Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Toby Martin Applegate

26.08.2019

Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?

Američan Toby Martin Applegate nima slovenskih korenin, a kot humanistični geograf že več kot dvajset let preučuje našo državo

Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Čeprav že ne zna več prešteti, kolikokrat je že obiskal našo državo, je za Tobyja Martina Applegata slovenščina še vedno (pre)trd oreh.

“Pa drugače imam sicer talent za jezike, znam malo japonsko, lahko pišem in berem nemško, študiral sem latinščino in grščino, zato me je mentorica poslala v Slovenijo. Ampak potem sem prišel sem in nisem razumel ničesar. Nekoč sem bil v Cerknem, pred tem pa v Ribnici in ko so me (v Cerknem) prosili, naj kaj povem, sem po ribniško zavil “ne vajm” namesto “ne vem” – kar jim je bilo strašno smešno. Ljudje govorijo zelo hitro, v narečjih in slengih, sploh v Ljubljani je najtežje slediti, na deželi je drugače, ljudje so bolj umirjeni.”

Toby Martin Applegate je odraščal na ameriškem jugu. Imel je srečo, da je bil rojen v precej premožni družini in da mu je šlo dobro v šoli. Bil je tudi športnik in je prvi v družini diplomiral.

“Ko sem diplomiral leta 1992, je bilo sredi recesije, slabo ekonomsko obdobje, dobil sem službo kot menedžer pri transportnem podjetju. To je bila edina služba, ki sem jo takrat lahko dobil. To je bilo v kraju Knoxville, v zvezni državi Tenesee, kjer je tudi sedež univerze. Po naključju sem tam spoznal slavno geografinjo profesorico Lyidio Mihelič Pulsipher, njena družina je iz Ribnice. Njen oče je emigriral v ZDA. Nekaj je videla v meni in postal sem njen študent. Sama je raziskovala predvsem Karibe, no, mene pa je vzpodbudila, da sem se lotil raziskovanja Slovenije.”

V Sloveniji je bil tudi med migrantsko krizo leta 2015. Kot pravi, smo takrat kot dvomilijonska država naredili kar smo pač lahko. In čeprav noče obrekovati ZDA v tujini, je zgrožen nad tem, kar počne ameriška vlada na mehiški meji. Prepričan je, da so migracije neizbežen del človeške zgodovine in bodo tudi del njene prihodnosti.

“Seveda, smo edini selitveni primati. Če pogledate velike opice: šimpanze, orangutane, gorile … njihov povprečni prostorski doseg je manj kot 400 kvadratnih kilometrov. Ne premaknejo se vse življenje. Pri ljudeh je nekaj drugače: mi se premaknemo, spremenimo se. Rečemo si: ‘tam je priložnost’ ali ‘to me bo prizadelo’ ali ‘tam ljubim nekoga’ ali ‘ker tu ljubim nekoga, bom ostal’ ali ‘tam je lepo, tu je grdo’. To imamo v sebi, ta mobilnost je tista, zaradi katere smo ljudje. Ker se premikamo, smo ljudje. Hkrati pa bomo kot ljudje vedno videli različnost in drugačnost drug v drugem.”

Toliko skupnih stvari nas druži, pa vendar smo le redko sposobni pogledati na človeštvo, kot na eno samo raso. Toby Martin Applegate je prepričan, da bomo slej ko prej prerasli darvinistično načelo, da preživi najmočnejši. Kot družba bomo napredovali skozi medsebojno pomoč in solidarnost.


Evropa osebno

717 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

Toby Martin Applegate

26.08.2019

Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?

Američan Toby Martin Applegate nima slovenskih korenin, a kot humanistični geograf že več kot dvajset let preučuje našo državo

Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Čeprav že ne zna več prešteti, kolikokrat je že obiskal našo državo, je za Tobyja Martina Applegata slovenščina še vedno (pre)trd oreh.

“Pa drugače imam sicer talent za jezike, znam malo japonsko, lahko pišem in berem nemško, študiral sem latinščino in grščino, zato me je mentorica poslala v Slovenijo. Ampak potem sem prišel sem in nisem razumel ničesar. Nekoč sem bil v Cerknem, pred tem pa v Ribnici in ko so me (v Cerknem) prosili, naj kaj povem, sem po ribniško zavil “ne vajm” namesto “ne vem” – kar jim je bilo strašno smešno. Ljudje govorijo zelo hitro, v narečjih in slengih, sploh v Ljubljani je najtežje slediti, na deželi je drugače, ljudje so bolj umirjeni.”

Toby Martin Applegate je odraščal na ameriškem jugu. Imel je srečo, da je bil rojen v precej premožni družini in da mu je šlo dobro v šoli. Bil je tudi športnik in je prvi v družini diplomiral.

