Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.
Apolena Rychlíková se je rodila v Brnu leta 1989, ki je na Češko prineslo veliko sprememb. Spregovorila je o študiju filmske režije, njenih zanimanjih in tudi o tem, ali se počuti Evropejka
29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.
“Najbolj me zanimajo zgodbe ljudi, ki ne morejo živeti normalnega življenja v svetu, ki vse bolj pritiska na nas. Nimamo prostora zase, za svoje ideje ali premike, ki bi spremenili našo resničnost, tako da bi vsem prinesla več udobja in enakosti. Še vedno pa sem v nekakšnem procesu odkrivanja svojega izraza v filmu in pisanju. Nekakšna rdeča nit mojega dela bi bila, da skušam videti ljudi, ki ves čas izgubljajo. Svet torej skušam pogledati drugače, ne skozi oči zmagovalcev, ampak skozi oči vseh ostalih.”
Želi si, da bi vsi skupaj manj iskali razlike med ljudmi in se bolj posvečali reševanju problemov, ki jih imajo posamezne družbene skupine. V takem kontekstu vidi tudi Evropsko unijo – kot prostor, ki ne ponuja vsem enakih možnosti, pričakuje pa enake odzive svojih prebivalcev. Se sama počuti kot Evropejka?
“Jaz se počutim kot Evropejka, ampak to je predvsem zato, ker imam dovolj denarja, da lahko potujem, v tujini imam veliko prijateljev, govorim tudi tuje jezike. Zame je torej združena Evropa dobra. A mnogo jeze in gneva se tudi na Češkem uperja proti Evropski uniji. Revnejši ljudje ne morejo potovati, nimajo izkušenj z multikulturalizmom, ker ne znajo jezikov, tudi ne morejo spremljati tujih resnih medijev. Zame je ravno to bistvo evropskega državljanstva, taki privilegiji, zato mi je tudi jasno, da se nekateri počutijo odrinjene.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.
Apolena Rychlíková se je rodila v Brnu leta 1989, ki je na Češko prineslo veliko sprememb. Spregovorila je o študiju filmske režije, njenih zanimanjih in tudi o tem, ali se počuti Evropejka
29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.
“Najbolj me zanimajo zgodbe ljudi, ki ne morejo živeti normalnega življenja v svetu, ki vse bolj pritiska na nas. Nimamo prostora zase, za svoje ideje ali premike, ki bi spremenili našo resničnost, tako da bi vsem prinesla več udobja in enakosti. Še vedno pa sem v nekakšnem procesu odkrivanja svojega izraza v filmu in pisanju. Nekakšna rdeča nit mojega dela bi bila, da skušam videti ljudi, ki ves čas izgubljajo. Svet torej skušam pogledati drugače, ne skozi oči zmagovalcev, ampak skozi oči vseh ostalih.”
Želi si, da bi vsi skupaj manj iskali razlike med ljudmi in se bolj posvečali reševanju problemov, ki jih imajo posamezne družbene skupine. V takem kontekstu vidi tudi Evropsko unijo – kot prostor, ki ne ponuja vsem enakih možnosti, pričakuje pa enake odzive svojih prebivalcev. Se sama počuti kot Evropejka?
“Jaz se počutim kot Evropejka, ampak to je predvsem zato, ker imam dovolj denarja, da lahko potujem, v tujini imam veliko prijateljev, govorim tudi tuje jezike. Zame je torej združena Evropa dobra. A mnogo jeze in gneva se tudi na Češkem uperja proti Evropski uniji. Revnejši ljudje ne morejo potovati, nimajo izkušenj z multikulturalizmom, ker ne znajo jezikov, tudi ne morejo spremljati tujih resnih medijev. Zame je ravno to bistvo evropskega državljanstva, taki privilegiji, zato mi je tudi jasno, da se nekateri počutijo odrinjene.”
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Neveljaven email naslov