Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.
Apolena Rychlíková se je rodila v Brnu leta 1989, ki je na Češko prineslo veliko sprememb. Spregovorila je o študiju filmske režije, njenih zanimanjih in tudi o tem, ali se počuti Evropejka
29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.
“Najbolj me zanimajo zgodbe ljudi, ki ne morejo živeti normalnega življenja v svetu, ki vse bolj pritiska na nas. Nimamo prostora zase, za svoje ideje ali premike, ki bi spremenili našo resničnost, tako da bi vsem prinesla več udobja in enakosti. Še vedno pa sem v nekakšnem procesu odkrivanja svojega izraza v filmu in pisanju. Nekakšna rdeča nit mojega dela bi bila, da skušam videti ljudi, ki ves čas izgubljajo. Svet torej skušam pogledati drugače, ne skozi oči zmagovalcev, ampak skozi oči vseh ostalih.”
Želi si, da bi vsi skupaj manj iskali razlike med ljudmi in se bolj posvečali reševanju problemov, ki jih imajo posamezne družbene skupine. V takem kontekstu vidi tudi Evropsko unijo – kot prostor, ki ne ponuja vsem enakih možnosti, pričakuje pa enake odzive svojih prebivalcev. Se sama počuti kot Evropejka?
“Jaz se počutim kot Evropejka, ampak to je predvsem zato, ker imam dovolj denarja, da lahko potujem, v tujini imam veliko prijateljev, govorim tudi tuje jezike. Zame je torej združena Evropa dobra. A mnogo jeze in gneva se tudi na Češkem uperja proti Evropski uniji. Revnejši ljudje ne morejo potovati, nimajo izkušenj z multikulturalizmom, ker ne znajo jezikov, tudi ne morejo spremljati tujih resnih medijev. Zame je ravno to bistvo evropskega državljanstva, taki privilegiji, zato mi je tudi jasno, da se nekateri počutijo odrinjene.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.
Apolena Rychlíková se je rodila v Brnu leta 1989, ki je na Češko prineslo veliko sprememb. Spregovorila je o študiju filmske režije, njenih zanimanjih in tudi o tem, ali se počuti Evropejka
29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.
“Najbolj me zanimajo zgodbe ljudi, ki ne morejo živeti normalnega življenja v svetu, ki vse bolj pritiska na nas. Nimamo prostora zase, za svoje ideje ali premike, ki bi spremenili našo resničnost, tako da bi vsem prinesla več udobja in enakosti. Še vedno pa sem v nekakšnem procesu odkrivanja svojega izraza v filmu in pisanju. Nekakšna rdeča nit mojega dela bi bila, da skušam videti ljudi, ki ves čas izgubljajo. Svet torej skušam pogledati drugače, ne skozi oči zmagovalcev, ampak skozi oči vseh ostalih.”
Želi si, da bi vsi skupaj manj iskali razlike med ljudmi in se bolj posvečali reševanju problemov, ki jih imajo posamezne družbene skupine. V takem kontekstu vidi tudi Evropsko unijo – kot prostor, ki ne ponuja vsem enakih možnosti, pričakuje pa enake odzive svojih prebivalcev. Se sama počuti kot Evropejka?
“Jaz se počutim kot Evropejka, ampak to je predvsem zato, ker imam dovolj denarja, da lahko potujem, v tujini imam veliko prijateljev, govorim tudi tuje jezike. Zame je torej združena Evropa dobra. A mnogo jeze in gneva se tudi na Češkem uperja proti Evropski uniji. Revnejši ljudje ne morejo potovati, nimajo izkušenj z multikulturalizmom, ker ne znajo jezikov, tudi ne morejo spremljati tujih resnih medijev. Zame je ravno to bistvo evropskega državljanstva, taki privilegiji, zato mi je tudi jasno, da se nekateri počutijo odrinjene.”
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Neveljaven email naslov