Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rohan Dasgupta je karizmatični sitarist, ki redno koncertira na svetovnih odrih. Med svojo evropsko turnejo je v Evropi osebno med drugim povedal, kako je preživel leta strogega tradicionalnega učenja, pa tudi, da je pred tem raje brcal žogo. Ugotavlja, da je največja sprememba, ki jo danes videvamo v svetu, da ljudje postajajo vse bolj pohlepni. Namesto tega bi se morali več umetniško izražati. Njegova religija je glasba.
Rohan Dasgupta je eden najbolj perspektivnih indijskih glasbenikov, prejemnik več nagrad, ki redno koncertira po svetovnih odrih
Rohan Dasgupta je v otroštvu najprej želel postal nogometaš, potem pa ga je pri devetih letih prevzel sitar. Preselil se je k učitelju in pred njim so bila leta strogega tradicionalnega učenja.
“Ko sem prišel iz šole, sem nekaj pojedel in potem igral do večera. Pred spanjem sem naredil domačo nalogo, zjutraj pa se je vse začelo znova – popil sem čaj, pojedel zajtrk in se spet posvetil glasbi. Zame je oddih predstavljala šola.”
Danes indijsko klasično glasbo poučuje tudi sam. Med drugim je ustanovitelj društva Raga Slovenija, s katerim želi odpirati nove možnosti za ustvarjalno izmenjavo med obema kulturama. Indijci verjamejo, da rage delujejo na človekovo razpoloženje.
“Frekvence tonov naj bi imele neposredne psihološke učinke ob določenih delih dneva. Denimo raga Bhairavi naj bi najbolj ugodno učinkovala zgodaj zjutraj. Približa jutranji občutek predanosti, podoben temu, ki ga občutimo ob opazovanju sončnega vzhoda. Poznamo tudi večerne, popoldanske rage, razdeljene so glede na del dneva.”
Rohan meni, da bi se ljudje morali več izražati skozi umetnost.
“Svet je skoraj na robu vojne. Vlada negotovost. Ljudje bi se morali izražati bolj subtilno, prek umetnosti in kulture. Bolje bi bilo, če bi svoje nezadovoljstvo izražali prek pisanja ali glasbe, kot z orožjem.”
Indijski sitarist ima v Sloveniji bazo za svoje koncerte po Evropi.
“Prihajam iz 18-milijonskega mesta in tukaj se mi zdi kot v raju. Vse je zeleno, povsod diši. Toda vračam se zaradi ljudi.”
Ne more pa razumeti našega neverjetno zbirokratiziranega sistema. “Govorim lahko samo o področju kulture, ki ga edinega poznam. Sistem je zelo zakompliciran. Tega ne dojemam tako samo jaz. Igral sem že marsikje v Evropi, a česa takega še nisem videl nikjer. Tega ne razumem. Prekleto zapleteno je vse skupaj! Pojma nimam, kako to deluje. Upam, da bom nekega dne uspel to dojeti in najti neko rešitev.”
Kratka zgodovina in filozofija sitarja
Rohan Dasgupta pravi, da je pogoj za poglobljeno poslušanje indijske glasbe poznavanje njenih osnov.
*Posnetek v angleškem jeziku
713 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Rohan Dasgupta je karizmatični sitarist, ki redno koncertira na svetovnih odrih. Med svojo evropsko turnejo je v Evropi osebno med drugim povedal, kako je preživel leta strogega tradicionalnega učenja, pa tudi, da je pred tem raje brcal žogo. Ugotavlja, da je največja sprememba, ki jo danes videvamo v svetu, da ljudje postajajo vse bolj pohlepni. Namesto tega bi se morali več umetniško izražati. Njegova religija je glasba.
Rohan Dasgupta je eden najbolj perspektivnih indijskih glasbenikov, prejemnik več nagrad, ki redno koncertira po svetovnih odrih
Rohan Dasgupta je v otroštvu najprej želel postal nogometaš, potem pa ga je pri devetih letih prevzel sitar. Preselil se je k učitelju in pred njim so bila leta strogega tradicionalnega učenja.
“Ko sem prišel iz šole, sem nekaj pojedel in potem igral do večera. Pred spanjem sem naredil domačo nalogo, zjutraj pa se je vse začelo znova – popil sem čaj, pojedel zajtrk in se spet posvetil glasbi. Zame je oddih predstavljala šola.”
Danes indijsko klasično glasbo poučuje tudi sam. Med drugim je ustanovitelj društva Raga Slovenija, s katerim želi odpirati nove možnosti za ustvarjalno izmenjavo med obema kulturama. Indijci verjamejo, da rage delujejo na človekovo razpoloženje.
“Frekvence tonov naj bi imele neposredne psihološke učinke ob določenih delih dneva. Denimo raga Bhairavi naj bi najbolj ugodno učinkovala zgodaj zjutraj. Približa jutranji občutek predanosti, podoben temu, ki ga občutimo ob opazovanju sončnega vzhoda. Poznamo tudi večerne, popoldanske rage, razdeljene so glede na del dneva.”
Rohan meni, da bi se ljudje morali več izražati skozi umetnost.
“Svet je skoraj na robu vojne. Vlada negotovost. Ljudje bi se morali izražati bolj subtilno, prek umetnosti in kulture. Bolje bi bilo, če bi svoje nezadovoljstvo izražali prek pisanja ali glasbe, kot z orožjem.”
Indijski sitarist ima v Sloveniji bazo za svoje koncerte po Evropi.
“Prihajam iz 18-milijonskega mesta in tukaj se mi zdi kot v raju. Vse je zeleno, povsod diši. Toda vračam se zaradi ljudi.”
Ne more pa razumeti našega neverjetno zbirokratiziranega sistema. “Govorim lahko samo o področju kulture, ki ga edinega poznam. Sistem je zelo zakompliciran. Tega ne dojemam tako samo jaz. Igral sem že marsikje v Evropi, a česa takega še nisem videl nikjer. Tega ne razumem. Prekleto zapleteno je vse skupaj! Pojma nimam, kako to deluje. Upam, da bom nekega dne uspel to dojeti in najti neko rešitev.”
Kratka zgodovina in filozofija sitarja
Rohan Dasgupta pravi, da je pogoj za poglobljeno poslušanje indijske glasbe poznavanje njenih osnov.
*Posnetek v angleškem jeziku
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!
Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!
Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Neveljaven email naslov