Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Če se rodiš v revni družini, si moraš sam priskrbeti denar za izobrazbo. To je storil tudi Asiimwe Ronald iz Ugande, ki si je kot otrok šolanje plačal z rejo in prodajo prašičev, zdaj pa je to postal že resen posel, pravi. S svojo organizacijo Mojster Jaka pomaga skupnosti ob jezeru Bunyonyi, odpira šole, skrbi za turizem. Slovenijo je prvič spoznal s prostovoljnim delom pri slovenskih študentih medicine, ki so bili na odpravi v Ugandi, do danes je našo državo obiskal že štirikrat, letos zaradi posebne priložnosti, saj je dobil sina. Presega stereotipe o Afričanih in pove, da si ne želi stalne selitve v Slovenijo, saj smo Evropejci pogosto pod stresom:
“V Afriki se šalimo, da imate v Evropi vsi ure, nimate pa časa, pri nas pa imamo čas, vendar nimamo ur.”
Rodil se je v revni družini, ki mu ni mogla omogočiti šolanja, sam pa si je zelo želel izobrazbe, zato si je domislil svoj način zaslužka. Začel je rediti prašiča.
“Da sem si lahko plačal šolanje, sem pač moral začeti delati že zgodaj, v otroštvu. Pomislil sem na prašiče. Zbral sem denar za prašiča, ga doma lepo hranil, potem pa ga sparil s svinjo. Ko so se skotili prašički, sem jih prodal naokoli. Oni so plačali mojo izobrazbo.”
Tako je ugotovil, da lahko le z začetnim kapitalom, enim prašičem, zaslužiš dovolj, da podpiraš sebe, pomagaš družini, si omogočiš izobrazbo. Ronald ima šest sester in dva brata, vsi so se izšolali ob pomoči reje prašičev. Ob uspešnosti svojega poslovnega modela, ki bi ga lahko preučevali celo na kakšni fakulteti, je zdaj to preraslo v skupnostni projekt:
“Pred dvema letoma sem začel s petimi prašiči, dal sem jih petim družinam. Dogovor je, da jim dam majhnega prašiča, oni ga hranijo, ko odraste in ima male prašiče, prvi podmladek oddajo in ga potem jaz razdelim drugim družinam. Svinja in vsi nadaljnji podmladki ostanejo družini. Do zdaj je prašiče dobilo 65 družin, v naslednjih mesecih jih bo prašiče dobilo še sedem. To je velik dosežek in uspešen projekt. Ljudje ga podpirajo, mislim, da bo v prihodnje s tem mogoče plačati vsem otrokom šolanje in družini priskrbeti več hrane.”
Ugandskemu jezeru Bunyonyi, od koder prihaja, pravijo tudi afriška Švica, to pa zato, pravi Ronald, ker je tam res krasno. Na jezeru je 29 otokov, na enem večjih je tudi slovenska medicinska odprava. Hvaležen je za prostovoljne medicinske delavce, ki pomagajo bolnim, v Sloveniji skušajo zbrati denar in zdravila, pomagajo ženskam pri porodu in ljudi izobražujejo na področju higiene.
Ko pride iz Slovenije nazaj domov, je prvo vprašanje, ki mu ga postavijo, ravno to, kaj je v Evropi dobrega jedel. In se čudijo.
“V Afriki ljudje ne verjamejo, ko jim povem, da sem jedel fižol. Sprašujejo me, ali res nisem jedel le riža, mesa, testenin? Ko jim rečem, da sem jedel zelje, fižol, da sem šel na vrt in si utrgal paradižnik, še kar ne verjamejo. Mislijo, da v Evropi delate vse strojno, ne razmišljajo o tem, da imate vrtove prav tako kot mi.”
Ronald dodaja, da je tudi ozaveščanja o skrbi za okolje na afriški celini vse več:
“V mestih že opazimo zavedanje o skrbi za ohranjanje planeta, prebivalci pobirajo plastiko, na vaseh pa je čisto drugačna zgodba. Ljudi ne zanima, dovolj imajo drugih bivanjskih težav, da bi se ukvarjali še s plastiko. Preprosto jo vržejo na tla. Tudi v moji skupnosti, sicer pa želimo ljudi izobraziti, prostovoljci nam pomagajo pri tem, a ne morem reči, da je spreminjanje navad preprosto.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Če se rodiš v revni družini, si moraš sam priskrbeti denar za izobrazbo. To je storil tudi Asiimwe Ronald iz Ugande, ki si je kot otrok šolanje plačal z rejo in prodajo prašičev, zdaj pa je to postal že resen posel, pravi. S svojo organizacijo Mojster Jaka pomaga skupnosti ob jezeru Bunyonyi, odpira šole, skrbi za turizem. Slovenijo je prvič spoznal s prostovoljnim delom pri slovenskih študentih medicine, ki so bili na odpravi v Ugandi, do danes je našo državo obiskal že štirikrat, letos zaradi posebne priložnosti, saj je dobil sina. Presega stereotipe o Afričanih in pove, da si ne želi stalne selitve v Slovenijo, saj smo Evropejci pogosto pod stresom:
“V Afriki se šalimo, da imate v Evropi vsi ure, nimate pa časa, pri nas pa imamo čas, vendar nimamo ur.”
Rodil se je v revni družini, ki mu ni mogla omogočiti šolanja, sam pa si je zelo želel izobrazbe, zato si je domislil svoj način zaslužka. Začel je rediti prašiča.
“Da sem si lahko plačal šolanje, sem pač moral začeti delati že zgodaj, v otroštvu. Pomislil sem na prašiče. Zbral sem denar za prašiča, ga doma lepo hranil, potem pa ga sparil s svinjo. Ko so se skotili prašički, sem jih prodal naokoli. Oni so plačali mojo izobrazbo.”
Tako je ugotovil, da lahko le z začetnim kapitalom, enim prašičem, zaslužiš dovolj, da podpiraš sebe, pomagaš družini, si omogočiš izobrazbo. Ronald ima šest sester in dva brata, vsi so se izšolali ob pomoči reje prašičev. Ob uspešnosti svojega poslovnega modela, ki bi ga lahko preučevali celo na kakšni fakulteti, je zdaj to preraslo v skupnostni projekt:
“Pred dvema letoma sem začel s petimi prašiči, dal sem jih petim družinam. Dogovor je, da jim dam majhnega prašiča, oni ga hranijo, ko odraste in ima male prašiče, prvi podmladek oddajo in ga potem jaz razdelim drugim družinam. Svinja in vsi nadaljnji podmladki ostanejo družini. Do zdaj je prašiče dobilo 65 družin, v naslednjih mesecih jih bo prašiče dobilo še sedem. To je velik dosežek in uspešen projekt. Ljudje ga podpirajo, mislim, da bo v prihodnje s tem mogoče plačati vsem otrokom šolanje in družini priskrbeti več hrane.”
Ugandskemu jezeru Bunyonyi, od koder prihaja, pravijo tudi afriška Švica, to pa zato, pravi Ronald, ker je tam res krasno. Na jezeru je 29 otokov, na enem večjih je tudi slovenska medicinska odprava. Hvaležen je za prostovoljne medicinske delavce, ki pomagajo bolnim, v Sloveniji skušajo zbrati denar in zdravila, pomagajo ženskam pri porodu in ljudi izobražujejo na področju higiene.
Ko pride iz Slovenije nazaj domov, je prvo vprašanje, ki mu ga postavijo, ravno to, kaj je v Evropi dobrega jedel. In se čudijo.
“V Afriki ljudje ne verjamejo, ko jim povem, da sem jedel fižol. Sprašujejo me, ali res nisem jedel le riža, mesa, testenin? Ko jim rečem, da sem jedel zelje, fižol, da sem šel na vrt in si utrgal paradižnik, še kar ne verjamejo. Mislijo, da v Evropi delate vse strojno, ne razmišljajo o tem, da imate vrtove prav tako kot mi.”
Ronald dodaja, da je tudi ozaveščanja o skrbi za okolje na afriški celini vse več:
“V mestih že opazimo zavedanje o skrbi za ohranjanje planeta, prebivalci pobirajo plastiko, na vaseh pa je čisto drugačna zgodba. Ljudi ne zanima, dovolj imajo drugih bivanjskih težav, da bi se ukvarjali še s plastiko. Preprosto jo vržejo na tla. Tudi v moji skupnosti, sicer pa želimo ljudi izobraziti, prostovoljci nam pomagajo pri tem, a ne morem reči, da je spreminjanje navad preprosto.”
Gost je nekdanji alpski smučar Bode Miller. V tekmovalni svet smučanja je vnesel veliko drznosti, tudi danes pa brez dlake na jeziku govori o težavah, s katerimi se spopadajo vrhunski športniki. V oddaji tudi o spominih na uspešno kariero, izzivih, ki jih v alpsko smučanje prinašajo podnebne spremembe in o svoji največji ljubezni – družini.
Paradižnik, tortice, testenine, fižol, sir, pica … Hrana, ob kateri se nam pocedijo sline, in živila, ki jih lahko najdete tudi na zidovih v italijanski Veroni. Cibo oziroma po slovensko Hrana je italijanski umetnik in grafitar, ki jih ustvarja. Konec poletja je porisal tudi veliko steno pri Kinu Šiška. Tam najdete jajčevec, gobo, korenje, špargelj in papriko. Cibo je začel hrano upodabljati na stenah mesta, da bi prekril sovražna sporočila in sovražne simbole. Njegovo delo je v večini prostovoljno, srečuje se z grožnjami, nasprotniki mu uničujejo grafite, a to sprejema z ironijo. Prisluhnite mu in si tudi oglejte njegov pisan grafit.
Perje, kostumi, barve, bazen, špricanje vode. Vse to ima prostor na odru mlade pevke, plesalke in performativne igralke Lucy McCormick, ki je poleti z eno svojih predstav navdušila in milo rečeno presenetila gledalce na festivalu Mladi Levi v Ljubljani. Recitiranje poezije ob ekscesnem petju in pomankljivi obleki pač ni nekaj, česar bi bilo slovensko občinstvo vajeno. Britanka je takrat v Ljubljano prišla šele drugič, a pravi, da si svoje življenje v prihodnosti poleg domačega Londona in njej ljube Lizbone najbolje predstavlja prav v Sloveniji. Z Lucy McCormick se pogovarjamo o njeni ustvarjalnosti, trmi in delu, ki ji je v medijih prineslo naziv "prihajajoča odrska zvezda".
Lakota, ljubezen in ustvarjanje so osrednje teme pogovora Uršule Zaletelj z gostom oddaje Evropa osebno. Benjamin Clementine je glasbenik in skladatelj, ki pravi, da je težje nastopati pred dvema sopotnikoma na vlaku kot pred tisočglavo množico. Pripoveduje tudi o zasebnem življenju in sprejemanju odgovornosti, ki jo terja ljubezen. "Otroci v nas obudijo prenekatere travme iz našega odraščanja. Spomnijo nas na to, kdo in kakšni smo bili. Otroci so zato moje največje darilo, saj so iz mene privlekli tisto, kar je bilo skrito, česar dolgo nisem vedel. Zdaj sem se sposoben spoprijemati s temi občutki, ki so me spremljali dolga leta."
Meg Stuart zase pravi, da je prebivalka sveta. Rojena v New Orleansu, šolana v Los Angelesu, kariero je začela v New Yorku, zdaj pa živi razpeta med Berlinom in Brusljem. Kako se je koreografinja in plesalka, rojena v družini gledališčnikov, znašla v svetu pliejev, improviziranja, nagibov telesa in kaj točno zanjo pomeni izražanje skozi premikanje? Kako nastopati tudi pred občinstvom, ki ne razume tvojega dela, in zakaj mora biti plesalec vseskozi v gibanju, potovati in iskati nove načine izražanja in sodelovanja?
Caspar David Engstfeld z umetniškim imenom Krashkid je nemški ulični umetnik in član umetniškega kolektiva Guapo Sapo. Krashkid se je v preteklih letih udeležil številnih festivalov urbane umetnosti po svetu, enega svojih muralov je pred dvema letoma ustvaril v Palestini. Pred nekaj tedni pa je v Ljubljani poslikal zid notranjega dvorišča ljubljanskega Mestnega muzeja.
Dr. Roland Ngam je vodja področja podnebne pravičnosti in družbeno-ekološke preobrazbe v južnoafriški pisarni Rosa Luxemburg Stiftung v Johannesburgu. Z njim smo se pogovarjali o tem, zakaj Afrika najbolj čuti spremembe podnebja, kako je bilo odraščati na plantažah kave v Kamerunu, kakšno vlogo ima nogomet in zakaj je pomembna afriška glasba upora.
V 2. delu serije o Dunaju vabljeni v staro kavarno na klepet z Evelyn Hrabalek, ki se je v avstrijsko prestolnico preselila leta 1972. Takrat se ji je zdel Dunaj dolgočasen in konzervativen, danes ga dojema kot mladostnega in raznolikega. Delala je kot šolska psihologinja, zdaj uživa v pokoju, veliko se rekreira.
Al Bano je sinonim za italijansko glasbo, je glasbena legenda, avtor, ki letos praznuje 80 let oziroma 4-krat 20, kot se pošali. Rojen je bil v kmečki družini, zato tudi vedno vajen skromnosti. S prvo plačo, ki jo je zaslužil z glasbo, si ni privoščil razkošja, temveč je očetu kupil traktor. Leta 1967 je zaslovel s skladbo Nel Sole, isto leto je tudi odprl pet koncertov The Rolling Stonesov na turneji po Italiji. Sodeloval je z Adrianom Celentanom, oboževal Domenica Modugna, tožil Michaela Jacksona zaradi domnevnega plagiatorstva. Njegovo življenje je razburljivo, polno vzponov in padcev, tudi tragičnih dogodkov, kot je izginotje hčerke Ylenie, ki je niso nikoli našli. Ob vsem, kar je v življenju doživel, se vedno znova zateče h glasbi, njegovi zvesti sopotnici že več kot 60 let.
Helena Skljarov je mlada hrvaška muzikologinja in skladateljica sodobne glasbe, ki se je s svojo kompozicijo Ljubljana predstavila na 71. ljubljanskem festivalu. Helena Skljarov je diplomirala na Glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je letos postala asistentka na oddelku za kompozicijo. Kljub mladim letom, njen opus obsega več kot štirideset skladb za različne solistične inštrumente, večje in manjše komorne zasedbe, eno simfonijo in dve operi. Imela je tudi že prvo razstavo svojega SounArt projekta, v katerem je raziskovala odnos med sliko in zvokom skozi glasbeno programsko opremo.
Italijanski otok Capri ni samo turistična meka, ampak je tudi pomembno pribežališče za ptice, ki potujejo iz Afrike v Evropo. Na vrhu caprijske gore Barbarossa je v nekdanjem gradu ornitološka postaja, kjer skupaj s pomočnikom deluje 74-letni Dario Piacentini. Prihaja iz Imole, že vrsto leta pomladne mesece preživlja med pticami na prepišni gori s fascinantnimi razgledi. Dario nadaljuje z negovanjem izročila švedskega zdravnika Axla Muntheja, ki je nekoč kupil goro in jo iz ptičjega lovišča spremenil v ptičje svetišče.
Po svetu v tem trenutku v zaporih živi več kot 11 milijonov ljudi. Več kot 11 milijonov se jih torej srečuje s skrbjo za svoje temeljne pravice, ki bi morale biti kljub odvzemu svobode enake za vse.
Večkrat nagrajeni litovski pesnik Eugenius Ališanka živi v Vilni in čeprav je diplomiran matematik, tega nikoli ni zares poklicno počel. 40 kilometrov iz glavnega mesta ima ranč, kjer se počuti najbolj domače. Njegovo življenje pa je že od otroštva povezano s Sibirijo.
Kaj imajo skupnega ameriški akcijski spektakli Predator, Umri pokončno in Lov na rdeči oktober? Režiserja.
Wendy Gibbons je filozofinja in lingvistka iz Velike Britanije, ki živi v Starem gradu na Hvaru. Britansko otočje je zamenjala za majhen otok, kjer je več časa za ljudi. Tu je med drugim odkrila tudi camero obscuro.
Ni čisto navaden klovn. Ali pač. Ker je preveč len, kot pravi, nima porisanega obraza, tudi pisanih oblačil ne nosi. Že od svojega petega leta starosti je vedel, da bo postal zabavljač, pri šestnajstih je zaslužil prvih 10 funtov. In od takrat se preživlja s svojimi nastopi. Britanec, ki se je zaradi ljubezni preselil na Novo Zelandijo, navdih črpal iz nastopov Charlieja Chaplina in svoje veščine dokazoval tudi na slovitem Glastonburyju, je gost Evrope osebno.
Gostja Evrope osebno je mjanmarska pisateljica, zdravnica in aktivistka Ma Thido, sicer predsednica Odbora za pisatelje v zaporu pri Mednarodnem PEN-u. Med drugim je bila v svoji bogati karieri tudi zdravstvena svetovalka in tesna sodelavka z Aung San Su Či, kontroverzno prejemnico Nobelove nagrade za mir. Zakaj trenutno ne živi v Mjanmaru, kakšni so bili njeni dnevi v zaporu in zakaj si je izbrala kariero, ki jo v domovini nenehno postavlja v nevarnost?
Roskilde je danski glasbeni festival, ki vsako leto poteka južno od mesta Roskilde. Je eden največjih glasbenih festivalov v Evropi in največji v nordijskih državah. Letos bo potekal od 24. junija do 1. julija, na njem pa bodo, tako kot vsako leto, nastopila velika imena svetovne glasbene scene, med drugim Kendrick Lamar, Burna Boy, Blur, Rosalia in drugi. V preteklosti sta nastopila tudi Post Malone in Dua Lipa, ki imata med seboj posebno vez, več o tem pa v družbi Stefana Gejsinga, glasbenega agenta omenjenega festivala.
Filmska navdušenka je postala že v mladosti, ko se je prvič srečala z italijanskimi grozljivkami, ki so jih predvajali na avstralski javni televiziji. Danes predavateljica filmskih študij na avstralski univerzi RMIT najbolj obožuje filme o duhovih, rada pa pogleda tudi dobro romantično komedijo.
Poimenovali so jo ikona kolumbijske eksperimentalne glasbe, njeno žanrsko prepletanje tradicionalnih in sodobnih zvokov pa bolero znanstvene fantastike.
Neveljaven email naslov