Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa in si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja. Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica.
Že leta 1991 je v Ljubljani nastopil v sodobni operni izvedbi Antigone v Cankarjevem domu.
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa ter si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja.
Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica. A Craiga Westnona je slovensko občinstvo najprej spoznalo na odru Cankarjevega doma: “Prvič sem prišel decembra leta 1991, takoj po neodvisnosti. Bila je zima, temno je bilo. Nastopal sem v sodobni operni izvedbi Antigone v Cankarjevem domu. Pred tem še nikoli nisem bil v Sloveniji in ob tem prvem obisku je bilo popolnoma drugače, kot je danes.
Ulice ponoči sploh niso bile osvetljene, na Tromostovju si srečal le menjalce denarja, prava podoba vzhodnega bloka … Nekaj let pozneje sem v Angliji spoznal Gora Osojnika in našo predstavo je uvrstil na prvo Ano Desetnico, ki jo je pripravil konec 90. let.”
Craig Weston je postal redni mentor Šugle, šole uličnega gledališča, ki ustvarja v okviru Gledališča Ane Monro. Kot režiser je z monrojevci sodeloval tudi pri predstavah Zlati osel in Kletka, z The Primitives pa se je letos vrnil na Ano Desetnico in na slovenske ulice. Pravi, da mu je ulično gledališče zlezlo pod kožo, in v spominu je ostal tudi trenutek, ko se je to zgodilo.
“Nastopali smo na ulici v trapastih kostumih, spuščali smo čudne nezemeljske zvoke in ustvarjali glasbo. Šli smo mimo avtomobila, vrata so bila odprta in ključ je bil v avtu. Takrat sem pomislil: lahko bi sedel v avto, obrnil ključ in se odpeljal. Tega ne bom storil, ampak bi lahko. Kraja avtomobila bi bila umetniško dejanje. To mi je všeč.”
– Craig Weston
Weston pa ob tem opozarja, da kultura v svetu, ki mu vladajo možje številk, postaja ogrožena vrsta, a jo je v dobro človeštva nedvomno vredno ohraniti. “Ustvarjamo rituale, ki nam dajo priložnost, da sanjamo skupaj. Sliši se zelo poetično, a možnosti, da to počnemo skupaj, so redke.
To je motiv za ustvarjanje uličnega gledališča, pa tudi drugih umetnosti. Glasbenik ustvarja sanjski prostor za vse, ki slišijo njegovo glasbo, in če jo poslušamo skupaj, si delimo ta prostor. Danes je to še posebej pomembno, saj je svet postal zelo pragmatičen. Zdi se, da je vse izraženo v številkah. Ravnotežje je bilo porušeno, kar se sicer v zgodovini redno dogaja, a res smo zanihali v eno stran. Veselim se sprememb, rad bi videl, kam nas bodo odpeljale mlajše generacije, saj na tej točki ne moremo ostati, ni zabavno. Moj sin je glasbenik, opazujem njega in njegove prijatelje, ki že ustvarjajo svet, v katerem bodo lahko počeli, kar želijo. Odkrili bodo druge poti, kot smo jih mi.“
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa in si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja. Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica.
Že leta 1991 je v Ljubljani nastopil v sodobni operni izvedbi Antigone v Cankarjevem domu.
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa ter si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja.
Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica. A Craiga Westnona je slovensko občinstvo najprej spoznalo na odru Cankarjevega doma: “Prvič sem prišel decembra leta 1991, takoj po neodvisnosti. Bila je zima, temno je bilo. Nastopal sem v sodobni operni izvedbi Antigone v Cankarjevem domu. Pred tem še nikoli nisem bil v Sloveniji in ob tem prvem obisku je bilo popolnoma drugače, kot je danes.
Ulice ponoči sploh niso bile osvetljene, na Tromostovju si srečal le menjalce denarja, prava podoba vzhodnega bloka … Nekaj let pozneje sem v Angliji spoznal Gora Osojnika in našo predstavo je uvrstil na prvo Ano Desetnico, ki jo je pripravil konec 90. let.”
Craig Weston je postal redni mentor Šugle, šole uličnega gledališča, ki ustvarja v okviru Gledališča Ane Monro. Kot režiser je z monrojevci sodeloval tudi pri predstavah Zlati osel in Kletka, z The Primitives pa se je letos vrnil na Ano Desetnico in na slovenske ulice. Pravi, da mu je ulično gledališče zlezlo pod kožo, in v spominu je ostal tudi trenutek, ko se je to zgodilo.
“Nastopali smo na ulici v trapastih kostumih, spuščali smo čudne nezemeljske zvoke in ustvarjali glasbo. Šli smo mimo avtomobila, vrata so bila odprta in ključ je bil v avtu. Takrat sem pomislil: lahko bi sedel v avto, obrnil ključ in se odpeljal. Tega ne bom storil, ampak bi lahko. Kraja avtomobila bi bila umetniško dejanje. To mi je všeč.”