“Ko sem diplomiral leta 1992, je bilo sredi recesije, slabo ekonomsko obdobje, dobil sem službo kot menedžer pri transportnem podjetju. To je bila edina služba, ki sem jo takrat lahko dobil. To je bilo v kraju Knoxville, v zvezni državi Tenesee, kjer je tudi sedež univerze. Po naključju sem tam spoznal slavno geografinjo profesorico Lyidio Mihelič Pulsipher, njena družina je iz Ribnice. Njen oče je emigriral v ZDA. Nekaj je videla v meni in postal sem njen študent. Sama je raziskovala predvsem Karibe, no, mene pa je vzpodbudila, da sem se lotil raziskovanja Slovenije.”

V Sloveniji je bil tudi med migrantsko krizo leta 2015. Kot pravi, smo takrat kot dvomilijonska država naredili kar smo pač lahko. In čeprav noče obrekovati ZDA v tujini, je zgrožen nad tem, kar počne ameriška vlada na mehiški meji. Prepričan je, da so migracije neizbežen del človeške zgodovine in bodo tudi del njene prihodnosti.

“Seveda, smo edini selitveni primati. Če pogledate velike opice: šimpanze, orangutane, gorile … njihov povprečni prostorski doseg je manj kot 400 kvadratnih kilometrov. Ne premaknejo se vse življenje. Pri ljudeh je nekaj drugače: mi se premaknemo, spremenimo se. Rečemo si: ‘tam je priložnost’ ali ‘to me bo prizadelo’ ali ‘tam ljubim nekoga’ ali ‘ker tu ljubim nekoga, bom ostal’ ali ‘tam je lepo, tu je grdo’. To imamo v sebi, ta mobilnost je tista, zaradi katere smo ljudje. Ker se premikamo, smo ljudje. Hkrati pa bomo kot ljudje vedno videli različnost in drugačnost drug v drugem.”

Toliko skupnih stvari nas druži, pa vendar smo le redko sposobni pogledati na človeštvo, kot na eno samo raso. Toby Martin Applegate je prepričan, da bomo slej ko prej prerasli darvinistično načelo, da preživi najmočnejši. Kot družba bomo napredovali skozi medsebojno pomoč in solidarnost.


26.06.2024

Labrini in Konstantinos: Slovenci bi se morali več zabavati tako, kot to počnejo Grki

Fizičarka Labrini Athanasopoulou in glasbenik Konstantinos Sachos sta par iz Grčije, ki je v Ljubljani odprl restavracijo s tradicionalno grško hrano. Eden je prišel v Slovenijo zaradi službe, drugi zaradi ljubezni. Vse se je začelo pri njiju doma s kuhanjem za prijatelje, ki so ju kmalu zatem začeli spraševati: »Zakaj ne odpreta restavracije?«


19.06.2024

Seun Kuti: Naše odločitve največkrat usmerjata udobje in oportunizem

"Lepa glasba je tista, ki dviguje človekovo zavest," je prepričan nigerijski saksofonist in pevec Seun Kuti, ki se pogosto sprašuje o družbeno perečih in relevantnih tematikah. Pravi tudi, da bi morali prebrati ter slediti knjigi Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in ignorirati take toksične posameznike. Pripoveduje o odraščanju v komuni, življenju mladih Afričanov in tudi o nadaljevanju očetove glasbene zapuščine.


12.06.2024

Tiago Ferraro: Boji se rutine in ustaljenega življenja

Tiago Ferraro prihaja iz Sao Paola v Braziliji, že skoraj deset let pa je digitalni nomad. Ima stalni naslov, na katerem sicer ne prebiva, nanj prejema le pošto. Ob vprašanju, ali bi se kdaj ustalil, pravi, da ne, ker ga je strah “normalnega” življenja. Živi od pustolovščine do pustolovščine, obiskal je že več kot 60 držav, leta 2017 tudi Slovenijo, ki jo je prekolesaril.


05.06.2024

Cristian Macedonschi: O saksoncih, Drakuli in Kralju Karlu v Romuniji

Cristian Macedonschi je podjetnik, gostinec in lokalni politik, ki pooseblja evro navdušenje v Romuniji. Je tudi del saksonske, nemško govoreče manjšine v Transilvaniji, katerega predniki so prišli tja pred 800 leti. Kot 16 letni dijak je po revoluciji zapustil svoj matično državo in se po 16 letih življenja v Nemčiji, tik preden se je Romunija pridružila EU vrnil domov. O saksoncih, Drakuli, Kralju Karlu, turizmu in še marsičem drugem se je z njim na Dan Evrope pogovarjal Miha Švalj.


