Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. O tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o "potovanju" po Sredozemskem morju z begunci.
Italijanski novinar Domenico Quirico o tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o “potovanju” po Sredozemskem morju z begunci
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. Delo opravlja še po stari šoli. Ne zanaša se na splet, ampak o stvareh poroča iz prve roke – vedno, ko se zgodi kakšen napad, vojna, kriza, se odpravi v srce zgodbe. Opravlja nevarno delo, pri tem vedno znova tvega glavo, bil je ugrabljen in ni vedel, ali bo še kdaj videl domače. Kljub temu pa ga vedno znova žene v nevarnost.
“Zapor je zame prizor nekih vrat, vrat, ki jih jaz ne morem odpreti. In vrata so predmet, ki pomeni svobodo. Grozno je, saj se ti vseskozi zdi, da čas nikamor ne teče.”
Preživel je, ni ga čakala bridka smrt in še zdaj se sprašuje, s čim si je zaslužil, da tudi njemu niso sodili, kot so sodili – tudi pred kamerami – številnim njegovim kolegom.
“Dogajanje v današnjem času spreminjata dva vetrova, dva svetova. Eden je razvoj islamskega fanatizma, drugi pa so vse te migracije celotnih narodov. Novinarji moramo pripovedovati o teh zgodbah in včasih tudi tvegati.”
V Tuniziji, ki je poleg Libije raj za trgovce z ljudmi, se je vkrcal na čoln. Trgovci so najprej obljubljali veliko ladjo, s katero bodo tisti, ki so za pot zapravili še zadnje prihranke, tudi več tisoč evrov, udobno potovali do Lampeduse. No, z vsakim dnem se je dolžina barke manjšala, na koncu jih je pričakala kruta realnost – v pristanišču je bil privezan čoln, ki jih bo peljal na sever. Dolžina “barčice”: 10 metrov, število potnikov: 113, ur potovanja: 25, minut pogovora: skoraj nič.
“Begunec je čas in prostor. Je nekdo, ki se ne sme navezati na ničesar, saj morda že v trenutku vse, kar je imel rad, zanj ne obstaja več.”
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. O tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o "potovanju" po Sredozemskem morju z begunci.
Italijanski novinar Domenico Quirico o tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o “potovanju” po Sredozemskem morju z begunci
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. Delo opravlja še po stari šoli. Ne zanaša se na splet, ampak o stvareh poroča iz prve roke – vedno, ko se zgodi kakšen napad, vojna, kriza, se odpravi v srce zgodbe. Opravlja nevarno delo, pri tem vedno znova tvega glavo, bil je ugrabljen in ni vedel, ali bo še kdaj videl domače. Kljub temu pa ga vedno znova žene v nevarnost.
“Zapor je zame prizor nekih vrat, vrat, ki jih jaz ne morem odpreti. In vrata so predmet, ki pomeni svobodo. Grozno je, saj se ti vseskozi zdi, da čas nikamor ne teče.”
Preživel je, ni ga čakala bridka smrt in še zdaj se sprašuje, s čim si je zaslužil, da tudi njemu niso sodili, kot so sodili – tudi pred kamerami – številnim njegovim kolegom.
“Dogajanje v današnjem času spreminjata dva vetrova, dva svetova. Eden je razvoj islamskega fanatizma, drugi pa so vse te migracije celotnih narodov. Novinarji moramo pripovedovati o teh zgodbah in včasih tudi tvegati.”
V Tuniziji, ki je poleg Libije raj za trgovce z ljudmi, se je vkrcal na čoln. Trgovci so najprej obljubljali veliko ladjo, s katero bodo tisti, ki so za pot zapravili še zadnje prihranke, tudi več tisoč evrov, udobno potovali do Lampeduse. No, z vsakim dnem se je dolžina barke manjšala, na koncu jih je pričakala kruta realnost – v pristanišču je bil privezan čoln, ki jih bo peljal na sever. Dolžina “barčice”: 10 metrov, število potnikov: 113, ur potovanja: 25, minut pogovora: skoraj nič.
“Begunec je čas in prostor. Je nekdo, ki se ne sme navezati na ničesar, saj morda že v trenutku vse, kar je imel rad, zanj ne obstaja več.”
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Neveljaven email naslov