Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa in si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja. Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica.
Že leta 1991 je v Ljubljani nastopil v sodobni operni izvedbi Antigone v Cankarjevem domu.
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa ter si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja.
Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica. A Craiga Westnona je slovensko občinstvo najprej spoznalo na odru Cankarjevega doma: “Prvič sem prišel decembra leta 1991, takoj po neodvisnosti. Bila je zima, temno je bilo. Nastopal sem v sodobni operni izvedbi Antigone v Cankarjevem domu. Pred tem še nikoli nisem bil v Sloveniji in ob tem prvem obisku je bilo popolnoma drugače, kot je danes.
Ulice ponoči sploh niso bile osvetljene, na Tromostovju si srečal le menjalce denarja, prava podoba vzhodnega bloka … Nekaj let pozneje sem v Angliji spoznal Gora Osojnika in našo predstavo je uvrstil na prvo Ano Desetnico, ki jo je pripravil konec 90. let.”
Craig Weston je postal redni mentor Šugle, šole uličnega gledališča, ki ustvarja v okviru Gledališča Ane Monro. Kot režiser je z monrojevci sodeloval tudi pri predstavah Zlati osel in Kletka, z The Primitives pa se je letos vrnil na Ano Desetnico in na slovenske ulice. Pravi, da mu je ulično gledališče zlezlo pod kožo, in v spominu je ostal tudi trenutek, ko se je to zgodilo.
“Nastopali smo na ulici v trapastih kostumih, spuščali smo čudne nezemeljske zvoke in ustvarjali glasbo. Šli smo mimo avtomobila, vrata so bila odprta in ključ je bil v avtu. Takrat sem pomislil: lahko bi sedel v avto, obrnil ključ in se odpeljal. Tega ne bom storil, ampak bi lahko. Kraja avtomobila bi bila umetniško dejanje. To mi je všeč.”
– Craig Weston
Weston pa ob tem opozarja, da kultura v svetu, ki mu vladajo možje številk, postaja ogrožena vrsta, a jo je v dobro človeštva nedvomno vredno ohraniti. “Ustvarjamo rituale, ki nam dajo priložnost, da sanjamo skupaj. Sliši se zelo poetično, a možnosti, da to počnemo skupaj, so redke.
To je motiv za ustvarjanje uličnega gledališča, pa tudi drugih umetnosti. Glasbenik ustvarja sanjski prostor za vse, ki slišijo njegovo glasbo, in če jo poslušamo skupaj, si delimo ta prostor. Danes je to še posebej pomembno, saj je svet postal zelo pragmatičen. Zdi se, da je vse izraženo v številkah. Ravnotežje je bilo porušeno, kar se sicer v zgodovini redno dogaja, a res smo zanihali v eno stran. Veselim se sprememb, rad bi videl, kam nas bodo odpeljale mlajše generacije, saj na tej točki ne moremo ostati, ni zabavno. Moj sin je glasbenik, opazujem njega in njegove prijatelje, ki že ustvarjajo svet, v katerem bodo lahko počeli, kar želijo. Odkrili bodo druge poti, kot smo jih mi.“
716 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa in si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja. Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica.
Že leta 1991 je v Ljubljani nastopil v sodobni operni izvedbi Antigone v Cankarjevem domu.
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa ter si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja.
Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica. A Craiga Westnona je slovensko občinstvo najprej spoznalo na odru Cankarjevega doma: “Prvič sem prišel decembra leta 1991, takoj po neodvisnosti. Bila je zima, temno je bilo. Nastopal sem v sodobni operni izvedbi Antigone v Cankarjevem domu. Pred tem še nikoli nisem bil v Sloveniji in ob tem prvem obisku je bilo popolnoma drugače, kot je danes.
Ulice ponoči sploh niso bile osvetljene, na Tromostovju si srečal le menjalce denarja, prava podoba vzhodnega bloka … Nekaj let pozneje sem v Angliji spoznal Gora Osojnika in našo predstavo je uvrstil na prvo Ano Desetnico, ki jo je pripravil konec 90. let.”
Craig Weston je postal redni mentor Šugle, šole uličnega gledališča, ki ustvarja v okviru Gledališča Ane Monro. Kot režiser je z monrojevci sodeloval tudi pri predstavah Zlati osel in Kletka, z The Primitives pa se je letos vrnil na Ano Desetnico in na slovenske ulice. Pravi, da mu je ulično gledališče zlezlo pod kožo, in v spominu je ostal tudi trenutek, ko se je to zgodilo.
“Nastopali smo na ulici v trapastih kostumih, spuščali smo čudne nezemeljske zvoke in ustvarjali glasbo. Šli smo mimo avtomobila, vrata so bila odprta in ključ je bil v avtu. Takrat sem pomislil: lahko bi sedel v avto, obrnil ključ in se odpeljal. Tega ne bom storil, ampak bi lahko. Kraja avtomobila bi bila umetniško dejanje. To mi je všeč.”
– Craig Weston
Weston pa ob tem opozarja, da kultura v svetu, ki mu vladajo možje številk, postaja ogrožena vrsta, a jo je v dobro človeštva nedvomno vredno ohraniti. “Ustvarjamo rituale, ki nam dajo priložnost, da sanjamo skupaj. Sliši se zelo poetično, a možnosti, da to počnemo skupaj, so redke.
To je motiv za ustvarjanje uličnega gledališča, pa tudi drugih umetnosti. Glasbenik ustvarja sanjski prostor za vse, ki slišijo njegovo glasbo, in če jo poslušamo skupaj, si delimo ta prostor. Danes je to še posebej pomembno, saj je svet postal zelo pragmatičen. Zdi se, da je vse izraženo v številkah. Ravnotežje je bilo porušeno, kar se sicer v zgodovini redno dogaja, a res smo zanihali v eno stran. Veselim se sprememb, rad bi videl, kam nas bodo odpeljale mlajše generacije, saj na tej točki ne moremo ostati, ni zabavno. Moj sin je glasbenik, opazujem njega in njegove prijatelje, ki že ustvarjajo svet, v katerem bodo lahko počeli, kar želijo. Odkrili bodo druge poti, kot smo jih mi.“
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Neveljaven email naslov