– Craig Weston
Weston pa ob tem opozarja, da kultura v svetu, ki mu vladajo možje številk, postaja ogrožena vrsta, a jo je v dobro človeštva nedvomno vredno ohraniti. “Ustvarjamo rituale, ki nam dajo priložnost, da sanjamo skupaj. Sliši se zelo poetično, a možnosti, da to počnemo skupaj, so redke.
To je motiv za ustvarjanje uličnega gledališča, pa tudi drugih umetnosti. Glasbenik ustvarja sanjski prostor za vse, ki slišijo njegovo glasbo, in če jo poslušamo skupaj, si delimo ta prostor. Danes je to še posebej pomembno, saj je svet postal zelo pragmatičen. Zdi se, da je vse izraženo v številkah. Ravnotežje je bilo porušeno, kar se sicer v zgodovini redno dogaja, a res smo zanihali v eno stran. Veselim se sprememb, rad bi videl, kam nas bodo odpeljale mlajše generacije, saj na tej točki ne moremo ostati, ni zabavno. Moj sin je glasbenik, opazujem njega in njegove prijatelje, ki že ustvarjajo svet, v katerem bodo lahko počeli, kar želijo. Odkrili bodo druge poti, kot smo jih mi.“
Palestinska režiserka se v svojih filmih dotika tabu tem tako s perspektive tradicionalne palestinske družbe kot položaja zatiranih Palestincev v Izraelu.
Neelakandan Marath Santosh je Indijec, ki ga je Slovenija posvojila in tako rekoč osvojila pred šestimi leti. Podoktorski študent na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani prihaja iz Indije, natančneje iz ene od 29 zveznih držav, iz jugozahodne Kerale. Razlaga, da je bila prilagoditev na življenje v Sloveniji preprosta, saj sta obe državi zelo zeleni, poleg tega sta v Kerali tako kot tu dobra izobraževalni in socialni sistem. V pogovoru pove tudi, kdaj in zakaj se je odločil ravno za raziskovanje v Sloveniji, zakaj je po njegovem raziskovanje na področju plazme prihodnost zelene energije in zakaj mu je življenje tu posebej všeč.
Ko je žalosten, posluša glasbo Nicka Cava, umetnosti ne vidi brez znanosti in nasprotno. Najbolj vznemirjen je, ko robot komunicira z njim tako, kot ga je sprogramiral. V Linzu se ukvarja s precej abstraktnimi pojmi, kot sta zavedno in nezavedno mišljenje v robotiki.
Eden izmed Britancev, ki je ostal vpet v delovanje evropskih institucij. Govori o tem, kam si želi, da bi šla Evropska unija v prihodnosti, kako se soočiti z evroskepticizmom in o čem se pogovarja z ljudmi, ki jih obiskuje po celotni Uniji. Spregovori pa tudi o tem, kako je bilo dan, potem ko so Britanci na referndumu izglasovali brexit.
Duško Domanović je večkrat nagrajeni srbski pesnik srednje generacije. Beograda se izogiba, tako kot se Beograd izogiba njemu in dokazuje, da “znamo brati in pisati tudi na periferiji.” Objavlja poezijo, kratko prozo in pričevanja ter pesmi za otroke. Ima tudi svoj blog, kjer bralce najprej pozdravi bankovec za več milijard dinarjev, ki so jih tiskali v časih Miloševića.
Pri nas je duet tako domač, da Gil in Yael Shoshana niti ne znata prešteti, koliko koncertov sta že imela v Sloveniji. V ljubljanskem Kinu Šiška sta nastopila tik pred korono in spet konec marca, ko smo se z njima dobili na pogovoru. Ta se je vrtel okoli tega, kako sta preživela to obdobje, kaj se je v tem času spremenilo tako v glasbenem okolju kot tudi družbi nasploh, pa o napadih na Žide, pravicah žensk in še čem.
Farzin Lotfi-Jam je arhitekt, ki živi v Združenih državah Amerike. Pravi, da je pred kratkim začel živeti ameriške sanje, ko si je v predmestju kupil svojo prvo hišo. A do tega je vodilo kar nekaj stopnic, kar nekaj preprek je bilo vmes. Farzin je namreč po rodu Iranec, rodil se je v Teheranu, pri šestih letih pa je z družino zapustil državo, saj so iskali boljše razmere za življenje v Avstraliji. Tam je zrasel, študiral, dokler ni odšel v Združene države na študij, se zaljubil in sklenil, da tam ostane. A pridobitev zelene karte je bila mučna. Domneva, da je zaradi Trumpove uvedbe prepovedi vstopa muslimanom zato nanjo čakal kar 36 mesecev, čeprav je bil poročen z Američanko, medtem ko je kolega, ki je samo Avstralec, na to čakal le sedem. Več o čakanju, o življenjskih naukih, odraščanju v Iranu in nato Avstraliji, feministični revoluciji in arhitekturi kot načinu življenja Farzin Lotfi-Jam spregovori v pogovoru.
