v Vipavski dolini

Jesus Yus Diez je 30-letni doktor fizike iz Zaragoze. Dela v Centru za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici. Raziskuje aerosole in vpliv majhnih trdnih delcev v ozračju na zdravje in podnebne spremembe. Primerja znanstveno-raziskovalni okolji v Sloveniji in Španiji, osmišlja pomen evropskega povezovanja, govori o aktivnem državljanstvu in na podlagi raziskav poudarja pomembnost čistega zraka.


03.04.2024

Antonio: Delati sem začel že pri trinajstih letih

Pred evropskimi volitvami, ki bodo 9. junija, bomo v prihodnjih dveh mesecih oddajo Evropa osebno namenili osvetlitvi težav in pričakovanj mladih prebivalcev evropskih držav. Obiskali smo Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Italijo in tam mlade spraševali predvsem to, kako živijo, kakšne so njihove možnosti izobraževanja in posledično zaposlitve, kako je s stanovanjsko problematiko, kako doživljajo okoljsko krizo, kakšen je njihov pogled na življenje v državi rojstva in kaj bi radi sporočili politikom. Serijo oddaj začenja Maja Stepančič, ki se je februarja mudila v italijanski Brescii in na tamkajšnji železniški postaji nagovorila 30-letnega Antonia.


27.03.2024

Elinda Labropoulou: Novinarka, ki v prostem času vodi hotel

Elinda Labropoulou je izkušena grška novinarka, ki dela za največje svetovne medijske hiše. Pokrivala je grško dolžniško krizo, begunsko krizo, poročala je tudi s Kosova, Kitajske, iz Irana, v prostem času pa vodi idiličen hotel ob Jonskem morju. O novinarstvu včasih in danes ter tudi o tem, kako se je končalo snemanje vudu obreda na Haitiju, Elinda pove več v oddaji.


20.03.2024

Luigi Mendez: V Peruju pa bi ti čevlje pred vhodom ukradli

Perujec Luigi Mendez, ulični glasbenik, se je v Slovenijo preselil zaradi ljubezni. V življenju je spremenil in obogatil zvočno mestno kuliso v več kot 20-ih državah. Glasbeni samouk je kitaro zamenjal za manjše brenkalo ukulele, ker je priročnejše za potovanje. V pogovoru z Luigijem tudi o življenju v Sloveniji in Peruju, pravilih uličnega nastopanja in praznovanjih.


13.03.2024

Una Marković: Izplača se biti pogumen ali "isplati se biti hrabar"

Kot študentka prevajalstva se je Beograjčanka Una Marković v Slovenijo preselila pred dobrim letom in pol. Že pred prihodom se je učila slovenščine, a pravi, da ji znanje iz učbenikov pri stiku z vsemi slovenskimi narečji ni prav veliko pomagalo. Zato je odkar živi v Ljubljani postala ena izmed najbolj predanih obiskovalk spletnega portala Fran. V pogovoru z Uno tudi o kvaliteti slovenskega bureka, živosti življenja v naši prestolnici in zborovskem petju v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, zaradi katerega je tukaj našla svojo skupnost.


06.03.2024

Selma Vilhunen: Ljubezen je tema, o kateri moramo v svetu problemov nenehno govoriti

Finka Selma Vilhunen je med drugim režiserka filma Štirje mali odrasli, ki na duhovit način preizprašuje nekatere družbeno pogojene predpostavke ljubezni. Govori o poliamoriji. Režiserka, ki je bila leta 2012 nominirana tudi za Oskarja v kategoriji kratkih filmov, je z zadnjim filmom hkrati želela narediti lep in radikalen film, opozoriti pa je želela tudi na dvojna merila v družbi.