25.05.2024

Laci Takacs: Madžarska in Evropa skozi umetnikove oči

Lacek Laci Takacs se je rodil kmalu po padcu železne zavese v bližini takrat po novem madžarsko-hrvaške meje. Pošali se, da so Rusi takoj dvignili roke nad Madžarsko, ko je prišel na svet. Po študiju je ostal v Budimpešti, kjer deluje kot plesalec in ulični gledališčnik. Sodeluje tudi s cirkusom in po mestu hodi kot klovn. Kako je skozi umetniške oči videti Madžarska in kako Evropa?


22.05.2024

Alessia, Michela in Sofia: Mladi Italijani obsojeni na premalo plačane službe in bivanje pri starših

Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem.


15.05.2024

Thomas Gruber: V moji družini je vedno veljalo, da je delo tisto, ki šteje

Thomas Gruber je odraščal na kmetiji, a raje izbral karierno pot v turizmu. Obožuje gore in pohodništvo. Pri 26 letih ima že zelo zahtevno službo, koordinira in vodi pisarno turizma na enem najbolj znanih avstrijskih smučišč. Kot pravi se njegova ljubezen do organizacije čuti tudi pri načrtovanju dopusta.


08.05.2024

Lili Simon: Violinistka, ki bo prvič volila

Lili Simon je 19-letna violinistka iz Budimpešte. Madžarsko ima rada, a ni preveč zadovoljna z vzdušjem v državi. Želi si sprememb, odpravlja se na študij v tujino, a bi se rada vrnila v domovino in kaj konkretnega spremenila. Na evropskih volitvah bo sploh prvič imela volilno pravico. Verjame v aktivno državljanstvo.


24.04.2024

Balint Juhasz: Politika je ubila radijsko novinarstvo na Madžarskem

Balint Juhasz je 30-letni novinar in tržnik z Madžarske. Kot najstnik je bil ustanovitelj piratskega radia, se v študentskih letih zaposlil na javnem in po odpustitvi začel ustvarjati skupnostni radio. Pravi, da je biti neodvisni novinar na Madžarskem v tem trenutku težko, saj se politika zažira v vse pore medijskega sveta. Opozarja na dejstvo, da se mnogo mladih Madžarov izseljuje, da so najemnine na Madžarskem najvišje v Evropi v primerjavi z zaslužkom in izpostavlja nekaj, kar pri njih resnično dobro deluje - javni prevoz.


16.04.2024

Martin Ladika: Mea Kolpa in druge evropske meje

Martin Ladika je kantavtor, ki nastopa od zapora do kavča. Živi na hrvaški strani obmejne reke Kolpe. Razmišlja o žicah, mejah, Evropi, naravi … V preddverju zagrebškega džezovskega kluba pripoveduje in prepeva nekoliko drugačno zgodbo, ki je realistična in optimistična hkrati, pa tudi šaljiva in hipijevska.


10.04.2024

Jesus Yus Diez: Španski fizik v Vipavski dolini

Jesus Yus Diez je 30-letni doktor fizike iz Zaragoze. Dela v Centru za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici. Raziskuje aerosole in vpliv majhnih trdnih delcev v ozračju na zdravje in podnebne spremembe. Primerja znanstveno-raziskovalni okolji v Sloveniji in Španiji, osmišlja pomen evropskega povezovanja, govori o aktivnem državljanstvu in na podlagi raziskav poudarja pomembnost čistega zraka.


03.04.2024

Antonio: Delati sem začel že pri trinajstih letih

Pred evropskimi volitvami, ki bodo 9. junija, bomo v prihodnjih dveh mesecih oddajo Evropa osebno namenili osvetlitvi težav in pričakovanj mladih prebivalcev evropskih držav. Obiskali smo Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Italijo in tam mlade spraševali predvsem to, kako živijo, kakšne so njihove možnosti izobraževanja in posledično zaposlitve, kako je s stanovanjsko problematiko, kako doživljajo okoljsko krizo, kakšen je njihov pogled na življenje v državi rojstva in kaj bi radi sporočili politikom. Serijo oddaj začenja Maja Stepančič, ki se je februarja mudila v italijanski Brescii in na tamkajšnji železniški postaji nagovorila 30-letnega Antonia.


27.03.2024

Elinda Labropoulou: Novinarka, ki v prostem času vodi hotel

Elinda Labropoulou je izkušena grška novinarka, ki dela za največje svetovne medijske hiše. Pokrivala je grško dolžniško krizo, begunsko krizo, poročala je tudi s Kosova, Kitajske, iz Irana, v prostem času pa vodi idiličen hotel ob Jonskem morju. O novinarstvu včasih in danes ter tudi o tem, kako se je končalo snemanje vudu obreda na Haitiju, Elinda pove več v oddaji.


