Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Najprej smo preverili, če je viking njegov umetniški ali pravi priimek.
“Priimek sem dobil od očeta. Njemu je imel Wolf – volk, tako da ima kar zanimivo kombinacijo imena in priimka. Imam tudi nečaka Maxa; kot kaže bo visok dva metra, kar je za nekoga, ki je maksimalen viking res dobro. To pač ne more biti oseba, ki je visoka meter in pol. Vem, da je priimek malce nenavaden, ampak smo zelo miroljubna družina.”
In po možnosti srečna družina, bi dodali. Toda to bi bilo preveč preprosto. Meik je inštitut za raziskovanje sreče ustanovil potem, ko je pri 49-ih letih nenadoma umrl njegov mentor v službi. Tudi njegova mama je umrla, ko je bila stara le 49 let. Začel je razmišljati o tem, kaj bi res rad počel v življenju in ugotovil, da želi ugotoviti, zakaj so nekateri ljudje srečnejši od drugih. Zdaj v Koebenhavnu vodi inštitut z devetimi zaposlenimi. Kot poudarja ni tako, da pri njih vsi poskakujejo od sreče, ampak se ukvarjajo predvsem s številkami, raziskavami. Sreča je sicer subjektivna, ampak najsrečnejši ljudje na svetu imajo precej skupnega.
“Najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene. Slaba novica je torej, da je sreča delno povezana z našimi geni. To vemo iz raziskav enojajčnih dvojčkov. Ti zelo pogosto svojo raven sreče ocenjujejo zelo podobno. Torej, najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene in zelo verjetno živijo nekje v Skandinaviji.”
V svetovnem poročilu o sreči so skandinavske države vedno med prvimi desetimi. V nekaterih državah so srečnejše ženske, v drugih moški. V Evropi je največja razlika med spoloma v Italiji; tam so moški bistveno srečnejši od žensk. Ko pogledamo leta: krivulja sreče ima obliko črke U. Najsrečnejši smo, ko smo mladi in ko smo stari. Sredi štiridesetih smo po raziskavah sodeč najmanj srečni.
“Če me torej sprašujete, kdo je najsrečnejša oseba na svetu … to bi lahko bila 60-letna ženska, ki živi na Norveškem. Seveda je treba dodati, da ima ta oseba močne socialne vezi, prijatelje in družino ter da ima poseben namen oziroma smisel v življenju, da ima neko strast, da si prizadeva za dobrobit skupnosti.”
Meik se pogosto pošali, da mora biti v službi srečen, sicer bi ga odpustili Osrečuje ga zanimiva kombinacija. To, da lahko veliko potuje, ampak da ima vseeno dovolj časa tudi za pisanje.
“Zabavno je potovati, je pa lahko tudi precej naporno in dolgočasno. Veliko časa preživim na letalih, na letališčih in v hotelskih lobijih. Skušam pa čim bolj izkoristiti čas na potovanju: poslušam podkaste, poslušam radio, berem knjige. Ugotavljam, da sem na letalih precej produktiven, ker je malo motečih dejavnikov – ne dobivam neprestano elektronskih sporočil in telefonskih klicev. Tako da sem veliko dela opravil 10.000 metrov nad tlemi.”
Wiking je avtor dveh velikih uspešnic, Hygge (označuje danski slog življenja, ki poudarja pomen malenkosti, ki nas osrečujejo) in Lykke (danska beseda za srečo). Obe sta prevedeni tudi v slovenščino. Sveča in sreča sta v slovenščini neverjetno podobni besedi; našemu gostu je to zelo všeč, saj je prepričan, da lahko tudi malenkosti, denimo prava svetloba, ki jo lahko pričarajo prav sveče, bistveno izboljša naše razpoloženje. Zaradi knjig in svojega raziskovalnega dela je obiskal in predaval v več kot štiridesetih državah po vsem svetu in se ob tem tudi znebil treme.
“Mislim, da sem imel že okoli 500 nastopov. O sreči sem predaval študentom na Bližnjem vzhodu ter kraljem in kraljicam v Evropi. Nastopal sem za zelo raznolika občinstva, tako da zdaj več nimam treme. Sem jo pa seveda imel. Spomnim se, kako me je bilo strah nastopati, ko sem bil v osmem razredu. V šoli smo imeli božično predstavo in imel sem zelo pomembno vlogo: bil sem škrat številka 13! Povedati sem moral le en stavek: Nekdo je v delavnici! Ta stavek sem tako vneto vadil, da se ga tudi po tridesetih letih še dobro spomnim.”