28.02.2024

Paolo Cossi: Stripar, ki se ukvarja z zeliščarstvom

Paolo Cossi je stripar, ki se je s to strastjo srečal že zelo zgodaj. “V otroštvu sem bil precej bolan, doma pa nismo imeli televizije. In ker moraš malega otroka z nečim zaposliti, mi je oče prinašal stripe in papir, da bi risal.” Tako se je iz hobija rodila želja po poklicu striparja. Študiral je v Milanu, pogosto je v svojih stripih obdeloval tragične dogodke iz človeške zgodovine. “Morda je ena najpomembnejših knjig, ki sem jih ustvaril, tista o armenskem genocidu.” Pri takšnem ustvarjanju moraš imeti veliko zgodovinskega znanja, pravi Paolo Cossi in dodaja, da mu je zadnja leta sicer ljubše ustvarjati za otroke. V Evropi osebno govori o svojih delih in o tem, kako prepleta dve strasti - zeliščarstvo in risanje. Fotografija: spletna stran avtorja


21.02.2024

Eduardo Strauch: Spoznali smo, da smo močnejši, kot smo si sprva predstavljali

Urugvajec Eduardo Strauch je eden od preživelih letalske nesreče v gorovju Andi pred 53. leti. Zgodbo o ragbi ekipi iz Urugvaja, ki se je 14. oktobra leta 1972 odpravljala na prijateljsko tekmo v Čile, letalo pa je strmoglavilo, pozna ves svet. Po njej je nastala knjiga - roman Živi, že pred leti je bil po njem posnet istoimenski film, decembra lani pa tudi novi film Sociedad de la nieve - The community of the snow. Tako knjiga kot prvi film sta se dotaknila milijonov ljudi, saj govorita o pogumu, prijateljstvu in odpuščanju. Od 45 ljudi, ki so bili na krovu, jih je 72 dni v izjemnih razmerah na gori preživelo le 16 . Eden od njih je Eduardo Strauch, ki je lani obiskal Slovenijo in po 30 letih, ko o nesreči ni govoril, o njej zdaj zopet spregovoril.


14.02.2024

Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala

Med najbolj zaposlenimi z obujanjem spominov na olimpijske igre v Sarajevu je v teh dneh gotovo Bibija Biba Kerla, ki je na domačih igrah nastopala v hitrostnem drsanju. Na drsalkah je sicer prvič stala šele slaba tri leta pred olimpijskim nastopom, vseeno pa je vztrajni Bosanki, ki se je istočasno ukvarjala s štirimi športi, uspelo potem nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Calgaryju. V novem tisočletju se je preizkusila še v politiki, bila je poslanka v skupščini Kantona Sarajevo, danes pa se ukvarja s turizmom.


05.02.2024

Fred Wesley: Glasba je bila že v otroštvu moje zatočišče

“Hočemo funk” še danes odmeva med občinstvom na koncertih ameriškega pozavnista Freda Wesleyja. Gost Evrope osebno se lahko pohvali z dolgim seznamom sodelovanj z največjimi glasbenimi imeni, in to vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Med drugim je bil vodja zasedbe Jamesa Browna, igral z Maceom Parkerjem in Georgeem Clintonom.


31.01.2024

François Hugo: Nima končnih odgovorov, ker ti prinašajo predsodke

François Hugo je južnoafriški klinični psiholog in mednarodno priznan svetovalec za menedžment. V prostem času je tudi pilot. Rodil se je v Malaviju, v katerem so starši delali kot misijonarji. Pomena denarja in družbenega statusa se je tako zavedel šele, ko je odšel študirat v Južno Afriko, v kateri živi še danes. V oddaji Evropa osebno je med drugim povedal, kakšno je bilo otroštvo na afriškem podeželju, kako se poslovno okolje Južne Afrike razlikuje od evropskega in kakšen je njegov recept za 51 let uspešnega zakonskega življenja.


