Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V posebni oddaji Evrovizija, Osebno bomo predstavili doktorja Deana Vuletica, ki na Dunajski univerzi predava zgodovino Evrovizije.
"Ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana."
Dean Vuletic je doktoriral je iz popularne glasbe in politike v Jugoslaviji, zdaj pa že vrsto let preučuje in poučuje Evrovizijo. Ni Evropejec, doma je iz Perta, 10 let je živel v New Yorku, 3 leta v Italiji. Na Univerzi na Dunaju vodi projekt Evrovizija: Zgodovina Evrope skozi popularno glasbo. Pred dvema letoma se iz Italije preselil v avstrijsko prestolnico in med avstrijsko akademsko elito seveda ni požel ovacij:
“Ko sem prišel, so se mi kolegi smejali: Poglej tega čudaka, ki piše o Evroviziji. Nihče v Avstriji se ni zmenil za Evrovizijo. No, potem pa je Conchita zmagala in v hipu se je vse obrnilo na glavo! Imam ogromno dela, veliko intervjujev, na univerzi sem organiziral simpozij o tem, kaj Evrovizija pomeni za mednarodne odnose. Zdaj res uživam v svojem delu.”
Pravi, da potem ko je Conchita zmagala, na njegova predavanja sicer ni prišlo več študentov, je bilo pa med njimi več Avstrijcev. Predavanja so zelo zabavna, za razliko od drugih zgodovinski, dodaja dr. Vuletic. Ob zgodovini je študiral tudi politologijo, veliko se je ukvarjal z glasovanjem in geografsko-političnimi povezavami.
“Slovence kar dobro razumem. Sicer sem iz Avstralije, moja starša sta Hrvata. Veliko časa preživim v Sloveniji, ena mojih najboljših prijateljic je iz Ljubljane – skupaj sva živela, ko sem študiral v New Yorku. Tako da moram priznati, da mi je Slovenija res pri srcu.”
Dokaz za to je prav Avstrija. Še Nemci nikoli ne glasujejo za Avstrijce, v šali razlaga naš gost. Sicer pa letos res uživa v Evrovizijskem dogajanju, saj ga enkrat za spremembno ne sprašujejo, kdo bo zmagal, ampak kako to, da letos na Evroviziji tudi Avstralija. “To sem moral pojasnjevati tako v informativnih oddajah kot v oddajah za otroke. Otroci na Tirolskem so me spraševali o Avstraliji. Zelo smešno. Veseli me, da vlada takšno zanimanje.”
Dean Vuletic ne želi raziskovati dolgočasnih zgodovinskih tem. Zato evropsko zgodovino razlaga skozi pesmi Evrovizije. Med predavanji ne poje. Vse pesmi posluša zelo natančno. Seveda sem morala vprašati, katera mu je letos najbolj všeč in odgovor menda ni diplomatski:
“Vem, da mi ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Podobna je nizozemski pesmi, ki je bila lani druga. Le da je slovenska pesem bolj živahna. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana.”
Tako Dr. Dean Vuletic, avstralec hrvaških korenin, ki živi na Dunaju in bo med jutrišnjim polfinalom v dvorani vihtel slovensko zastavo.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V posebni oddaji Evrovizija, Osebno bomo predstavili doktorja Deana Vuletica, ki na Dunajski univerzi predava zgodovino Evrovizije.
"Ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana."
Dean Vuletic je doktoriral je iz popularne glasbe in politike v Jugoslaviji, zdaj pa že vrsto let preučuje in poučuje Evrovizijo. Ni Evropejec, doma je iz Perta, 10 let je živel v New Yorku, 3 leta v Italiji. Na Univerzi na Dunaju vodi projekt Evrovizija: Zgodovina Evrope skozi popularno glasbo. Pred dvema letoma se iz Italije preselil v avstrijsko prestolnico in med avstrijsko akademsko elito seveda ni požel ovacij:
“Ko sem prišel, so se mi kolegi smejali: Poglej tega čudaka, ki piše o Evroviziji. Nihče v Avstriji se ni zmenil za Evrovizijo. No, potem pa je Conchita zmagala in v hipu se je vse obrnilo na glavo! Imam ogromno dela, veliko intervjujev, na univerzi sem organiziral simpozij o tem, kaj Evrovizija pomeni za mednarodne odnose. Zdaj res uživam v svojem delu.”
Pravi, da potem ko je Conchita zmagala, na njegova predavanja sicer ni prišlo več študentov, je bilo pa med njimi več Avstrijcev. Predavanja so zelo zabavna, za razliko od drugih zgodovinski, dodaja dr. Vuletic. Ob zgodovini je študiral tudi politologijo, veliko se je ukvarjal z glasovanjem in geografsko-političnimi povezavami.
“Slovence kar dobro razumem. Sicer sem iz Avstralije, moja starša sta Hrvata. Veliko časa preživim v Sloveniji, ena mojih najboljših prijateljic je iz Ljubljane – skupaj sva živela, ko sem študiral v New Yorku. Tako da moram priznati, da mi je Slovenija res pri srcu.”
Dokaz za to je prav Avstrija. Še Nemci nikoli ne glasujejo za Avstrijce, v šali razlaga naš gost. Sicer pa letos res uživa v Evrovizijskem dogajanju, saj ga enkrat za spremembno ne sprašujejo, kdo bo zmagal, ampak kako to, da letos na Evroviziji tudi Avstralija. “To sem moral pojasnjevati tako v informativnih oddajah kot v oddajah za otroke. Otroci na Tirolskem so me spraševali o Avstraliji. Zelo smešno. Veseli me, da vlada takšno zanimanje.”
Dean Vuletic ne želi raziskovati dolgočasnih zgodovinskih tem. Zato evropsko zgodovino razlaga skozi pesmi Evrovizije. Med predavanji ne poje. Vse pesmi posluša zelo natančno. Seveda sem morala vprašati, katera mu je letos najbolj všeč in odgovor menda ni diplomatski:
“Vem, da mi ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Podobna je nizozemski pesmi, ki je bila lani druga. Le da je slovenska pesem bolj živahna. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana.”
Tako Dr. Dean Vuletic, avstralec hrvaških korenin, ki živi na Dunaju in bo med jutrišnjim polfinalom v dvorani vihtel slovensko zastavo.
Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!
Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!
Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Neveljaven email naslov