Hygge in Lykke bi tudi lahko bili imeni škratov, pa nista. Kot pravi se mu zdi izjemno dragoceno, da mu pišejo ljudje z vsega sveta in pravijo, da v bistvu vse malekosti, ki nas osrečujejo in ki jih opisuje v knjigah, imajo. Toda dokler niso prebrali njegovih del sploh niso vedeli, da se že temu reče sreča. Bi nam vsem šlo bolje, če bi nam na vsakem koraku sporočali, da smo srečni, ne pa da smo bedni, grdi in nesrečni?
“Ja, zagotovo bi bili srečnejši. Rimski cesar Mark Avrelij je rekel: sreča ni v tem, da veliko posedujemo, temveč v tem, da imamo malo želja.”
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Najprej smo preverili, če je viking njegov umetniški ali pravi priimek.
“Priimek sem dobil od očeta. Njemu je imel Wolf – volk, tako da ima kar zanimivo kombinacijo imena in priimka. Imam tudi nečaka Maxa; kot kaže bo visok dva metra, kar je za nekoga, ki je maksimalen viking res dobro. To pač ne more biti oseba, ki je visoka meter in pol. Vem, da je priimek malce nenavaden, ampak smo zelo miroljubna družina.”
In po možnosti srečna družina, bi dodali. Toda to bi bilo preveč preprosto. Meik je inštitut za raziskovanje sreče ustanovil potem, ko je pri 49-ih letih nenadoma umrl njegov mentor v službi. Tudi njegova mama je umrla, ko je bila stara le 49 let. Začel je razmišljati o tem, kaj bi res rad počel v življenju in ugotovil, da želi ugotoviti, zakaj so nekateri ljudje srečnejši od drugih. Zdaj v Koebenhavnu vodi inštitut z devetimi zaposlenimi. Kot poudarja ni tako, da pri njih vsi poskakujejo od sreče, ampak se ukvarjajo predvsem s številkami, raziskavami. Sreča je sicer subjektivna, ampak najsrečnejši ljudje na svetu imajo precej skupnega.
“Najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene. Slaba novica je torej, da je sreča delno povezana z našimi geni. To vemo iz raziskav enojajčnih dvojčkov. Ti zelo pogosto svojo raven sreče ocenjujejo zelo podobno. Torej, najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene in zelo verjetno živijo nekje v Skandinaviji.”
V svetovnem poročilu o sreči so skandinavske države vedno med prvimi desetimi. V nekaterih državah so srečnejše ženske, v drugih moški. V Evropi je največja razlika med spoloma v Italiji; tam so moški bistveno srečnejši od žensk. Ko pogledamo leta: krivulja sreče ima obliko črke U. Najsrečnejši smo, ko smo mladi in ko smo stari. Sredi štiridesetih smo po raziskavah sodeč najmanj srečni.
“Če me torej sprašujete, kdo je najsrečnejša oseba na svetu … to bi lahko bila 60-letna ženska, ki živi na Norveškem. Seveda je treba dodati, da ima ta oseba močne socialne vezi, prijatelje in družino ter da ima poseben namen oziroma smisel v življenju, da ima neko strast, da si prizadeva za dobrobit skupnosti.”
Meik se pogosto pošali, da mora biti v službi srečen, sicer bi ga odpustili Osrečuje ga zanimiva kombinacija. To, da lahko veliko potuje, ampak da ima vseeno dovolj časa tudi za pisanje.
“Zabavno je potovati, je pa lahko tudi precej naporno in dolgočasno. Veliko časa preživim na letalih, na letališčih in v hotelskih lobijih. Skušam pa čim bolj izkoristiti čas na potovanju: poslušam podkaste, poslušam radio, berem knjige. Ugotavljam, da sem na letalih precej produktiven, ker je malo motečih dejavnikov – ne dobivam neprestano elektronskih sporočil in telefonskih klicev. Tako da sem veliko dela opravil 10.000 metrov nad tlemi.”
Wiking je avtor dveh velikih uspešnic, Hygge (označuje danski slog življenja, ki poudarja pomen malenkosti, ki nas osrečujejo) in Lykke (danska beseda za srečo). Obe sta prevedeni tudi v slovenščino. Sveča in sreča sta v slovenščini neverjetno podobni besedi; našemu gostu je to zelo všeč, saj je prepričan, da lahko tudi malenkosti, denimo prava svetloba, ki jo lahko pričarajo prav sveče, bistveno izboljša naše razpoloženje. Zaradi knjig in svojega raziskovalnega dela je obiskal in predaval v več kot štiridesetih državah po vsem svetu in se ob tem tudi znebil treme.
“Mislim, da sem imel že okoli 500 nastopov. O sreči sem predaval študentom na Bližnjem vzhodu ter kraljem in kraljicam v Evropi. Nastopal sem za zelo raznolika občinstva, tako da zdaj več nimam treme. Sem jo pa seveda imel. Spomnim se, kako me je bilo strah nastopati, ko sem bil v osmem razredu. V šoli smo imeli božično predstavo in imel sem zelo pomembno vlogo: bil sem škrat številka 13! Povedati sem moral le en stavek: Nekdo je v delavnici! Ta stavek sem tako vneto vadil, da se ga tudi po tridesetih letih še dobro spomnim.”
