Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Simon Chang je iz vizualnih komunikacij diplomiral v Tajpeju, leta 2003 pa se je preselil v Prago in tam na FAMU vpisal magistrski študij fotografije. Slovenski študijski kolegi so ga pripeljali tudi v Slovenijo, kjer je na novomeškem Fotopubu spoznal bodočo ženo. Zdaj že desetletje živi in ustvarja pretežno pri nas. Najbolj verjetno najbolj odmevna zbirka fotografij (Fleeing from the Dark Side of the Moon) je nastala med migrantskim valom skozi Evropo in Slovenijo leta 2015:
"V Slovenijo sem tudi jaz prišel kot migrant, ne kot fotograf. Ko sem s slovenskimi kolegi fotografi spremljal tisti veliki migrantski val, sem bil edini v skupini fotografov, ki ga je nekajkrat dnevno ustavila policija. Kljub vsem dokumentom. Ustavljali so me na podlagi mojega videza, ker sem bil drugačen in ker sem bil morebiti podoben kakemu fantu iz Afganistana. Je pa najbolj ponižujoča tovrstna izkušnja vseeno iz Prage, ko sem nekaj dni zapored hodil na policijsko postajo za tujce po študentsko vizo. Dve ledeni jesenski noči sem prespal kar pred postajo. Ja, dobiš občutek, da nikakor nisi dobrodošel."
V Sloveniji se sicer čuti sprejet, poleg omenjene skorajda nima drugih slabih izkušenj, po desetih letih. Morda z izjemo zadnjih mesecev, sploh začetka koronanorije, ko so azijski videz ljudje povezovali z virusom.
"Če sem danes v javnem prostoru, potem raje dvakrat premislim, če bom res smrkal."
Sicer pa naš gost nikoli ne išče zgolj fotografij, išče predvsem zgodbe ljudi. Tudi njegovo življenje je ena velika zgodba.
"Moji stari starši so na Tajvan med vojno prišli s kitajske, iz Šanghaja, moj oče je bil takrat dojenček. Korenine so iste – literatura, jezik, zgodovina. Ampak več kot 60 let živimo ločeni. Zanimivo je, ko govorim s kom s Kitajske, govoriva isti jezik, pa vseeno razmišljava zelo drugače. Več razumevanja potrebujemo, ljudje med sabo ga hitro najdemo, najti pa ga mora tudi politika. Kar sem se v 17 letih v Evropi naučil, je to, da nacionalnost ni najbolj pomembna stvar na svetu. Otroke danes poskušam naučiti eno stvar – da bodo res hvaležen za vse, kar imajo. Ampak nacionalnosti mi res niso pomembne. Ko me boš spoznal, si me boš morda zapomnil po mojih zgodbah, po tem, kakšna oseba sem. Ne pa po tem, od kod sem. Sam si prijateljev ne zapomnim po nacionalnosti."
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Simon Chang je iz vizualnih komunikacij diplomiral v Tajpeju, leta 2003 pa se je preselil v Prago in tam na FAMU vpisal magistrski študij fotografije. Slovenski študijski kolegi so ga pripeljali tudi v Slovenijo, kjer je na novomeškem Fotopubu spoznal bodočo ženo. Zdaj že desetletje živi in ustvarja pretežno pri nas. Najbolj verjetno najbolj odmevna zbirka fotografij (Fleeing from the Dark Side of the Moon) je nastala med migrantskim valom skozi Evropo in Slovenijo leta 2015:
"V Slovenijo sem tudi jaz prišel kot migrant, ne kot fotograf. Ko sem s slovenskimi kolegi fotografi spremljal tisti veliki migrantski val, sem bil edini v skupini fotografov, ki ga je nekajkrat dnevno ustavila policija. Kljub vsem dokumentom. Ustavljali so me na podlagi mojega videza, ker sem bil drugačen in ker sem bil morebiti podoben kakemu fantu iz Afganistana. Je pa najbolj ponižujoča tovrstna izkušnja vseeno iz Prage, ko sem nekaj dni zapored hodil na policijsko postajo za tujce po študentsko vizo. Dve ledeni jesenski noči sem prespal kar pred postajo. Ja, dobiš občutek, da nikakor nisi dobrodošel."
V Sloveniji se sicer čuti sprejet, poleg omenjene skorajda nima drugih slabih izkušenj, po desetih letih. Morda z izjemo zadnjih mesecev, sploh začetka koronanorije, ko so azijski videz ljudje povezovali z virusom.
"Če sem danes v javnem prostoru, potem raje dvakrat premislim, če bom res smrkal."
Sicer pa naš gost nikoli ne išče zgolj fotografij, išče predvsem zgodbe ljudi. Tudi njegovo življenje je ena velika zgodba.
"Moji stari starši so na Tajvan med vojno prišli s kitajske, iz Šanghaja, moj oče je bil takrat dojenček. Korenine so iste – literatura, jezik, zgodovina. Ampak več kot 60 let živimo ločeni. Zanimivo je, ko govorim s kom s Kitajske, govoriva isti jezik, pa vseeno razmišljava zelo drugače. Več razumevanja potrebujemo, ljudje med sabo ga hitro najdemo, najti pa ga mora tudi politika. Kar sem se v 17 letih v Evropi naučil, je to, da nacionalnost ni najbolj pomembna stvar na svetu. Otroke danes poskušam naučiti eno stvar – da bodo res hvaležen za vse, kar imajo. Ampak nacionalnosti mi res niso pomembne. Ko me boš spoznal, si me boš morda zapomnil po mojih zgodbah, po tem, kakšna oseba sem. Ne pa po tem, od kod sem. Sam si prijateljev ne zapomnim po nacionalnosti."
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Neveljaven email naslov