Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V posebni oddaji Evrovizija, Osebno bomo predstavili doktorja Deana Vuletica, ki na Dunajski univerzi predava zgodovino Evrovizije.
"Ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana."
Dean Vuletic je doktoriral je iz popularne glasbe in politike v Jugoslaviji, zdaj pa že vrsto let preučuje in poučuje Evrovizijo. Ni Evropejec, doma je iz Perta, 10 let je živel v New Yorku, 3 leta v Italiji. Na Univerzi na Dunaju vodi projekt Evrovizija: Zgodovina Evrope skozi popularno glasbo. Pred dvema letoma se iz Italije preselil v avstrijsko prestolnico in med avstrijsko akademsko elito seveda ni požel ovacij:
“Ko sem prišel, so se mi kolegi smejali: Poglej tega čudaka, ki piše o Evroviziji. Nihče v Avstriji se ni zmenil za Evrovizijo. No, potem pa je Conchita zmagala in v hipu se je vse obrnilo na glavo! Imam ogromno dela, veliko intervjujev, na univerzi sem organiziral simpozij o tem, kaj Evrovizija pomeni za mednarodne odnose. Zdaj res uživam v svojem delu.”
Pravi, da potem ko je Conchita zmagala, na njegova predavanja sicer ni prišlo več študentov, je bilo pa med njimi več Avstrijcev. Predavanja so zelo zabavna, za razliko od drugih zgodovinski, dodaja dr. Vuletic. Ob zgodovini je študiral tudi politologijo, veliko se je ukvarjal z glasovanjem in geografsko-političnimi povezavami.
“Slovence kar dobro razumem. Sicer sem iz Avstralije, moja starša sta Hrvata. Veliko časa preživim v Sloveniji, ena mojih najboljših prijateljic je iz Ljubljane – skupaj sva živela, ko sem študiral v New Yorku. Tako da moram priznati, da mi je Slovenija res pri srcu.”
Dokaz za to je prav Avstrija. Še Nemci nikoli ne glasujejo za Avstrijce, v šali razlaga naš gost. Sicer pa letos res uživa v Evrovizijskem dogajanju, saj ga enkrat za spremembno ne sprašujejo, kdo bo zmagal, ampak kako to, da letos na Evroviziji tudi Avstralija. “To sem moral pojasnjevati tako v informativnih oddajah kot v oddajah za otroke. Otroci na Tirolskem so me spraševali o Avstraliji. Zelo smešno. Veseli me, da vlada takšno zanimanje.”
Dean Vuletic ne želi raziskovati dolgočasnih zgodovinskih tem. Zato evropsko zgodovino razlaga skozi pesmi Evrovizije. Med predavanji ne poje. Vse pesmi posluša zelo natančno. Seveda sem morala vprašati, katera mu je letos najbolj všeč in odgovor menda ni diplomatski:
“Vem, da mi ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Podobna je nizozemski pesmi, ki je bila lani druga. Le da je slovenska pesem bolj živahna. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana.”
Tako Dr. Dean Vuletic, avstralec hrvaških korenin, ki živi na Dunaju in bo med jutrišnjim polfinalom v dvorani vihtel slovensko zastavo.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V posebni oddaji Evrovizija, Osebno bomo predstavili doktorja Deana Vuletica, ki na Dunajski univerzi predava zgodovino Evrovizije.
"Ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana."
Dean Vuletic je doktoriral je iz popularne glasbe in politike v Jugoslaviji, zdaj pa že vrsto let preučuje in poučuje Evrovizijo. Ni Evropejec, doma je iz Perta, 10 let je živel v New Yorku, 3 leta v Italiji. Na Univerzi na Dunaju vodi projekt Evrovizija: Zgodovina Evrope skozi popularno glasbo. Pred dvema letoma se iz Italije preselil v avstrijsko prestolnico in med avstrijsko akademsko elito seveda ni požel ovacij:
“Ko sem prišel, so se mi kolegi smejali: Poglej tega čudaka, ki piše o Evroviziji. Nihče v Avstriji se ni zmenil za Evrovizijo. No, potem pa je Conchita zmagala in v hipu se je vse obrnilo na glavo! Imam ogromno dela, veliko intervjujev, na univerzi sem organiziral simpozij o tem, kaj Evrovizija pomeni za mednarodne odnose. Zdaj res uživam v svojem delu.”
Pravi, da potem ko je Conchita zmagala, na njegova predavanja sicer ni prišlo več študentov, je bilo pa med njimi več Avstrijcev. Predavanja so zelo zabavna, za razliko od drugih zgodovinski, dodaja dr. Vuletic. Ob zgodovini je študiral tudi politologijo, veliko se je ukvarjal z glasovanjem in geografsko-političnimi povezavami.
“Slovence kar dobro razumem. Sicer sem iz Avstralije, moja starša sta Hrvata. Veliko časa preživim v Sloveniji, ena mojih najboljših prijateljic je iz Ljubljane – skupaj sva živela, ko sem študiral v New Yorku. Tako da moram priznati, da mi je Slovenija res pri srcu.”
Dokaz za to je prav Avstrija. Še Nemci nikoli ne glasujejo za Avstrijce, v šali razlaga naš gost. Sicer pa letos res uživa v Evrovizijskem dogajanju, saj ga enkrat za spremembno ne sprašujejo, kdo bo zmagal, ampak kako to, da letos na Evroviziji tudi Avstralija. “To sem moral pojasnjevati tako v informativnih oddajah kot v oddajah za otroke. Otroci na Tirolskem so me spraševali o Avstraliji. Zelo smešno. Veseli me, da vlada takšno zanimanje.”
Dean Vuletic ne želi raziskovati dolgočasnih zgodovinskih tem. Zato evropsko zgodovino razlaga skozi pesmi Evrovizije. Med predavanji ne poje. Vse pesmi posluša zelo natančno. Seveda sem morala vprašati, katera mu je letos najbolj všeč in odgovor menda ni diplomatski:
“Vem, da mi ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Podobna je nizozemski pesmi, ki je bila lani druga. Le da je slovenska pesem bolj živahna. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana.”
Tako Dr. Dean Vuletic, avstralec hrvaških korenin, ki živi na Dunaju in bo med jutrišnjim polfinalom v dvorani vihtel slovensko zastavo.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Neveljaven email naslov