Hygge in Lykke bi tudi lahko bili imeni škratov, pa nista. Kot pravi se mu zdi izjemno dragoceno, da mu pišejo ljudje z vsega sveta in pravijo, da v bistvu vse malekosti, ki nas osrečujejo in ki jih opisuje v knjigah, imajo. Toda dokler niso prebrali njegovih del sploh niso vedeli, da se že temu reče sreča. Bi nam vsem šlo bolje, če bi nam na vsakem koraku sporočali, da smo srečni, ne pa da smo bedni, grdi in nesrečni?
“Ja, zagotovo bi bili srečnejši. Rimski cesar Mark Avrelij je rekel: sreča ni v tem, da veliko posedujemo, temveč v tem, da imamo malo želja.”
Skater iz Luksemburga, ki mu najbolj ustreza površina pred evropskim parlamentom v Bruslju. Tja se je preselil, da bi študiral kinematografijo. V oddaji pove, zakaj nikoli več ne bo šel na volitve. Na YouTube kanalu Vala 202 poglej Mikov skok čez stopnice!
Gabriella Colluto je Italijanka, čeprav vse življenje živi v Švici. Pravzaprav si pravi kar Evropejka ali državljanka sveta. Njeni stari starši so iz Benečije po vojni prišli v Švico, kjer so kot poceni delovna sila gradili predore in prelaze. Gabriella se je izobrazila za poklic ‘tišlerke’, kot temu pravi v drugem od obeh maternih jezikov. No, potem je opazila, da se da živeti tudi od petja. Od roka prek džeza je prišla do diplome iz soprana na züriški Visoki umetniški šoli. Danes je operna in koncertna pevka.
Laura Sacher je 22-letna Rimljanka, ki je lani večno mesto zamenjala za evropsko prestolnico in začela magisterij evropskih študij. Poliglotka, ki govori štiri evropske jezike, je pred selitvijo v Rimu ustvarjala svojo radijsko oddajo WorldReporter. Je kritična do populističnih vlad in polna upanja za prihodnost Evropske unije. “Kar zdaj opažamo, je predvsem veliko strahu. Ampak po mojem mnenju je med nami mladimi tudi veliko upanja, saj verjamemo v vse, kar je bilo storjeno v preteklosti v okviru Evropske unije. Populistične vlade so na žalost dejstvo, prihajam iz države, ki v tem hipu zelo trpi, saj nima samo enega vodje države, ampak bi lahko celo rekla, da so tam trije. Oblike vladavin se spreminjajo v času in to zelo vpliva na Evropo, spremembe so neizogibne.”
Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru.
Latvijski avtor in ilustrator Martinš Zutis je po poklicu grafični oblikovalec. V Slovenijo je prišel predstavit svojo otroško knjigo Odkritje, ki ga ni bilo, s katero je požel povsem nepričakovan uspeh. V Sloveniji je spoznal, da si besedo gora razlaga napačno in da sta si Ljubljana in Riga zelo podobni.
Govori pet jezikov, študira politologijo in zgodovino, trenira boks, navija za nogometnega četrtoligaša, posluša posebno muziko, s katalonskimi otroki je uprizorila Pekarno Mišmaš. Helena Gené Škrabec od rojstva živi v Barceloni, poletja pa preživlja v Ribnici. S slovensko Katalonko oziroma katalonsko Slovenko sta se srečala Luka Hvalc in Jan Grilc.
Gruzijka Ketevan Neparidze pravi, da je usodno povezana s Slovenijo. Pri nas že drugič nadaljuje študij, če ji bo življenje to omogočilo, pa vsa pridobljena znanja želi izkoristiti v domovini.
Domen Brus je mlad slovenski pravnik na Dunaju. V avstrijski politiki in njenem odnosu do Evrope prepozna tudi hrepenenje po nekdanjem cesarskem vplivu. V Avstriji so še vedno kar nenavadno tolerantni do kajenja v gostinskih lokalih, od Avstrijcev in njihove vloge v Evropski uniji pa bi se lahko Slovenija veliko naučila na pravnem področju. O dobrih in malo manj dobrih avstrijskih in evropskih praksah, z uslužbencem ugledne odvetniške pisarne na Dunaju. Kjer se (ne)stereotipno zares živi zelo dobro!
29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.