20.03.2024

Luigi Mendez: V Peruju pa bi ti čevlje pred vhodom ukradli

Perujec Luigi Mendez, ulični glasbenik, se je v Slovenijo preselil zaradi ljubezni. V življenju je spremenil in obogatil zvočno mestno kuliso v več kot 20-ih državah. Glasbeni samouk je kitaro zamenjal za manjše brenkalo ukulele, ker je priročnejše za potovanje. V pogovoru z Luigijem tudi o življenju v Sloveniji in Peruju, pravilih uličnega nastopanja in praznovanjih.


13.03.2024

Una Marković: Izplača se biti pogumen ali "isplati se biti hrabar"

Kot študentka prevajalstva se je Beograjčanka Una Marković v Slovenijo preselila pred dobrim letom in pol. Že pred prihodom se je učila slovenščine, a pravi, da ji znanje iz učbenikov pri stiku z vsemi slovenskimi narečji ni prav veliko pomagalo. Zato je odkar živi v Ljubljani postala ena izmed najbolj predanih obiskovalk spletnega portala Fran. V pogovoru z Uno tudi o kvaliteti slovenskega bureka, živosti življenja v naši prestolnici in zborovskem petju v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, zaradi katerega je tukaj našla svojo skupnost.


06.03.2024

Selma Vilhunen: Ljubezen je tema, o kateri moramo v svetu problemov nenehno govoriti

Finka Selma Vilhunen je med drugim režiserka filma Štirje mali odrasli, ki na duhovit način preizprašuje nekatere družbeno pogojene predpostavke ljubezni. Govori o poliamoriji. Režiserka, ki je bila leta 2012 nominirana tudi za Oskarja v kategoriji kratkih filmov, je z zadnjim filmom hkrati želela narediti lep in radikalen film, opozoriti pa je želela tudi na dvojna merila v družbi.


28.02.2024

Paolo Cossi: Stripar, ki se ukvarja z zeliščarstvom

Paolo Cossi je stripar, ki se je s to strastjo srečal že zelo zgodaj. “V otroštvu sem bil precej bolan, doma pa nismo imeli televizije. In ker moraš malega otroka z nečim zaposliti, mi je oče prinašal stripe in papir, da bi risal.” Tako se je iz hobija rodila želja po poklicu striparja. Študiral je v Milanu, pogosto je v svojih stripih obdeloval tragične dogodke iz človeške zgodovine. “Morda je ena najpomembnejših knjig, ki sem jih ustvaril, tista o armenskem genocidu.” Pri takšnem ustvarjanju moraš imeti veliko zgodovinskega znanja, pravi Paolo Cossi in dodaja, da mu je zadnja leta sicer ljubše ustvarjati za otroke. V Evropi osebno govori o svojih delih in o tem, kako prepleta dve strasti - zeliščarstvo in risanje. Fotografija: spletna stran avtorja


21.02.2024

Eduardo Strauch: Spoznali smo, da smo močnejši, kot smo si sprva predstavljali

Urugvajec Eduardo Strauch je eden od preživelih letalske nesreče v gorovju Andi pred 53. leti. Zgodbo o ragbi ekipi iz Urugvaja, ki se je 14. oktobra leta 1972 odpravljala na prijateljsko tekmo v Čile, letalo pa je strmoglavilo, pozna ves svet. Po njej je nastala knjiga - roman Živi, že pred leti je bil po njem posnet istoimenski film, decembra lani pa tudi novi film Sociedad de la nieve - The community of the snow. Tako knjiga kot prvi film sta se dotaknila milijonov ljudi, saj govorita o pogumu, prijateljstvu in odpuščanju. Od 45 ljudi, ki so bili na krovu, jih je 72 dni v izjemnih razmerah na gori preživelo le 16 . Eden od njih je Eduardo Strauch, ki je lani obiskal Slovenijo in po 30 letih, ko o nesreči ni govoril, o njej zdaj zopet spregovoril.


14.02.2024

Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala

Med najbolj zaposlenimi z obujanjem spominov na olimpijske igre v Sarajevu je v teh dneh gotovo Bibija Biba Kerla, ki je na domačih igrah nastopala v hitrostnem drsanju. Na drsalkah je sicer prvič stala šele slaba tri leta pred olimpijskim nastopom, vseeno pa je vztrajni Bosanki, ki se je istočasno ukvarjala s štirimi športi, uspelo potem nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Calgaryju. V novem tisočletju se je preizkusila še v politiki, bila je poslanka v skupščini Kantona Sarajevo, danes pa se ukvarja s turizmom.


05.02.2024

Fred Wesley: Glasba je bila že v otroštvu moje zatočišče

“Hočemo funk” še danes odmeva med občinstvom na koncertih ameriškega pozavnista Freda Wesleyja. Gost Evrope osebno se lahko pohvali z dolgim seznamom sodelovanj z največjimi glasbenimi imeni, in to vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Med drugim je bil vodja zasedbe Jamesa Browna, igral z Maceom Parkerjem in Georgeem Clintonom.


Stran 1 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov