Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. O tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o "potovanju" po Sredozemskem morju z begunci.
Italijanski novinar Domenico Quirico o tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o “potovanju” po Sredozemskem morju z begunci
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. Delo opravlja še po stari šoli. Ne zanaša se na splet, ampak o stvareh poroča iz prve roke – vedno, ko se zgodi kakšen napad, vojna, kriza, se odpravi v srce zgodbe. Opravlja nevarno delo, pri tem vedno znova tvega glavo, bil je ugrabljen in ni vedel, ali bo še kdaj videl domače. Kljub temu pa ga vedno znova žene v nevarnost.
“Zapor je zame prizor nekih vrat, vrat, ki jih jaz ne morem odpreti. In vrata so predmet, ki pomeni svobodo. Grozno je, saj se ti vseskozi zdi, da čas nikamor ne teče.”
Preživel je, ni ga čakala bridka smrt in še zdaj se sprašuje, s čim si je zaslužil, da tudi njemu niso sodili, kot so sodili – tudi pred kamerami – številnim njegovim kolegom.
“Dogajanje v današnjem času spreminjata dva vetrova, dva svetova. Eden je razvoj islamskega fanatizma, drugi pa so vse te migracije celotnih narodov. Novinarji moramo pripovedovati o teh zgodbah in včasih tudi tvegati.”
V Tuniziji, ki je poleg Libije raj za trgovce z ljudmi, se je vkrcal na čoln. Trgovci so najprej obljubljali veliko ladjo, s katero bodo tisti, ki so za pot zapravili še zadnje prihranke, tudi več tisoč evrov, udobno potovali do Lampeduse. No, z vsakim dnem se je dolžina barke manjšala, na koncu jih je pričakala kruta realnost – v pristanišču je bil privezan čoln, ki jih bo peljal na sever. Dolžina “barčice”: 10 metrov, število potnikov: 113, ur potovanja: 25, minut pogovora: skoraj nič.
“Begunec je čas in prostor. Je nekdo, ki se ne sme navezati na ničesar, saj morda že v trenutku vse, kar je imel rad, zanj ne obstaja več.”
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. O tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o "potovanju" po Sredozemskem morju z begunci.
Italijanski novinar Domenico Quirico o tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o “potovanju” po Sredozemskem morju z begunci
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. Delo opravlja še po stari šoli. Ne zanaša se na splet, ampak o stvareh poroča iz prve roke – vedno, ko se zgodi kakšen napad, vojna, kriza, se odpravi v srce zgodbe. Opravlja nevarno delo, pri tem vedno znova tvega glavo, bil je ugrabljen in ni vedel, ali bo še kdaj videl domače. Kljub temu pa ga vedno znova žene v nevarnost.
“Zapor je zame prizor nekih vrat, vrat, ki jih jaz ne morem odpreti. In vrata so predmet, ki pomeni svobodo. Grozno je, saj se ti vseskozi zdi, da čas nikamor ne teče.”
Preživel je, ni ga čakala bridka smrt in še zdaj se sprašuje, s čim si je zaslužil, da tudi njemu niso sodili, kot so sodili – tudi pred kamerami – številnim njegovim kolegom.
“Dogajanje v današnjem času spreminjata dva vetrova, dva svetova. Eden je razvoj islamskega fanatizma, drugi pa so vse te migracije celotnih narodov. Novinarji moramo pripovedovati o teh zgodbah in včasih tudi tvegati.”
V Tuniziji, ki je poleg Libije raj za trgovce z ljudmi, se je vkrcal na čoln. Trgovci so najprej obljubljali veliko ladjo, s katero bodo tisti, ki so za pot zapravili še zadnje prihranke, tudi več tisoč evrov, udobno potovali do Lampeduse. No, z vsakim dnem se je dolžina barke manjšala, na koncu jih je pričakala kruta realnost – v pristanišču je bil privezan čoln, ki jih bo peljal na sever. Dolžina “barčice”: 10 metrov, število potnikov: 113, ur potovanja: 25, minut pogovora: skoraj nič.
“Begunec je čas in prostor. Je nekdo, ki se ne sme navezati na ničesar, saj morda že v trenutku vse, kar je imel rad, zanj ne obstaja več.”
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.
Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.
V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka Rastislava Šimkovića, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.
Popolna omama je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel.
José James je vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je glasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih.
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.
Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.
Neveljaven email naslov