Hande Senguler je bila rojena v Turčiji, nekaj let je živela v Združenih državah Amerike, njen trenutni dom pa je Strasbourg, kjer zadnji dve leti študira sociologijo. Je kritična opazovalka tako francoske kot turške družbe, v obe se tudi aktivno politično vključuje vendar pravi, da v Franciji svoj aktivizem izraža veliko lažje kot v svoji domovini. Kako s svojim kolesom ozavešča mlade o politični participaciji po Strasbourgu, je Gašperju Andrineku povedala v oddaji Evropa posebno.
Ladislav Karda je mladi češki improvizator, ki se v svojih predstavah ukvarja z vprašanjem lastne in nacionalne identitete. Gledališčnik pripoveduje, kako je na sprejemnih izpitih skoraj skočil skozi okno, o češkem lutkarstvu in popivanju, pa tudi o vlogi Evropske unije pri podpiranju umetnosti.
Réka Bucsi je vzhajajoča zvezda mednarodnih festivalov animiranega filma – od Berlinala do Sundancea in Annecyja. Na njih je pobrala več kot 50 mednarodnih nagrad, s svojim diplomskim filmom Symphony no. 42 pa je leta 2014 prišla celo v ožji izbor za oskarja. 30 letna Madžarska umetnica, ki se je rodila v Nemčiji in prvih 8 let zaradi službe staršev živela v Avstriji, danes ustvarja v Budimpešti. Madžarsko ima rada, malo manj pa ima rada danes neprestano in vseprisotno poudarjanje madžarskosti. Z njo se je pogovarjal Gašper Andrinek. Foto: Andrej Firm
Ludemila Silva z Zelenortskih otokov že šest let živi v Sloveniji, kjer študira medicino. Njen materni jezik je portugalščina, govori tudi angleško, francosko in špansko, obvlada kreolski jezik, hkrati pa je prava mojstrica slovenščine, ki obožuje slovensko kulinariko - predvsem golaž.
Raphaël Héliot je francoski študent evropskih študij v Bruslju. Zanj predstavlja Evropska unija čudovit projekt, ki se zavzema za vrednote, kot so izobrazba, mir, človekove pravice. Unijo označi za nenavadno sestavljanko, ki jo ustvarjajo različne kulture, povezane v eno skupnost. Ali verjame, da bomo v prihodnje pozabili na nacionalno identiteto in se predstavljali kot Evropejci?
Andrej Novakov je v poslanske klopi Evropskega parlamenta sedel konec leta 2014 in pri takrat 26 letih postal najmlajši evroposlanec v tem sklicu in eden najmlajših v zgodovini. Svojo mladost vidi kot prednost, saj delo v parlamentu zahteva ogromno časa in energije. Uveljavil se je že v študentski politiki, bil dvakrat podpredsednik največjega evropskega študentskega združenja Evropskih demokratov, leta 2016 pa ga je revija Forbes uvrstila na listo '30 under 30' najbolj uspešnih mladih politikov na svetu, mlajših od 30 let.
Ester Ledecká je 23-letna Čehinja, ki je februarja osvojila naslova olimpijske prvakinje v alpskem smučanju in deskanju.
Sarah Schug je mlada Nemka, ki živi in dela v Bruslju. Nič posebnega, vendar Sarah ni evropska uslužbenka. Je ustvarjalka zanimivega bloga o kulturnem in umetniškem utripu Bruslja. Razloži, da je belgijska prestolnica zaradi nižjih najemnin privlačna tudi za umetnike iz Pariza, Londona in Berlina, pojasni, kako je z integracijo manjšin slaba tri leta po terorističnem napadu in kakšna sta Evropa in njena metropola z nebirokratskega zornega kota. Bruselj niso samo pivo, krompirček, vaflji in evrokrati.
Lina Vasquez je mlada, 22-letna latvijska poliglotka, ki je del svojega življenja preživela v Avstraliji. Pred tremi leti je v Berlinu odprla podjetje, preživlja pa se s tistim, v čemer je najboljša – z jeziki. Govori jih osem, šest na stopnji materne govorke. Zadnje leto postaja tudi čedalje bolj vplivna youtube osebnost, veseli pa jo, da živi v času, ko je svoje ideje in znanje s pomočjo spleta tako lahko predstaviti. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.
Nikolaj Efendi je glasbenik, ki se je pred dvanajstimi leti iz Celovca preselil na Dunaj. Koroški Slovenec opozarja, da EU ni tako samoumevna kot se nam zdi. Razložil bo, zakaj ne ustvarja v nemščini in kaj spoznava na svojih številnih koncertih.
Luka Dremelj je star 27 let in je direktor podjetja Erento. Študiral je v Sloveniji in Kanadi, živi v Nemčiji. Ko ne dela, dirka z avtomobili. Luka Dremelj o razmerju med delom in prostim časom, motivaciji zaposlenih, mladih talentih in Berlinu! Tam ga je obiskala Anja Hlača Ferjančič.
Neveljaven email naslov