24.01.2024

Pedro Silveira: Brazilec, ki obožuje štruklje in pražen krompir

Pedro Silveira prihaja iz severovzhodnega dela Brazilije, kjer je po naših standardih zaradi bližine ekvatorja ves čas poletje - prijetnih 32 stopinj. Zato slovensko zimo, pa čeprav je tukaj prvič videl čudežni sneg, težko prenaša. Po sedmih mesecih življenja v Sloveniji kot pravi Slovenec obožuje zelje, štruklje in govejo juho, ne mara pa “upravne enote”. O tem, kako se privaja na mraz, kako mu gre učenje slovenščine in ali si predstavlja svoje življenje preživeti v Ljubljani, pa v tokratni Evropi osebno.


17.01.2024

Shasha Liao: V Slovenijo jo je pripeljala ljubezen na prvi pogled

Shasha Liao je v Slovenijo prišla pred osemnajstimi leti. Sem jo je pripeljala ljubezen na prvi pogled, kot rada poudari. V Ljubljani vodi turistično agencijo, dvakrat na leto obišče Kitajsko, kjer neznansko uživa v karaokah. Pravi, da če si v Sloveniji zaželi kitajsko hrano, mora v restavracijo poklicati kak dan prej, da ji pripravijo pravo kitajsko hrano, saj je ta po večini prilagojena okusu Evropejcev. Rodila se je v času politike enega otroka, zdaj pa pravi, da na Kitajskem rodnost upada, tudi poroke so vse redkejše, nepremičnine pa bistveno dražje kot tu. Ljubljana ji je všeč, ker je vse na dosegu roke, naš način življenja pa omogoča kakovostno druženje z otroki.


10.01.2024

Tom Livingstone: Rad bi spodbudil ljudi, da v gorah poiščejo svoje izkušnje in izzive

V Evropi osebno tokrat predstavljamo alpinista Toma Livingstona. Britanec ima za seboj veliko uspešnih alpinističnih vzponov, skupaj s Slovencema Luko Stražarjem in Alešem Česnom je za eno od odprav prejel tudi nagrado zlati cepin. Tom Livingstone se v Slovenijo rad in večkrat vrača, ta hip pa živi v Franciji.


03.01.2024

Eric Hirsch: Povabljeni na potovanje v prostoru in času

Antropolog dr. Eric Hirsch nas z zgodbami obredov, kolonializma in misijonarizma popelje v Papuo Novo Gvinejo v osemdesetih, ko prehod iz otroštva v odraslost še ni bil predstava za turiste. Kako so domačini, ki so jim vzvišeni antropologi nekoč pravili divjaki, izkazovali svojo moč? Z Ericom Hirschem se pogovarja Gorazd Rečnik.


20.12.2023

Bode Miller: Moji otroci ne bodo profesionalni smučarji

Gost je nekdanji alpski smučar Bode Miller. V tekmovalni svet smučanja je vnesel veliko drznosti, tudi danes pa brez dlake na jeziku govori o težavah, s katerimi se spopadajo vrhunski športniki. V oddaji tudi o spominih na uspešno kariero, izzivih, ki jih v alpsko smučanje prinašajo podnebne spremembe in o svoji največji ljubezni – družini.


13.12.2023

Cibo: Kultura nasilja ne bi smela obstajati

Paradižnik, tortice, testenine, fižol, sir, pica … Hrana, ob kateri se nam pocedijo sline, in živila, ki jih lahko najdete tudi na zidovih v italijanski Veroni. Cibo oziroma po slovensko Hrana je italijanski umetnik in grafitar, ki jih ustvarja. Konec poletja je porisal tudi veliko steno pri Kinu Šiška. Tam najdete jajčevec, gobo, korenje, špargelj in papriko. Cibo je začel hrano upodabljati na stenah mesta, da bi prekril sovražna sporočila in sovražne simbole. Njegovo delo je v večini prostovoljno, srečuje se z grožnjami, nasprotniki mu uničujejo grafite, a to sprejema z ironijo. Prisluhnite mu in si tudi oglejte njegov pisan grafit.


Stran 1 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov