Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Če se rodiš v revni družini, si moraš sam priskrbeti denar za izobrazbo. To je storil tudi Asiimwe Ronald iz Ugande, ki si je kot otrok šolanje plačal z rejo in prodajo prašičev, zdaj pa je to postal že resen posel, pravi. S svojo organizacijo Mojster Jaka pomaga skupnosti ob jezeru Bunyonyi, odpira šole, skrbi za turizem. Slovenijo je prvič spoznal s prostovoljnim delom pri slovenskih študentih medicine, ki so bili na odpravi v Ugandi, do danes je našo državo obiskal že štirikrat, letos zaradi posebne priložnosti, saj je dobil sina. Presega stereotipe o Afričanih in pove, da si ne želi stalne selitve v Slovenijo, saj smo Evropejci pogosto pod stresom:
“V Afriki se šalimo, da imate v Evropi vsi ure, nimate pa časa, pri nas pa imamo čas, vendar nimamo ur.”
Rodil se je v revni družini, ki mu ni mogla omogočiti šolanja, sam pa si je zelo želel izobrazbe, zato si je domislil svoj način zaslužka. Začel je rediti prašiča.
“Da sem si lahko plačal šolanje, sem pač moral začeti delati že zgodaj, v otroštvu. Pomislil sem na prašiče. Zbral sem denar za prašiča, ga doma lepo hranil, potem pa ga sparil s svinjo. Ko so se skotili prašički, sem jih prodal naokoli. Oni so plačali mojo izobrazbo.”
Tako je ugotovil, da lahko le z začetnim kapitalom, enim prašičem, zaslužiš dovolj, da podpiraš sebe, pomagaš družini, si omogočiš izobrazbo. Ronald ima šest sester in dva brata, vsi so se izšolali ob pomoči reje prašičev. Ob uspešnosti svojega poslovnega modela, ki bi ga lahko preučevali celo na kakšni fakulteti, je zdaj to preraslo v skupnostni projekt:
“Pred dvema letoma sem začel s petimi prašiči, dal sem jih petim družinam. Dogovor je, da jim dam majhnega prašiča, oni ga hranijo, ko odraste in ima male prašiče, prvi podmladek oddajo in ga potem jaz razdelim drugim družinam. Svinja in vsi nadaljnji podmladki ostanejo družini. Do zdaj je prašiče dobilo 65 družin, v naslednjih mesecih jih bo prašiče dobilo še sedem. To je velik dosežek in uspešen projekt. Ljudje ga podpirajo, mislim, da bo v prihodnje s tem mogoče plačati vsem otrokom šolanje in družini priskrbeti več hrane.”
Ugandskemu jezeru Bunyonyi, od koder prihaja, pravijo tudi afriška Švica, to pa zato, pravi Ronald, ker je tam res krasno. Na jezeru je 29 otokov, na enem večjih je tudi slovenska medicinska odprava. Hvaležen je za prostovoljne medicinske delavce, ki pomagajo bolnim, v Sloveniji skušajo zbrati denar in zdravila, pomagajo ženskam pri porodu in ljudi izobražujejo na področju higiene.
Ko pride iz Slovenije nazaj domov, je prvo vprašanje, ki mu ga postavijo, ravno to, kaj je v Evropi dobrega jedel. In se čudijo.
“V Afriki ljudje ne verjamejo, ko jim povem, da sem jedel fižol. Sprašujejo me, ali res nisem jedel le riža, mesa, testenin? Ko jim rečem, da sem jedel zelje, fižol, da sem šel na vrt in si utrgal paradižnik, še kar ne verjamejo. Mislijo, da v Evropi delate vse strojno, ne razmišljajo o tem, da imate vrtove prav tako kot mi.”
Ronald dodaja, da je tudi ozaveščanja o skrbi za okolje na afriški celini vse več:
“V mestih že opazimo zavedanje o skrbi za ohranjanje planeta, prebivalci pobirajo plastiko, na vaseh pa je čisto drugačna zgodba. Ljudi ne zanima, dovolj imajo drugih bivanjskih težav, da bi se ukvarjali še s plastiko. Preprosto jo vržejo na tla. Tudi v moji skupnosti, sicer pa želimo ljudi izobraziti, prostovoljci nam pomagajo pri tem, a ne morem reči, da je spreminjanje navad preprosto.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Če se rodiš v revni družini, si moraš sam priskrbeti denar za izobrazbo. To je storil tudi Asiimwe Ronald iz Ugande, ki si je kot otrok šolanje plačal z rejo in prodajo prašičev, zdaj pa je to postal že resen posel, pravi. S svojo organizacijo Mojster Jaka pomaga skupnosti ob jezeru Bunyonyi, odpira šole, skrbi za turizem. Slovenijo je prvič spoznal s prostovoljnim delom pri slovenskih študentih medicine, ki so bili na odpravi v Ugandi, do danes je našo državo obiskal že štirikrat, letos zaradi posebne priložnosti, saj je dobil sina. Presega stereotipe o Afričanih in pove, da si ne želi stalne selitve v Slovenijo, saj smo Evropejci pogosto pod stresom:
“V Afriki se šalimo, da imate v Evropi vsi ure, nimate pa časa, pri nas pa imamo čas, vendar nimamo ur.”
Rodil se je v revni družini, ki mu ni mogla omogočiti šolanja, sam pa si je zelo želel izobrazbe, zato si je domislil svoj način zaslužka. Začel je rediti prašiča.
“Da sem si lahko plačal šolanje, sem pač moral začeti delati že zgodaj, v otroštvu. Pomislil sem na prašiče. Zbral sem denar za prašiča, ga doma lepo hranil, potem pa ga sparil s svinjo. Ko so se skotili prašički, sem jih prodal naokoli. Oni so plačali mojo izobrazbo.”
Tako je ugotovil, da lahko le z začetnim kapitalom, enim prašičem, zaslužiš dovolj, da podpiraš sebe, pomagaš družini, si omogočiš izobrazbo. Ronald ima šest sester in dva brata, vsi so se izšolali ob pomoči reje prašičev. Ob uspešnosti svojega poslovnega modela, ki bi ga lahko preučevali celo na kakšni fakulteti, je zdaj to preraslo v skupnostni projekt:
“Pred dvema letoma sem začel s petimi prašiči, dal sem jih petim družinam. Dogovor je, da jim dam majhnega prašiča, oni ga hranijo, ko odraste in ima male prašiče, prvi podmladek oddajo in ga potem jaz razdelim drugim družinam. Svinja in vsi nadaljnji podmladki ostanejo družini. Do zdaj je prašiče dobilo 65 družin, v naslednjih mesecih jih bo prašiče dobilo še sedem. To je velik dosežek in uspešen projekt. Ljudje ga podpirajo, mislim, da bo v prihodnje s tem mogoče plačati vsem otrokom šolanje in družini priskrbeti več hrane.”
Ugandskemu jezeru Bunyonyi, od koder prihaja, pravijo tudi afriška Švica, to pa zato, pravi Ronald, ker je tam res krasno. Na jezeru je 29 otokov, na enem večjih je tudi slovenska medicinska odprava. Hvaležen je za prostovoljne medicinske delavce, ki pomagajo bolnim, v Sloveniji skušajo zbrati denar in zdravila, pomagajo ženskam pri porodu in ljudi izobražujejo na področju higiene.
Ko pride iz Slovenije nazaj domov, je prvo vprašanje, ki mu ga postavijo, ravno to, kaj je v Evropi dobrega jedel. In se čudijo.
“V Afriki ljudje ne verjamejo, ko jim povem, da sem jedel fižol. Sprašujejo me, ali res nisem jedel le riža, mesa, testenin? Ko jim rečem, da sem jedel zelje, fižol, da sem šel na vrt in si utrgal paradižnik, še kar ne verjamejo. Mislijo, da v Evropi delate vse strojno, ne razmišljajo o tem, da imate vrtove prav tako kot mi.”
Ronald dodaja, da je tudi ozaveščanja o skrbi za okolje na afriški celini vse več:
“V mestih že opazimo zavedanje o skrbi za ohranjanje planeta, prebivalci pobirajo plastiko, na vaseh pa je čisto drugačna zgodba. Ljudi ne zanima, dovolj imajo drugih bivanjskih težav, da bi se ukvarjali še s plastiko. Preprosto jo vržejo na tla. Tudi v moji skupnosti, sicer pa želimo ljudi izobraziti, prostovoljci nam pomagajo pri tem, a ne morem reči, da je spreminjanje navad preprosto.”
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Neveljaven email naslov