Kanadska najstnica Alexandria Loutitt je v pretekli sezoni z dvema naslovoma svetovne prvakinje spisala eno najlepših zgodb v skakalni karavani. V mesecu dni je najprej postala mladinska in nato še članska svetovna prvakinja. 19-letnica trenira v Sloveniji, kjer zadnji dve leti tudi živi. Kljub temu, da se je lani v Planici hudo poškodovala in skoraj že končala kariero, ima na skakalnico pod Poncami čudovite spomine.
Direktorica fotografije je bila marca gostja Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani. Na festivalu so namreč predvajali tudi dokumentarec Patrick in kit glavač, ki govori o navdušencu nad kiti, ki je v karibskih morjih vzpostavil bazo ter leta preučeval kite in z nekaterimi celo vzpostavil oseben odnos.
Mladi Norvežan Mathias Braathen je lani skakalne smuči postavil v kot in postal profesionalni snemalec zračnih posnetkov. Je eden od trojice, zaslužen, da so z letošnjega Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici šli v svet ne le čudoviti posnetki doline pod Poncami, ampak tudi dih jemajoči posnetki smučarskih skokov posnetih s pomočjo dronov, ki so letali vsega nekaj metrov za skakalci. Za dober posnetek namreč ni dovolj, da si vrhunsko izurjen upravljalec drona, ampak moraš smučarske skoke poznati do zadnje malenkosti, poznati zakonitosti vetra, imeti uigrano ekipo in kar je najbolj pomembno, da ti nekdanji kolegi zaupajo.
Letalska družba Ryanair ne dviguje prahu le z vzletanjem in pristajanjem, ampak tudi z objavami na družabnih omrežjih. Ekipo, ki pripravlja duhovite, kritične in na trenutke tudi kar precej ostre odzive na pritoževanje potnikov ter druge aktualne tematike, vodi Michael Corcoran, ljubitelj kave in Tik Toka.
Je pustolovec, ki ima rad zimo in mraz, ter tudi nekajkratni svetovni rekorder. Kar nekaj njegovih rekordov je namreč povezanih s prvim vzponom na še nepreplezane gore v Mongoliji, Tibetu in Nepalu.
Čeprav prihaja iz države, ki ni znana po smučanju, je življenje Đorđa Srdića že vse od takrat, ko ga je oče na Jahorini naučil smučati, povezano s tem športom. Ko je bil mlajši, si je želel postati smučarski fizioterapevt ali pa trener smučanja, to pa za nekoga brez smučarske zgodovine ni lahko, zato se je odločil, da bo serviser.
Doma je v Belgiji in po čudnem naključju tudi v Sloveniji. Ker se zaveda, da je njegov priimek precej zapleten in da ga tako rekoč nihče ne izgovori pravilno, je čisto zadovoljen s tem, da mu rečemo Chris, njegovo umetniško ime pa je Mr. Chris.
Konec januarja je košarkarski klub Cedevita Olimpija pod strop dvorane v Stožicah upokojil dres s številko 10, ki ga je nosil legendarni Dušan Hauptman. Duleta so prišli počastit številni navijači ter nekdanji soigralci. Med prepoznavnimi imeni slovenske košarkarske zgodovine, kot so Peter Vilfan, Slavko Kotnik, Roman Horvat, Zmago Sagadin, se je mudil tudi v zeleno, ekstravagantno obleko oblečen visok, na prvi pogled neznan obraz.
Toni Capuozzo je pri zahodnih sosedih sinonim za dopisnika z vojnih področjih. Novinarsko kariero je začel v Nikaragvi in Salvadorju, tam je prvič videl umirati novinarske kolege. In potem je bil v začetku devetdesetih poslan čez Slovenijo v Zagreb in naprej ... Na ozemlje, ki je nekoliko dišalo po spominih iz otroštva. Na Balkan se je lani vrnil in izdal knjigo Balcania s podnaslovom: zadnja vojna v Evropi. V Izoli je bil gost Društva novinarjev. Z njim sta se pogovarjali Claudia Raspolič in Tjaša Škamperle iz RTV centra v Kopru.
Predstavljajte si, da na ulici po dolgem času srečate osebo, do katere ste vedno gojili posebno spoštovanje. Predvsem zaradi sočutne pripravljenosti za pogovor, poslušanje in misli, ki ti lahko spremenijo življenje.
Javier Sainz de los Terreros je vodja upravljanja digitalnih komunikacij in družbenih medijev v enem najpomembnejših in najbolj obiskanih muzejev na svetu, v muzeju Prado v Madridu. Odgovoren je za ustvarjanje videoposnetkov na različnih socialnih omrežjih. Kar je bilo sprva zamišljeno kot intimni sprehod po galeriji brez obiskovalcev, je postalo digitalna strategija, ki je muzeju prinesla tudi nagrado Webby, ki slavi odličnost na svetovnem spletu in je nekakšen oskar za internetne dosežke.
Na svetovnem rokometnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem, ki se bo končalo konec tedna je tudi nekaj eksotov. Rokomet, šport kontinentalnih Evropejcev, tudi Slovencev, širi svoje meje, najpočasneje v angleško govorečih državah sveta.
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
Neveljaven email naslov